Portret tedna: Toni Balažič

Ko je moral leta 2005 Zoran Janković pri 52 letih zapustiti funkcijo predsednika uprave Mercatorja, je posle predal tedaj 34-letnemu Žigi Debeljaku. In ko je moral leta 2012 Žiga Debeljak oditi iz Mercatorja – prodaji Mercatorja je nasprotoval z metodami pasivne in aktivne rezistence –, je posle predal tedaj 38-letnemu Toniju Balažiču. Za del dobro obveščene javnosti je Debeljak ostal junak, saj je bil iz Mercatorja odslovljen prav zaradi nasprotovanja prodaji. Za drugi del dobro obveščene javnosti pa je bil nesrečnik, ki je prodajo preprečeval v času, ko bi bila kupnina občutno višja, kot je bila leta 2014. Pri 43 letih Mercator zapušča tudi Balažič. Ko je Agrokor nadaljeval pohod nad Mercator, Balažič ni nadaljeval Debeljakove politike pasivne in aktivne rezistence. Odločitve o morebitni prodaji je prepustil lastnikom. Ko je bil Mercator sredi leta 2014 res prodan, se je zastavljalo vprašanje, ali bo Ivica Todorić v upravo nemudoma pripeljal lojalen kader ali pa bo staroselcem dal še nekaj časa. Balažiču je namenil še tri leta, med katerimi se je precej uspešno ukvarjal s finančno sanacijo trgovskega podjetja. Hkrati pa Balažič Mercatorja ni spremenil v orodje za finančno sanacijo Todorićevega imperija. Z drugimi besedami – ni privolil v to, da bi Todorić iz Mercatorja vlekel denar, temveč je vzdrževal relativno avtonomijo podjetja.

Negotovost v največji trgovski družbi v državi, ki hkrati zaposluje največ ljudi, se bo nadaljevala. Novi predsednik uprave Tomislav Čizmić je ob predaji poslov sicer naredil spodoben vtis, saj se je občinstvu predstavil z nepričakovano solidno slovenščino. Vendar znanje jezika ne bo tisti dejavnik, ki bi zmanjšal stopnjo negotovosti v trgovski družbi in verigi dobaviteljev. Mercator se je v negotovosti znašel že leta 2005, potem ko sta paradržavna sklada – neposredno zatem, ko so se poznejši Mercatorjevi kupci sestali s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo – pomembne lastniške deleže v nepregledni igri prodala Istrabenzu in Pivovarni Laško. Ko so se finančne piramidalne sheme leta 2008 podrle, se je izkazalo, da so Mercatorjevi kupci prešibki, da bi v času splošne finančne negotovosti po prevzemu velikega plena ostali stabilni.

Enako velja za drugo prodajo Mercatorja. Agrokor je bil, ko je prevzemal Mercator, že v slabi finančni kondiciji. Tri leta pozneje se z reševanjem Agrokorja ukvarja pomemben del hrvaškega državnega aparata, operacija je pod drobnogledom mednarodnih bonitetnih agencij, ruskih bank, potencialnih mednarodnih investitorjev. Oseminštirideset ur zatem, ko je v nedeljo zvečer zaokrožila neuradna informacija, da se bo s sanacijo Agrokorja ukvarjal Antonio M. Alvarez III, imenovan tudi Toni, je zaokrožila druga neuradna vest – da bo Toni Balažič odstopil. Obe neuradni informaciji sta se v manj kot 24 urah izkazali za točni. Triinštiridesetletni ekonomist, ki je odraščal v Mariboru in se šolal na mariborski 2. gimnaziji, njegovo sedanje stalno bivališče pa je v neposredni bližini hipodroma Stožice, je zdaj na trgu menedžerskih storitev.

Toni Balažič je študij končal na mariborski poslovno-ekonomski fakulteti. V času študija je napisal nekaj člankov za časnik Večer, denimo o avtoštopu in lobiranju, v rosnih letih je denar služil z odčitavanjem števcev, po diplomi pa je imel na fakulteti nekaj časa status asistenta na katedri za marketing. Sicer pa se je najprej zaposlil v piarovski agenciji Spem, ki jo je v drugi polovici osemdesetih let ustanovil Božidar Novak. Med letoma 1999 in 2006 je bil na Petrolu odgovoren za marketing, prvi resni »izziv« pa ga je čakal leta 2007, ko je prevzel vodenje prezadolženega ajdovskega Fructala.

Če je do leta 2006 plaval predvsem v piarovskih in marketinških vodah, je sredi prejšnjega desetletja presenetil, ko se je zaposlil v svetovalni družbi AT Kearney. V svetovalni multinacionalki, ki je pri zaposlovanju zelo izbirčna, so očitno presodili, da nima le marketinških talentov, temveč je primeren tudi za vodstveno-svetovalne naloge. V AT Kearneyju se je, med drugim, ukvarjal tudi s Fructalom. Lastniki Fructala – v tistem času Pivovarna Laško – pa so ocenili, da je Balažič tisti človek, ki bi družbo lahko saniral.

Pri sanaciji Fructala Balažič v rokah ni imel vseh vzvodov; ob tem se je tudi opekel. Na zahtevo Boška Šrota je moral Fructal kreditirati družbi Center Naložbe in Infond Holding, ki sta bili povezani s Pivovarno Laško. Fructal je v to finančno shemo »vložil« 9,4 milijona evrov. Ob tem pa Balažič, kot je pozneje povedal med postopkom na sodišču, ni poznal širokopoteznega načrta Boška Šrota, ki bi, če bi se načrti izšli, vodil v Šrotov prevzem celotne skupine, zgrajene okrog Pivovarne Laško.

Sopotniki Balažiča opisujejo kot nekonfliktnega izvedenca, za njegov značaj pa je značilna odsotnost hudobije. A v času tranzicijskega cikla, ki je bil zaznamovan s poskusi menedžerskih prevzemov – najbolj vratolomnega se je loteval prav Boško Šrot –, je bila meja med nekonfliktnostjo, nehudobnostjo in naivnostjo zabrisana. Popolna odsotnost hudobije namreč lahko pomeni, da tudi okolici ne znaš pripisati hudobnih naklepov.

Balažič je v Ajdovščini ostal do leta 2010. Leto dni zatem, ko je iz Vipavske doline odšel v Ljubljano, kjer je prevzel vodenje Žita, je morala Pivovarna Laško Fructal prodati; kupil ga je srbski Nectar.

A tudi Žito, ki ga je Balažič vodil do leta 2012, je leta 2015, tri leta po njegovem odhodu, pristalo v rokah hrvaške družbe Podravka.

Če je Janković Mercator vodil z osebno karizmo, Debeljak pa je veljal za matematičnega virtuoza, je Balažič stavil na korektnost do sodelavcev ter dobre odnose z zaposlenimi. Poslanstvo, da mora urediti finančno stanje v podjetju, pa očitno ni skladno z ambicijami novih upravljavcev Agrokorja, ki si zastavljajo vprašanje, kako rešiti celoten imperij.

In povsem jasno je, da je Todorić leta 2014 Mercator kupil zato, ker je pričakoval, da bo prav Mercator tisti vzvod, ki bi mu lahko pomagal pri reševanju finančnih težav.

Balažič, očitno, ni želel biti del te igre, čeprav ga je Todorić za finančno sanacijo Mercatorja dobro plačeval. Podatki za leto 2015 namreč navajajo, da je na leto prejel 415 tisoč evrov bruto.