Portret tedna: Victoria Nuland

Dekle s piškoti.

Objavljeno
20. marec 2015 16.14
Victoria Nuland,pomočnica ameriškega državnega sekretarja,Ljubljana Slovenija 18.03.2015
Polona Frelih, zunanja politika
Polona Frelih, zunanja politika
Med številnimi vojnami, v katerih so ameriški vojaki umirali daleč od doma, so ameriške prostovoljke iz organizacije United Service Organizations (USO) – skrbela je za dvig morale med ameriškimi vojaki – svojim moškim v uniformah in vojaških škornjih delile kavo in krofe. Požrtvovalna dekleta so dobila simpatični vzdevek »doughnut dollies«, srečati pa jih je bilo mogoče v Južnem Pacifiku, Koreji in Vietnamu. Podsekretarka ameriškega State Departmenta Victoria Nuland je takšno »dekle s piškoti« postala med lanskimi protesti na Majdanu nezaležnosti v Kijevu, ki so na oblast pripeljali proevropsko garnituro.

Čeprav je »samo« pomočnica ameriškega državnega sekretarja, pristojna za evropske in evrazijske zadeve, in čeprav je vsem znan njen nič kaj diplomatski F... EU!, so jo v Sloveniji sprejeli najvišji predstavniki države. Za pogovor si je lahko kar sama izbrala medij in novinarja, ki ga je s pregovorno ameriško sproščenostjo, kot kaže, tako očarala, da ji ni zastavil niti enega provokativnega vprašanja. In ponujajo se kar sama, saj nas je obiskala skrajno kontroverzna uradnica.

Ameriški preiskovalni novinar Robert Perry jo je označil za »glavno arhitektko nasilnega prevrata v Ukrajini«, kritiki pa ji pravijo tudi »instrument nesramnega vmešavanja« in »slonica v trgovini s porcelanom«. Sprašujejo se, ali je sploh primerna za funkcijo podsekretarke na ameriškem State Departmentu, glede na to, da na tako občutljivem področju, kot je meja z Rusijo, ameriške interese namesto z diplomatskimi veščinami promovira z odkritim vmešavanjem.

Tudi po zaslugi Nulandove je hladna vojna že tako daleč, da se nekaterim kolca celo po takšnih jastrebih, kot je bila državna sekretarka v Bushevi administraciji Condoleezza Rice, ali celo svetovalcu za nacionalno varnost v Carterjevi administraciji Zbigniewu Brzezinskemu, ki je pred leti izjavil, »da je za uničenje Rusije dovolj, če od nje odtrgaš Ukrajino«. Pred dnevi je celo on podvomil o smiselnosti protiruskih ukrepov in svetoval Obami, naj Rusiji raje ponudi za obe strani sprejemljiv sporazum z zagotovilom, da Ukrajina nikoli ne bo postala članica Nata. Ukrajinsko članstvo v Natu so mokre sanje ameriških neokonservativcev, kakršen je denimo republikanski senator John McCain, ki se je februarja lani tudi sam podal med ukrajinske protestnike.

Nulandova je nekdanja zunanjepolitična predstavnica ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja, ki je na State Department prišla v času balkanske morije in postala desna roka Stroba Talbotta, ki je bil v Clintonovi administraciji namestnik državnega sekretarja. Po razpadu Jugoslavije jo je čakal še večji zalogaj – Rusija in druge države nekdanje Sovjetske zveze.

Med predsedovanjem Georgea Busha mlajšega je postala ameriška veleposlanica pri Natu. Ko je predsedovanje prevzel Barack Obama, pa je najprej postala posebna odposlanka za konvencionalne oborožene sile v Evropi, nato pa jo je nekdanja ameriška državna sekretarka Hillary Clinton ustoličila na mestu tiskovne predstavnice. Nadomestila je Philipa J. Crowleyja, ki je moral odstopiti, ker se je javno zgražal nad zaporno kaznijo za ameriškega vojaka Bradleyja Manninga, ki je zaupna poročila State Departmenta izročil Wikileaksu. Novi ameriški veleposlanik v Sloveniji Brent Hartley je bil pred prihodom v Ljubljano pomočnik Nulandove v uradu za evropske in evrazijske zadeve.

Na zaslišanju za to funkcijo je bila deležna predvsem vprašanj, povezanih z vlogo tiskovne predstavnice State Departmenta, zlasti domnevnim zavajanjem o okoliščinah umora nekdanjega ameriškega veleposlanika v Libiji Chrisa Stevensa, ki je bil 11. septembra 2012 v Bengaziju ubit v napadu Al Kaide. Nulandova naj bi svoje nadrejene prepričala, da so izbrisali obvestila, kako so teroristi v Libiji že pred tem večkrat napadli ameriške interese. Za takšno potezo naj bi se odločili, da bi lahko smrt veleposlanika prikazali kot kolateralno žrtev spontanih protestov zaradi protiislamskega videa in ne skrbno pripravljenega terorističnega napada, ki bi ga lahko preprečili.

»Še veliko vprašanj ostaja neodgovorjenih. Recimo, ali je imelo orožje, uporabljeno v napadu, kakršno koli zvezo z operacijo ameriške tajne službe v Libiji ali Siriji,« je vrtal republikanski senator Rand Paul. Sočasno je ruski veleposlanik v Združenih narodih Vitalij Čurkin opozoril, da Rusija razpolaga z informacijami o tem, da so Združene države Amerike v Libiji odprle poseben center za urjenje sirskih upornikov, ki se potem v Siriji borijo proti predsedniku Bašarju Al Asadu.

Ko je Rusija sprejela zakon o tujih agentih, v skladu s katerim se morajo vse ruske nevladne organizacije, ki so financirane iz tujine, vpisati v poseben register, je govorila o »lovu na čarovnice«. Pa četudi je ruski zakon pravzaprav kopija tistega iz ZDA, kjer so zakon o registraciji tujih agentov sprejeli že davnega leta 1938. V brk Rusiji je napovedala, »da bodo financiranje ruskih nevladnih organizacij nadaljevali prek posrednikov v tretjih državah«, kar so na ruskem zunanjem ministrstvu nemudoma označili za »očitno vmešavanje v ruske notranjepolitične zadeve«.

Po mnenju Judy Dempsey iz ustanove Carnegie Europe sta robatost Nulandove in prisluškovalna afera NSA padli na plodna tla preostankov antiamerikanizma v zahodni Evropi, »proti kateremu ameriški diplomati, proameriške fundacije in evropski voditelji še niso našli zdravila. Ta občutek je tako močan, da lahko ogrozi celo pogajanja o transatlantskem trgovinskem sporazumu,« je opozorila v članku z naslovom Zakaj bi moral Putin ljubiti Nulandovo? Slovenija sodi med države, ki so najbolj skeptične do ZDA, in po lanski raziskavi U. S. Global Leadership Projecta ima kar 52 odstotkov Slovencev negativen pogled na ameriško vodstvo.