Tiskane izdaje
Neki tujci s polnimi trebuhi nimajo kaj početi in pač kritizirajo Kitajsko. A prvič – Kitajska ne izvaža revolucije, drugič – Kitajska ne izvaža lakote in revščine, in tretjič – Kitajska nikomur ne povzroča glavobola. Kaj torej hočejo?
To je bila ena prvih izjav takratnega podpredsednika Xi Jinpinga, ki je pozornost svetovne javnosti usmerila na moža, predvidenega za bodočega voditelja Kitajske. Xi je takrat govoril kitajskim izseljencem v Mehiki, kjer je bil na obisku, in jim pojasnjeval, da je njihova domovina človeštvu največ prispevala s tem, da njenih 1,3 milijona ljudi ne trpi lakote. In med tistimi, ki so pričakovali, da bo Xijev prihod na čelo partije in države tri leta pozneje prinesel novo upanje za politične reforme, se je porodilo sumničenje.
Vprašanje, kdo je pravzaprav Xi Jinping, je lebdelo v zraku tudi 15. novembra 2012, ko je Xi s tem istim nasmehom, s kakršnim se je zgražal nad »tujci s polnimi trebuhi«, stopil pred novinarje takoj po koncu 18. kongresa Komunistične partije Kitajske (KPK) in predstavil novo vodstvo. S prijaznimi očmi je gledal predstavnike tujih medijev, ki jim ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj, in zdelo se je, kot da ponavlja tisto retorično vprašanje iz Mehike: »Kaj torej hočejo?«
In takrat so le redki razumeli, da Xi v resnici ve, kaj pomeni lačno ljudstvo, kaj pomeni izvažati revolucijo po svetu, in da je v trenutku, ko je prevzemal poveljujočo palico, globoko v sebi že imel načrt, kako bo uresničil ideal svojega očeta – da Kitajska nekega dne postane bogata, razvita in sodobna država.
Ko se je Xi 15. junija 1953 rodil, so kitajski vojaki še vedno umirali v korejski vojni, v katero je voditelj Mao Zedong poslal več sto tisoč svojih fantov (vključno s svojim sinom, ki je tam padel v boju), da bi zunaj kitajskih meja obranili komunistično revolucijo. Tretjega otroka Xi Zhongxuna, takratnega ministra za propagando, so poimenovali Približevanje miru, kar dobesedno pomeni ime Jinping.
Ko je odraščal v pekinški četrti, rezervirani za najvišjo partijsko elito, je Xi Jinping redno poslušal očetove pripovedi, kako je nastajala revolucija. Xi Zhongxun je imel štirinajst let, ko je – takrat je že bil član Lige komunistične mladine – poskušal zastrupiti profesorja, o katerem so bili prepričani, da je kontrarevolucionar. Poslali so ga v zapor in tam je pri petnajstih letih postal član Komunistične partije, ki je ni nikoli zapustil in v katero ni nikoli prenehal verjeti, celo takrat ne, ko je partijsko vodstvo prenehalo verjeti njemu.
Xi Jinping je že leta 2009 vedel, kaj hoče kot voditelj doseči: nič več ne bo lačnih in revnih Kitajcev, namesto revolucije pa se bosta izvažali infrastruktura in tehnologija. Še več: Kitajska bo velika sila, ki bo odpravljala globalne probleme. Foto: Reuters
Xi Jinping je imel štirinajst let, ko so ga aretirali Mao Zedongovi »rdeči gardisti« in mu zagrozili s smrtjo, ker so njegovega očeta, takrat že glavnega sekretarja osrednje vlade, razglasili za »razrednega sovražnika«.
»Kaj misliš, kako hudi so tvoji grehi?« so ga vprašali, Xi pa jim je prepustil, da to sami ocenijo. »So dovolj hudi, da me lahko zaradi njih usmrtite?« jih je vprašal. »Lahko te stokrat usmrtimo!« so mu grozili in trdili, da mu ostaja le še pet minut življenja. Mladi Jinping se tega ni kdove kako zbal – kajti kot je dejal ob neki priložnosti, kakšna razlika je med tem, ali te ubijejo enkrat ali stokrat –, ko pa so ga dve leti pozneje poslali na podeželje, da bi se kot član mlade pekinške elite pri opravljanju fizičnega dela naučil, kaj je pravzaprav Kitajska, pa se je še kako zbal zaostalosti in revščine, ki jima je bil priča v vasi Liangjiahe v pokrajini Shaanxi.
Po treh mesecih je pobegnil nazaj v Peking, a so ga ujeli in ga kot dezerterja vrnili v vas. Nato je moral opravljati še veliko težja dela. Kopal je jarke, spal na postelji iz opek in praznil lesene čebre, ki so jih uporabljali namesto stranišč. Na lastne oči je lahko opazoval, kako se še ena revolucija sprevrača v iluzijo. Pa vendar je vložil prošnjo za sprejem v Ligo komunistične mladine.
Nekateri njegovi bližnji prijatelji niso mogli tega nikoli razumeti. Njegovega očeta so preganjali, starejša polsestra se je obesila, potem ko je bila deset let žrtev pritiskov Maovih radikalcev, Xi pa je kljub temu vztrajal pri tem, da postane član partije. Sedem let so njegovo prošnjo zavračali zaradi očetovega slabega slovesa. A je po tem, ko je območnemu partijskemu funkcionarju ob neki priložnosti pripravil vmešana jajca in mu ponudil svoj kruh, končno le dobil partijsko izkaznico. Leta 1974 je postal partijski sekretar v vasi, v kateri je spoznal pravo kitajsko resničnost.
Težko je reči, ali je Xi Jinpinga naprej vodila resnična vera v komunizem kot edino pot, ki vodi k rešitvi iz revščine in zaostalosti, ali pa so to vlogo odigrale težke izkušnje, ki so ga izoblikovale.
»Ljudje z malo izkušnjami na oblasti pa tudi tisti, ki so daleč od nje, jo pogosto mistificirajo,« je Xi leta 2000 dejal kitajskemu novinarju. »A jaz gledam prek površinskih stvari: oblasti in šopkov rož, slave in ploskanja. Jaz vidim zapore, nestalnost človeških odnosov, jaz razumem politiko na veliko globlji ravni.«
Xi na najvišjo raven političnega življenja ni prišel od zgoraj, s položaja »rdečega princa«, kot pravijo otrokom prve generacije revolucionarjev in partijskih voditeljev. On se je vzpenjal od spodaj. Potem ko je diplomiral na najprestižnejši pekinški univerzi Tsinghua in si pridobil diplomo inženirja kemije, je začel takoj delati kot vodja kabineta Geng Biaoja, generalnega sekretarja Centralne vojaške komisije in očetovega vojnega tovariša, a je kaj hitro zahteval, naj ga pošljejo nazaj v vas. Prepričan je bil, da prav od tam vodi pot do samega središča.
Ko je leta 2009 v Mehiki zamašil usta »tujcem s polnimi trebuhi«, je Xi Jinping že vedel, kaj hoče doseči, ko bo končno prevzel oblast v svoje roke. Nič več ne bo lačnih in revnih Kitajcev, namesto revolucije pa se bosta vzdolž nove »svilne ceste« izvažali infrastruktura in tehnologija. Še več: Kitajska bo velika sila, ki bo odpravljala globalne probleme.
Tega istega leta je Xi od nekega inštituta zahteval, naj mu izdela podrobno študijo razlogov, zaradi katerih je razpadla Sovjetska zveza. Končna ugotovitev te analize je bila, da se je začela gniloba širiti že v času Leonida Brežnjeva. Avtor študije je ob tem povedal tudi rusko šalo, ki se glasi: Brežnjev je v Moskvo povabil svojo mamo, jo z limuzino znamke zil pripeljal v Kremelj in ji pokazal, v kakšnem razkošju živi. »Tako ponosna sem nate, Leonid Ilič,« je navdušeno dejala mama, »a kaj se bo zgodilo, če bodo za vse to izvedeli komunisti?«
Xi je večkrat povedal omenjeno šalo, a je hkrati zelo resno sprejel njeno sporočilo. Njegov prihod na čelo partije so spremljale aretacije skorumpiranih funkcionarjev. In ta kampanja traja vse do današnjih dni. Resda so hkrati aretirali tudi več aktivistov in odvetnikov, ki so si drznili postaviti po robu korupciji. Očitno niso razumeli, da namerava Xi Jinping čiščenje zaupati zgolj skrbno izbranim posameznikom in da si še najmanj od vsega želi probleme odpravljati na zahodnjaški način. Kajti nad vsem, kar je mogoče o njem povedati, je najpomembneje to, da je vernik kitajske veličine in talec lastne misije. Podobno kot je bil tudi njegov oče. Revolucija in evolucija imata zanju isti cilj.
