Pošastno darilo skrajni desnici

Teroristi so ranili najbolj evropsko evropsko mesto in ranili so tisto, kar zahodni svet ceni najbolj – svobodo. Napad na Pariz je razumeti predvsem kot napad na multikulturalizem; to je tisto, kar verski skrajneži najbolj sovražijo.

Čudna ironija, tesnoben občutek je, da so se istega dne, ko se je zgodil napad, na pariškem pokopališču poslovili od Andréja Glucksmanna, enega najbolj prominentnih francoskih »novih filozofov« in evropskih javnih intelektualcev. V Dostojevskem na Manhattnu, kot odmevu na enajsti september, je pisal o nihilizmu, ki je v jedru islamskega terorizma. Med nasiljem in nasiljem obstaja razlika; kadar gre za jasno usmerjeno, do kraja samozadostno voljo po zatrtju, takšni odločenosti Glucksmann pravi »nihilistični kogito«. Ta isti pošastni barbarizem je bistvo verskih fanatikov v Parizu: teatralični učinek brutalnosti, nasilje zaradi nasilja, strah zaradi strahu. Gre za prvi napad te vrste v Franciji, ki ni izbral specifičnih žrtev, na primer blasfemičnih karikaturistov, kot v januarskem napadu na Charlie Hebdo. Na banalnih lokacijah so pobijali naključne ljudi, anonimne civiliste. Cilj so bili desetine, stotine mrtvih, ranjenih, invalidov – in predvsem tisoči in tisoči prestrašenih, nemočnih, travmatiziranih Evropejcev.

Zdaj vemo, kaj pomeni vojna v sredici evropskega mesta. Meje so porušene, vojna je prišla v Pariz. Videti je kot pred šestdesetimi leti, v času alžirske krize in atentatov na De Gaulla, kot pred desetimi leti, ko so gorela pariška predmestja, kot New York po enajstem septembru. Ljudje umirajo v Parizu kot v Bagdadu, Bejrutu, Tripolisu, nova normalnost postajajo napadi na Zahodu, ki so ves čas normalnost preostalega sveta. Atentati so bili predvidljivi, policija, specialisti, oblasti so jih imeli za neizbežne, pričakovali so jih v času podnebne konference Združenih narodov konec meseca. Vsakdo, ki približno spremlja svetovno dogajanje preteklega desetletja, ve, da je bilo zatišje varljivo. Nikjer več nismo povsem varni in niti povsem svobodni. Napad zbuja novo obliko kolektivne zavesti. Vsi smo državljani sveta.

Francija je zaradi socialnih, etničnih, kulturnih, verskih razlik posebej ranljiva država, toda pariški napad je napad na Evropo. Že zdaj, ob analizi posledic, je slutiti napoved novih grozodejstev, ki se lahko zgodijo kjerkoli, v Londonu, Rimu ... Nemara se Francozi in Evropejci nasploh tačas sprašujejo, kako se za napad na Bejrut, samo dan pred tem, v katerem je bilo 43 ljudi ubitih in več sto ranjenih, tako rekoč niso zmenili. Spomeniki po svetu so se odeli v barve francoske trobojnice, mrtvih v libanonski prestolnici svet ne objokuje. Obstajajo različni rangi človečnosti, koncept, ki naj bi bil univerzalen, se je razkrojil. Na tistih pariških ulicah pa bi lahko bili mi, zlahka si predstavljamo, da bi se znašli na njihovem mestu, postali nemočne žrtve. Bližnjevzhodna realnost je prišla k nam, Isis je na ulicah najbolj evropskega evropskega mesta.

Napad se je zgodil v kontekstu dveh velikih mednarodnih kriz: sirske vojne in boja proti tako imenovani Islamski državi in humanitarne, begunske krize v Evropi. Desničarji so brž povezali teroristični napad z begunci in priseljenci, letos jih je na evropski kontinent prišlo več kot pol milijona. Levičarji prepoznavajo v strašljivem dejanju odziv na zahodno politiko na Bližnjem vzhodu, posledice kolonializma in vojaških intervencij.

Napad na multikulturalizem

In vendar je prav Francija sprejela malo beguncev, komaj kaj v primerjavi z Nemčijo, kjer je bistveno manj terorizma te vrste. V francoski državi so »oni«, ki ubijajo »nas«, del »nas«. Predsednik François Hollande je nemudoma strnil notranje vrste in izustil besedo »vojna«; večji problem ostaja, s kom je v vojni. To je domači džihadizem in Francija je prispevala največ tujih borcev Isisu, več kot katera koli zahodna država. Hkrati je napad na Pariz težko razložljiv samo kot posledica francoske zunanje politike v Siriji; tarča niso bili simboli francoske države in niti ne turistične točke. Drugače kakor denimo Ira v Britaniji v sedemdesetih in osemdesetih letih, ki je imela razvidno politično tarčo, so teroristi ciljali pluralizem, najbolj multietnične predele francoske multikulturne prestolnice, pravi Kenan Malik, ki se ukvarja s teorijami multikulturalizma. Športni stadion je, kot francosko nacionalno moštvo, utelešenje multikulturne Francije, ki ga sestavlja ekipa belih, črnih, arabskih igralcev; na Stade de France so Les Bleus, ki jih je vodil Francoz alžirskih korenin Zinedine Zidane, leta 1998 osvojili svetovno prvenstvo.

Atentat ima politične in strateške posledice. Hollandov odgovor je odmev Bushevega odgovora leta 2001. Ranjena Francija se je odzvala z izrednimi razmerami, protinapadom, vojno. To je reakcija, ki si je je Islamska država želela.

Trinajsti november, po terorističnih napadih v Bejrutu, Ankari, na Sinaju, je pomemben geopolitični dogodek, kaže premišljeno strategijo Islamske države. Vojna je prišla v mesto, ki predstavlja simbol evropske civilizacije. Darilo, ki so ga verski fanatiki izročili populističnim, etnonacionalističnim, skrajno desnim gibanjem v Evropi, je pošastno.

Marine Le Pen, Geert Wilders, Viktor Orbán, Jarosław Kaczyński ga bodo dobro izkoristili. Francoska skrajna desničarka, ki je rasistično politiko ustanovitelja Nacionalne fronte Jean-Marieja Le Pena pregnetla za nove čase – kar je bil nekdaj Jud, je zdaj musliman –, bo na decembrskih regionalnih volitvah dosegla odličen rezultat. Njena govorica, da se mora Francija odločiti, kdo so njeni prijatelji in kdo sovražniki, je poziv k vojni. Šok koordiniranih napadov v Parizu je sijajna popotnica za predsedniške volitve leta 2017 in naskok na elizejsko palačo. Že zdaj je politični center pomaknila močno proti desni, jezna, žalujoča Francija je še dojemljivejša za njeno govorico, pričakovati je močno reakcijo zoper muslimane.

Podobno je drugod. Madžarski premier je neposredno povezal teroriste z množičnim priseljevanjem, nova konservativna vlada v Varšavi je napovedala, da bo spet pretehala prevzem 7000 beguncev in priseljencev na Poljsko.

Na vseh koncih celine so na pohodu rasizem, islamofobna histerija, nova vojna proti terorizmu, enačba med priseljevanjem, islamizomom in terorizmom je postala zelo prepričljiva. To je kaotična, do Drugega in drugačnega sovražna Evropa, o kateri sanjajo verski skrajneži povsod na Bližnjem vzhodu.

Komu koristi

Isis hoče frontalni spopad, teroristi hočejo ksenofobno Evropo, je v enem od intervjujev tik po napadu komentiral profesor Gilles Kepel (Jihad: The Trail of Political Islam). Vodilni proučevalec političnega islama, ki se s problematiko islamske radikalizacije ukvarja od začetka osemdesetih let, pravi, da ga ni nič presenetil ponarejeni potni list sirskega begunca na prizorišču pariškega pokola. Ve, da je slednje najmočnejša spodbuda za skrajno desnico na celini, ki nasprotuje migracijam in demonizira islam, tlači vse muslimane z zmernimi vred v isti radikalni kontekst. Odtod ni daleč do končnega obračuna. V času, ko ob zapiranju evropskih meja opažamo tudi lepi obraz Evrope, predvsem Nemčije, ki je ob nasprotovanju preostalih članic odprla vrata prosilcem za mednarodno zaščito, potrebuje Islamska država kaos. Zavestno povzroča kaotične razmere, preprečiti hoče sobivanje z muslimani, ki živijo na Zahodu, zabrisati mejo med temačnim, uničujočim Isisom in islamsko kulturo. Gre za spodkopavanje stabilnosti demokracij v Evropi. Kdaj so bolj idealne razmere kot v času begunske krize in zmanjševanja tolerance do priseljencev? »Bolj ko bodo Evropejci ksenofobni, več muslimanov se bo pridružilo kalifatu. Isis hoče pretrgati vsakršno solidarnost med muslimani in ostalim prebivalstvom. Njihov končni cilj je totalna vojna,« komentira Kepel.

Splošna destabilizacija, ostrina odgovora stanovalca Elizeja, nerazumevanje, kdo je sovražnik, dilema, ali gre za vojno ali za terorizem, sovražnost do muslimanov, enačenje beguncev s teroristi koristijo drugi strani. V spopadu z verskimi fanatiki pa je veliko več kakor od tako imenovane Islamske države odvisno od Evrope. Ne bi smela zdrsniti v zanko »svete vojne«. Oziroma, kot pravi Glucksmann, nihilizem ni nepremagljiv.