Tiskane izdaje
Bolje bi sicer bilo, če bi se tako zahtevna in zapletena strokovna vprašanja razjasnjevala v strokovnem in ne v dnevnopolitičnem tisku – res pa je, da je zaradi izjemne spolitiziranosti te zadeve nujno o vsem tem razpravljati tudi v dnevnopolitičnem tisku. Sam bom tu – tudi tokrat – skušal globoko strokovne dileme obravnavati čim bolj poljudno, širšemu krogu bralcev čim bolj razumljivo.
V čem se
Tudi o tem, da bi v tej zadevi ustavno sodišče moralo sámo dokončno odločiti, se z njim strinjam – zakaj, sem pojasnil že v svoji polemiki z dr. Gorkičem. Z drugimi pomisleki, ki jih je izrazil v tem članku, pa se ne morem strinjati.
Ni res, da se je tu ugotavljalo dejansko stanje
Predvsem ne drži, kar je zapisano že na začetku članka, da je ustavno sodišče »dalo tako velik pomen ugotavljanju dejanskega stanja ali ... ugotavljanju resnice, da ga je povzdignilo na raven ustavnega načela zakonitosti«. Za laike je to, domnevam, še posebej težko razumljivo: kaj pa naj bi bilo narobe, če bi ustavno sodišče res hotelo ugotoviti resnico? Poskus poljudnega odgovora: ker naj bi se (ne)resničnost zatrjevanih dejstev dokončno ugotovila že na prvem in pritožbenem sodišču – vsa kasnejša pravna sredstva (na vrhovnem in ustavnem sodišču) naj bi bila namenjena le še odpravljanju pravnih in ne dejanskih napak. Takoj nujno sledi laično vprašanje: če prvo in pritožbeno sodišče napačno (krivično, pristransko – ali tudi zgolj pomotoma) presodita, kaj se je v resnici zgodilo (kakšna so bila dejstva) – ali potem zoper to res ni nobenega pravnega sredstva več? Ne, le težje ga je doseči. Kdaj in kako, bi zahtevalo nekaj strani razlage. Ne drži pa, kot se je (verjetno v naglici) zapisalo prof. Bavconu: »V postopku z ustavno pritožbo se torej lahko znajde tudi pravnomočna sodba rednih sodišč, toda ne kot dejansko stanje, ugotovitev o krivdi ali izrečena kazen, marveč samo kot vprašanje o njeni zakonitosti ...« Naj tu navedem samo skrajni možni nasprotni primer: sodba se lahko razveljavi tudi, če je »tako očitno napačna, da jo je treba šteti za arbitrarno (samovoljno)«.
Toda v primeru Patria ni šlo za to – tam se ustavno sodišče res ni hotelo spuščati v pravilnost presoje dejanskih vprašanj in se je sámo omejilo zgolj na presojo zakonitosti sodbe. In prof. Bavcon se žal moti, ko trdi, da je šlo za »prekvalifikacijo vprašanja o tem, ali je obtoženi sprejel obljubo nagrade ali je ni sprejel, iz dejanskega vprašanja ... v pravno vprašanje, in to celo v ustavnopravno vprašanje zakonitosti«. Res dokaj preprosto vprašanje, »ali je Janša obljubo nagrade sprejel ali ne«, kot ga navaja prof. Bavcon, namreč ni vprašanje, ki bi bilo v tem postopku rednim sodiščem zastavljeno (in sploh moglo biti zastavljeno!) kot dejansko vprašanje (ali se je to res zgodilo ali ne), ampak je bila sodba razveljavljena kot nezakonita prav zato, ker to že v opisu kaznivega dejanja niti zatrjevano ni bilo (manjkala je prav ta »konkretizacija«) – kar niti zatrjevano ni bilo, pa potem tudi dokazovano ne more biti. Ampak da ne bo nesporazuma: tudi dokaza za to v postopku ni bilo sploh nobenega. To lahko s pregledom sodb ugotovimo vsi drugi, čeprav se ustavno sodišče, kot že rečeno, v to niti ni spuščalo (ker je ugotovilo hudo nezakonitost v sodbi že v fazi sojenja, preden do dokazovanja sploh lahko pride).
Ni res, da ni bilo dopuščeno »indično dokazovanje«
Kaj pa posreden, indični dokaz – da je Janšev sprejem obljube logično razviden iz njegovega naročila Zagožnu, naj zahteva izplačilo predujma? Da, to bi bil povsem dopusten posreden, indični dokaz (že iz 32. točke odločbe US lahko to jasno razbere tudi laik, le pazljivo jo je treba prebrati!). Drugi, ki v presojo vzamemo tudi dokazno oceno, pa temu lahko dodamo: če bi bilo res dokazano vsaj to – pa tudi o tem ni dokaza nikjer! Vendar se ustavno sodišče tudi na tem mestu ni spustilo v presojo dejanskih vprašanj, kar naši kazenski pravniki tako kategorično (očitno »samoobrambno«!) zavračajo – mu to ni bilo potrebno, ker je svojo argumentacijo lahko povsem »vodotesno« izpeljalo do konca že z ugotovitvijo kršitve načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člena ustave). To spretno, čeprav laikom res težko razumljivo »strokovno manevriranje« med argumentacijo po 28. členu ustave in tisto (možno) »procesno« argumentacijo po 22. in 23. členu ustave (»fair trial«), ki tu ni bila uporabljena, je torej ustavno sodišče izpeljalo povsem korektno in »vodotesno«, zato mu je povsem zgrešeno očitati, kar mu očitajo dr. Gorkič, dr. Bavcon, pa odvetnik Bauk v Mladini in morda še kdo – da je dejanska vprašanja prekvalificiralo v pravna.
Prof. Bavcon je bil med njimi edini, ki si je – pri korektnem razmišljanju tudi o nasprotnih argumentih – zastavil tudi vprašanje, kaj pa je s tisto (famozno?) »luknjo« v logični zgradbi obtožbe in sodbe. Citira Testenovo stališče, da »sodišče dejstev ne sme iskati, navesti jih mora tožilec« – in ga zavrne s tezo, da ta logika lahko velja v civilni pravdi, kjer je treba »pravično razrešiti spor dveh strank«, da pa »kazenski postopek ni spor dveh strank, temveč je namenjen iskanju največjega približka resnici o dogodku, ki je predmet kazenskega postopka«. Pred pol stoletja smo se na pravni fakulteti res tako učili, toda danes ni več tako. Doktrinarni spor med takim in temu nasprotnim modernejšim pojmovanjem, da je (prav zaradi varstva človekovih pravic, še zlasti pred političnimi zlorabami kazenskega pravosodja) tudi kazenski postopek treba razumeti kot spor dveh enakopravnih strank (tožilca, ki v imenu države preganja kriminal, in obtoženca), sicer ne pri nas ne v Evropi še ni končan in še vedno poteka (in se v posameznih evropskih državah kaže v precej različnih stopnjah prevzetosti angloameriških »akuzatornih« elementov v domače procesne zakone), toda nekaj bistvenega je pa vendarle že povsod sprejeto: da v kazenskem postopku tožilec in sodišče nista »na isti strani« (preganjanja kriminala), obtoženec pa na nasprotni. In zato je imel tudi Testen (bivši predsednik ustavnega in nato še vrhovnega sodišča) še kako prav, ko je že pred letom dni rekel, da bi omenjeno načelo (o nevtralni, nepristranski vlogi sodišča med dvema nasprotujočima si strankama) v kazenskem postopku moralo veljati enako kot v civilnem postopku.
Kakšen signal bi bil
Moje mnenje: če še lahko vsaj do neke mere razumem sodnike vrhovnega sodišča, da svojega predsednika zaradi tega niso izločili iz konkretnega sojenja, pa nikakor (že takrat!) nisem mogel razumeti njega samega, da je vztrajal v tej svoji povsem očitno sporni vlogi. In s tem vrgel še dodatno senco na ta že iz drugih razlogov tako sporni proces. Njegov odstop iz tega razloga – ne kot odstop od utemeljene obrambe sodstva pred politikantskimi napadi SDS! – bi štel za simbolično priznanje napak, ki so bile, čeprav dobronamerno, storjene. Taka simbolična gesta bi nedvomno vsaj nekoliko razbremenila trenutne napetosti in pomagala zmernejšim političnim in strokovnim akterjem, da bi lahko odločneje zavrnili neutemeljene pavšalne napade na pravosodje in se usmerili k pretehtanemu in postopnemu odpravljanju njegovih resničnih slabosti.
