Poštar v čolnu, da o ribiški nadzornici ne govorimo

»Prejemamo pokojnino, v trgovinah je vsega dovolj, ljudje pa so kljub temu živčni,« reče eden. »Taki časi so,« zmaje z glavo drugi, ki je, mimogrede, poštar. Sedita v hiši na obali jezera severno od Arhangelska in bolščita predse. Eden je že nekoliko okajen, drugi srka čaj. Tako se najbrž ne menita prvič, pa tudi zadnjič ne – med drugim zato, ker je njun dvogovor ovekovečen v filmu Poštarjeve bele noči, na beneški Mostri nagrajenem s srebrnim levom za režijo (Andrej Končalovski).

Poštarjeve bele noči, katerih projekcija je v Izoli naznanila konec Kino Otoka, v Ljubljani pa odprtje sezone Kinodvorišča v začetku junija, niso dokumentarni film. Pa vendar človek zaradi mnoštva naturščikov in presunljivih posnetkov narave nehote dobi tak občutek. In tako se je tudi začelo – z idejo posneti pripoved, v kateri bodo v ospredju prebivalci neke zakotne ruske vasi, ki se po svojih močeh prebijajo skozi življenje, z zunanjim svetom pa jih povezuje poštar, pripoveduje scenaristka Jelena Kiseljova. Vprašanje, zakaj so si izbrali prav to vas ob jezeru Kanozero med Murmanskom in Arhangelskom, tako rekoč v evropskem delu Rusije, ji menda zastavljajo prav vsi novinarji (njihovo razmišljanje pa najbrž namiguje na rahlo nesramno stališče, da je v Rusiji menda mnogo več od Boga pozabljenih krajev …). Zato se skupaj s tolmačko (Anjo Banko, op. p.) najprej malo posmejita, potem pa Kiseljova povzame: »Najprej smo iskali vasi, katerih okolica bi bila primerno filmsko prizorišče, in spraševali po poštnih uradih, ali bi bili njihovi poštarji primerni za nastopanje v filmu. V ožji izbor se jih je uvrstilo med trideset in štirideset. A prijazen poštar ni zadostoval, iskali smo popolno kombinacijo lepe vasi s prebivalci, ki bi bili pripravljeni nastopati v filmu. Iskanje je trajalo eno leto.«

»Ni drznega ovna brez ran«

Naposled so našli Alekseja Trjapicina. Svetlolasi in modrooki, resda z življenjsko zgodbo, vtisnjeno v gube na obrazu, a še vedno v najboljših letih in v odlični kondiciji. Odkar je opustil pitje alkohola, tudi bolj spravljiv in nasploh boljši človek, pove že v otvoritvenih kadrih filma. Družinsko življenje ni bilo zanj, pa se je ustalil kot poštar in vidnejši predstavnik vaške skupnosti na območju, kjer so povezave s civilizacijo zelo muhaste. Svoje delo – raznašanje pošte in po naročilu tudi opravljanje nakupov v špeceriji v bližnjem večjem mestu (Pleseck) – jemlje resno in odgovorno. Kamera ga spremlja, kako mu poštarica izroči denar za pokojnine, bankovce prešteje in jo opozori na napako, nato pa vsoto dostavi naslovnikom. Pri čemer ni samo navaden poštar, temveč tudi neke vrste socialni delavec, psiholog in medicinska sestra v eni osebi. Potrpežljivo posluša jadikovanje vaščanov (včasih pritegne še sam), se zaskrbljeno pozanima, od kod (najhujšemu) vaškemu pijančku (najnovejša) praska na čelu. »Ni drznega ovna brez ran,« v odgovor zamomlja poškodovani, ki v ranem jutru še čuti posledice alkoholnega opoja. Seveda, Alekseju je lahko soliti pamet, ko pa se vodke ne dotakne že nekaj let.

Je bil to eden od razlogov, da ste ga izbrali za igralca, vprašam Jeleno Kiseljovo, ne da bi natanko vedela, ali je alkoholizma ozdravljen samo lik poštarja v filmu ali tudi človek, ki ga igra. Meja med dokumentarnim in igranim filmom je tu še posebej tanka, dovolj je malo raztresenosti, pa ne veš več, na čigavem ozemlju si … Ne, odgovarja scenaristka, nismo ga angažirali samo zato, ker je abstinent. Da film zelo spominja na dokumentarec, sliši prvič, pripomni. Res pa je, da je scenarij zanj nastajal tako rekoč sproti, dopolnjevali so ga še med snemanjem, končna verzija pa je nastala dobesedno v montaži, priznava.

Naturščiki in profesionalci

Skoraj vsi igralci v Poštarjevih belih nočeh so naturščiki, se pravi, da igrajo sami sebe. Vsi razen dveh: lepe ribiške nadzornice in njenega sina. Lik Irine je ključen za razvoj zgodbe o poštarju Alekseju, poštar ji je naklonjen bolj kot ostalim vaščanom, ona pa je v vasi, kjer je bila nekoč doma, zdaj tujka. Na mater samohranilko vaščani menda ne bi pogledovali sumničavo, če se ta ne bi z njimi zapletla v konflikt po službeni dolžnosti: v jezeru Kanozero lovijo ribe, vendar ne plačujejo za ribolovne dovolilnice in tako ropajo državo, jim pojasni. Velike ribe si, kakopak, lahko privoščijo ribariti na črno. Generalu, ki prihaja na ribolov kar z debelušastim helikopterjem iz bližnjega vojaškega oporišča, si ni treba delati skrbi, da bi ga kdo zalotil in mu naložil globo. Korupcija, vraščena tako globoko v rusko družbo, da je večina ne prepoznava kot moteče, je le ena od nevralgičnih točk, na katere film namiguje mimogrede, med poetičnim posnetkom odbleska vodnih rastlin v migotanju jezerske gladine in close-upom mravlje, ki pleza po klasu navzgor. General gor ali dol, plavolasa ribiška nadzornica je neizprosna in določi kazen. Zlagoma se odloči, da bo zakotno okolje zapustila in se s sinom, ki bo kmalu začel hoditi v šolo, preselila v civilizacijo. Ko napove svoj odhod, poštarju vztrepeta srce in to je pravzaprav glavni zaplet v filmu, ki niti ne skriva, da več kot na zgodbo da na vizualni aspekt.

Ribiško nadzornico igra profesionalna igralka, ki pa ni znan televizijski obraz, temveč se je uveljavila na gledaliških deskah, pojasnjuje Kiseljova. Povsem nemogoče je bilo namreč najti resnično ribiško nadzornico, ki bi bila pripravljena nastopiti v filmu, kjer bi se v enem od kadrov morala pokazati pomanjkljivo oblečena. Ženske so bile nasploh bolj sramežljive; da bi to vlogo sprejela katera od vaščank, ni bilo misliti, bale so se, kaj bodo o njih govorili, ko bo filmska ekipa zapustila vas, pripoveduje sogovornica. Poleg Irine Jermolove v vlogi ribiške nadzornice je bil profesionalni igralec – kljub rosni starosti – tudi Timor Bondarenko, v filmu njen sin. Sicer zelo prikupnemu fantiču je to videti skoraj na prvi pogled, s skrbno urejenimi (mogoče celo pobarvanimi?) lasmi se nikakor ne vklopi v druščino z bregov jezera Kanozero …

Obstranci na bregu jezera

Vsem nastopajočim naturščikom je skupno, da so neke vrste obstranci. Domorodcev v pravem pomenu te besede je manj kot deset, je povedala Kiseljova. Prevladujejo ljudje, ki so se tu rodili, a jih je življenje potem zaneslo drugam in se na jezero vračajo poleti, preživljat dopust v hišicah, ki so jih preuredili v počitniške. Potem so še taki, ki so se vrnili v rojstni kraj, ko so se upokojili. Eden takih je Vitja, ki je bil nekoč mornar in neutrudno obuja spomine na čase, ko je s kolegi pomorščaki plul po svetu. Njegova žena Tatjana, ki se v filmu spominja Minska, kjer je nekoč živela, je po besedah Jelene Kiseljove edina prava prišlekinja v te kraje. Nad vsemi lebdi neke vrste otožnost, kot bi se zavedali, da so poslednji Mohikanci, ki vztrajajo v krajih, do koder ne more prodreti avtomobil. Čeprav so se nekateri za to izgnanstvo odločili prostovoljno, kader, v katerem se muha neuspešno zaletava v šipo na oknu, da misliti, da veliko izbire niso imeli. Tudi odsotnost cestne infrastrukture je poleg alkoholizma in korupcije eden od velikih problemov sodobne Rusije, soglaša Kiseljova. A opozarja, da so jezero z okolico pred nedavnim razglasili za nacionalni park (ter je tudi na seznamu za svetovno dediščino Unesca), počasi se prebuja turizem, tako da je najbrž samo še vprašanje časa, kdaj bodo tudi sem prihrumeli avtobusi. Kar pa ne pomeni, da se bo skupnost obdržala v obliki, v kateri jo je ovekovečila njihova filmska ekipa. Že v filmu vaščani razglabljajo, da jih ne čaka drugega kot bridki konec; eden od nastopajočih podraži poštarja Alekseja, češ, ljudje več ne berejo in si pišejo pisem, tvojega dela ne bodo več potrebovali. Aleksej ostaja optimističen, saj ne raznaša samo pisem, temveč tudi pošiljke. A ko mu ukradejo motor iz čolna, njegovega osnovnega delovnega orodja, vodstvo pošte prav brezbrižno pojasni, da mu novega ne bodo dobavili prej kot v mesecu dni, če sploh …

Med snemanjem so se med člani ekipe in vaščani spletle pristne prijateljske vezi, pravi Kiseljova. »Aleksej nas je prišel obiskat v Moskvo, jaz pa sem mu še z dvema članicama ekipe vrnila obisk ob jezeru lani poleti. Letos bomo to ponovili.« Na vprašanje, kakšna je prihodnost skupnosti, ne ve točnega odgovora. »Najbrž bo izginila v trenutku, ko bo umrl njen zadnji pripadnik.« Že zdaj je povprečna starost precej visoka, samo ena družina je, katere člani so stari manj kot petdeset let. Starejša hči, ki ima zdaj približno 18 let, namerava nadaljevati šolanje in njena družina razmišlja, da bi se vsi preselili nekam bliže mestu, kjer so šole. Seveda bi lahko obiskovala tudi internat, vendar starši nad tem niso preveč navdušeni.

Vojaške uniforme kot vsakdanje oblačilo

Poštarjeve bele noči nekoliko spominjajo na dokumentarec Wernerja Herzoga Srečni ljudje v tajgi, ki so ga pred tremi leti predvajali na Liffe. Herzogov film je študija življenja lovcev, ki se spopadajo z neizprosno naravo in krvoločnimi živalmi, oddaljenost od civilizacije in njenih pritiklin, ki sili ljudi v odpovedovanje slehernemu udobju in neverjetno iznajdljivost, je tam še bolj očitna. Toda tudi za jezero Kanozero, čeprav le nekaj sto kilometrov stran od Murmanska, svetovno znanega zaradi zalivskega toka in njegovih učinkov, o čemer se najbrž pri zemljepisu učijo vsi osnovnošolci tega sveta, se po ogledu Poštarjevih belih noči zdi, da je na koncu sveta ali še dlje. Morda take misli obhajajo celo Ruse iz Moskve, ruščina, ki jo govorijo nastopajoči, je namreč težko razumljiva, zato so film morati opremiti s podnaslovi celo za domače gledalstvo. »Hoteli smo, da bi bilo čim bolj avtentično, zato smo v montaži, kadar smo imeli na izbiro posnetek, kjer je nastopajoči govoril bolj razločno, in takšnega, kjer je mrmral v brk, raje izbrali slednjega,« pravi Kiseljova.

In če so ruski gledalci včasih mrščili čela ob poslušanju momljajočih dvogovorov ali obilice preklinjanja, so se njihovim očem izmaknili nekateri elementi, ki so pritegnili pozornost tujcev. Recimo uniforme. Zakaj jih nosi tako veliko nastopajočih, ki niso vojaki? »To je še ena stvar, v katero se zapičijo prav vsi tujci,« se spet zasmeji sogovornica. In razloži, da v obilici maskirnih uniform ne kaže iskati nikakršnih skritih namigov, v Rusiji je pač tako, da je takšno blago najcenejše in najbolj trpežno, zato ga ljudje nosijo – tako kot starejše gospe po vaseh domače halje, recimo. Vloga vojske pa v Poštarjevih belih nočeh vendarle ni bila zanemarljiva: enega od prizorov so posneli celo v vojaški bazi v Plesecku, kjer so v kamero zajeli resnične vojake. Je bil to z logističnega vidika trd oreh? Ja, imeli smo kar veliko dela z administracijo in pisanjem prošenj, odgovarja Kiseljova, malo je manjkalo, pa bi obupali, a je vojake prepričalo ime režiserja – Andrej Končalovski je v Rusiji zelo znan in ugleden. Poleg tega so vojaki, ki so zaposleni v raketnih izstreliščih, med najbolje izobraženimi, tako rekoč elitni vod, zato so v snemanje naposled privolili. V Plesecku je namreč kozmodrom in Končalovski je tako lahko uresničil svoj načrt: v enem od prizorov se nad nastopajočima, zapletenima v vsakdanje razglabljanje, proti nebu požene raketa. »Seveda smo že prej vedeli, da se obeta ta dogodek, pa smo ga hiteli posnet in potem prizora združili. Raket pač ne izstreljujejo vsak dan.«

Poštarjevih belih noči rusko gledalstvo ni sprejelo kot družbenokritični film, nekaj graj je sicer letelo na to, da prikazuje življenje, kakršno je. Toda ko se je pojavil Leviatan Andreja Zvjaginceva, ki rusko družbo in njene stranpoti riše še veliko bolj nazorno, so se vsi kritiki preusmerili nanj. »V tem nas je Leviatan premagal,« se pošali Kiseljova. »Tako in tako pa je v filmu vedno več filozofije kot politike.«

Jelena Kiseljova je prej delala kot tv-novinarka, kjer je producirala predvsem filme »z antropološko in turistično tematiko«, s Končalovskim pa je od premiere Poštarjevih belih noči končala pisanje še enega scenarija. »Gre za film, ki bo dokaj razkošna produkcija, morda celo koprodukcija, govori pa o drugi svetovni vojni in koncentracijskih taboriščih.«