Tiskane izdaje
Razgrnil sem zemljevid. S kolesom sem prevozil vsemogoče bližnje in tudi manj bližnje kraje. Opazil sem, da še nisem kolesaril iz Vojvodine do madžarskega Balatona ali Blatnega jezera po naše. Odločil sem se, da prekolesarim od Bačke Topole do Siófoka ob Balatonu. Do Bačke Topole naj bi se pripeljal z vlakom.
Slovenske železnice
Na ljubljanski železniški postaji sem zvečer stopil k okencu, kjer – tako je pisalo – prodajajo vozovnice za Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Makedonijo in Črno goro. To mi je bilo všeč. Začutil sem, da je na železnici še nekaj nekdanje jugoslovanske vzajemnosti. Prodajalka vozovnic je bila neomajna: »Karte do Bačke Topole ne morete dobiti. Tega kraja ni na naših preglednicah!« Nekoliko sem protestiral. Rekel sem, da je to precej velik kraj v Vojvodini ob železniški progi v Subotico. Nič ni pomagalo, moral sem kupiti vozovnico do Subotice.
Spalnik
Za spalnik sem se zmenil kar z uradno osebo na peronu vlaka, ki je bil pripravljen za odhod v Beograd.
Stara Pazova
Naslednjega dne zjutraj sem izstopil v Stari Pazovi. Tam se cepi proga proti Novemu Sadu in Subotici, seveda tudi proti Bački Topoli. Veliko sem popotoval z vlakom in železnico in sem vsemogoče videl in doživel, ampak tako zanemarjene in zasvinjane železniške postaje, kot je v Stari Pazovi, še nisem videl v svojem razmeroma dolgem življenju. Med smetmi in nesnago so prevladovali golobji iztrebki. Stopnice, podhodi in peroni so bili ponekod dobesedno prekriti z debelimi plastmi te presušene smrdljivosti. Imel sem vtis, da nemarščina že dolga leta nikogar ne vznemirja.
Bosanec
V Bački Topoli sem si privoščil burek in jogurt. Vsa slava in čast vsem tistim, ki so si izmislili ti dve hranili. S prodajalko sva se nekoliko zaklepetala. Bila je mnenja, da govorim po bosansko in da sem očitno Bosanec. Pripombo sem vzel na znanje kot kompliment mojemu obvladovanju južnoslovanskih jezikov. Kolikor vem, se mladi Slovenci pogovarjajo z vrstniki iz bivših bratskih republik po angleško. Pa kaj, menda nekateri mladi Slovenci tudi med sabo pišejo in se pogovarjajo po angleško. Na naših univerzah bo po novem, tako sem slišal, slovenščina le še pomožni učni jezik. Tako mineva ljubezen do naše materinščine, za katero bi morali biti pripravljeni dajati svojo kri, življenje in celo svojo dušo, kot poje naš največji pesnik!
Veter
Znano je, da kolesarjem veter zmeraj piha v obraz. Tudi na tem potovanju je bilo tako. Vse tri dni do Balatona sem se dajal z vetrom. Včasih je bil tako silovit, da sem se s kolesom komaj premikal. Večkrat sem si rekel, da tako ne bom nikamor prišel. Misel ni posebno posrečena. Kdor hoče kam priti v teh časih, potuje z letali in se vozi po avtocestah s hitrimi avtomobili. Za popotnega kolesarja je v bistvu čisto vseeno, ali se kam pripelje ali ne, ali naredi na dan 50, 100 ali 150 kilometrov, saj se vozi kar tako, tja v en dan in za zabavo. V primeri s tistimi v letalih in avtomobilih je tako in tako nepredstavljivo počasen. Vseeno je, ali pride tja ali kam drugam v treh, štirih ali petih dneh. Ali pa sploh nikoli.
Bacsalmas
Na precej starem in zdelanem zemljevidu Madžarske sem imel jasno označeno, da sem skozi ta kraj že kolesaril junija leta 2002. Oziral sem se po naselju. Nobena slika iz davnine in spomina se ni hotela prekriti s tem, kar sem si ogledoval. Mnogi popotniki se trudijo in pazijo, da ne pridejo kdaj v kraj ali deželo, kjer so že bili. Skrb je morda pretirana. Mirne duše bi lahko kakšno potovanje ali ogled ponovili, saj so medtem že pozabili, kako je bilo takrat tam.
Kiskunhalas
Motel Penny v tem kraju je obsegal nekaj nizkih starejših stavb sredi naselja. Komaj sem se s kolesom ustavil sredi dvorišča, so se že odprla neka vrata. Pojavil se je možak s ključem v roki. »Ena noč? 25 evrov, zajtrka ni, ob odhodu pustite ključ v poštnem nabiralniku ob vhodnih vratih na dvorišče.« Vzel je denar, dal mi je ključ, pokazal je na neka vrata in že ga ni bilo več. Vse skupaj je trajalo, kajjazvem, menda ne več kot rekordne pol minute.
Viszont látásra
Omenjeni možak je govoril po angleško. To me je presenetilo. V načelu se znanje tujih jezikov Madžarom ne zdi pomembno. Ogromna večina Madžarov namreč ne zna nobenega tujega jezika. Celo natakarji, receptorji, prodajalci, policisti, posadke v turistično-informativnih centrih ... običajno ne znajo, razen madžarščine, nobenega tujega jezika. Na to dejstvo so, tak vtis sem dobil, celo ponosni. Nekateri Madžari so zatrjevali, da znajo nemško. Njihova nemščina je prav tako trhla, kot je moje znanje madžarščine. Vino je bor, pivo sör, vodi se reče vís, mleko je tej, sir je sajt, kruh je kenyer, če je trgovina zaprta, piše na vratih zárva, če je odprta, pa niytve, prepovedana stvar je tilos, računu rečejo nyugta, velik je nagy, majhen pa kis. Gostilna je czárda. V czárdah in drugih gostinskih lokalih pride prav vedenje pomena besede csipős. To je v našem jeziku »ostrost, ostrina« in se veže na količino pekoče paprike v kakšni jedi. Nagy czipős jedem se je treba izogibati, zmerne kis czipős jedi doživljam na Madžarskem kot del narodnega izročila. Zmerno papricirane jedi so mi čisto všeč, moja prebavila se v načelu nad njimi niso pritoževala. Če želite nekomu srečno pot, se reče: Szerenczés útat, nasvidenje je po madžarsko viszont látásra. Še kaj bi se našlo. Madžarščina je precej zamotan jezik, nekatere besede so že na pogled res nenavadne. Üdülőövezet pomeni predel za letoviščarje.
Dunavölgyi – föczatorna
Popotni kolesarji se, če se le da, izogibamo prometnih cest, čeprav so zato potovanja bolj dolga in ovinkasta; pa saj sem že napisal, da dolžina in čas potovanja za popotne kolesarje nista pomembna. Ko sem zavil čez neki most, sem uzrl vodotok, ob katerem je bila speljana ozka peščena pot. Izkazalo se je, da gre za kanal ob Donavi. Potem sem kar dolgo kolesaril po bregu kanala z imenom, kakor je napisan v naslovu. Tako kolesarjenje imam najrajši. Kanal in pot ob njem sta precej osamljena in zapuščena, sem in tja je sameval kakšen ribič, po nebu so se spreletavale ptice, na vodi so plavali labodi. Na takih poteh je kolesarjenje brezskrbno. Če ne opazujem zasanjanih obvodnih pejsažev, se lahko v mislih poglabljam sam vase, kot se včasih izražamo. Delam bilance za nazaj in za naprej, se sprašujem o smislih in nesmislih življenja, iščem kakšen domnevno filozofski vidik za vzroke in posledice takih in drugačnih ravnanj in podobno. Tako početje je prijetno, kakšnih veljavnih in dokončnih zaključkov seveda nima, po pravici povedano, si jih niti ne želim.
Pastorala
Postaven nekoliko sivolas pastir je imel razkošno brado. V roki je imel dolgo zakrivljeno palico. Ob njem sta bila vsaj dva ovčjaka, ki sta mu pomagala ravnati trop ovac po tratah ob kanalu. Imel sem vtis, kot da bi gledal del oživelih jaslic. S svojo prisotnostjo in kolesom sem vdrl v pastoralo v najbolj dobesednem pomenu. S pastirjem sva si skušala dopovedovati to in ono, pa nisva bila prav uspešna. Dobil sem požirek pálinke, to je žganja iz marelic. Potem sva si pomahala v slovo. Ko sem se že skoraj odpeljal, sem se vseeno vrnil k pastirju. Na listek sem mu napisal znane Horacijeve verze: Beatus ille, qui procul negotiis. Po naše je to: Blagor tistemu, ki živi daleč od skrbi. Seveda ne vem, kako gre to po madžarsko, mu bo že kdo prevedel, če bo hotel; mogoče bo vrgel listek stran. Mimogrede: ta napis je mogoče prebrati na eni od lepih ljubljanskih vil na Mirju.
Kalocsa
Jaz za ta kraj nisem še slišal, a je vreden ogleda. Starodavna škofijska prestolnica premore slikovito mestno središče, ki se končuje z baročno katedralo in škofovsko palačo. Okrog katedrale je bilo precej zagrajeno; arheologi so brskali po ostankih preteklosti. Jaz početja arheologov ne odobravam. V bistvu sistematično in z znanstvenimi metodami uničujejo podzemeljske skrivnosti in zaklade. Kar naberejo in najdejo po končanih izkopavanjih, ni več nikomur mar in se naloži v škatlah in zabojih na police raznih depojev. Kar izkopljejo starega zidovja in podobnega, je praviloma prepuščeno na milost in nemilost vremenskim neprilikam.
Brod na Donavi
Donava je široka reka. Od Budimpešte do hrvaško-srbske meje se pneta čez Donavo samo dva mostova. Ponekod je mogoče čez Donavo z brodom. Jaz sem se z brodom prepeljal čez Donavo v mesto Paks na drugi strani. Brodnik je znal kar dobro angleško, saj je bil v mladih letih mornar na velikih prekooceanskih ladjah, no, sedaj je kapitan plovila na Donavi. Tik pred odhodom broda je nanj pripeljal velikaaaanski, največji mercedes. Obilen voznik poznih srednjih let je imel na sebi pisano srajco, pa še polno prstenja, zlato verižico okrog vratu in zapestnice na roki. Kadar ni telefoniral, se je možato sprehajal po plovilu. Jaz sem se zanalašč skušal zaplesti z njim v pogovor, pa ni šlo niti po nemško niti po angleško. S prevajanjem se je nekoliko ponudil kapitan. Tako to je, tako to gre. Kako že poje poet: »Modrost, pravičnost, učenost, device brez dot žal'vati videl sem samice.« Velja za Kranjsko in Madžarsko.
Simonytornya
V tem kraju je bilo prenočevanje na voljo samo v graščini za 200 enot evropske veljave. To se mi je zdelo preveč, to je razumljivo, saj sem po rodu nekoliko Gorenjca. Neki gostilničar mi je ponudil kampiranje na vrtu gostilne. Ko je videl, da imam s seboj le spalno vrečo, mi je od nekod prinesel šotor. Vse skupaj naj bi bilo zastonj, no, jaz sem ga kar bogato nagradil in bila sva, tak sem imel vtis, oba zelo zadovoljna. Ob svitu sem bil že na poti.
Ozora
Kraj premore lepo obnovljen grad s prav tako lepo obnovljenim obzidjem. Pod njim je naselje z nekaterimi skoraj meščanskimi stavbami. Prevladoval je vtis zapuščenosti in zaspanosti. Ko sem zapuščal Ozoro, sem naletel na hišo z obsežnim dvoriščem, polnim vsemogočega. Prevladovali so kolesa, gospodinjski aparati in kosi notranje opreme. Očitno je bilo vse naprodaj. Scena se je pri naslednji hiši ponovila in pri naslednji je bilo spet tako. Skoraj vse hiše na obrobju Ozore so se ukvarjale s prodajo omenjenih artiklov. Očitno je Ozora središče permanentnega bolšjega sejma za širše območje. Kasneje sem slišal, da je Ozora vsakoletno prizorišče in zbirališče madžarskih in drugih psihedelikov. Prireditev se imenuje Psychedelic Tribal Gathering. Zbere se jih pred in pod velikanskimi prireditvenimi pisanimi šotori več kot 20 tisoč. Za tisočere se tiste dni središče Madžarske preseli iz Budimpešte v Ozoro.
Srečanje v mestecu Tab
Imena madžarskih krajev so lahko silno dolga: Kiskunfélegyháza, Hódmezővasárhely, Törökszentmiklós, Magyarbánhegyes, Jászfelsőszentgyörgy, Bükkszenterzsébet, Kazincbarczika, Hajdúböszölmény je nekaj takih imen. Vendar je na Madžarskem veliko krajev, kjer ime sestavljajo le tri črke, kot so na primer: Vaz, Bük, Göd, Vál, Vác, Dág, Erk, Bér, Érd, Rém, Ukk, Tök. Jaz sem tretji dan proti poldnevu prikolesaril v mestece Tab. Poklical sem Evito: »Kje pa si? Jaz te že čakam v Siófoku,« je zagostolela. Evita se je iz Ljubljane pripeljala z avtom, dogovorjena sva bila v Siófoku. Siófok je precej veliko mesto ob Blatnem jezeru. Sem ji povedal, da sem v mestecu Tab približno 15 kilometrov od Siófoka, namesto srečanja v Siófoku predlagam srečanje v Tabu, to bi se mi zdelo zelo romantično. Čez pol ure sva srečanje v Tabu proslavila v gostilni na pravkar lepo urejenem glavnem mestnem trgu.
Balaton
Naslednje dni sva z Evito šotorila ob Balatonu. Balaton je velikansko jezero. Dolgo je približno 77 kilometrov. Povprečna širina je 14 kilometrov. Jezero, obala in zaledje so v celoti posvečeni industriji prostega časa, kot tudi včasih nekoliko posmehljivo označujemo turizem in vse, kar spada k temu pojmu. Voda jezera je blatna in seveda sladka, drugače je pa tako, kot bi bili kje na morju. K temu pripomorejo ribiči, galebi, roji jadrnic in jezerski potniški promet. Vsakršna turistična ponudba je neizmerna. Takole po občutku bi rekel, da je 100-krat tolikšna, kot jo ponuja naš Bled. To je razumljivo, saj je Balaton po površini za 410 Blejskih jezer! Kdor pozna jadransko obalo, bo nad urejenostjo in snago Balatona presenečen. Kot arhitekta me je presenetila virtuoznost tesarskih konstrukcij mnogih novejših turističnih objektov.
Triatlon
Kadar nisva plavala v jezeru, sva po njem veslala ali se ob njem vozila s kolesi. Evita je namreč pripeljala s seboj svoje novo zložljivo kolo in napihljiv kanu češkega porekla. Evita je bila pred desetletji slovenska plavalna prvakinja. Odločila se je, da bo preplavala Balaton tam, kjer se v jezero zajeda polotok Tihany in je široko le slabe tri kilometre. Jaz sem jo spremljal v kanuju. Ko sva bila že skoraj na drugi strani, je prihrumel policijski čoln. Vljudno so nama nekako razložili, da je plavanje čez jezero kakor tudi prečkanje jezera z majhnimi plovili prepovedano. Morala sva se obrniti in je tako Evita preplavala skoraj šest kilometrov.
Siófok
En dan sva odveslala v Siófok. To je glavno mesto Balatona. Najbolj znamenit je v tem mestu vodni stolp z začetka 20. stoletja. Lepa secesijska stavba je sedaj zgledno preurejena v razgledni stolp. Razgled na jezero, mesto in okolico je res očarljiv. Mesto premore impozanten spomenik grofu Istvánu Széchenyiju. Grof je zaslužen tudi za to, da je že sredi 19. stoletja po Balatonu plul potniški parnik. Upodobljen je kot krmar na krovu ladje v orkanskem viharju. Valovi so na Balatonu lahko kar visoki, no, ja, tako hudo, kot je lahko na morju, ni nikoli. Széchenyi je bil vsestranska osebnost in velja, vsaj za nekatere, za največjega Madžara vseh časov.
Veszprém
V to mesto sva odkolesarila. Mesto je odmaknjeno od jezera in slovi kot velika zgodovinska znamenitost. Nama se je zdelo nekako nepovezano in razklano, mogoče je bila za slab vtis kriva huda vročina tistega dne. S kolesi sva odtavala nekam na obrobje in zašla na mestno pokopališče, kjer je del posvečen padlim nemškim vojakom v zadnji vojni. Križi z imeni padlih ali pa kar z oznako Unbekannte deutsche Soldat so razvrščeni v strumnih vrstah, kot je to običajno na vojaških pokopališčih. Velikanska večina je padla v začetku februarja 1945. Iz podatkov na križih se je dalo razbrati, da je bila večina padlih na pragu življenja, letnice rojstva so se moreče ponavljale: 1924, 1927, 1925, 1924, 1926 ... Redkokje je bil zataknjeno uvelo cvetje. Kakšna sveča je že zdavnaj pogorela. Saj se razume, spomin na dede in pradede bledi, tako je življenje. Nekoliko sva pomeditirala o smislih in nesmislih življenja in smrti. Potem sva v senci košatih dreves prespala opoldansko vročino.
Sun City
Balatonfüred je večje mesto ob jezeru in sva ga obiskala s kolesoma. Mesto premore precej lepih stavb izza časov črnožoltega avstro-ogrskega cesarstva. Menda Madžarom ni šlo nikoli tako dobro kot v tistih časih. Posebnost mesta je opuščeno in deloma celo devastirano turistično naselje Sun City. Obsega prenočišča, gostinske lokale, prodajalne, prireditvene prostore, tesne ulice, uličice in piacete. Zgrajeno je moralo biti pred, težko rečem, kakšnimi desetimi, petnajstimi leti v psevdoorientalskem slogu. Naselje je od daleč videti kot kulisa Betlehema pri kakšnih jaslicah. Celota je precej kičasta, to ni nič nenavadnega, saj se turizem in kič pogosto dopolnjujeta. Z investicijo je moralo iti nekaj narobe, kaj naj bi bilo, nisva mogla ugotoviti. V popolnoma praznem trohnečem in razpadajočem mestu duhov je bil pri življenju le en sam lokal z opremo za podvodno raziskovanje. Pred lokalom je stal ogromen bel športni dvosed, kakršnega še nisem nikoli videl. Nisem mogel ugotoviti, kakšne znamke naj bi bil.
Hekk
Ob Balatonu je na tisoče lokalov, kjer med vsemogočim obvezno in povsod ponujajo pečeno ribo hekk. Midva nisva posebna ljubitelja rib in ribjih jedi. Ampak zadnji dan ob Balatonu sva se odločila, da vendarle poizkusiva to, kot kaže, neizogibno madžarsko specialiteto. Na vrtu neke gostilne je bil mlajši madžarski državljan pri koncu s svojim hekkom. Vprašala sva ga, ali je bila riba okusna in ali so hekki iz Balatona ali pa vsaj iz katere ribogojnice so, saj se nama je zdelo neverjetno, da bi tako velike količine hekkov izvirale iz jezera. Rekel je, da je bila riba okusna in jo vsekakor priporoča, da pa on misli, da gre za morske ribe. To se nama je zdelo neverjetno. Naročila sva hekka. Hekk je bil dober, vendar nič posebnega. Bil je skoraj brez kosti in me je spominjal na osliča, vendar si tega nisem upal povedati naglas. Proti koncu sva vprašala natakarja, od kod so vsi ti neštevilni hekki v gostilnah. Odgovoril je, da on tega ne ve, da pa bo vprašal v kuhinji. Vrnil se je in povedal, da so to ribe, ki jih na Madžarsko uvažajo iz Argentine! Evita je pogledala v neizogibni internet, kjer se je izkazalo, da se znani ribi oslič reče po madžarsko hekk.
Domov
Od Balatona do Ljubljane je potegnjena neprekinjena avtocesta. Avtomobilski dirkači so lahko na Balatonu v manj kot treh urah. Velik del avtoceste gre po dolgem in počez čez najbolj rodovitna prekmurska polja. Tisti, ki so načrtovali ta grob poseg v prekmursko ravnico, so bili mnenja, da je treba za napredek tudi kaj žrtvovati. Kjer se tešejo bruna, lete trske, je zapisal znani teoretik vsega najbolj naprednega. Tudi zato so hekki iz Argentine, krompir iz Egipta, cvetača iz Velike Britanije, česen je kitajski itn. Preden sva šla domov, sva kupila nekaj steklenic madžarskega vina in madžarsko pekočo salamo. Doma imava namen s prijatelji narediti en »madžarski večer«.
