Povejte, kdaj bomo lahko dodatno operirali – in bomo

Slovensko zdravniško društvo, najstarejša zdravniška organizacija, ki že 155 let skrbi za prenos znanja iz tujine, specialistično izobraževanje zdravnikov in razvoj medicine, je po dveh desetletjih dobilo novega predsednika. To je prof. dr. Radko Komadina, kirurg iz celjske bolnišnice, bivši predsednik Združenja kirurgov Slovenije in predstavnik slovenskih kirurgov v Evropskem travmatološkem združenju.

Imate zelo dober pregled nad slovensko kirurgijo in tudi o evropski kirurgiji veliko veste. Na kakšni ravni je medicina v Sloveniji?

Najbolj kompetentno lahko govorim o travmatologiji, ki jo zares dobro poznam. Smo malo desno od evropskega povprečja. To kaže evropski travmatološki register, kamor vpisujemo politravmatizirane paciente iz Evrope. Politravmatizirani pacienti so tisti, ki imajo sočasno prizadeta dva ali več življenjsko pomembnih organskih sistemov. Imajo na primer zlom hrbtenice in raztrgano vranico ali pa poleg tega še poškodovane druge kosti, prsni koš, trebušne organe, ledvice, jetra, poškodbe glave, možganovine. Že poškodba enega takega sistema lahko pomeni zanesljivo smrt. Takšnih poškodovancev je v Sloveniji od 200 do 250 na leto. Umrli bi, če ne bi dobili takojšnje in dobro organizirane zdravniške pomoči, ki jo omogoča tudi visoko razvita medicinska tehnologija. Ne glede na ognjevite slovenske debate o zdravstvu vam lahko zagotovim, da evropski register travmatoloških pacientov kaže, da smo v Sloveniji po izidih zdravljenja teh poškodovancev v povprečju malo boljši od 200 nemških, 10 švicarskih in 15 avstrijskih travmatoloških klinik. V registru sodelujemo UKC Ljubljana in Maribor ter celjska bolnišnica.

Torej ima takšen poškodovanec v Sloveniji več možnosti za preživetje, kot če bi se hudo ponesrečil kje drugje v Evropi?

To je preveč poenostavljeno. Niti dva človeka, ki se poškodujeta, nimata enake osebne zdrav­stvene zgodovine, pa tudi poškodovana nista povsem enako. V registru primerjamo podatke o tem, kako hitro je poškodovanec intubiran, kako dolg je transportni čas od mesta nesreče do šok sobe, od šok sobe do operacijske dvorane, koliko časa preteče do hemodinamske stabilizacije poškodovanca, koliko težkih poškodovancev umre, število zapletov, število globokih venskih tromboz, pljučnic, ki se razvijejo naknadno, okužb. Parametrov, ki jih merimo, je veliko in vnos vsakega pacienta v register traja okoli dve uri. Primerjava rezultatov kaže, da slovenska medicina še zdaleč ni vzhodna Evropa, ampak je del zahodne Evrope. Zagotavljam, da imamo zdravniki v Sloveniji toliko znanja in da znamo uporabljati visoko tehnologijo kot zdravniki v Avstriji, Nemčiji in drugod po zahodni Evropi. Drugo je kriza v Sloveniji, ki jo zdravniki vidimo predvsem v zaostajanju zakonodaje in družbenih odnosov v komunikaciji z zdravstvom.

V kolikšnem času bo ta kriza, ki se kaže tudi v nenaraščanju sredstev za medicino, vplivala na poslabšanje medicine v Sloveniji?

Kadar ti nekdo svetuje, da se ne zaletavaj z glavo v zid, je težko reči, ali naj se ne zaletiš enkrat ali desetkrat. Če vidimo, da je smer, v katero gremo v Sloveniji, napačna, bo pameten človek vedel, da se mora drugače odločiti. Zdravniki poznamo zdravstvo in zelo dobro vemo, kaj je treba spremeniti v naši organizaciji dela. A nam ga hočejo kar naprej drugi organizirati po svoje, in pri tem čisto nič ne poslušajo zdravnikov.

Ne morete zdravniki sami spremeniti organiziranosti?

Ne. Vpeti smo v zakonodajo, v veljavne odnose in potopljeni v sedanjo družbeno realnost, ki je po mojem umetno naščuvana proti zdravništvu. Pri bančni luknji so nas uporabljali za slepilne manevre, zdaj kažejo na nas, kot da nameravamo vsi postati neoliberalni kapitalisti in druge podobne neumnosti, s katerimi se preusmerja pozornost v družbi. Poglejte, zdravniški korpus je feminiziran. Dve tretjini mladih zdravnikov so zdravnice. Ne verjamem, da bi bilo med njimi toliko pokvarjenih kapitalistov, ki bi skrbeli samo zase. Mladi zdravniki so entuziasti, s fakultete pridejo pripravljeni pomagati. Potem se zaletavajo v steklene zidove in naenkrat jim ni več nič jasno.

Veliko se govori o korupciji v zdravstvu. Izpostavljen je tudi primer zdravnika v Celju izpred dveh let. Vse kaže, da v UKC Ljubljana prodaja operacije neka tretja oseba. Zdi se, da so vsi skorumpirani. Koliko je po vašem korupcije?

Uporabili ste izraz »kot kaže«. Ko bo dokazano, bomo lahko rekli, kaj je res in kaj ni. Čudno je, da so se v preteklosti odpirale preiskave, ki so imele v isti minuti vso medijsko podporo, rezultatov teh preiskav pa ni. Predolgo se čaka na rezultat. Zdravniki smo kot druge poklicne skupine. Velika večina si želi pošteno opravljati svoje delo. Pri iskanju korupcije pa je vprašanje, kaj je opredeljeno za korupcijo. V eni od takšnih afer, ki so bile pospremljene s televizijo, se je pokazalo, da so zbirali denar za opremo predavalnic in nakup učnih pripomočkov. Torej ni šel v žepe nekoga, ampak za opremo javnega sektorja. Zakonodajalec je odredil, da se zdravnik mora izobraževati, ni pa opredelil denarnih virov. V socializmu so pomagala farmacevtska podjetja, zdravnikom so omogočili kongrese v tujini, peljali so nas tja, kjer so, na primer, vgrajevali nove kolčne proteze. Tako smo lahko kar najhitreje delili po svetu pridobljene izkušnje in znanje. Zato imamo še danes v Sloveniji sodobno medicino in nismo deset let za zahodom, kot so druge nekdanje socialistične države. Je to korupcija? Ni.

Ko sem bil še strokovni direktor celjske bolnišnice, smo načrtovali, da bodo vse bolnišnice v Sloveniji odprle hčerinska podjetja – finančno ločene raziskovalne inštitute. Tako bi lahko bil vsak, ki vpeljuje novosti, delno zaposlen v hčerinski raziskovalni firmi. Hoteli smo vzpostaviti način, ki je bil v zahodni Evropi že razvit. Celo v Skandinavijo so nas poslali gledat, kako delajo. Tam je na primer specializant ortopedije štiri dni na voljo pacientom na oddelku, en dan pa raziskuje, zbira gradivo za doktorsko disertacijo, piše članke. Ko je bilo vse pripravljeno za takšno evropsko ureditev, se je vse ustavilo. Kot da bi potegnil električno žico iz vtičnice. Kdo je bil proti? Ne vem. A če bi pregledno ločili izobraževalni in raziskovalni denar – tako imenovana terciarna sredstva ZZZS od denarja za zdravljenje –, bi se najbrž pokazalo, da je denarja za zdravljenje premalo. Ustreza jim nepreglednost. Mediji danes o tej nepreglednosti sprašujejo, ali je korupcija.

Ko je bil pred nekaj leti uveden zakon za uravnoteženje javnih financ (Zujf), smo se na medicinski fakulteti srečali z veliko težavo: mladi asistenti kirurgije, ki naj bi prenašali znanje v operacijskih dvoranah na študente medicine, niso hoteli več biti asistenti, številni so vrnili pedagoški naziv. Zakaj? Zujf je bolni??nicam prepovedal financiranje podiplomskega izobraževanja javnih uslužbencev, asistent pa mora v določenem času doktorirati. Za doktorat je moral plačati 4500 evrov na leto, v treh letih 13.500 evrov. To so 35-letni zdravniki, ki so si zaradi dolgega študija komaj ustvarili družino, morajo si opremiti stanovanje, skrbeti za otroke. Odrekli so se doktoratu. Če bi zbirali denar zanj, bi spet rekli, da je to korupcija. Tako smo ostali brez pomembnega števila učiteljev.

Rekli ste, da je poslanstvo zdravniškega društva tudi skrb za prenos znanja iz tujine in napredek medicine. Pa tudi, da so na tem področju velike težave, ker Slovenija ni usklajena z Evropo. V čem?

Ena večjih težav je vključenost slovenskih zdravnikov v mednarodne raziskave. Zdravniki smo javni uslužbenci. Naše delo se meri v kilogramih, metrih in sekundah. Ura za registracijo zabeleži, ko prideš in greš. Bolnišnica ima svojo pogodbo z ZZZS, stroškovna mesta so ambulante, operacijske dvorane. Zdravniki kot javni uslužbenci delamo zato, da izpolnimo to pogodbo. Ves čas smo na voljo ZZZS. Kdaj naj raziskujemo? Ko delamo za kak mednarodni projekt, nastanejo prav komične situacije. V mednarodnem projektu je cena raziskovalnega dela v Belgiji, Nemčiji, Franciji, Sloveniji, Italiji in Romuniji enaka. To so pavšalni, okrogli zneski. Pri nas pa moramo te okrogle zneske deliti javnim uslužbencem po časovni postavki. Včasih se tako zgodi, da ima kak dan 26 ur. Da zadostimo Bruslju, moramo zdravniku za njegovo delo v raziskavi na primer izplačati 5000 evrov na leto. Ker imamo popolnoma neelastičen sistem, ne moremo prikazovati po vsebini, kar smo naredili, pač pa z urami. Skratka, zelo težko se vključimo v mednarodne raziskave. Boštjan M. Zupančič je v enem izmed intervjujev rekel, da je slovenski pravni red hipernormiran. To muči tudi zdravnike. Če ne bomo več raziskovali, bo Slovenija zaostala na medicinskem področju.

Ure so nasploh razjezile zdravnike. Na prvi pogled se je zdelo, da se želite izogniti nadzoru.

Res je, težko smo sprejeli, ko so nas začeli registrirati z urami. Bili smo užaljeni. Formalno smo plačani za prisotnost. Od sedmih do treh smo na voljo delodajalcu, kar je tipičen mezdni odnos. Zvečer pa se doma pripravljamo na operacije, se konzultiramo, študiramo literaturo in naslednji dan po operaciji odnesemo pacienta v mislih domov. Še proti večeru – mimo ure – ga gremo pogledat v bolnišnico. Zdravniški poklic se nikoli ne konča, je poslanstvo, nam je razlagal znameniti Janez Milčinski. Zdaj to razumem. Na morbiditetnih in mortalitetnih konferencah analiziramo vse zaplete. Kaj se pokaže? Nekdo bi moral po vseh vstopnih parametrih umreti, a preživi, in obratno, pri nekom pričakujemo, da bo preživel, a umre. Življenje je nepredvidljivo. Ni kot računalniška igrica ali nova komedija na odru.

Zdravnik torej ni bog v belem, kot radi rečemo?

To je oguljena fraza, ki je izkoriščena kot krepelce, s katerim udarjajo po zdravnikih.

Kako vi prenašate negativno razpoloženje do zdravnikov v družbi?

Populistično in precej potrošniško, po ameriško, se govori, kako je javno zdravstvo za vse brez omejitev, ne glede na gospodarsko situacijo in omejena sredstva. S prstom se kaže na zdravnike kot na krivce, čeprav mi ne moremo vplivati na gospodarstvo. Sistem ne omogoča, da bi vsakomur izpolnili vse. Umazane podrobnosti, da bo treba počakati ali kaj drugega, moramo pacientom in svojcem razlagati zdravniki. Pritisk, ki ga ob tem doživljamo zaradi nezadovoljstva pacientov in svojcev, se prenaša navznoter, na osebje. Zato je čedalje težje delati, manj je entuziazma, manj dobre volje. V zdravstvu tradicionalno delamo z etičnim in čustvenim odnosom s pacienti. A družba, čeprav od zdravnikov to vlogo pričakuje, je ne priznava, pač pa to nadgradnjo mezdnega dela etiketira, da smo bogovi v belem. Najhujši kritik demagoško meče kamenje iz teme. Govori, da je proti korupciji, potem pa kliče sošolca zdravnika, naj mu pomaga prek vrste. Pogromi, ki se trenutno dogajajo proti zdravnikom, nas bolijo. Naše delo je izrazito nizko ovrednoteno. V socializmu smo se učili, da je cena izraz vrednosti. Zdaj je tako, da če delaš več, te etiketirajo z zaslužkarjem, dvoživko, lovilcem ur, kapitalistom.

Strategija zdravniških organizacij, ki smo jo predstavili pred tremi leti kot izhodišče za zdravstveno reformo, absolutno zagovarja ohranitev javnega zdravstva. Zdravnik je a priori za družbene vrednote, ki temeljijo na etiki in morali. Zdravnik ne bo vprašal, ali ima pacient denar. Denar naj zbira tisti, ki je za to usposobljen. A se nam tudi v parlamentu očita neoliberalizem. Pretreseni smo nad vsebino govorov v parlamentu.

Ali lahko neki politik, minister, čez noč usvoji podrobnosti tako zapletenega sistema, kot je zdravstvo?

Se strinjam, da ne. Preden nekdo prevzame resor, ki ga ne pozna, bi moral dobro razmisliti. Kot kirurgu se mi zdi nerazumljivo, da vsak novi minister odkriva toplo vodo. Če so dejstva znana, načrt zdravljenja narejen, zakaj bi vedno znova začenjali? Pri nas vsak piše svoje zakone, ti potem ostanejo v predalu ali pa so, ko pridejo v javnost, zelo podobni drug drugemu, čeprav nastanejo pod različnimi ministri. Zdravniške organizacije smo pričakovale dialog s sedanjo vlado, a tega sploh ni. Ponujali smo svoje znanje, a nas nič ne vprašajo. Pojavi se osnutek zakona in se potem prekliče ali umakne. Čas pa izgubljamo. Vsak, ki zboli na jadranski obali, je zadovoljen, da je doma v Sloveniji. Tudi če si v Avstriji ali, bog ne daj, v Italiji zlomi nogo, se vrne v Slovenijo na zdravljenje in je zadovoljen. Italija ima večje finančne težave kot Slovenija. Njihovo zdravstvo je zaradi te krize na poti grškega, ki so se mu zelo porušili nekateri parametri, denimo higiena v bolnišnicah.

Na zemljevidu Evrope, ki prikazuje države po razširjenosti na zdravila odpornih bakterij, sta najbolj problematični državi Italija in Grčija, narisani sta s temno rdečo barvo. Slovenija je tik ob Avstriji, pri nekaterih stvareh celo pred njo. Paziti moramo, da ne zaostanemo, ker je vrnitev med razvite izredno težka. Zato ne moremo razumeti, da se organizatorji zdravstva – ministrstvo, plačnik, zavarovalnica – tako malo ozirajo na zdravnike in nas gledajo kot saboterje, nasprotnike. To je narobe, je nesmiselno.

Slovenija je tik pred zdravniško stavko. Fides­ je napovedal, da se bo začela 8. novembra. Prve ankete so pokazale, da je ljudje ne podpirajo ali pa ne razumejo. Se zdravniške organizacije strinjate o stavki?

Zdravniške organizacije ne pomenijo enoumja. Zdravniki smo razumniki, mislimo vsak s svojo glavo. Zelo težko nam je stavkati. Če pazljivo preberete dopis Fidesa ob napovedi stavke, boste videli, komu vse ne bomo odrekli zdravniške pomoči: zdravili bomo vse do 18. leta, vse nad 65 let, vse poškodbe, vsa kronična stanja, pri katerih bi odložitev zdravljenja lahko privedla do poslabšanja. Kdo še ostane? Samo lepotna kirurgija.

Hočete reči, da bo stavka bolj na papirju?

Tako kot je razglašena zdaj, je deklarativni javni poziv zdravnikom proti drugim odgovornim v družbi, da je treba končno nehati odlagati zdrav­stveno reformo. Zdravniki v Fidesovih zahtevah ne protestiramo zgolj proti podcenjenemu delu, pač pa nas moti predvsem neoptimalna urejenost. Želimo si več reda. V vsaki poklicni dejavnosti so temelj standardi in normativi za delo. Torej, koliko časa ima zdravnik za delo s pacientom. Pacienti rečejo, da je zdravnik dober, če se mu posveti. Če imaš v čakalnici 50 ljudi in moraš vsakega pripraviti na pregled, pregledati, poslati na rentgen, veste, koliko časa potrebuješ? Veste, kako je treba hiteti? Kirurški pregledi so včasih na robu angleške črne komedije. Stavka je za zdravnike boleča.

Zakaj?

Zdravniki doživljamo stavko kot notranji etični konflikt. Človek, ki išče pomoč, mora zaupati zdravniku, duhovniku, očetu. Potrebno je neomajno in neomejeno zaupanje, od tega je odvisno zdravljenje. Gre za transfer in nasprotni transfer – prenos čustvenega sodelovanja med človekoma, med katerima je eden v podrejeni vlogi, ker je potreben pomoči, drugi pa zato nehote v nadrejeni vlogi. Nesmiselno je očitanje, da so zdravniki vzvišeni. Zdravnik mora igrati svojo vlogo. Bela halja zdravi, ne zato, ker si bog v belem, ampak zato, ker je simbol. Zdravi zaradi zaupanja v institucijo. Če so zdravniki tako potisnjeni ob zid, da se množično odločijo za napoved stavke, si lahko predstavljate, kako velika je etična dilema. Po eni strani ne smemo izdati zaupanja pacientov, po drugi si želimo pripadati kolegom, ideji, nihče noče izdati svoje skupine, ki jo potrebujemo tudi za samozavestno delo.

Kolektivno smo se odločili za upor, hkrati pa trpimo. Zato je stavka napovedana na deklarativni ravni. Saj bomo delali. In kaj bomo dokazali? Če se bo prvi teden zmanjšal obseg dela za pet do deset odstotkov, bo veliko. Vsi bomo čakali na zdravo kmečko pamet ministrstva in vlade, da bo prisluhnila našim zahtevam, ki gredo zdaj že v štiriindvajseto leto. Pred štiriindvajsetimi leti je bila napisana sedanja zakonodaja. Takrat je bila organizacija zdravstva socialistična. Še vedno je taka.

Katere so po vašem najnujnejše poteze za izboljšanje zdravstva?

Če v avto ne naliješ bencina, ne bo peljal. Če hočemo imeti vsem dostopno zdravstvo z vsemi možnimi stvarmi, ki jih sodobna znanost in tehnologija ponujata in ju slovenski zdravniki obvladamo, potrebujemo pravila igre, standarde in normative, delovni čas in zagotovljena sredstva. Zakaj so čakalne dobe? Zelo retorično vprašanje. Ko je bil minister Borut Miklavčič, smo imeli­ v kostni kirurgiji 3,5 leta dolgo čakalno dobo za operacijo kolka. Potem je minister pridobil dodatna sredstva, da je ministrstvo plačalo več operacij. Ortopedi so ob sobotah operirali v Ljubljani, Celju, Mariboru in Valdoltri. Takrat smo imeli v Celju sedem ortopedov in bili omejeni s 110 operacijami kolka na leto, 111. operacija je pomenila finančno izgubo. Če bi teh sedem celjskih ortopedov vzeli iz sistema, bi v nekaj mesecih odpravili vse čakalne dobe v Sloveniji.

Hočete reči, da bi zdravniki brez finančnih in časovnih omejitev lahko delali veliko več?

Seveda, čakalne dobe niso zato, ker zdravniki ne bi hoteli delati. Čakalne dobe so zato, ker je omejen denar. Letošnjih 7,9 milijona evrov za skrajšanje čakalnih dob je kaplja v morje. Povejte, kdaj bomo lahko dodatno operirali – in bomo. V medijih se vedno govori o čakalnih dobah na operacije. A kirurgija je samo delček zdravstva. Kaj pa interna medicina, nevrologija, možganska kap, pediatrija, ginekologija, vsa druga medicinska področja? Tudi tam ljudje čakajo ali čutijo finančne omejitve. Minister je odgovoren za to, da poveže vse deležnike in da reorganizirajo sistem financiranja. To povleče za sabo zavarovalništvo in spremembe v ZZZS. Poleg tega je javnim zavodom treba dovoliti gospodariti, jim dati malo bolj proste roke.

Organizacijo bolnišnic je treba posodobiti, da bodo preživele v sedanjih gospodarskih odnosih. Tudi direktorjem je treba dati drugo vlogo. Zdaj so upravitelji v planskem gospodarstvu. Če se ti dve veliki stvari spremenita, in še nekaj manjših, bomo naredili korak ­naprej.