Tiskane izdaje
Eksotični zvoki flavte. Bobni. Tradicionalna vietnamska eno- in večstrunska glasbila. Vrteči se plesalci na odru. Bambusove palice, košare – čolni, stolpi, nebotičniki. Reke, ocean. Medla svetloba ognjišč potnih tropskih noči. Že naslednji trenutek trušč azijske metropole, zvoki modernih ritmov, prihajajočih obljub … Dvajset plesalcev, akrobatov, s telesi in pripomočki ustvarja vedno nove podobe. Podeželje, Vietnam nekoč – mesto, Vietnam danes. Plesalec prileti po zraku.
Niz prizorov predstave Med mestom in deželo (A O Lang Phô) odslikava zgodovinski, civilizacijski in kulturni razvoj sodobne vietnamske družbe. Z intimnim vpogledom v osrčje življenja mirne vietnamske naselbine gledalci spremljajo preobrazbo vaške skupnosti v moderno družbo. Od tihega in spokojnega vaškega ozračja postopoma preidemo v dinamičen in hrupen svet mesta, od miline tradicionalnih pesmi v razigranost hiphopa …
»Hotel sem povedati današnjo zgodbo Vietnama, ne da bi pri tem pozabil na tradicijo dežele, v kateri sem se rodil,« pove Tuan Le, režiser projekta, ki si ga bo v Cankarjevem domu mogoče ogledati v prazničnih dneh, 28., 29., 30. in 31. decembra.
Daleč od ponorelega sveta
Ker sem Leja zamudila v Parizu, se nekaj dni kasneje pogovarjava po skypu. Brnenje motorja, tu in tam zvok avtomobilske hupe. V Vietnamu je ura 16.30, pri nas pozni dopoldan, in Le se z avtomobilom odpravlja na podeželje, v hribe. »Trenutno na različnih celinah gostujemo s tremi predstavami, doli, v Hošiminhu, pripravljamo novo in privoščil si bom nekaj ur oddiha.« Daleč od ponorelega sveta? »Daleč od ponorelega sveta. To se človeku v Vietnamu še lahko zgodi, v evropskih prestolnicah težje ... Čeprav, spomnim se, da sem se tudi v Berlinu, ko sem še živel v Evropi, v nedeljo zjutraj lahko usedel na vlak in se uro stran odpeljal plavat v kakšno jezero.« Vem, katero (smeh).
Tuan Le velja za enega najboljših žonglerjev in cirkuških akrobatov na svetu. Pred skoraj štiridesetimi leti, samo dve leti po koncu vojne, se je rodil v Vietnamu in umetnost mu je bila položena v zibelko (košaro); oče džezist, mati režiserka. »Tega, kar počnem, nimam v krvi, v družini pa ja,« pove in nadaljuje, da je za vse krivo žongliranje, ki ga je pritegnilo pri sedmih letih. Takrat je s kroglami, klobuki, pomarančami, če je bilo treba, tudi prvič nastopil v cirkusu. »Cirkus je način življenja, vadba, počitek, nastop, pot, vadba, počitek, nastop, pot … Ta rutina povezuje artiste, zato sem se v otroštvu tako dokončno zaljubil v to obliko nastopanja.«
»Cirkus je način življenja, vadba, počitek, nastop, pot, vadba, počitek, nastop, pot … Ta rutina povezuje artiste, zato sem se v otroštvu tako dokončno zaljubil v to obliko nastopanja,« pravi Tuan Le. Foto: Nguyen The Duong
In ker je bil nadarjen, pravzaprav je imel podoben smisel za to vrsto umetnosti tudi njegov brat, so ju pri trinajstih poslali v posebno cirkuško šolo v Sovjetsko zvezo. Pisalo se je leto 1991 in sovjetske države so druga za drugo izstopale iz federacije. Da bi sinovoma bili bliže, se je vsa družina preselila v Vzhodni Berlin. »Kulturna razlika med Vietnamom in Nemčijo je bila ogromna, toda hitro sem se naučil jezika in potem je bilo vse lažje. V šestih mesecih, pravzaprav. Vmes sem se usposabljal na državni baletni šoli in berlinski šoli za cirkuške umetnosti.«
Leta 1999 je svoj repertoar predstavil v berlinskem gledališču Chamäleon Theater. »Verjemite, da je bilo to okolje zame nekaj popolnoma novega, doma sem poznal džez in pijance, ki so se opotekali pod našim oknom. Vzhod sonca, njegov zahod, nekaj naravnih letnih ciklusov, življenje, povezano z delom rok …«
Toda novi dom ni mogel odvrniti misli, ki so se vedno pogosteje vračale k Vietnamu. Tja se je z navdušenjem vračal med počitnicami in začel, mestni otrok, še intenzivneje odkrivati čarobno naravo domovine. »Ure in ure sem se pogovarjal z vaščani, kmetovalci, poskušal sem razumeti njihov odnos do zemlje, dreves, vode, vetra, ognja, neba.«
In ko je začel snovati lastne predstave, je vse te zgodbe prenesel v dramaturgijo, koreografije, tudi šale podeželanov, ki, ker je to tudi del nacionalnega značaja, gredo skoraj vedno na lasten račun: ogromne bambusove palice, s katerimi v predstavah gradi strukture in akrobatske podvige, ki jih je, zaradi težavnosti terena, veščih nemalo hribovcev tod okoli, kamor se pravkar peljem, pove.
Najina zveza se prekine ...
Bambus na sto in en način
Novi vietnamski cirkus je oblika gledališča, ki združuje elemente plesne predstave in tradicionalnih cirkuških vragolij, od akrobatike, gimnastike do žonglerstva. Predstava, v kateri uživa občinstvo vseh starosti, kar diši po morju. Nastopajoči so akrobati, mojstri borilnih veščin, žonglerji in plesalci. Njihovi igrivi rekviziti so velikanske pletene košare, ki jih Vietnamci uporabljajo za ribiške čolne. Umetniki nove svetove ustvarjajo tudi s pomočjo bambusa, ki ga v Vietnamu jedo, se borijo z bambusovimi palicami, se ljubijo in spijo na bambusovih posteljah.
Štirje spremljevalni glasbeniki igrajo na tradicionalna vietnamska glasbila kot tudi na sodobnejše instrumente, prirejene za novo vietnamsko gledališče. Z intimnim vpogledom v osrčje življenja v mirni vietnamski naselbini gledalci spremljajo preobrazbo vaške skupnosti v moderno družbo. Od tihega in spokojnega vaškega ozračja zlagoma preidemo v nemiren in hrupen svet mesta: od miline tradicionalnih pesmi v razigranost hiphopa.
»Halo, Slovenija?« se iz mikrofona računalnika ponovno zasliši čez nekaj minut. »Ustavil bom avtomobil, ker so pred menoj gosti hribi in tukaj je zveza dobra,« predlaga. Kaj vidi pred seboj? »O, lepoto. Zeleno lepoto. Slišite ptičje petje?«
To obdobje je v tistih krajih najlepši čas, ni prevroče pa tudi deževno obdobje je že mimo … »Med mestom in deželo ni samo cirkuška predstava pa tudi samo plesna ni, je nekaj vmes, predvsem pa v njej ne manjka energije, romantike in humorja.«
Niz prizorov predstave Med mestom in deželo (A O Lang Phô) odslikava zgodovinski, civilizacijski in kulturni razvoj sodobne vietnamske družbe. Foto: Nguyen The Duong
Vojna pripada preteklosti
Le pove, da v njegovih predstavah vsebine o vojni ni, pa ne zato, ker bi nanjo hoteli pozabiti, ampak zato, ker pripada preteklosti: »Pomembneje se mi zdi, da ljudem dovolimo, da sanjajo, kajti težava današnjega sveta je, da smo pozabili, kaj pomeni sanjati.« Nemara je predstava Med mestom in deželo tudi zato predstava, ki je v Vietnamu presegla vse rekorde števila ponovitev, že četrto leto je na sporedu državne opere v Hošiminhu vsak teden – kadar ne gostuje po svetu, seveda.
»Moji spomini na oder te opere segajo trideset let nazaj,« pove, ko ga vprašam o njegovih umetniških dosežkih pred selitvijo v Evropo, »pri sedmih letih sem bil že kar dobro izurjen žongler. In mislim, da me je prav žonglerska trma prignala do tega, da sem zdaj sposoben pripraviti predstavo, koreografijo, povedati zgodbo Vietnama svetu. Kajti čeprav sem otrok sveta, ostajam Vietnamčan.« Tudi zato njegov spektakel ni patetično nostalgičen niti ni oblikovan kot kakšna kičasta turistična razglednica.
Torej je to, kar bodo videli gledalci, čisto pravi vietnamski cirkus? »Ja, v njem so združeni tradicionalni elementi akrobatike, plesnih tehnik, tradicionalnih poslikav, uporabljeni predmeti iz tradicionalnega življenja, ki smo jih udomačili na naša telesa. Osrednji scenografski element je bambus v vseh svojih oblikah, palice, ki postanejo tla, vesla in košare, ki so ribiški čolni, lahko so samo košare, lahko so frizbiji – vse to je del vietnamskega življenja na podeželju. Predstava je v svoji biti najbolj povezana prav z življenjem človeka v naravi, s tem sožitjem, ki je del človeške zgodovine povsod po svetu, od Egipta pa do Amazonije.«
Sever in jug
Kako pa je bilo ustvarjati odrsko predstavo Toruk – The First Flight po motivih Cameronovega filma Avatar, ki jo je skupaj s kolegom Tan Locom pripravil za sloviti Cirque du Soleil? »Na začetku smo bili vsi tako prevzeti z njegovo fantazijo, toda čutil sem potrebo, da v šov vnesem Vietnam, zato sem značilnosti in tradicijo domovine prestavil v fantazijsko vas Toruk. In tudi moja fantazijska bitja so se na svet odzivala tako, kot se to počne oziroma se je to počelo skozi zgodovine naše kulture. Ko sem se po nekaj letih vrnil v Vietnam, sem videl, da mladi ljudje ne poznajo več svoje zgodovine, da jih to ne zanima, ne zanimajo jih niti vrednote, ki so jih gojile generacije pred nami. Bil sem razočaran. Zato tako rad pobegnem na podeželje, tako kot sem danes, da se spomnim, da iz pogovorov z vaščani lahko prevzamem nekaj tega spomina, ki ni nostalgičen ali samo melanholičen, veliko šal, neverjetnih prigod, ki mi jih povedo, uporabim v predstavah,« doda.
Trenutno je v hošiminski operi na sporedu tudi njegova najnovejša predstava Teh Dar, ki prikazuje življenje etnične manjšine z višavja na jugozahodu države. »Ko sem se leta 2001 prvič po mojem odhodu vrnil v Vietnam, je bilo, kot da sem pristal na novem planetu. Odkril sem stvari, o katerih poprej, tudi zaradi moje mladosti in nevednosti, nisem vedel veliko. V Vietnamu živi skoraj petdeset etničnih skupin. Če se ob obali podate na pot od severa proti jugu, boste naleteli na zelo različne kulture, in to ne samo po zunanjosti ali običajih, tudi podobe obrazov so drugačne … Vse to me močno nagovarja. Moja družina izhaja z juga, iz Sajgona, toda če me vprašate danes, mi je veliko ljubše podeželje, ki se razprostira na severu, v bližini mesta Hanoj. Tamkajšnji ljudje premorejo specifično estetiko, ki je značilna samo zanje. So zelo delovni, žilavi in energični. Na jugu, ob vodi, je spet drugače; ljudje so malce bolj ležerni, a tudi ribiško življenje ni enostavno. Navdušil sem se nad pletenimi košarami, ki so jih nekoč – pa tudi še danes – uporabljali ribiči, zdaj so stalnica mojih predstav.«
Zakaj so okrogle? »Zato, da so se v njih, v plitvinah, lažje izognili oviram, z njimi ni mogoče odpluti na odprto morje. Pa tudi premikajo se čisto drugače od čolnov, ki jih sicer poznamo.«
Kako torej sestavi koncept predstave? »Najprej izberem lokacijo v naravi, iz katere bom izhajal – ali bo to jug ali sever, mesto ali dežela. V Vietnamu je ločnica med ruralnim in urbanim zelo jasen mejnik ne samo geografsko, ampak tudi sociološko, v načinu razmišljanja in dojemanja sveta. Potem pa pogosto izhajam iz plesalcev in artistov samih, zasnujem grob koncept, nato pa ustvarjamo skupaj, tudi glede na njihovo gibalno tehniko in fizično sposobnost. Res pa je, da na koncu stremimo k temu, da je naša identiteta, identiteta naše skupine, zelo jasna in nedvoumna, kot tudi sporočilnost predstave.«
Vsi smo državljani sveta
S predstavo Med mestom in deželo (A O Lang Phô) vietnamski novi cirkus uspešno nadaljuje pot, ki jo je začel s predstavo Lang Tôi (Moja vas). Tudi tokrat so se ustvarjalci podali v skupinsko avanturo in s pomočjo različnih cirkuških veščin gledalce s pretanjenim občutkom kombiniranja tradicionalnih in sodobnih elementov cirkusa popeljali v arhaični svet vietnamskih vasi in s tem ustvarili svojevrstno estetsko doživetje.
Tako kot so ključni odrski rekvizit predstave Moja vas bambusove palice, so bistveni element Med mestom in deželo košare. Občinstvo s pomočjo šestnajstih akrobatov, žonglerjev, mojstrov borilnih veščin in virtuozov uličnega plesa odkriva novo, značilno cirkuško uporabo teh čudovitih tradicionalnih in za vsakodnevno življenje izredno uporabnih predmetov v najrazličnejših oblikah – od razkošnih čolnov do najbolj preprostih in običajnih kuhinjskih pripomočkov.
Štirje spremljevalni glasbeniki igrajo na tradicionalna vietnamska glasbila pa tudi na sodobnejše inštrumente, prirejene za novo vietnamsko gledališče.
Kako Tuan Le danes gleda na svojo izkušnjo, kariero, ki traja, čeprav je še mlad, že trideset let? »Zdi se mi, da sem samo sledil svojim sanjam. Zdaj je seveda vse zelo povezano z Vietnamom, ampak v resnici je moja želja, da bi se ljudje z vsega sveta povezovali med seboj. Vsi smo državljani sveta, in če bomo res živeli in delovali v tem duhu, bo svet lahko boljši. Resnično verjamem v to, kar govorim.«
