Pozabljene igre

Sprehajam se po ljubljanskih soseskah in kolesarim med stanovanjskimi bloki, gledam mestnjane, kako hitijo po vsakdanjih opravkih, in opazujem otroke pri njihovih igrah. Nekaterih sploh ne prepoznam, mnoge so ostale iste kot v mojem otroštvu, nekaj pa jih - kot vse kaže - sodobni mestni otroci, vključno s hčerko in sinovoma, ne poznajo več: streljanje s fračami, frnikulanje, nožkanje, skakanje v seno in branje papirnatih časopisov. Je to dobro ali slabo? Kronist v meni skomiguje, saj opisuje le to, kar je videl in čutil. Vrednotenje in vrednote prepuščam preštevilnim dušebrižnikom, medtem ko se predajam pozabljenim igram.

Po pouku smo začeli, do sončnega zahoda smo končali, mame in starejši bratje so nas poklicali domov, koledar večernih opravil, izmišljije in bedarije nad pomivalnim koritom, različne odpadke mečemo v isti koš, zadel sem, kadar sem se najmanj trudil, nikomur ne zavidam, še najmanj Duletu, dobil je strel pod oko, brizgnila je kri, razširil se je strah, kaj če oslepi, no, pa ni, brazgotino bo imel čez desno lice, najtežji ranjenec v bitki tri na tri s pravico do pogojnega povratka, svetovalni center za mladostnike in starše, jelkov gaj z lesenimi klopmi in naše bande s fračami, velikimi kot najstniške dlani, upognili smo jih iz žice v električarskih barvah, klubi so nastajali in razpadali, ni bil važen rezultat, dobra volja je najbolja in kosmata šala pride prav, kadar ristanc skačemo in kamenčku sledimo, brcamo ga iz narisanega polja, prhka kreda na zmehčanemu asfaltu, gnilo jajce, slepe miši in kdo lovi, ravbarji in žandarji, med dvema ognjema, gumitvist in frnikule iz gline, stekla in kovine, do bolečine se blešči, najbolj dragocene so porcelanke, redke so kot dan brez mučne mestne megle, igro so izumili Rimljani, še preden so sprejeli križ, armado so poslali k nam in povsod po širnem svetu, pisano kroglico postavim na hrbet dlani, med palcem in kazalcem čepi, preden kožno gubo poravnam, ko silovito sprožim, s kazalcem druge roke moram to storiti, če hočem vse dobiti, kdor zna, ta zna – opravljeni so zaključni izpiti.

To drži, čeprav le v mestu. Na podeželju namreč ne poznajo frnikul. Vem iz prve roke, saj bratrance na Notranjskem obiščem vsako leto, redko za več kot sedem dni. Dnevnik pišem po diktatu dalmatinskih plaž, se razume. Ampak tudi zajci in krave, konji in kokoši imajo svoje prednosti. Da ne rečem nič o livadah sočne detelje in latah vegaste drvarnice. Če teh tednov ne bi bilo, še danes ne bi vedel, kaj pomeni skočiti na glavo v seno. Pograbili smo ga včeraj in spravili v senik. Močno diši po suhem, krhkem in vabljivem. Vaje iz predrznosti poznam, pretirane pomote me pretresajo. Bodice, ki te božajo, telesu se prilegajo. Zakaj zdaj lažeš? Res, častno besedo dam: bil sem tam. Zaril sem se v kopico pod balkonom, vaščani so mu rekli glajt, drugi so skočili že pred mano, nismo se porivali, vsak je sam poletel v praznino, skupen nam je bil zgolj strah, pogum mogoče, nerodno sem pristal, prava figa, ni dolgo trajalo, že sem si postlal, udobno ležim med venečimi listi ripeče zlatice in sonce krepko nažiga, kar tu bom ostal, nihče mi ne teži, če gost iz mesta noče, mu ni treba pomagati pri opravilih v gozdu in na polju, zunaj je vroče, vendar znosno, ostali so se že pobrali, otresli bilke iz frizure in odšli, ne po svoje, marveč tja, kamor je zapovedal gospodar, kazen za izjemo ni predvidena, še malo in bom dremal kot razvajen hišni maček, vendar raje pod senenimi oboki sanjarim z odprtimi očmi, meni je lahko, ne delam drugega, kot tuhtam, kako uvodno točko naštudirati, harmoniko razvleči in se gristi v ušesne mečice, štirim pudljem nadomeščati potepinskega očeta in napredovati do čina zvestega pribočnika, če ne ljubimca za mladenko, po razpeti žici zna hoditi in vrteti parazol, naj bo rožnat kot rezina rahat lokuma, preden omedlim in tenki las postanem, na kožo se prilepim in odpadem, kot da tam nikoli ničesar ni bilo.

Človeški las lahko prerežeš z lovskim nožem, ki ima rezilo iz nerjavečega jekla in držaj iz srnjakovega roga. Tomažu ga je poklonil samski stric. Za praznike je priletel iz Amerike in hodil po sledeh divjadi med soteskami, veličastnimi kot piramide. Svetlolasi poba je napolnil dvanajst let. Nosil ga je v nožnici, obšiti s prozornimi bleščicami. Držal ga je v roki, ker je nosil kratke hlače brez pasu. Za šolo ne vem, nisva sedela v istem razredu, drugače pa pokorno javljam, da ga nikoli nisem videl brez. Maha mi z desnico, v levici nosi nož in nožnico. Potemnela je natančno tam, kjer prsti sklepajo zavezo. Razburil se ni prav pogosto, še bolj redko se ni družil z nami. Lastnine ni posodil, predal jo je v skupinsko uporabo. Ni zahteve po glasovanju, to podpiramo vsi do zadnjega. Na našem placu smo se zbrali, po vrnitvi z morja bi radi videli, kdo bo klinček ruval iz steptane zemlje na travniku pred blokom, kdo pogorel bo pri igri nožkanja. Pravila so, kot so, vzemi ali pusti. Nož moraš postaviti na nos in čelo, zapestje in koleno, zasukati ga moraš s kazalcem spretne roke in pri tem paziti, da ne priteče kri, nato pa ga pahniti, da svobodno poleti, pikira in se v tla zapiči. Na slehernem stojišču imaš tri možnosti. Če največ črnih točk nabereš, te ne čaka svatba, prej narobe. Votlo steblo trstike pod rezilom popusti v trenutku, kaj pa leskov grm? Ni slabo, ni slabo, pritrdilno kimamo. Tomaž je odrezal vejo in odcepil sveže liste, odstranil lubje in naredil konico na žebljičku iz lesa. Poravnali smo zaplato travnika. Vsak ima pravico, da z ročajem noža udari klinček na glavico. Če vsi natančno ciljamo, izgine v črnico. Poraženec ga mora izpuliti samo z zobmi, se pravi, brez ročne pomoči. Včasih si za nos lahko izkoplje jamico. Izkušnja mi nalaga, da ti prišepnem recept za kratke muke: ugrizni v kepo s travo, zemljo, klinom, takoj izpljuni in mirna Bosna!

S tem izrazom smo v starih časih označevali kompromis. V novih časih ni Bosna prav nič mirna, četudi spori niso več tako zelo nasilni kot med obleganjem Sarajeva (1992–1995) in genocidom vojakov »Republike srpske« nad bosanskimi Muslimani v Srebrenici julija 1995. Kompromisi morda tlakujejo pot začasnemu spokoju, časnikarji in uredniki pa zanesljivo nikoli ne počivajo. Belijo si glavo s tem, katera novica ostane novica tudi po tem, ko napoči nov dan in izide nova številka dnevnega časopisa.

Dnevnik v našem domu je bil Delo. Oče ga je bral. Hotel je na univerzo, ampak ne. Če se rodiš v vasi med globokimi gozdovi, volkovi so prišli pozimi čez Gorski kotar, penkalo ni prva stvar, ki ti jo potisnejo v roke. Orodjar postaneš. Začetek in konec debate. Poslušaj in boš preživel. Šolska leta je odpikal v delavnicah tovarne Iskra, Kranj. Podeželski plejboji so nejeverno gledali, če kdo je bral. Kako? Razločno, tekoče in glasno. Kdo? Moj oče, najbolj razgledan med prijatelji in znanci. Rekli so, da moraš Pavla povprašati, če te svet le količkaj zanima. Dela mu ni manjkalo. Postal je naročnik in to ostal, čeprav smo se s Prul preselili v Šiško. Druga soseska v istem mestu in drugačni nabiralniki za isto dostavo. Skoz preozko režo je poštar tlačil časopis, prepognjen po dolžini, ostružil ga je včasih dobro, včasih slabo, nikoli brez poškodb, ob sobotah so šport in šah in razvedrilne rubrike prispeli v lično spetemu snopiču, po vežnih kotih sem odkrival koščke, trakove in scefrane bele robove, še v nedeljo opoldne sem zrl čez skromne grobove, domove za ljudstvo preteklega dneva, noči brez spanca, okna in vrata iz papirja, pazljivo moraš listati, če nočeš prstov spremeniti v borovnice, največje najdeš na livadah Bormesa, ampak kdo te bo čez prag porinil, če ne branje, to zame ni bilo vprašanje, bral sem smerokaze in zemljevide, cenena gesla in stenske vezenine, dva jelena, dve košuti, ljuba moja, moraš priti, prišla je ura za pomembne stvari, po očetu sem časopis še sam prebral, med ugankami, rebusi in stripi sem raziskoval, kako z Denisom Pokoro brez posledic jezikati in s Cisco Kidom jahati v zaton.