Pralci denarja se vse bolj polaščajo tudi virtualnega sveta

Slovenija se še vedno uvršča med države z nizkim tveganjem pranja denarja, a indeks tveganja za to dejavnost pri nas se je lani občutno poslabšal, urad za preprečevanje pranja denarja pa je v letu 2016 zaznal povečano število primerov goljufij in pranja denarja z uporabo računov pri slovenskih bankah. Število sumljivih transakcij se v zadnjih letih sicer zmanjšuje, narašča pa število sumov pranja denarja, ovadb in obsodilnih sodb.

Slovenija je za zdaj še vedno zanimiva država za pranje denarja, smo lahko jeseni slišali na konferenci o preprečevanju finančnih prevar. Po lestvici Basel Institute on Governance se Slovenija sicer uvršča med šest držav z najmanjšim tveganjem pranja denarja, a se je indeks AML, ki to meri, za našo državo lani občutno poslabšal na 4.06. Boljše od nas so Finska, Litva, Estonija, Bolgarija in Nova Zelandija. Najslabše je uvrščen Iran, med državami Evropske unije pa Luksemburg.

Vozlišče transakcij

Kot je razumeti poznavalce, imamo v Sloveniji razmeroma dober regulativni in zakonodajni okvir za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja, a smo zaradi geografske lege, zlasti bližine Italije in držav nekdanje Jugoslavije, še vedno zanimivi kot vozlišče transakcij. »Stvari se premikajo na bolje, čeprav vedno ni videti tako,« ocenjuje direktor urada za preprečevanje pranja denarja Darko Muženič.

Kaj torej kažejo številke? Urad za preprečevanje pranja denarja je lani od zavezancev po zakonu prejel 449 prijav sumljivih transakcij zaradi pranja denarja ali financiranja terorizma. To je 72 manj kot leta 2015 in 31 manj kot leta 2014. Največ teh transakcij že vsa leta prijavijo banke. Urad je lani zaključil zbiranje podatkov za 532 zadev, pri čemer je v 243 ugotovil razloge za sum pranja denarja. V letu 2015 je bilo teh sumov 259, leto prej pa le 190.

Urad še ugotavlja, da obseg gotovinskih transakcij nad 30.000 evrov upada že vse od leta 2008. V letu 2015 jih je bilo za slabih 12.000 v skupni vrednosti 853 milijonov evrov; manj je tudi gotovinskih prenosov čez mejo. Največ nakazil je bilo v Bosno in Hercegovino, Luksemburg, Ekvador in Ciper. Vsaka sumljiva transakcija seveda nujno še ne pomeni, da gre za kaznivo dejanje.

Poleg prijav urada lahko policija in tožilstvo tudi samostojno začneta postopke zaradi suma pranja denarja. V letu 2015 je bilo takih primerov 26 od 48.

Na policiji pojasnjujejo, da so lani obravnavali 51 primerov pranja denarja, leto prej pa 61. Hkrati so ovadili več pravnih in fizičnih oseb: lani 95 fizičnih in 16 pravnih oseb, leto prej pa 78 in 15. Okvirni znesek kaznivih dejanj je znašal 31 milijonov evrov, opranega denarja pa je bilo za 21,7 milijona evrov.

Več obsodilnih sodb

Na uradu opažajo občuten porast obsodilnih sodb zaradi pranja denarja. V zadnjih štirih letih jih je bilo kar 55, samo lani sedem, medtem ko jih je bilo med letoma 1995 in 2012 le devet.

Bojan Geršak iz uprave kriminalistične policije na generalni policijski upravi ugotavlja, da obseg problema pranja denarja z vmesnimi nihanji ostaja na približno enaki ravni. V policiji največ pranja denarja zaznavajo na ljubljanskem območju, kar je logično, saj gre za glavno mesto kot središče ekonomske moči. Sledita območji policijske uprave Nova Gorica in Koper, predvsem zaradi bližine italijanske meje. »Tukaj zaznavamo tipologijo, da državljani Italije v Italiji storijo neko predhodno kaznivo dejanje – na primer davčno zatajitev –, nato pa v Sloveniji registrirajo dejavnost, odprejo transakcijski račun in potem prek fiktivnih faktur in gotovinskih dvigov poskušajo zakriti sledi izvora denarja,« ponazarja Geršak.

Dodaja, da v Sloveniji profesionalnih »pralcev« denarja ne opažajo, da pa gre pri tem najpogosteje za osebe, ki so predhodno že storile kaznivo dejanje pridobitve neupravičene premoženjske koristi v gospodarski dejavnosti, davčne utaje ali organiziranega kriminala, predvsem s področja drog. »Iz kazenskih ovadb izhaja, da gre večinoma za slovenske državljane,« pravi Geršak. Ali torej opažajo tudi vračanje tako imenovanega tajkunskega denarja, ki je v preteklih letih iz Slovenije odtekal večino v davčne oaze? »Težko bi rekel,« odgovarja. Dodaja pa, da gredo nakazila opranega denarja večinoma v tujino in da je pogosto vpletenih več držav. Na uradu po drugi strani ugotavljajo, da sredstva v kar 37 odstotkih zadev izvirajo iz kaznivih dejanj, storjenih v tujini.

Brisanje sledi

Osnovni cilj »pralcev« denarja je vselej zabrisati sledi izvora nezakonito pridobljenega denarja, da bi ta postal zakonit. Zato se ti, kot pojasnjuje Geršak, običajno odločajo za več zaporednih pogosto nelogičnih operacij, ki naj bi zakrile sledi. Tako gre običajno za delovanje prek slamnatih podjetij ali lastnikov, drobljenje gotovine, za fiktivne posle, za menjave valut ali nakupe zavarovanj, vezave sredstev, vlaganja v nepremičnine ali verižno prodajo nepremičnin, vlaganja v kovine, nakazila v davčne oaze in podobno.

Storilci tudi na tem področju postajajo vse bolj iznajdljivi in s pridom izkoriščajo nove informacijske tehnologije. Geršak pravi, da v zadnjem času opažajo porast napadov na informacijske sisteme posameznih družb: »Podjetje A na primer posluje s podjetjem B in pralci denarja vdrejo v korespondenco med tema dvema osebama, tako da pri elektronski pošti zamenjajo zgolj črko ali znak ter da podjetji A in B še vedno mislita, da si dopisujeta. Storilci nato prosijo, da naj stranka denar nakaže na neki drug račun, denimo na Madžarskem. Tako da imamo primer, ko je oškodovana družba v Sloveniji, osumljenci so iz Romunije, transakcijski račun osumljencev pa je na Madžarskem. To je tudi eden od načinov zamegljevanja.«

Za pranje denarja se po Geršakovih besedah uporablja tudi virtualni svet prek virtualnih valut, na primer bitcoinov in zcoinov, ki so še teže izsledljivi. Kot pravi, se elektronske denarnice ustvarjajo bodisi prek menjalnih platform, kot so bitstampi, ali prek spletnih strani, kot je blockchain, običajno pa izvrševanja kaznivih dejanj potekajo prek deepweba oziroma temnega spleta (darknet). »Obstajajo tudi možnosti pretvorbe virtualnega denarja v pravo valuto in plačevanje s predplačniško kartico.« Skratka, tudi tukaj gre za plastenje operacij.

Dolga doba do obsodbe

Na uradu za preprečevanje pranja denarja ugotavljajo, da se stanje glede odkrivanja in pregona kaznivih dejanj pranja denarja od leta 2008 izboljšuje in da je sistem boja prek zaznavanja sumljivih transakcij učinkovit, saj slednje predstavljajo skoraj polovico obravnavanih zadev policije in tožilstva s tega področja. Muženič pravi, da je pri nas stanje glede pranja denarja zadovoljivo, in ugotavlja, da dobro sodelujejo s policijo in tožilci. Zadovoljen je, da so na uradu čas od prejetja prijave do predaje primera policiji ali tožilstvo skrajšali na 50 dni, meni pa, da je čas od vložitve kazenske ovadbe do pravnomočne sodbe še vedno veliko predolg, saj v povprečju traja osem let.

Tudi Geršak je zadovoljen, da se je začela oblikovati sodna praksa na tem področju. »Predlagane kazni se povečujejo, tako da so tudi sodišča bolj dojemljiva za ta dejanja,« pravi.

Skozi sito še več transakcij

Še večje sito za odkrivanje teh dejanj naj bi prinesel nov zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki je bil sprejet lansko jesen. Ta je mejo gotovinskih transakcij, ki jih je treba po zakonu prijaviti, s 30.000 znižal na 15.000 evrov. Poleg tega morajo finančne institucije, kot so banke in zavarovalnice, posebej preverjati politično izpostavljene osebe, z njihovimi družinskimi člani vred, nekje do začetka prihodnjega leta pa naj bi zaživel tudi register dejanskih lastnikov.

Dejanske lastnike morata preverjati tudi Slovenski državni holding in Družba za upravljanje terjatev bank. S tem naj bi nakup podjetij preprečili kupcem, ki prikrivajo identiteto. Urad pa je poleg tega dobil inšpekcijska pooblastila in možnost, da lahko sumljivo transakcijo namesto dosedanjih 72 ur zadrži za tri delovne dni. Geršak meni, da novi zakon prinaša določen napredek pri učinkovitejšem boju zoper pranje denarja.

Prostor za izboljšave

Čeprav tudi urad ugotavlja napredek, pa v svojem zadnjem poročilu opozarja na nujnost nekaterih ukrepov, kot so prednostna obravnava kaznivih dejanj pranja denarja, dodatno izobraževanje tistih, ki se ukvarjajo z odkrivanjem in dokazovanjem teh dejanj, vzpostavitev jasnih in trdnih standardov za ta dejanja, povečanje števila finančnih preiskav.

Geršak posebnih težav ne izpostavlja. »Trudimo se biti boljši in iti v korak z novimi tehnologijami. Je pa vse to povezano z znanjem in finančnim okvirjem. Skratka, imamo podobne probleme kot druge države,« sklene.