Tiskane izdaje
Medtem ko evropske oblasti, med njimi tudi slovenski premier Miro Cerar, poudarjajo pomen odprtih meja za tuje investicije in potrošnike, se ljudi, ki bežijo iz opustošenih držav, na mejah ustavlja z žicami, ponižuje, pretepa in zapira. In ta evropska kvazidemokracija ni od včeraj.
Ob pročelju ene od skladiščnih hal se je vila dolga kolona ljudi. Nekateri so se pogovarjali, drugi so stali v tišini, vsi pa čakali na topli obrok. Iz majhnega kombija so prihajali plastični krožniki z gosto juho. V skupinah so se mladi moški posedali na prašna tla v bližini. »To je naša jedilnica,« je naznanil Ajmal in sedel na rob stopnic, ki vodijo v eno od hal, pri čemer je umaknil nekaj smeti. »Tudi sami kdaj kuhamo. Če zberemo denar, si razdelimo opravila. Pomagamo si, kolikor lahko. Jaz kdaj pomagam prevajati, ker znam angleško,« je pravil Ajmal, ki je iz Afganistana zbežal pred dobrim letom dni.
Zadnje štiri mesece so zapuščena skladišča na glavni beograjski železniški postaji postala njegovo zatočišče. Deli si jih z več kot tisoč ljudmi, večinoma iz Afganistana in Iraka, ki so na begu proti Evropi obtičali v srbski prestolnici. »Tudi za tuširanje je treba čakati v vrsti, ker sta samo dva tuša. Čakaš lahko tudi štiri, pet ur. Spimo v prostoru, kjer je polno smeti in prahu. Težko je,« je govoril Ajmal. »Nihče si ne želi ostati, toda zdaj smo tu obtičali.«
Ob spomladanskem soncu so bile nizke zimske temperature, ko je bilo treba kuriti plastiko in odslužene tramove ter se v zadušljivem prostoru stiskati v podarjenih odejah, vendarle daleč. »Še dobro, da je zima minila,« je priznal, toda hkrati naštel nekaj imen njegovih prijateljev, ki imajo težave z zdravjem zaradi še vedno neznosnih razmer za bivanje. »Ko sem prvič povedal prijatelju doma, kje živim, se je zjokal. Zdaj o tem ne govorim več.«
Za pot do Srbije, ki po zračni liniji znaša nekaj več kot štiri tisoč kilometrov, je bilo treba odšteti šest tisoč evrov, večino denarja si je Ajmalova družina sposodila. »Nihče noče zapustiti svojega doma. Nisem hotel oditi, a če bi ostal v Afganistanu, verjetno ne bi bil več živ. Bratranca so ubili talibi, meni se je uspelo rešiti. Rad bi živel. Vsak si zasluži živeti, se izobraževati in si ustvariti prihodnost,« je razmišljal 22-letnik, ki mu študija gradbeništva ni uspelo dokončati.
Od daleč je bilo slišati krike, smeh in udarce žoge. »Jaz ne igram nogometa, nekateri ga. Tu se igra tudi kriket. Zato, da malo pozabimo.«
Solidarnost in samoorganizacija
Prostor v središču Beograda, kjer je bilo nekoč carinsko skladišče Jugošpeda, je bil, drugače kot zimske mesece, zdaj videti živ. Pred nekim drugim manjšim tovornjakom se je proti večeru znova nabrala vrsta ljudi. Tokrat so delili topel čaj. Lily Stephenson je med razdeljevanjem klepetala zdaj s kolegi v notranjosti vozila, zdaj s tistimi, ki so čakali v vrsti. »Dvakrat na dan razdelimo več tisoč lončkov čaja. In zdi se, da se vrsta nikoli ne konča,« je povedala aktivistka iz Velike Britanije.
V srbsko glavno mesto je z ekipo, ki so ji dali ime Solidarity, prispela pred šestimi tedni z grškega otoka Ios, potem ko so zasledili medijske objave o razmerah, v katerih živijo begunci v Beogradu. Povezali so se z aktivisti Hot Food Idomeni, ki poleg razdeljevanja toplih obrokov v Grčiji od lanskega oktobra te zagotavljajo tudi v skladiščih v Srbiji. Stephensonova je naštevala tudi druge solidarnostne mreže, ki so se pred kratkim vzpostavile; bosanska in italijanska skupina aktivistov razdeljuje zajtrke, v Soul Welders zagotavljalo peči in les za kurjavo, v skladiščih so organizirali tudi prenosne sanitarije in tuš.
Ko je Lily Stephenson pomagala pri razdeljevanju pomoči beguncem v Grčiji, je videla, kako pomembno je pitje čaja za druženje in vzpostavljanje skupnosti. Tovornjak so spremenili v kuhinjo in se odpeljali v Srbijo. Zbrati denar za humanitarno pomoč ni bila težava. Potem ko so se vmes na kratko vrnili v Veliko Britanijo, so organizirali več izobraževalnih dogodkov in tudi tako zbrali denar. V manjšem mestu Wiveliscombe v Somersetu, iz katerega prihaja eden od članov skupine Solidarity, so lokalni prebivalci vzpostavili celo lokalni odbor, v okviru katerega zdaj zbirajo denar za pomoč beguncem in ga redno pošiljajo v Beograd. »Srce parajoče je biti tu,« je kljub temu priznala Stephensonova. »Zdi se, da za te ljudi ni prav veliko upanja. Vse so postavili na kocko, odšli od doma, zdaj pa so ilegalni in nimajo niti osnovnih razmer za bivanje, kot jih imajo živali.«
Negotovost in volja živeti
Nekaj kilometrov stran od skladišč so v nevladni organizaciji BelgrAid medtem postavili distribucijski center. Po besedah Svennigana Croftsa bodo razdeljevali oblačila in tople obroke ljudem, ki ostajajo zunaj azilnega sistema, pa tudi tistim, ki so nameščeni v uradnih begunskih centrih po Srbiji. Postavljajo tudi kuhinjo in računajo, da bodo kmalu lahko zagotovili dva tisoč toplih obrokov na dan. Tudi Crofts je v Srbijo prišel iz Grčije, pred tem je bil prostovoljec v »džungli«, begunskem barakarskem zatočišču v Calaisu na severu Francije, ki so ga francoske oblasti konec lanskega leta dale porušiti. »Z oblastjo in policijo v Srbiji doslej nismo imeli težav,« je zatrdil Crofts. »Toda ne smemo pozabiti, da so z bagri porušili barake ob Savi, v katerih so prostor med drugim našli begunci.«
Tudi skladišča na beograjski železniški postaji so predvidena za rušenje. Čez njihovo ozemlje se bo namreč raztezal luksuzni poslovno-stanovanjski kompleks Beograd na vodi. Ta bo potekal tudi čez prostore nekdanjih barak ob Savi, ki so jih z bagri že porušili. Pod geslom V čigavem imenu? so v lokalni iniciativi Ne da(vi)mo Beograd to sredo, ko je minilo natanko leto dni od rušenja v Savamali, organizirali protestni shod, s katerim so opozorili na sporne poteze oblasti in vladni projekt Beograd na vodi, ki ga izvaja podjetje iz Abu Dabija.
Toda zgolj v zadnjih dveh mesecih so se žerjavi odmaknili od nabrežja Save in se povsem približali zatočišču beguncev v skladiščih. Njihovo rušenje je zgolj vprašanje časa, meni Crofts, toda hkrati je prepričan, da bodo prav toliko časa potrebovali, da najdejo alternativne rešitve. »Solidarnostna skupnost je vse večja, prihajajo novi in novi aktivisti, ki želijo pomagati.«
O široki mreži aktivistov govori tudi Lily Stephenson. V skladiščih se ustavljajo lokalci in prinašajo čevlje, hrano ali denar. »Čeprav so razmere grozljive, vidim med begunci vztrajnost in voljo po življenju. V skladiščih se je vzpostavila skupnost, v kateri skrbijo drug za drugega. In to daje upanje v človeštvo, ki ga je sicer drugod videti vse manj,« je razmišljala britanska aktivistka. »Ko gledam, kaj počnejo države na mejah in kakšni so azilni postopki, me je sram, da sem Evropejka. Meje so zaprte in ljudje so ostali ujeti, kot so v beograjskih skladiščih. Ne pravim, da je to zgolj odgovornost srbskih oblasti, ali grških ali bolgarskih, toda medtem bogati center Evrope gleda stran, tudi Velika Britanija.«
Na razmere, v katerih so se po zapiranju begunskih poti znašli ljudje na begu, opozarjajo pročelja skladiščnih hal v Beogradu. Zdaj, ko je skopnel sneg, z njih zrejo sporočila s klici na pomoč. Potrebujemo čevlje. Ustavite vojno proti beguncem. Tudi mi smo ljudje. Ne ignorirajte nas.
Britanka Lily Stephenson s tovornjakom, ki so ga spremenili v kuhinjo, pomaga beguncem v Beogradu. Foto: Igor Vobič
Sistematično nasiljeMed dvema od skupno treh skladiščnih hal so v humanitarni organizaciji Zdravniki brez meja nedavno postavili šotor, v katerem dva zdravnika in štiri medicinske sestre zagotavljajo osnovne zdravstvene storitve. V zimskih mesecih so zdravili predvsem ozebline, zdaj pa so pogoste kožne bolezni, toda tudi rane in ugriznine. Februarja so oskrbeli skupino dvajsetih beguncev, ki so poskušali prečkati srbsko-madžarsko mejo, a so se bili prisiljeni zaradi nasilja obmejnih organov vrniti v Beograd.
Na ustrahovanje in sistematično nasilje na mejah Bolgarije, Srbije, Madžarske in Hrvaške opozarja tudi poročilo nevladne organizacije Oxfam, objavljeno 6. aprila. Po pogovorih s 140 begunci, ki so poskušali pribežati v EU, so v organizaciji zaključili, da jih obmejni organi v državah Zahodnega Balkana pretepajo, slačijo do golega, ropajo, nanje spuščajo pse in mučijo z elektrošoki.
Srbska vlada se ni odzvala niti na naša vprašanja v zvezi z Oxfamovim poročilom niti v zvezi z azilno politiko, v evropski komisiji pa so zatrdili, da takšna poročila jemljejo »zelo resno«. Njegove vsebine sicer doslej javno niso komentirali, od držav članic ali pristopnih članic, ki jih zadeva poročilo, tudi niso zahtevali pojasnil ali uvedli ukrepov. »Pri stiku z organi držav članic na zunanjih mejah komisija namenja posebno pozornost ravnanju z migranti in pri tem poudarja, da bi moralo biti pridržanje zadnja možnost, ki se ne sme uporabljati sistematično. Komisija bo še naprej spremljala pravilno uporabo prava EU in verjame, da se bodo posamezne države članice v primeru specifičnih obtožb odzvale.« Toda v organizaciji Oxfam poudarjajo, da je dogajanje na mejah, ki so ga povzeli v poročilu, tudi v nasprotju z mednarodnim pravom, vključno z množičnim vračanjem beguncev čez mejo, ne da bi pristojni organi preverili, ali izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito.
»To ni slaba volja nekega policista, ampak gre za sistematično nasilje na mejah, kot je tudi potiskanje ljudi nazaj,« opozarja Jelka Zorn, profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo. Ko je konec januarja obiskala begunce v Beogradu, je med njimi srečala ljudi, ki jim je uspelo priti do Slovenije, a so jih poslali nazaj. Mladoletnike, stare 14, 15 let, obravnavajo kot odrasle in jih prav tako pošiljajo nazaj. »Postavlja se vprašanje, kaj sploh je mednarodna zaščita in kdo lahko zanjo zaprosi. Kot kaže, skorajda nihče. In tako se mednarodna zaščita kaže kot farsa. Na papirju obstaja, vsi pravni mehanizmi so nastavljeni, toda nekdo, ki pribeži v Slovenijo ali na Hrvaško, vloge ne more dati.«
Pehanje v ilegalnost
Uradni begunski centri v Srbiji, ki jih je skupno sedemnajst, so že nekaj časa povsem zasedeni, poudarja Radoš Ðurović, ki vodi Center za zaščito in pomoč prosilcem za azil. Skupno v njih lahko namestijo okrog 6500 ljudi, medtem ko se ocene o številu beguncev v državi gibljejo od osem do deset tisoč. Po njegovem je povsem jasno, da številni ostajajo zunaj. Največ med njimi jih je v skladiščih na beograjski železniški postaji. »V begunskih centrih so razmere zelo različne,« pojasnjuje Ðurović, »azilnih centrov je pet, preostali so tranzitni. In čeprav so namenjeni začasni, nekajdnevni nastanitvi, ljudje v njih ostajajo tudi po sedem mesecev in več. Ker niso namenjeni za daljše bivanje, to prinaša velike težave. Primanjkuje pitne vode, težave so z ogrevanjem, v njih si ni mogoče organizirati normalnega življenja. In ker so postavljeni daleč stran od urbanih središč, so ljudje še bolj izolirani. Bilo je celo nekaj samomorov, kar jasno kaže, da je psihofizično stanje zelo slabo.«
V evropski komisiji odgovarjajo, da podpirajo Srbijo »pri izboljšanju njenih zmogljivosti za obvladovanje migracijskega toka in zagotavljanje namestitev za begunce«. Od začetka večjih prihodov beguncev v Evropo sredi leta 2015 so tej pristopni članici namenili 44 milijonov evrov in tako, kot poudarjajo v Bruslju, postali njena največja donatorica. Od tega je bilo 20 milijonov evrov namenjenih »nujni pomoči na tranzitnih in sprejemnih točkah, vključno s čakalnimi območji na mejah«, 24 milijonov evrov pa je šlo iz posebnega instrumenta pomoči predpristopnim članicam. Ta naj bi bila »namenjena namestitvi migrantov in beguncev v namestitvenih centrih ter zagotavljanju zdravstvenih in drugih osnovnih storitev za migrante in begunce ter gostiteljske skupnosti«, toda hkrati pri komisiji poudarjajo, da lahko s temi sredstvi Srbija predvsem »krepi svoje zmogljivosti pri nadzoru svojih meja«.
Radoš Ðurović govori o sistemu, ki peha ljudi v ilegalo. Čeprav je v Srbiji po njegovem zaznati pozitiven odnos do beguncev, to ne pomaga. Azilni postopki so zapleteni in nepredvidljivi, oblasti pa begunce vidijo kot začasen problem. »Vse je usmerjeno k temu, da bodo ti ljudje nekega dne odšli, in to hitro odšli. Toda to se ne bo zgodilo kar tako, zato je treba z ljudmi delati, če ne želimo ustvariti paralelne družbe.« Podoben odnos je bil po njegovem tudi do beguncev iz zadnjih balkanskih vojn, toda takrat se delo institucij ni tako očitno kot danes pokazalo za neuspešno, saj so se ljudje s pomočjo družinskih in prijateljskih vezi lažje integrirali v lokalno okolje. Teh vezi današnji, kot jim Ðurović pravi, medcelinski begunci nimajo.
Zločinski režim
Da evropska azilna politika, kot se kaže danes, ni nič novega, poudarja Jelka Zorn. Po njenem je zgolj pokazala pravi obraz, s tem ko so begunci postali bolj vidni, aktivisti pa so hkrati opozorili na zločinski mejni režim. »Ljudje umirajo zaradi evropske migracijske politike, ker je takšna, kot je,« je jasna profesorica in raziskovalka. Tudi slovenski politični vrh po njenem nosi odgovornost za smrti na mejah ilegalizirane balkanske poti. »V času izbrisa in ob prihodu bosanskih beguncev, pravzaprav cela devetdeseta, je v Sloveniji prevladovala sovražna atmosfera v obliki osamosvojitvenega nacionalizma, ki ni bil reflektiran. Takšni družbeni odnosi in tako naravnane javne institucije so se izkazali za dobro podlago za zatiranje, ki se dogaja tudi danes.
Raziskovalka migracij z ljubljanske fakultete za družbene vede in Mirovnega inštituta Mojca Pajnik govori o vse bolj sofisticiranem izumljanju mejnega režima, kar za ljudi na poti ne prinaša nič drugega kot ponovne ilegalizacije. Medtem pa se bohoti vojaško-varnostna industrija. »Po zaprtju balkanske poti denar ni šel v okrepitev skupnosti, v katerih migranti dejansko živijo. Od 60 do 80 odstotkov sredstev, namenjenih za evropske migracijske politike, se je porabilo za nadzor in krepitev mejnih režimov.«
Vrsta za topel obrok v beograjskih skladiščih. Foto: Reuters
Tudi vračanje beguncev je, kot pravi Mojca Pajnik, imperativ evropskih migracijskih politik pa tudi paktiranje z državami na njenem robu z namenom, da ljudje ne bi dosegli ozemlja EU. Zato po njenem tudi ni naključje, da center Evrope politiko zadrževanja migracij izvaža na periferijo; v Turčiji je trenutno okoli tri milijone beguncev, v Grčiji 60 tisoč. Da bi ustavili migracije proti Evropi, Evropska unija skupaj z Natom uri tudi pripadnike libijske obalne straže. »Dokler se ne bo spremenilo to, da je treba zagotoviti varno migriranje in da je treba politično moč usmeriti v zagotavljanje pravice do gibanja kot temeljne človekove pravice, ni mogoče pričakovati alternative problematičnemu tipu demokracije v Evropi, bolje rečeno kvazidemokracije, ko se humanitarizem meša z avtokratskimi elementi,« opozarja raziskovalka. »Kritični smo do Orbána in Erdoğana, toda hkrati vpeljemo sporazum s Turčijo o zadrževanju in vračanju beguncev, prek katerega si evropska politična elita opere roke.«
Da je o migracijah treba nujno razmišljati skozi svobodo gibanja, poudarja tudi Jelka Zorn. »Za nekatere je svoboda gibanja nekaj tako samoumevnega, da o njej niti ne razmišljamo kot o pravici. Kapitalistični sistem po eni strani zahteva mobilne delavce, obenem pa neenakosti poglablja z nadzorom mobilnosti. S tem ohranja tudi neenako ceno delovne sile v svetovnem merilu. Hočem reči, da se pravic zavedamo šele, ko nam jih nekdo zanika, kot je to v primeru ljudi iz Afganistana, Sirije ali Iraka, ko je celotna evropska migracijska in azilna politika naravnana tako, da preprečuje svobodo gibanja,« opozarja. »Danes je celoten azilni sistem zgrajen na preprečevanju domnevne 'zlorabe azila', kar v praksi uniči pravico do mednarodne zaščite. Če bi obstajala pravica do svobode gibanja za vse, potem tudi pravica do mednarodne zaščite ne bi bila zgolj farsa. Kot vse kaže, je mobilnost naš privilegij, medtem ko številni vsakdanji migrantski in begunski boji širijo idejo in prakso svobode gibanja in jo tako opredeljujejo kot pravico.«
Ker se morajo gibati
Po zaprtju kopenske begunske poti marca lani, za kar si je prizadeval tudi slovenski premier Miro Cerar, se je povečalo število prihodov po morju, toda več je tudi smrtnih žrtev. »To niso nepredvidljive smrti, ampak so posledica evropskih migracijskih politik,« poudarja Mojca Pajnik. »Ko onemogočiš legalno migracijo, onemogočiš varno pot, in tako ljudje migrirajo v še bolj nevarnih razmerah, ker enostavno morajo migrirati.«
Ajmalu je šele v tretjem poskusu uspelo pripešačiti v Srbijo. Pred tem je za štiri mesece obtičal v Bolgariji, od tega en mesec v zaporu. Tako je opisal največji begunski center Harmanli, ki leži na jugovzhodu države, nedaleč stran od meje s Turčijo, ki jo je Bolgarija dala ograditi z več kot 140 kilometrov dolgo in tri metre visoko kovinsko ograjo z bodečo žico. Kmalu zatem, ko je zapustil center, zgrajen z denarjem iz evropskih skladov, je okoli dva tisoč ljudi protestno zažgalo nekaj žimnic in pohištvo. Tako so opozorili na režim, po katerem se jim omejuje gibanje, in zahtevali odprtje meje s Srbijo.
Tik pred formalnim ozemljem Evropske unije se je ustavilo, je priznal Ajmal in znova sedel na prašne stopnice, ki vodijo v skladišča. »Tihotapske poti so vse dražje, meje zaprte, na madžarski meji patruljirajo vojaki, pretepajo ljudi in jih pošiljajo nazaj.« Kdaj bo znova šel na pot, ni vedel povedati. Zidovi, policija in vojska varujejo meje evropskega projekta. »Počakal bom, da vidim, kaj bo. Rad bi našel legalne načine, da mi ne bi bilo treba izbirati ilegalnih,« je razmišljal 22-letnik. »Afganistan ni varna država, in to že dolgo ne, v Evropi pa ni vojn, ni pobijanja.« Pri tem se je za hip ustavil. »Tu se vendarle počutim bolj varno.« Kaj pa zanj pomeni, da zdaj ne more potovati? »Saj bom, ker moram.«
