Polemika med sindikati in predstavniki gospodarstva, ki se z napovedjo stavke javnega sektorja zaostruje, se vrti okrog vprašanja, kako ravnati v dolgo pričakovanem obdobju debelih krav. Je prišel čas, ko naj država nekoliko poveča raven socialne pravičnosti, ali pa bi veljalo najprej presežke usmeriti v razvoj, potem pa bi razvoj povečal tudi raven socialne varnosti prikrajšanih? Argumentacija sindikatov zveni prepričljivo. Breme krize so nosili delojemalci, čeprav krize niso povzročili. Argumentacija predstavnikov gospodarstva izhaja iz ocene, da so socialne razlike v Sloveniji po nekaterih kazalnikih majhne, zato v tem obdobju ni čas za uravnilovko. Slovenija bi morala povečati konkurenčnost, navajajo.
Oceno, da je Slovenija država z relativno visoko stopnjo socialne pravičnosti, je mogoče podkrepiti z empiričnimi analizami. Fundacija Bertelsmann je v analizi držav, članic EU, novembra lani ugotovila, da bi se Slovenija po merilih socialne pravičnosti uvrstila na peto mesto. Nekoliko več socialne pravičnosti je v skandinavskih državah in na Češkem, nekoliko manj na Nizozemskem in v Nemčiji. Podatek o Sloveniji kot državi z relativno visoko stopnjo socialne pravičnosti bi bil lahko argument za povečevanje socialnih razlik, te pa bi domnevno povečale konkurenčnost države.
Na indeksu, ki države sveta razvršča glede konkurenčnosti, sestavil pa ga je davoški Svetovni gospodarski forum, se Slovenija v resnici uvršča bistveno slabše kot na evropski lestvici socialne pravičnosti. Svetovni gospodarski forum sicer analizira bolj ali manj vse države sveta, Slovenija pa je v tej družbi 48. najbolj konkurenčna država. Smo manj konkurenčni, kot je Poljska, Italija ali Portugalska. Podobni smo Bolgariji, za Slovenijo so Slovaška, Madžarska, Romunija in Hrvaška. Ali torej drži, da je Slovenija manj konkurenčna od evropske okolice, ker je preveč socialno pravična?
Primerjava indeksov Bertelsmannove fundacije in Svetovnega gospodarskega foruma ponuja nenavadno ugotovitev. Praviloma so najbolj konkurenčne tiste evropske države, ki imajo hkrati visok indeks socialne pravičnosti. Nizozemska, Nemčija in skandinavske države so namreč tako konkurenčne kot socialno pravične. To pa pomeni, da visoka stopnja socialne pravičnosti ne izključuje visoke konkurenčnosti. Prej obratno: za evropski razvojni model je značilno, da je višja stopnja socialne pravičnosti prvi pogoj konkurenčnosti. Zakaj potem Slovenija ni ravno pojem konkurenčnosti, hkrati pa ima zaradi visoke stopnje socialne pravičnosti vendarle predispozicije, da to postane?
Če želimo odgovor poiskati znotraj alternative socialna pravičnost vs. konkurenčnost, glede katere so kopja prekrižali sindikati in gospodarska združenja, ne bomo našli odgovora. Horizont analize je treba razširiti. Organizacija World Justice Project, ki jo je ustanovil dolgoletni pravni svetovalec družbe Microsoft William H. Neukom, se dobro desetletje ukvarja s sestavljanjem svetovnega indeksa vladavine prava. Ideal organizacije World Justice Project je sistem ustavne demokracije, ki na eni strani predpostavlja odgovornost vlade ljudstvu, na drugi strani temelji na varstvu človekovih pravic in svoboščin, na tretji strani stavi na družbeni ferplej in odsotnost korupcije. Države, ki so visoko uvrščene na evropskem seznamu socialne pravičnosti in svetovnem spisku najbolj konkurenčnih držav, so tudi na vrhu držav z najvišjim indeksom spoštovanja vladavine prava. Na vrhu so – ni presenečenj – evropske nordijske države, Nizozemska in Nemčija. Slovenija sicer ni uvrščena izrazito slabo – je na 26. mestu svetovne lestvice, nekoliko za Španijo in Poljsko ter nekoliko pred Romunijo in Italijo. Vendarle pa je glavnina članic EU uvrščena bolje od Slovenije.
Dilema, ali naj Slovenija blaginjo pospešuje s povečevanjem socialne pravičnosti ali s povečevanjem konkurenčnosti, spominja na 50 let stare hipijevske prepire, ali so boljši Beatli ali Rolling Stonesi, in na 40 let stare pankerske prepire, ali so boljši Sex Pistols ali The Clash. Dileme so bile vsiljene. Narobe je bilo misliti zgolj o varianti a proti varianti b. Tudi Doorsi so bili izvrstni. In Patti Smith je bila genialna. Vedno obstaja tudi tretja ali četrta možnost. Če bo Slovenija sposobna povečevati količino vladavine prava, bo povečevala tudi konkurenčnost države. S tem pa ji ne bi bilo treba žrtvovati socialne pravičnosti.
So sindikati in gospodarska zbornica sposobni nasloviti skupno zahtevo na vlado, sodstvo in parlament, naj naredijo vse, da se bo količina vladavine prava v Sloveniji povečala? Dolgoročne koristi bi bile velike. Stroški bi bili zmerni. In ljudje s poštenimi nameni se vladavine prava ne morejo bati.