Prazen stol in popisan list

Težko mi je pisati to kolumno nekaj dni po tistem, ko smo se poslovili od Aleša Debeljaka, ki je bil zadnja leta moj kolega med kolumnisti in še prej moj sošolec na oddelku za filozofijo na filozofski fakulteti. Ko sva v osemdesetih letih tam skupaj gulila šolske klopi, je bil moj prvi spomin na Aleša precej tragičen. Na začetku predavanj nas je profesor Anton Žvan pozval, naj napišemo kratek prispevek iz novoveške filozofije in ga predstavimo v razredu. Aleš je bil najbolj pogumen in se je javil prvi. Ker je bil že objavljan pesnik in ker je znal dobro vrteti pero, se je najbrž pragmatično odločil, da čim prej odkljuka šolsko obveznost.

Predstavitev je začel zelo samozavestno. Retorično spretno je podal prve teze teksta. Spominjam se odzvanjanja besed, kot so subjekt, svoboda, bit, bistvo. Profesor Žvan je kar naenkrat vstal in zahteval, da preneha brati. S prijaznim, a vrtajočim glasom se je ustavil ob vsakem izrečenem pojmu. Od govorca je zahteval, naj razloži, kaj misli s pojmom subjekt, kako se ta pojem loči od pojma individuum in pojma človek; zahteval razlago, kaj mislimo s pojmom svoboda, kako definiramo pojma bit in bistvo.

Študenti smo nemo opazovali to predstavo, gledali v tla, skoraj zlezli pod mizo, bili presrečni, da se sami nismo javili prvi predstaviti esej, medtem ko se je Aleš boril kot lev, da bi se rešil iz težke situacije.

Nekoč kasneje sva se pogovarjala o tem dogodku in se strinjala, da je bila to ena najbolj poučnih izkušenj med študijem. Profesor Žvan je veljal za nekoga, ki ima izjemno znanje, a je na žalost objavil zelo malo in imel zato velike probleme pri napredovanju po univerzitetni hiearhiji. Paradoksno pa je ta profesor, ki je imel takšno blokado pisanja, izjemno vplival na študente, ki smo se preizkušali v prvih poskusih oblikovanja misli na papirju. Njegovo preizpraševanje pojmov mi mnogokrat še danes odzvanja v glavi. Ko zapišem kakšen pojem, se hitro vprašam: Ali znaš ta pojem razložiti, zakaj si uporabila prav to besedo, kaj si pravzaprav želela z njo izreči? Predstavljam si, da je bil nastop pred profesorjem Žvanom za Aleša nekakšen krst, ki je močno vplival na to, kako je kasneje uporabljal besede, kako se je brusil kot pesnik, teoretik in kolumnist.

Profesorja Žvana, ki je umrl lani, se ne bomo spominjali po zapisanih besedah – le po tistih, ki njegovim bivšim študentom ostajajo v spominu. Aleša se bo javnost lahko spominjala po mnogih tekstih in pesmih, ki jih je objavil v desetletjih plodovitega življenja. Predvidevam pa, da se ga bodo njegovi študentje spomnili tudi po besedah, ki so bile izrečene le v predavalnici in ki nikoli niso bile zapisane na papirju ali posnete na magnetnem traku. Prepričana sem, da bodo posameznikom, ki jih je zaznamoval v na žalost prekratkem življenju, v spominu vračali trenutki, geste, nasveti, dogodki, ki gredo prek tega, kar je za njim ostalo zapisano v njegovih knjigah.

Na drugem koncu sveta, v ZDA, je nedavno Stewart Lindh, eden od študentov slavnega francoskega filozofa Rolanda Barthesa, objavil spomin na profesorja, ki je zelo paradoksno povezan s smrtjo in tudi s tem, kaj po travmatični smrti ostane. Lindh je bil v sedemdesetih letih Barthesov študent v Parizu. Za disertacijo si je izbral temo smrti v literaturi. Zanimala ga ni smrt kot taka, ampak to, kako je vseprisotna v življenju – od neizživetih trenutkov do morbidnih dogodkov, ki posrkajo življenje iz živečih. Lindhov problem pa je bil, da je ob pisanju naletel na hudo blokado. Čeprav je preštudiral ogromno literature, se pisanja naloge nikakor ni mogel lotiti. Po vsakem zapisanem stavku je nekako omrtvel in ni mogel naprej. Potem ko se je pet let mučil s pisanjem in ponoči delal v baru, da je lahko preživel v Parizu, se je obupan odločil, da pospravi kovčke in se vrne v ZDA. Osramočen zaradi neuspeha se ni niti poslovil od svojega mentorja.

Nekaj mesecev po prihodu domov je dobil Barthesovo pismo, da se bo kmalu upokojil in da je 15. december zadnji dan, ko mora imeti njegovo nalogo v svojih rokah, če želi doktorirati. Lindh je dobil dokončen deadline, zdaj ni bilo več izgovora. Zakopal se je v delo in 13. decembra je bila naloga napisana. Ker ni imel denarja za pot v Pariz, za pošiljanje po pošti pa je bilo že prepozno, se je odpravil na letališče in v vrsti čakajočih za let v Pariz izbral žensko, ki se mu je po videzu zdela vredna zaupanja, ter jo prosil, ali lahko odnese njegovo nalogo v Pariz. Ko je ženska na kuverti zagledala ime Roland Barthes, je vzkliknila, da tega profesorja pozna in da mu bo z veseljem predala paket.

Kmalu je Lindh dobil Barthesovo pismo; čestital mu je za opravljeno delo in ga povabil na zagovor disertacije v februarju. Nekaj dni pred zagovorom se je Lindh pojavil v Parizu, vesel in tesnoben hkrati, ker se je približeval konec travmatične izkušnje z disertacijo. Ko je bilo vse urejeno z datumom in prostorom, kjer naj bi zagovarjal nalogo, je Barthesov asistent predlagal, da ga Lindh zjutraj pred dogodkom kljub vsemu še enkrat pokliče, ali se morda ni kaj spremenilo. Nekaj ur pred zagovorom se je Lindh znašel v telefonski govorilnici in telefoniral na fakulteto. Ko so tam končno našli Barthesovega asistenta, mu je ta sporočil tragično novico, da je to jutro Barthesa na ulici zadel tovornjak in da je v komi. Kot pravi Lindh, ne ve, kako dolgo je zrl v prazno v tisti telefonski govorilnici, a ko je stopil iz nje, ni bil več isti človek. Bil je onemel, v šoku, brez besed. Še dolgo potem se mu je zdelo, da svet nima več smisla.

Kmalu po nesreči je Barthes umrl. Lindh se je vrnil domov, čez nekaj časa pa je spet dobil vabilo iz Pariza, naj pride na zagovor naloge. Na tem dogodku so za mizo sedeli trije člani komisije, med njimi pa je bil prazen stol. Ko so člani komisije predstavili svoje poglede na nalogo, so iz kotičkov oči pogledovali proti praznemu stolu, in ko je Lindh odgovarjal na vprašanja, je prav tako gledal v smeri praznega stola, kot da bi na njem videl umrlega profesorja.

Lindh je uspešno zagovarjal doktorat in se vrnil v San Francisco; na svojih policah je ohranil kopico Barthesovih knjig, na steni pa njegovo sliko. Kot pravi, je bil pokojni profesor nekakšen muzej v njegovem spominu. Ob petnajsti obletnici Barthesove smrti je od prijatelja iz Pariza dobil izrezek iz časopisa, v katerem se spominjajo slavnega filozofa. Iz tega članka je izvedel, da je v trenutku nesreče Barthes pod pazduho stiskal njegovo disertacijo. Lindh pravi, da zaradi te izkušnje svojim študentom vselej govori, naj ne poslušajo, ko jim kdo pravi, da nikoli ni prepozno. Vselej je prepozno – ampak zato je vseeno treba poskusiti. Zanimivo, Lindh je danes svetovalec ljudem, ki imajo blokado pri pisanju.

Simon Critchley v Knjigi mrtvih filozofov, ki jo imamo tudi v slovenščini, opisuje, kako so skozi zgodovino filozofi reflektirali smrt in tudi kako so sami umrli. Knjigo zaključuje s premislekom ob tezi Jacquesa Derridaja, da mrtvi na neki način živijo naprej. Živijo tako, da tistim, ki so ostali, nenehno spodbijajo kakršno koli samozadovoljstvo, da jih zbujajo in vabijo k temu, da mrtve na novo premišljajo. In seveda, da se vsak dan znova soočajo s svojo minljivostjo. Critchley optimistično zaključi, da kadarkoli je filozof bran, ni mrtev, in da če želimo z njim komunicirati, moramo brati njegove knjige.

Aleševe pesmi, knjige in kolumne bodo z nami ostale za vselej. Predstavljam pa si, da bodo mnogi njegovi študenti pogledovali v smeri praznega stola in da bodo še dolgo imeli notranji dialog s preminulim profesorjem. Ob vseh zapisanih besedah se bodo spominjali tudi tistih, ki so bile le izrečene. In morda bo čez čas o njem kakšen študent objavil zgodbo, kako je v zadnjih trenutkih življenja profesor v roki stiskal prav njegovo nalogo.