Praznina

Pretekli teden, prvič po oblikovanju nove vlade v Berlinu, sta se sestala nemška kanclerka in francoski predsednik. Pomenljiv je bil način, kako sta omenila Italijo, tretjo, nepogrešljivo partnerico med velikimi evropskimi državami in pomembno za reformo Evropske unije. Angela Merkel in Emmanuel Macron sta italijanske volitve tako rekoč izenačila z brexitom. »Italijansko glasovanje je izpraznilo Evropo.«

Več desetletij je Italija spadala v evropsko avantgardo: imela je ključno vlogo pri nastajanju integracije, bila je ena od ustanovnih članic Evropske unije in ena najbolj proevropskih držav. Zatem je postavila v ospredje nacionalni interes, konec devetdesetih let je populist Silvio Berlusconi prvi vzpostavil distanco do EU. Ta mesec sta na parlamentarnih volitvah 55 odstotkov glasov pobrali populistični in evroskeptični politični stranki, Gibanje 5 zvezd in Liga.

Forma, s katero sta Angela Merkel in Emmanuel Macron na srečanju v Parizu komentirala italijanske volitve, jih vzporedila z britanskim glasovanjem o brexitu, je podčrtala veliko praznino, ki je ob Nemčiji in Franciji zazijala 5. marca. Politični blok, ki je dobil večino v Italiji, je evroskeptičen, občasno odkrito protievropski; hkrati je močna fronta, ki podpira ruskega predsednika, slednja predstavlja več kot 60 odstotkov. Nekdaj ena za evropsko integracijo najbolj zavzetih članic se je pomaknila stran od tradicionalne francosko-nemške osi in bliže višegrajski skupini, italijanske volitve so francoskega predsednika in nemško kanclerko prikrajšale za pomembno, nemara ključno partnerico.

Politični vakuum je toliko opaznejši, ker francosko-nemški motor nima veliko zaveznikov. Velika Britanija odhaja, nacionalkonservativna vlada je potisnila Poljsko stran od evropske mize, Španija je s katalonsko krizo izgubila specifično težo. Kanclerka skuša popraviti odnose z največjo vzhodnoevropsko članico, vedno je videla svojo zgodovinsko vlogo v vzhodni Evropi in dlje, njeni interesi so povezani s slovanskim svetom. Pa vendar je zdrs Poljske in Madžarske v neliberalno smer preglobok. Poleg tega je osem severnoevropskih držav z Nizozemsko na čelu nedavno opomnilo Pariz in Berlin, naj jih ne ignorirata oziroma sprejemata odločitev na svojo pest; reforme naj se posvetijo nujnemu, saj članice ne podpirajo ambicioznih načrtov in drastičnih sprememb. Francosko-nemška dvojica bi v tem trenutku še kako potrebovala Italijo.

Atipične koalicije

Sporočilo dvojice Macron-Merklova, da v novi politični konstelaciji Italija ostaja ob strani in ni več akter, je bilo izrečeno v trenutku, preden so se začela formalna pogajanja o novi vladi na Kvirinalu. Predsednik republike čaka, šele v petek je bilo v Rimu prvo zasedanje novoustanovljenega parlamenta, Sergio Mattarella bo sledil vsem institucionalno predvidenim korakom, svojo vlogo bo prevzel šele po izbiri predsednikov senata in poslanske zbornice. Toda težko si je zamišljati, da bi na Kvirinalu francosko-nemško sporočilo preslišali. Težko si je zamisliti tudi, komu bo podeljen mandat za sestavo vlade. Tako rekoč vse teoretično predstavljive vladne koalicije so videti atipične, vsebinsko neutemeljene, še posebej tista med Gibanjem 5 zvezd in Ligo. Glede na pedigre Sergia Mattarelle – izhaja iz pomembne sicilijanske družine, njegov oče je bil znani antifašist, skupaj z De Gasperijem je pomagal ustanoviti krščansko demokracijo – bo posebej zanimivo opazovati, kako se bo odločil spoštovani predsednik, komu bo zaupal sestavo vlade in iskanje zaupnice v parlamentu.

Znano je, da zelo ceni dosedanjega premiera Paola Gentiloneja, pred volitvami je bilo nemalo ugibanj o veliki koaliciji, na njenem čelu bi utegnil ostati dosedanji ministrski predsednik. Toda volilni rezultat je preoblikoval politično geografijo Italije bolj, kot je bilo pričakovati, ne samo Demokratska stranka, ampak tudi Berlusconi, za katerega se je zdelo, da se v velikem slogu vrača na politični oder, je postal precej obroben. Predsednik kot povolilni arbiter se bo očitno odločal med Luigijem De Maiem, rosnomladim obrazom Gibanja 5 zvezd, ki je kot stranka dobilo največ glasov, in še težjo izbiro, Matteom Salvinijem, voditeljem skrajno desne Lige in zdaj prvo violino desnosredinske koalicije.

Predvsem Di Maio, ta ni videti revolucionar, očitno je bil izbran, da zgladi kričavo podobo, ki jo je stranki dal Beppe Grillo, tačas skuša prepričati, da M5S ni protievropska oziroma nevarna stranka. Tujim novinarjem je nedavno razlagal, da je njegova prioriteta stabilnost Italije, češ da Gibanje 5 zvezd nima nič skupnega s skrajnimi evropskimi strankami. In vendar sta voditelja obeh zmagovitih strank, populistične in skrajno desne, pridobivala volivce prav s trdo protipriseljensko retoriko. Gibanje je vsekakor bolj sredinsko, njegova radikalnost je predvsem v nasprotovanju kasti, »sistemu«, leve prvine je prepoznati v zavzemanju za zagotovljeni minimalni dohodek. V evropskem parlamentu pa je stranka v skupini evroskeptičnih, povezala se je z britanskim Ukipom, v preteklosti je pozivala k izstopu iz evra.

Lahko sklepamo, da bodo evropski pomisleki navzoči tudi v Kvirinalski palači, ko bo predsednik republike povabil politične voditelje na konzultacije. Ker volilni izid ni prinesel nedvoumne zmagovalne stranke ali koalicije, tudi vprašanje mandata ni povsem nedvoumno. Smer bo začrtal Sergio Mattarella.

Inkrementalizem

Toda spremenila se ni samo Italija, v mnogočem se je spremenila tudi Nemčija. Še vedno je zelo močna, najmočnejša v Evropi, in vendar je politično šibkejša, kot je bila. Nova koalicija je na oktobrskih volitvah dobila 53 odstotkov glasov, to je izrazit padec v primerjavi s 67 odstotki iz leta 2013, najmočnejša opozicijska stranka je postala skrajno desna AfD. Predvsem v koalicijski pogodbi je Evropa visoko na agendi, kar je treba razumeti tudi v kontekstu reševanja lastnega obraza oziroma opravičevanja zasuka socialdemokratske stranke, ki se je odločila za vstop v še eno veliko koalicijo. Toliko razglašana Evropa je postala nadomestek za vsebino.

Velika koalicija je videti navzven enaka kot prejšnja, a je drugačna. Je v znamenju začetka konca Angele Merkel in bolj negotove Nemčije ter drugačnega evropskega konteksta. Berlinu je predvsem do ohranitve Evropske unije sedemindvajsetih, druge ideje se zdijo razmeroma ohlapne. Vodilni evropski državi nikakor ni do velikih, radikalnih evropskih reform, vsekakor pa niti ne do tega, da bi francoskemu predsedniku, ki je dobesedno vse stavil na svojo evropsko vizijo, spodletelo. Zagon francosko-nemškega motorja je v tem smislu predvsem ofenziva šarma, primanjkuje stvarne vsebine. Politika se bo letos veliko ukvarjala z umetniškim vtisom.

Revitalizacije Evropske unije ni pričakovati. Širša evropska podpora je za kaj takega prešibka, ni je niti v ozki skupini ustanovnih članic evropske skupnosti, ki je vedno veljala za »trdo jedro«, »evropsko avantgardo«, »Evropo 1«. Osmerica fiskalno konservativnih severnih držav nasprotuje vsakršnim radikalnim reformnim načrtom, vzhod je postal zgodba zase.

Dolgo je bil v Evropski uniji odločilen neformalni direktorij Nemčije, Francije in Britanije, z odhodom slednje je slika postala bolj komplicirana. Uravnoteževanja ni več. Nemčija, Francija in Italija ostajajo tri največje države evroobmočja, čeprav njihovo sodelovanje ni zadostno, je nepogrešljivo. Italije v zdajšnji konstelaciji ne more kompenzirati nobena članica. Treba je počakati, kdo bo sestavil novo vlado v Rimu, a ne glede na to, kdo jo bo, pravzaprav ni pričakovati, da bi se zelo postavila po robu Bruslju, Berlinu, Frankfurtu.