Tiskane izdaje
V Veliki Britaniji je predvsem mlade volivce presenetljivo množično angažiral zagrizeni »stari levičar« Jeremy Corbyn, v Franciji na »novolevičarskem« valu, za zdaj, uspešno jaha mladi »socialistični neoliberalec« Emmanuel Macron, v Nemčiji pa še čakajo, kakšne barve bo do jeseni pokazal socialdemokratski kanclerski kandidat Martin Schulz.
Odkar sta nekdanji britanski laburistični ministrski predsednik Tony Blair in njegov nemški »sledilec«, socialdemokratski kancler Gerhard Schröder, na prelomu tisočletja zajahala vsak svojo, v resnici pa Blairovo tretjo pot, si evropska socialdemokracija ni več opomogla. Mladi, do takrat najmlajši britanski ministrski predsednik Tony Blair, ki je pred skoraj natanko dvajsetimi leti (spomladi 1997) star komaj 43 let premagal Margaret Thatcher in končal dolgoletno obdobje trdega konservativizma železne lady, je s svojim gospodarsko-političnim programom otoško socialdemokracijo zapeljal globoko v politično sredino in v naročje velikega kapitala.
Njegova tretja pot in njegov new labour, kot ga je poimenoval, se v resnici nista veliko razlikovala od thatcherizma, tako kot se v Nemčiji od pajdašenja z velikim kapitalom ni bistveno razlikovala tako imenovana Agenda 2010 socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, ki je zvesto sledil »prijatelju« Blairu in mu niso zaman rekli kar Genosse der Bosse (tovariš šefov).
Oba ministrska predsednika sta vsak svojo socialdemokracijo, namesto da bi jo modernizirala in prilagodila vse bolj neoliberalnim tržnim razmeram, globalizaciji, razpadu delavstva, pavperizaciji srednjega sloja in neustavljivemu pohodu korporacij, zelo uspešno demolirala. Nemci nekdanjemu socialdemokratskemu kanclerju Schröderju še danes pripisujejo, kako da je s svojo Agendo Nemčijo izjemno uspešno pripravil na finančno krizo, iz katere je potem izšla še močnejša, da je s tem v eni redkih še socialnih evropskih držav, kjer tudi strankarsko razmerje med levico in desnico še velja, krepko razsul socialdemokratsko volilno bazo, pa omenijo zelo poredko.
Jeremy Corbyn. Foto: AFP
Corbynov paradoks
Socialdemokracija je bila v Evropi tudi zaradi takih potez njenih voditeljev še do včeraj videti povsem izgubljena in povožena, kar je bilo ob hitro rastoči moči kapitala in nižanju vseh socialnih standardov, ne nazadnje pa tudi ob vse bolj agresivnem in v sam vrh politike vzpenjajočem se desničarskem populizmu videti povsem nelogično. Dokler se ni po vseh letih, paradoksalno in v socialno ne ravno čuteči Ameriki, kjer demokratični socialisti nikoli niso imeli niti svoje stranke, med lanskimi predsedniškimi volitvami na listi demokratov pojavil precej postarani levičarski politik brez stranke Bernard Sanders (letnik 1941), ki je bil »oldtajmer« tudi po svojih »kamenodobnih« socialističnih idejah.
Prebil se je neverjetno visoko, tako da danes tudi na oni strani Atlantika nekateri ugotavljajo, kako bi morda lahko bil celo boljši tekmec narcisoidnemu desničarskemu populistu in magnatskemu primitivcu Donaldu Trumpu, če ga seveda demokrati v strahu pred njegovim levičarskim napadanjem »esteblišmenta« ne bi sami načrtno povozili s Hillary Clinton. In s tem odprli pot domačijsko obsedenim Trumpovim »belim jeznim možem«, ki so potem na čelo ZDA izvolili to, kar imamo.
In je morda (vsaj za nekaj) celo dobro.
V Evropi se je namreč tudi iz strahu pred tukajšnjimi »trumpi« in »trumpicami«, ki bi se lahko po ameriškem zgledu povzpeli celo do predsedniških položajev in do konca poneumili politiko, začelo prebujati javno mnenje in z njim tudi tisti speči »rdeči jezni možje«, ki so končno zastavili nekaj besede za vse bolj uboge socialne pravice, s katerimi se je nekoč dičila Evropa.
To, kar se je zgodilo v Veliki Britaniji, ki nikoli ni bila zares Evropa in se gre z brexitom ameriškemu podoben izolacionizem, je namreč zelo zanimiv primer. Na britanskega »Bernieja«, ki sliši na ime Jeremy Corbyn in je s svojimi »kamenodobnimi« socialdemokratskimi idejami prav tako že precej v letih (68), na Otoku še pred štirinajstimi dnevi nihče ne bi stavil niti pet penijev. Pa vendar so Corbynovi laburisti na predčasnih parlamentarnih volitvah prejšnji četrtek dobili 40 odstotkov glasov, kar je za laburiste najboljši volilni rezultat po letu 2001.
Še večje presenečenje so bile povolilne analize, ki so pokazale, da je Corbyn zelo uspešno pripeljal na volišča predvsem mlade volivce in da je s tem postal rešitelj otoške levice, ne pa njen grobar, kot so mu napovedovali. Očitno postarani in vse bolj izumirajoči evropski levičarji skupaj z najbolj zagretimi mladimi nasprotniki globalizacije zaradi vsega, kar se dogaja po svetu in Evropi, le niso več zgolj butična volilna skupina.
H Corbynovemu uspehu so svoje zagotovo prispevale tudi napake konservativne premierke Mayeve in na Otoku še vedno (zlasti med mladimi) sporni brexit. Vseeno pa ob rastočem odporu volivcev do političnega esteblišmenta, ki po mnenju ljudi dela samo še zase, ne kaže spregledati Corbynovih predlogov o podržavljanju železnic in pošte, o znova večji vlogi države na socialnem področju, o prenovi katastrofalnega zdravstva, obdavčenju bogatih in ne nazadnje tudi o popolni odpravi šolnin, kar je vžgalo predvsem med študirajočo mladino.
Na desnici bi nekateri Corbynove ideje zdaj radi diskreditirali kot skrajnolevičarski populizem, ki naj bi bil najmanj tako nevaren kot skrajnodesničarski, a gre v resnici za cilje, ki so bili še pred slabim desetletjem povsem normalen sestavni del programov evropskih socialdemokratskih strank. Dokler so te seveda še bile to, za kar so se razglašale, ne pa z vseh vetrov skupaj znesena in ničemur več podobna »parlamentarna sredina«.
Protislovni Macron
Nekaj podobnega, čeprav v resnici globoko različnega in tudi v sebi veliko bolj protislovnega, se je z letošnjimi predsedniškimi volitvami zgodilo tudi v tradicionalno egalitarni Franciji. Tako kot Bernie Sanders v ZDA in Jeremy Corbyn na Otoku je tudi mladi francoski (samo pogojno) socialist Emmanuel Macron, ki je maja postal novi predsednik države, pravočasno odkril, da svojo zmago lahko zgradi samo na alternativi osovraženemu političnemu esteblišmentu, od katerega se volivci odvračajo, ker jim ne ponuja nobenih rešitev, in so zato protestno pogosto pripravljeni voliti celo skrajno desnico.
Enačba se mu je izšla. Na veselje večine Evropejcev je krepko porazil skrajnodesničarsko populistko Marine Le Pen, vendar pa se njegova podobnost s Sandersom in Corbynom tu večinoma neha. Razen tega, da mu je uspelo angažirati mlade in v prihodnost kot nekaj novega usmerjene volivce, je izjemno mlad in skrajno pragmatičen, program njegove La République En Marche, ki se je prvič prebila v parlament, pa je tako rekoč v vseh točkah diametralno nasproten od Corbynovega. Macron bi trg dela dereguliral, državna podjetja privatiziral in ne socializiral, davke znižal in ne povečal, kar vse govori v prid trditvam, da je bolj neoliberalec kot socialist (če gre to dvoje sploh skupaj) in da kot predsednik tako Francoze kot Evropo navdušuje predvsem s svojimi proevropskimi stališči, svežino in napovedanimi reformami.
Tako rekoč nemogoče je, da se dva tako različna politika s tako različnima programoma, kot sta Macronov in Corbynov, sploh lahko predstavljata kot socialdemokrata, je pred časom komentiral FAZ, da pa sta kljub tej globoki razcepljenosti v evropski socialdemokraciji, ki jo na neki način poosebljata, vendarle sposobna po dolgih letih angažirati tisti del levega volilnega telesa, ki se zaveda, da je nekaj treba korenito spremeniti. Sicer se bomo v Evropi dokončno poslovili od kakršne koli socialne države.
Martin Schulz. Foto: AFP
Uganka Schulz
V Nemčiji kot tretji članici od nekdaj ključne evropske trojice je ta čas največja uganka (in upanje levice) novi predsednik socialdemokratske stranke (SPD) in kanclerski kandidat na jesenskih parlamentarnih volitvah Martin Schulz. Še spomladi, ko se je po samovoljnem sestopu s položaja predsednika evropskega parlamenta podal v nemško predvolilno tekmo, je veljal za veliko upanje nemške socialdemokracije in za predstavnika stare socialdemokratske šole. Njegovi rejtingi so nekaj časa presegali celo kanclerkine, tako da so se v krščanskodemokratskem taboru Angele Merkel že spraševali, kaj bo jeseni. Dokler se javnomnenjske raziskave niso nekoliko umirile, efekt Schulz pa polegel.
Prvak nemških socialdemokratov, ki prav tako kot Corbyn stavi na zmanjševanje prevelikih razlik med revnimi in bogatimi, ki bi revidiral Schröderjevo Agendo 2010, dvignil davke za bogate in povečal socialno pravičnost, sicer ni tako zadrt levičar kot njegov britanski tovariš, po drugi strani pa tudi ne tak »neoliberalni socialist« kot njegov francoski kolega Macron, s katerim ga druži predvsem navdušenje nad združeno Evropo in možna nova (ponovna) francosko-nemška vloga v njej. Navsezadnje tudi razmere v Nemčiji, ki ji gre izjemno dobro (kar gre seveda v prid kanclerki Merklovi), niso ne take kot v Veliki Britaniji in še zdaleč ne podobne francoskim. Pa vendar se bo prav v teh treh mesecih, kolikor je še ostalo do nemških parlamentarnih volitev, verjetno prav v Nemčiji odločalo, kakšna socialdemokracija je v Evropi sploh še mogoča in kako jo prenoviti, če naj še obstane kot upoštevanja vredna politična sila.
Zmaga Martina Schulza, ki resnici na ljubo ni najbolj verjetna, bi evropski socialdemokraciji zanesljivo vrnila nekaj starega zaleta in v marsičem vplivala tudi na Macronove reforme, medtem ko bi tandem Merklova-Macron od evropske levice zelo verjetno zahteval nekatere povsem nove rešitve in korenito preobrazbo. Ki je povsem negotova, a jo levica krvavo potrebuje.
V vsakem primeru pa je že zdaj jasno vsaj to, da skrajnodesničarski populizem, ki so ga evropski politiki do zdaj »malali na steno« kot največjega hudiča, ni več največja nevarnost in da se v evropsko politiko tudi po zaslugi prebujenih levih volivcev končno vrača vsaj nekaj malega več občutka za socialno pravičnost.
