Tiskane izdaje
Dramatičen je bil ta teden, za svet precej bolj nevaren kakor eden ali dva pred njim, pa čeprav skrajneži, ki smo jih bili razglasili za največjega sovraga človeštva, niso sejali smrti po Bejrutu in Parizu ali razstreljevali ruskih potniških letal. Ko se je že zdelo, da bodo po tragičnih pariških dogodkih velike sile zmogle premostiti »male« zamere in pozabiti na manj pomembna nesoglasja, francoskemu predsedniku Françoisu Hollandu pa bo uspelo uresničiti prej preslišani predlog ruskega kolega Vladimirja Putina o vzpostavitvi velike mednarodne koalicije proti Islamski državi, je v torek zjutraj počilo. Nad sirskim ozemljem je turški lovec ameriške izdelave sestrelil ruski bombnik.
To, po pol stoletja prvo smrtonosno bližnje srečanje med Rusijo in članico Nata, ki jo v tem zavezništvu po vojaški moči prekašajo le še ZDA, je nedvomno »incident«, ki je ogrozil in še ogroža svetovni mir bolj kot vsi napadi džihadistov doslej. V Rusiji so sestrelitev letala označili za »načrtovano provokacijo«, nekateri najbolj črnogledi zahodni komentatorji pa so dogodek primerjali celo s sarajevskim atentatom na našega nekdanjega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je privedel do prve svetovne vojne. Bržkone je ta slikovita primerjava pretirano pesimistična, vsekakor pa se v njej skriva zrno resnice vsaj v tem, da tako Gavrilo Princip kot njegov »sodobnik«, poglavar Turčije Recep Erdoğan, nista bila nikakršna osamljena jezdeca, ki bi na svojo roko usodno spreminjala zgodovino. Le največji naivneži verjamejo, da bi si Turčija, pa čeprav jo vodi tak samodržec, kakor je sedanji predsednik, drznila ta teden storiti kaj tako potencialno usodnega, če ne bi imela tihe podpore ali celo spodbude velikega brata z druge strani Atlantika.
Čeprav je francoskemu predsedniku na koncu tedna uspelo ustvariti vsaj videz o sodelovanju velikih svetovnih igralcev, so dogodki v preteklem tednu znova potrdili, da je globalni boj proti globalnemu terorizmu bodisi farsa bodisi ima to ultimativno zlo neprijetno lastnost plevela na zelenjavnem vrtu: bolj ko ga preganjaš, bolj uspeva. A svojega otroka ni lahko ubiti. Če zdaj rečete, da so Američani ustvarili tega trenutno največjega sovražnika (zahodne) civilizacije, vas bodo takoj obtožili, da ste zagovornik najbolj za lase privlečenih teorij zarote. Ko pa malo bolje prisluhnete, kaj so sedanji ameriški voditelji govorili v predvolilnih kampanjah, ko je bilo treba obračunavati z domačimi političnimi nasprotniki, boste slišali, da tudi sami priznavajo, kako so še v daljnih časih sovjetske okupacije Afganistana ZDA podpirale tamkajšnje »umirjene upornike« in tako zaplodile gibanje sunitskih džihadističnih skrajnežev, ki zdaj ne pustošijo le po svojih koncih, ampak nam milo za drago vračajo s protinapadi v naših domovinah.
O tem, ali najmočnejša država na svetu to počne iz neumnosti ali preračunljivosti ali kombinacije obojega, se bodo še dolgo kresala mnenja analitikov in zgodovinarjev. Prav tako ni jasno, ali ni to, kar vidimo kot polomije, ki so jih ZDA doživele oziroma povzročile med svojo vojno proti terorizmu, ki so jo po 11. septembru 2001 sprožile v muslimanskem svetu, nemara v dolgoročnem ameriškem strateškem interesu. Morda so bili njihovi nameni celo dobri, toda dejstvo je, da so tlakovali pot k vzponu tistih, ki naj bi jih uničili. Kako sicer drugače razložiti dejstvo, da so po več kot enem letu, odkar ameriška koalicija bombardira pripadnike Islamske države po Iraku in Siriji, ti močnejši kot kadarkoli prej?
V tej igri, v katero se je pred kratkim vključila tudi Rusija, da bi zaščitila svojega zaveznika, sirskega predsednika Bašarja al Asada, ni »dobrih« in »zlih«. Ti obstajajo le v pravljičnem svetu, ki nam ga prek sredstev množične propagande prodajajo naši demokratični voditelji. Igralci, ki krojijo usodo sveta, so le bolj ali manj neumni, zato pa nič manj nevarni »zlobneži«, ki se v nekakšnem monopoliju borijo zlasti za tisto, kar mislijo, da so njihovi interesi. Zato sedanji dogodki, razkazovanje mišic in razpihovanje gorečih domoljubnih čustev res spominjajo na čas pred prvo svetovno vojno, a po svoje tudi na obdobje pred in med njeno še bolj krvavo naslednico. Tudi takrat se je »naprednemu« svetu uspelo združiti v boju proti fašizmu šele takrat, ko se je bodisi zbal za lasten obstoj bodisi ustrašil, da bodo celo Evropo osvobodili oziroma okupirali »nepravi« zavezniki. Zato je bil za dejansko rešitev krize vstop Rusije v vojno nujen, vsekakor pa prepozen. Če bi Putin poslal rusko letalstvo na pomoč svojemu sirskemu zavezniku že pred štirimi leti, bi bili seveda še vedno sredi vroče hladne vojne tako kot po »zavezniški« zmagi nad nacistično Nemčijo, a najbrž bi bila tudi moč Islamske države zdaj podobna tistemu, kar je maja 1945 ostalo od silnega tretjega rajha.
