Tiskane izdaje
Theresa May je sprožila mnenjsko ofenzivo. V najpomembnejših časopisih Evrope, tudi v Delu, je pojasnila, kako Britanci Evropi ne obračajo hrbta. Sklicala se je na naravo britanske demokracije, češ, Britanci si želijo več neposrednega nadzora nad odločitvami, ki vplivajo na njihov vsakdanjik. To bi pomenilo moment neposredne demokracije, drugače povedano, da Britancem lahko vladajo le britanski in ne kaki drugi politiki. Potem je ponudila vzorec sodelovanja z EU, ki pa bi v paternalistični maniri storil natanko očitano: da bi Velika Britanija preostanku Evrope ponudila svoje varnostne storitve v zameno za nov začetek, za novo prijateljstvo. To v uporabni jezik prevedeno pomeni zameno za veliki evropski trg in za neoliberalne prednosti kapitala brez dodatnih obveznosti, torej za rakavo celico zahodne civilizacije, ki jo je v ureditvi EU sebi v korist pospeševala prav Velika Britanija. Kaj ta britanski primer pravzaprav pomeni?
Kaj sporoča Katalonija
Ko gre za vprašanje katalonskega referenduma o neodvisnosti Katalonije od Španije, EU modro molči. Natanko se namreč zaveda, da je moment notranjih (nacionalnih) demokracij v državah EU izjemno pomemben tvorec ideje EU. Slovenija in njej podobne države bi ravnale nenačelno, če bi se izrekale proti pravici Kataloncev do osamosvojitve, kajti na natanko enak način se je osamosvajala Slovenija od Jugoslavije. Toda tovrstna nacionalna prebujenja so bistveno drugačna od brexita. Ideja brexita – tako je ta teden povedal eden od najglasnejših njegovih zagovornikov Nigel Farge – pa ni bila v nacionalni osamosvojitvi Britancev sami po sebi, temveč zato, da bi Britanija spet lahko postala globalna ekonomska velesila brez omejujočih socialnih, okoljskih, solidarnostnih in podobnih obveznosti. Ideja brexita kot osamosvojitve od EU naprej zanjo tudi več ne pomeni nadaljevanja tovrstne neposredne demokracije, kajti Velika Britanija nikakor nima v mislih katalonskega scenarija za Škotsko in britanski del Irske, ki bi se od Velike Britanije – ti so pač tudi žejni neposredne demokracije – lahko osamosvojili natanko tako, kot se je Velika Britanija od EU. Nekje vmes je jezik populizma.
Prebujajo se veliki simbolni liki, športne osebnosti, ki razumejo jezik ljudskih množic, in one razumejo jezik njihovega karizmatičnega uspeha. Ne le uspeh slovenske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu, temveč karizmatični lik Gorana Dragića, to je izkušnja osebnosti, ki je v zadnjih tednih ljudi v nacionalni zadevi nagovorila bolj kot vsi slovenski politiki skupaj. Francoski dnevnik Le Monde je v četrtek objavil zanimiv članek o katalonski osamosvojitvi, na fotografiji je bil karizmatični nogometni selektor in trener najboljših evropskih klubov Pep Guardiola. Naslov je bil poveden: Neodvisnost Katalonije, naslednji gol Pepa Guardiole.
V ZDA, točneje v Alabami, je na senatorskih volitvah ta teden zmagal Roy Moore in dopisnik Dela je duhovito zapisal, da je trumpovski kandidat premagal Trumpovega. Poanta Moorovega populizma je, da je v zahtevah po prepovedi muslimanstva, homoseksualnosti, po prepovedi istospolnih zvez in porok, premagal in posekal samega Donalda Trumpa, ki je postal merska enota za populistično dno. Ko nogomet nadomesti politiko in se politika umika populistom in mejnim osebnostim (v mislih nimamo omenjenih športnikov), tedaj se odpira prostor za manipulacijo z ljudmi. Primer so ZDA. Toda brexit je bil z bolj sofisticiranimi apostoli nacionalizma še sijajnejši primer izolacionistične politične odločitve in očita se ji, da je bila sprožena s strogo kapitalskimi in nostalgičnimi imperialističnimi cilji, ki pa v sodobnem svetu nimajo nobene realne prihodnosti.
Kje je Arhimedova točka
Ozkemu propagandnemu jedru brexita, ki je nacionalizem v ljudeh vzpodbudilo, je bilo bržkone kaj malo mar za politične cilje, če ti ne bi odpirali vrat nadnacionalnemu, vendar čisto konkretnemu kapitalu. V imenu kapitala in neoliberalne ideologije je Velika Britanija na široko odprla svoja vrata v času, ko so druge države EU terjale prehodna obdobja. Tja so drle reke vzhodnoevropskih migrantov, posebej Poljakov, ki so v propagandi brexita končno postali sinonim za nezaželene priseljence, tako rekoč kužni subjekt. Sporočilo brexita zanje je dvoumno nedvoumno: uradna verzija je, da so zaželeni vsi, ki že živijo in delajo (prispevajo) v Veliki Britaniji, neuradno sporočilo pa je, da je bistvo brexita prav v tem, da Velika Britanija hoče omejiti migracije, delovni dumping, sporne prakse poljskih in drugih podjetij, ki delavcem plačujejo nizke socialne prispevke matičnih držav, uveljavljajo pa privilegije gostujočih držav in kujejo dobičke iz razlike med plačami in prispevki. Težko bi celo rekli, da kritika takih praks ni upravičena.
Glede tega se je s Poljsko v spor zapletel tudi francoski predsednik Emmanuel Macron in nanje je naslovil očitek, ki ga je bilo mogoče razumeti, kot da so slabi Evropejci. In nekateri srednjeevropski državljani, posebej višegrajske skupine, res spuščajo mešana, mestoma zelo slaba sporočila o privrženosti modernim in evropskim vrednotam. Ksenofobnost in nesolidarnost do držav EU, ki imajo večje število beguncev, najbolj odprto izražata Madžarska in Poljska, hkrati se Poljaki v Veliki Britaniji počutijo kot državljani Evrope, ki jim pripadajo evropski privilegiji.
Vse to drži. Toda govor Therese May in celotna spodletela nota brexita v svojem bistvu ni postavljena v kritiko takih sprevrženih praks, temveč, tako očitki mnogih, v nekaj še bolj temeljnega: v privzdignjenje Velike Britanije nad druge države in narode ter v idejo, da je na Otoku Arhimedova točka celotne svetovne družbene in gospodarske ureditve. Ideja tenke države in močnega imperija je v današnjem svetovnem kontekstu sinonim za ideologijo globalnega ekonomizma, ta pa je, civilizacijsko gledano, postal del problema in ne rešitve. Gre torej za iluzijo, ki je bržkone enakorodna kot v Orbanovi Madžarski ali v Trumpovi viziji ZDA. America first je postal slogan, ki ga je Theresa May prevedla v angleščino, v svoj nagovor. United Kingdom first je pravzaprav tiho sporočilo njenega nagovora v Firencah in njegovega teksta, objavljenega po vplivnih evropskih dnevnikih.
To je prava tema prihodnosti EU
Evropska unija je očitno pred novim obdobjem, ki ga v tem trenutku najbolj definirata dve velesili: Macronova Francija, ki že kaže pobudo, in Nemčija Angele Merkel v novi realnosti, ki jo zamejuje prek desetodstotni prodor nacionalistov v Bundestag. Kultura spoštovanja sodržav, narodov in regij je za novo EU izziv, vendar očitno bistvenega pomena; nemara se zato uradne strukture EU ne izrekajo o katalonskem referendumu in imajo tudi do pogajanj glede brexita zadržano in pred javnostjo nerazkrito strategijo. V tem je bržkone in paradoksalno več sledi stare šole angleške diplomacije kot v pompozni in paternalistični medijski taktiki Therese May in njenih svetovalcev.
A EU ima druge težave, o katerih bo prej ali slej morala resno razmisliti. V trmoglavi politični filozofiji Poljske, ki noče zagotoviti formalne in sistemske ločitve vej oblasti, ni nič evropskega niti modernega. Tudi ne v Orbanovi zahtevi, naj EU plača polovico stroškov za dve ali tri zaporedne linije protibegunskih ograj na meji z južnimi sosedi. V Sloveniji se je ta teden oblikoval uradni nabor predsedniških kandidatov za prihajajoče volitve. Teme, ki bi in bodo definirale Slovenijo prihodnosti, so predvsem, če ne izključno evropske teme in v že dozdajšnjih najavah tem in debat ni bilo zaslediti niti želje po tovrstni razpravi. Slovenski državni zbor se ukvarja s serijo referendumov in interpelacij, ki bolj ali manj pomenijo zapravljanje državnega denarja. Izjema bo, če pride do njega, seveda referendum o zdravstvenih reformah, v katerem bo priložnost javnosti, da zaostri vprašanje koncesij, zobozdravstvenih in javnozdravstvenih privatizacij, ki so doslej očitno spodletele, kažejo pa se celo apetiti po koncesijah z dednim nasledstvom.
Medtem ko standardi zdravstvenih pravic za ljudi padajo, se krepijo apetiti po vmesnih koncesijskih postajah, na katerih se izgublja javni denar in se slabi že tako shiran in slabo učinkovit javnozdravstveni sistem. To bo tema prihodnosti; omenjamo jo, ker obstaja realen pomislek, da bo EU lahko obstala le, če bo v svojo enačbo poleg kapitalskih vgradila tudi optimalne socialne, delovnopravne in zdravstvene standarde za državljane vseh svojih članic, brez izjem. Sicer res utegne razpasti in brexit je prva lastovka jeseni, ki je EU ogrozila, obenem pa dala novo priložnost. Za Veliko Britanijo sočasno predstavlja nočno moro in bržkone predokus zatona velike civilizacijske zgodbe.
