Tiskane izdaje
Z 18. členom delavskega statuta je bilo praktično nemogoče odpuščanje delavcev s pogodbami za nedoločen čas, zaradi česar je gospodarstvo očitalo sistemu togost, sindikati pa so ga branili. Kaj ste pridobili z reformo?
Sprejetje zakona, ki temeljito spreminja pravila na trgu dela in se ga je prijelo ime Jobs Act, je bilo nujno iz dveh razlogov. Po eni strani smo imeli v Italiji ogromno različnih delovnih pogodb in smo morali to poenostaviti. Poleg tega smo potrebovali bolj določna pravila, na neki način bolj predvidljiv zakonski okvir. Več desetletij smo bili priča razmeram, ko je bila edina rešitev ob nesoglasju med delavcem in podjetjem sodišče. O vsem, o čemer se delodajalec in zaposleni nista strinjala, je odločal sodnik. To je, zlasti v času krize, odvrnilo podjetja, da bi vlagala v kader in redno zaposlovala.
Leta 2015 smo uvedli novo obliko pogodbe o zaposlitvi, ki je pogodba za nedoločen čas z naraščajočim varstvom, kar pomeni, da dlje ko je nekdo zaposlen, več pravic ima. Pravila pri tej pogodbi so natančno določena. Če nastane spor med delavcem in delodajalcem, je že v zakonu zapisano, kaj sledi. Tako vsi udeleženi vnaprej vedo, kaj lahko pričakujejo.
S tem smo ukinili vrsto prekarnih pogodb, od takih, ki so bile sklenjene za nekaj mesecev, do takih, ki so določale omejeno število ur dela na teden, in mnogo drugih. Hkrati smo posodobili delovnopravno zakonodajo, kar je bilo res nujno, saj je naš delavski statut, kot so ga imenovali, nosil letnico 1970. Dobrih 45 let kasneje je bilo očitno treba prilagoditi predpise času, v katerem živimo.
Opozarjali ste, da je bila politika zaposlovanja pasivna, namesto da bi bila aktivna.
S sprejetjem Jobs Acta smo okrepili sistem socialnih amortizatorjev, torej instrumentov za intervencijo, ko se podjetje znajde v težavah. Prej smo imeli en res skrajno pasiven sistem, ki je predvidel en sam ukrep – če delodajalcu ne gre več, država za nekaj časa zagotovi delavcu nadomestilo, torej denarno podporo. Niso pa predvideli ukrepov, s katerimi bi pomagali človeku najti novo službo. Ta pristop smo spremenili in uvedli aktivno politiko, se pravi, mehanizme za pomoč delavcem v fazi tranzicije. Če se morajo dodatno izobraževati, se prekvalificirati, so jim za to na razpolago javne in zasebne institucije.
Vzpostavili smo tudi nacionalni inšpektorat za delo. Do leta 2015 je bilo področje nadzora zelo razdrobljeno. Inšpektorji pod ministrstvom za delo so preverjali spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Inštitut za socialna zavarovanja se je vključil pri problemih, povezanih s prispevki za pokojnino in pokojninami, inštitut za varnost je nadziral delovne razmere. Zaradi množice služb je prihajalo do podvajanj, sistem ni bil prav učinkovit. Potem smo spravili pod eno streho vse te tri službe, ta zdaj opravlja veliko bolj poglobljene kontrole.
Z vsemi temi koraki smo zelo spremenili kulturo, trudili smo se, da bi se celoten sistem prilagodil novi realnosti. Upam si trditi, da je danes italijanska zakonodaja veliko bolj skladna z evropskimi pravili.
Kakšni so dosedanji rezultati reforme?
Po mojem mnenju dobri. Italija je v času krize izgubila kar milijon delovnih mest. Do danes smo se praktično vrnili na raven iz leta 2008 in je ponovno 23 milijonov zaposlenih, torej toliko, kolikor jih je bilo pred krizo.
Vendar to ne pomeni, da so tudi tipi delovnih mest enaki. Od leta 2008 smo izgubili približno 25 odstotkov kapacitete proizvodnje v industriji, do zdaj se je povrnilo le 10 odstotkov, torej je še vedno razlika med položajem pred krizo in danes. Smo pa na poti navzgor, počasi dohajamo evropsko dinamiko rasti. Nova delovna mesta se bodo odpirala v skladu z rastjo gospodarstva.
Jobs Act je že dal pomembne rezultate, saj je milijon več delovnih mest kot pred njegovim sprejetjem, moramo pa upoštevati, da so v zadnjih treh letih domača in tuja vlaganja bistveno narasla. Če investitorji spoznajo, da je Italija država, v katero je smiselno in ugodno investirati, bo tudi zaposlenost večja. Delovnopravna zakonodaja je pomemben dejavnik, a ne odpira novih delovnih mest.
Veliko ministrov za delo pred vami je že poskusilo izpeljati reformo. Kako je vam uspelo?
Zdi se mi, da je na uspeh vplivala trdna odločenost vlade in parlamentarne večine. Poskusili smo jo izpeljati tako, da smo dopovedovali državljanom, da smo zato, ker se spremembe niso zgodile pravi čas, zdaj v velikem zaostanku. Če bomo pustili stvari, kakršne so, se bo ostali svet hitro premikal naprej, mi pa bomo še naprej ostali zadaj. Kdor ne ukrepa, torej dela škodo.
Renzijeva in Gentilonijeva vlada sta se lotili zadeve tako, da sta podrobno razlagali, kaj si želita narediti in zakaj ter s kakšnimi cilji. Kdor vlada, mora prevzeti odgovornost, potem pa bodo državljani na volitvah ocenili, ali smo naredili dobro. Vendar smo raje ocenjevani za reči, ki smo jih storili, kot da bi bili za tisto, česar nismo.
Seveda so nekateri sindikati izrekali nestrinjanje z reformo, a ni bilo velikih družbenih napetosti in socialnega konflikta. Reformo smo izpeljali z normalno razpravo in dialektiko.
Se tudi delodajalci v Italiji soočajo s pomanjkanjem ustrezno usposobljene delovne sile?
Vse več je delovnih mest, za katera delodajalci ne najdejo kadra z ustreznimi kompetencami. Mladi nimajo dovolj znanja na področjih tehnologije, mehanike in še nekaterih drugih. Soočamo se s tem, da je delež brezposelnih med mladimi še vedno razmeroma visok, po drugi strani se delodajalci pritožujejo in delovna mesta ostajajo prazna, ker ni dovolj podkovanih ljudi.
Tega problema smo se lotili v sodelovanju z ministrstvi za ekonomski razvoj in za šolstvo, univerzo in znanost, da bi povezali izobraževalne poti, povpraševanje na trgu delovne sile in industrijske inovacije. Zagnali smo program, ki smo ga poimenovali Industrija 4.0. Prek tega financiramo podjetja, ki vlagajo v inovativno tehnologijo, prav tako predvideva financiranje podjetij, v katerih se zaposleni usposabljajo za uporabo inovativnih tehnologij. Po drugi strani smo uvedli v šolski sistem novost, da imajo dijaki srednjih in višjih šol obvezno prakso v nekem podjetju, in to najmanj 200 ur na srednji ravni ali 400 ur na tehniških inštitutih. To se nam zdi pomembno, ker povezuje šolstvo s trgom dela, kar je bilo v preteklosti pri nas zanemarjeno. To, kar so se mladi učili v šolah, je bilo daleč od tega, kar so potrebovala podjetja, zato imamo danes problem s kompetencami. V treh letih bo 1,5 milijona dijakov in študentov pridobilo to izkušnjo.
Giuliano Poletti, italijanski minister za delo. Foto:Uroš Hočevar/Delo
Po mojem mnenju je pridobivanje izkušenj zunaj meja domovine nekaj zelo pozitivnega. Prepričan sem, da možnost spoznavanja drugih držav, kultur, narodov, običajev in ljudi bogati človeka. Evropa naj bo območje, na katerem se ljudje počutijo kot evropski državljani in imajo od tega korist.
Pomembno pa je, da imajo mladi priložnost, da gredo in se vrnejo domov, ter da imajo po tem v svoji državi dobre možnosti za delo in razvoj kariere. Pozitivno je, da ljudje potujejo, država pa mora poskrbeti za take razmere, da bo to prostovoljna odločitev za odhod in vrnitev.
Leto 2017 je prvo po mnogih letih, ko smo zaznali padec števila ljudi, ki so odšli iz Italije v tujino, in se je hkrati povečalo število tistih, ki so se vrnili. To je po mojem tudi odraz gospodarske dinamike v državi. Danes je perspektiva bolj optimistična, kot je bila pred leti.
V tem kontekstu je treba upoštevati še eno posebno okoliščino: odločitev Velike Britanije za brexit. Združeno kraljestvo je bilo dolgo privlačno za mnoge mlade Evropejce, zdaj je nekoliko manj. Razmišljajo o prihodnosti in nimajo gotovih odgovorov, kako bo tam z delovnimi dovoljenji, kakšne bodo razmere za študij in življenje.
Smo pa mi pred kratkim sprejeli zakon, ki spodbuja zaposlovanje mlajših od 35 let. Italijanska podjetja, ki jih vzamejo v službo, bodo tri leta plačevala samo polovico prispevkov za njihovo pokojninsko zavarovanje, drugo polovico bo dala država.
Med ukrepi so tudi olajšave na raziskovalnem področju. Zaradi velikih težav z javnim dolgom Italija dolgo ni zaposlovala v javni upravi. Če za več kot 10 let zapreš vrata mladim v javno upravo, je to problem. To fazo smo zdaj na srečo prebrodili in odprli nova delovna mesta v javnem sektorju. Zlasti na raziskovalnem področju imajo mladi prednost, uredili smo tudi položaj številnih učiteljev, ki so imeli delovna razmerja sklenjena s prekarnimi pogodbami in so bili v negotovih razmerah.
Kakšen vpliv imata na italijansko gospodarstvo socialni in fiskalni damping?
Precej velik. Vrsta velikih korporacij posluje v številnih državah. Nemalokrat te velike skupine pri izbiranju, kje bo njihov sedež, v Evropi poiščejo države s posebej ugodnimi davčnimi predpisi. Tako plačajo zelo nizke davke v eni državi, vso javno infrastrukturo in storitve pa uporabljajo drugod. Ta javni servis je financiran s prispevki državljanov. Zato se ti davkoplačevalci upravičeno sprašujejo, ali je pravično, da mi plačujemo javne storitve za ljudi, ki veliko zaslužijo, a nizke davke odvajajo nekje drugje.
Menim, da se mora Evropa zelo potruditi za to, da bo oblikovala vsaj minimalno fiskalno platformo, ki bo določala, da mora imeti podjetje, ki deluje v eni državi, s to državo tudi »davčni odnos«.
Če pogledamo socialni damping – obstajajo države, tudi v Evropi, v katerih so ekonomski okviri in socialne pravice na zelo nizki ravni. Zaposleni, na primer, nimajo zagotovljenega dostopa do zdravstvenega zavarovanja, niso pokojninsko zavarovani ali so vse te pravice res minimalno urejene. EU je prostor prostega pretoka ljudi, podjetij in delavcev. To nespoštovanje pravic lahko postane mehanizem, s katerim se lahko razvije nekakšno podjetniško nomadstvo. Gospodarske družbe bodo selile sedeže v kraje, kjer so pravila ohlapna in njim naklonjena, delavcem pa bodo ponujale pogodbe o zaposlitvi, ki bodo v skladu s pomanjkljivimi zakonodajami tistih držav. Tako nastanejo nepravična konkurenčnost in razmere za nižanje življenjskih in delovnih standardov vseh delavcev.
Na ravni EU iščemo rešitve v smeri, da se bodo razmere izboljševale in da bodo določene pravice zagotovljene delavcem, ne glede na to, kje so in kje ima družba sedež. Mislim, da moramo take reči reševati na evropski ravni, saj EU sprejema trgovinske sporazume tudi na globalni ravni. Z ZDA ali Kitajsko, na primer, se ne moreta uspešno pogajati sama Italija ali Slovenija, ampak lahko to počne samo EU kot celota. Ob tem zahteva spoštovanje standardov glede delovnih in življenjskih razmer delavcev ter njihove varnosti. Samo EU kot celota se lahko postavi na stališče, da zapre vrata za dobrine iz določene države, ker so njihove nizke cene predvsem posledica slabega ravnanja z ljudmi.
Teh vprašanj se moramo lotiti tako na evropski kot na globalni ravni, sicer se bomo nenehno soočali s socialnim in fiskalnim dampingom, ki povzroča številne distorzije.
Socialno podjetništvo ima v Italiji dolgo tradicijo. Zakaj je pomembno? Kako ste ga uredili?
Socialna ekonomija ima pri nas res globoke korenine. Imamo dolgo zgodovino zadrug in drugih podobnih oblik. Bogate izkušnje imamo tudi s prostovoljstvom, civilnimi združenji. V Italiji je 350.000 društev, več kot milijon ljudi dela v njih in socialnih kooperativah, kar 5,5 milijona državljanov pa se na neki način ukvarja s prostovoljstvom.
Razmišljali smo, da je treba ta tako imenovani tretji sektor krovno zakonsko urediti. Znotraj tega smo dali bolj jasno identiteto socialnemu podjetništvu. Izhajali smo s stališča, da je osnovni smisel podjetja ustvarjati vrednost, pridobivati prihodek. Ta prihodek gre lahko lastniku, lahko pa se ga vlaga v izboljšanje razmer v skupnosti, v kateri deluje. Ta socialna podjetja so se razvila na določenih področjih, na katerih imajo pomembnejšo vlogo, kot so zdravstvo, sociala, kultura in šolstvo. Postavili smo pravila, da se eno podjetje lahko opredeli kot socialno, če večino ustvarjenega ponovno vlaga bodisi nazaj v lastno dejavnost bodisi v skupnost, imeti mora transparenten odnos do zaposlenih in do skupnosti. Izpolnjevati mora določene obveznosti, hkrati pa ima tudi nekaj olajšav pri davčnih obremenitvah.
Podjetja si danes vse bolj prizadevajo za odnos s skupnostjo, v kateri delajo, in ugotavljajo, da če prispevajo neki delež dobička, to pripomore k boljšemu sodelovanju in delovnemu ozračju. Delo se spreminja, zahteva se več odgovornosti, več osebne angažiranosti. Socialno podjetje, ki z delom dobička prispeva k izboljšanju razmer, za pomoč invalidom ali revnim, za boljše šole, si s tem pridobi ugled, od katerega ima tudi samo korist. Ni pomembno, kakšna je pravna oblika, temveč cilj.
V anglosaških državah imajo tradicijo dobrodelnih skladov, v našem okolju pa se je razvila socialna ekonomija, ki je solidarna, vzajemna, sodelovalna. Zakon, ki jo ureja, smo pripravili s protagonisti tega tretjega sektorja. Globoko verjamem, da imajo predpisi lahko pozitiven učinek predvsem, če jo tisti, ki ga naslavlja, razume kot dobrodošel instrument.
