Tiskane izdaje
Ne bodo me ustrahovali. Grožnje in sankcije imperija me ne bodo ustrahovale niti za trenutek. Ne poslušam ukazov imperija, ne zdaj ne kdaj drugič. Dajte nam še več sankcij, Donald Trump! Tako je v ponedeljkovem televizijskem nastopu odločno dejal venezuelski predsednik Nicolás Maduro, ki ga je Washington, zgodovinski nasprotnik Venezuele, dan kasneje uvrstil na seznam venezuelskih funkcionarjev, proti katerim veljajo sankcije.
Iz Madura sta med gorečim televizijskim nastopom kljub nedeljski volilni zmagi, s katero je »zgradil« povsem novo ustavodajno skupščino, vreli mešanica jeze in eksistencialne groze – naslednik Huga Cháveza, ki je po smrti komandanta obul vsaj za nekaj številk prevelike čevlje, s telesno govorico ni mogel skriti, da se zaveda, kako nevarno blizu velikemu državljanskemu konfliktu je njegova država.
Nekdanji voznik mestnega avtobusa in sindikalist, ki je vstopil v politiko na valu Chávezove rdeče revolucije in kmalu postal njegova desna roka ter dolgoletni zunanji minister, v zadnjih mesecih ni naredil dovolj za ustavitev požara, ki se širi po ulicah Caracasa, sicer že v veliko bolj stabilnih in ekonomsko lagodnejših dneh enega najbolj nevarnih in nasilnih mest na svetu (umori, ropi, ugrabitve). Njegov predhodnik – Maduro ga je nasledil leta 2013 – je znal oceniti srčni utrip ulice, hkrati pa imel vrhunski politični instinkt, karizmo in talent za javno nastopanje, s katerimi je sorazmerno uspešno vodil državo in tradicionalno razdvojeno venezuelsko družbo.
Maduro nima nič od naštetega. Nasprotno. Skoraj vsaka njegova poteza v, denimo, zadnjih dveh letih je venezuelski notranji konflikt le še poglobila. Še posebej pa je opozicijske protestnike, ki tako rekoč brez predaha že več mesecev vztrajajo na ulicah kaotične prestolnice, razbesnila predsednikova odločitev za volitve v ustavodajno skupščino. To si je Maduro s svojim ožjim krogom omislil kot »zamenjavo« za parlament (kongres), ki ga že nekaj časa nadzira opozicija. Ustavodajna skupščina, v kateri sedijo le člani socialistične stranke, bo imela zelo široka pooblastila – med drugim bo lahko spreminjala zakonodajo in razpustila parlament.
Maduro je že pred nedeljskim glasovanjem večkrat jasno povedal, da si želi spremeniti venezuelsko ustavo, njegovi iz dneva v dan številnejši nasprotniki pa so to razumeli kot napoved pospešene poti v diktaturo. Tudi zato, ker se bo njegov šestletni predsedniški mandat končal leta 2019, ko bi mu lahko le »čudež« omogočil še eno volilno zmago – že leta 2013, kmalu po Chávezovi smrti, je opozicijskega protikandidata Henriqueja Caprilesa premagal le z dvema odstotnima točkama prednosti.
Od takrat je Venezuela počasi, a vztrajno, padala v ekonomski, družbeni in politični prepad. Proti Maduru se je – vsaj zasebno – obrnilo veliko predanih privržencev Huga Cháveza, ki mu je kljub avtoritarnemu načinu vladanja uspelo povleči iz revščine velik del države, poskrbel je za brezplačno šolstvo in zdravstvo, zgradil naselja za ljudi na robu in Venezuelo za kratek čas spremenil v kontinentalno silo, ki je močno vplivala na vzpon nove latinskoameriške levice v prvih desetih letih 21. stoletja.
Toda venezuelska hiša je bila v celoti zgrajena na visoki ceni nafte – Venezuela, nekoč z naskokom najbogatejša država v Južni Ameriki, ima največje naftne rezerve na svetu. Ko se je cena nafte (tudi) zaradi vojne v Iraku gibala okoli 100 dolarjev za sod, je Venezuela cvetela: Chávez za razliko od številnih voditeljev držav, ki so obogatele z naftnimi posli, dobička ni usmeril v svoj ožji krog, ampak je državo tako rekoč začel graditi s točke nič. Računal je na to, da bodo cene nafte dolgoročno dovolj visoke, da bo lahko financiral »vračanje dostojanstva« milijonom Venezuelcev, ki jim je zgodovina preprečila, da bi se izvili iz revščine. Chávez je dobesedno vse stavil na nafto in to je bila njegova velika strateška napaka, katere cene danes ne plačuje le njegov naslednik Nicolás Maduro, ampak tudi celotna venezuelska družba. Čeprav je bil Madurov predhodnik ves čas v hudem sporu z Združenimi državami in je v generalni skupščini Združenih narodov govoril celo o ameriškemu hudiču, je bila Amerika (še danes je tako) z naskokom največji kupec venezuelske nafte. In s tem, (ne)posredno, tudi plačnica levičarske vladavine v Caracasu.
Chávez, ki je prišel na oblast z državnim udarom, potem pa ostajal na vrhu države »s pomočjo« demokratičnih volitev, je umrl ravno v času, ko so cene nafte strmoglavile, Maduro pa je dejansko nasledil le simbolno »dediščino« legendarnega predhodnika. Hitro se je moral soočiti z gospodarskim prostim padom – kar 95 odstotkov venezuelskega izvoza predstavlja nafta. Posledično se je gospodarstvo od leta 2012 do danes skrčilo za 28 odstotkov, številka pa utegne do konca letošnjega leta poskočiti na 35 odstotkov. Zmanjkuje denarja za zdravstvo, zdravila, šolstvo, hrano, socialne transferje … Izbruhnila je (trimestna) inflacija. Police v trgovinah se praznijo. Vroči Caracas je postal mesto dolgih vrst in ljudi na robu (in tudi čez rob) živčnega zloma. Šibkost oblasti je – skupaj s tradicionalnimi zunanjimi »pokrovitelji«, ki so v Venezueli začutili možnost za nov val ekonomske in politične kolonizacije – izkoristila opozicija. Ulice so se, spontano, a hkrati organizirano, napolnile s protestniki, Madurovi »rejtingi« pa strmo padli. Izbruhnilo je nasilje.
Našteto nikakor ne more in ne sme biti olajševalna okoliščina za Madurove odkrite avtoritarne tendence in stopnjevanje pritiska na opozicijo. Potem ko je letos na ulicah Caracasa in nekaterih drugih venezuelskih mest na protestih – protivladnih in provladnih – umrlo 125 ljudi in ko je venezuelska prestolnica zaradi spopadov med varnostnimi silami in protestniki minuli vikend spominjala na vojno območje, bi Maduro, dolgoletni izbranec Havane, po zmagi na volitvah in ustanovitvi nove ustavodajne skupščine še lahko stopil na zavoro in poskrbel, da bi se prelivanje krvi v naftni državi vsaj malo umirilo. A tega ni storil. Namesto za iskanje političnega in družbenega kompromisa se je odločil za radikalizacijo konflikta.
Nedeljsko volilno zmago, ki je opozicija ne priznava, saj so predvolilne ankete napovedale, da kar 85 odstotkov volivcev nasprotuje predsednikovemu volilnemu manevru, je 55-letni Nicolás Maduro izkoristil za betoniranje oblasti. Javnosti je sporočil, da je to najmočnejša zmaga revolucije v 18 letih, dan po volitvah pa dal pripreti dva ključna opozicijska politika – nekdanjega župana Caracasa Antonia Ledezmo in voditelja največje opozicijske stranke Leopolda Lópeza. Ob tem so oblasti prepovedale nadaljevanje protestov. Kazen za izražanje nasprotovanja oblastem na ulici je lahko tudi deset let zapora.
Za zdaj se zdi, da je bil strah opozicije, da Venezuela drvi v diktaturo, upravičen. Tako razdvojena, ranljiva in gospodarsko šibka država bi bila v času nastajanja nove blokovske ureditve lahko tarča številnih mrhovinarjev. Velikih, malih. Tujih, domačih.
Iz Venezuele še dolgo ne bo dobrih
