Prehlajeni predmet zgodovine

Ko je Miro Cerar sporočil, da je vlada odstavila načelnika generalštaba Andreja Ostermana, je povedal tudi, da se je pripetilo »namerno ponižanje Slovenske vojske«. Ljudem, ki so sklicali testiranje, na katerem naj bi po strogih metodah Nata merili usposobljenost vojske, naj bi bilo namreč jasno, da bodo rezultati testiranja globoko negativni, saj se je ena od enot, ki je sodelovala na meritvah, usposabljala le zelo kratek čas. Tisti, ki so organizirali vojaško vajo, naj bi že vnaprej vedeli, da se bo izpit končal zelo slabo. Vojska je namreč kot orkester. Ta bo tudi pod vodstvom vrhunskega dirigenta igral zanič, če bodo godalno sekcijo sestavljali ljubiteljski muzikanti. In to naj bi se pripetilo med vajo na poligonu Poček. Nekdo naj bi v orkester z zarjavelimi trobentami naklepno poslal še ljubiteljsko godalno sekcijo.

Če teorija predsednika vlade drži, se je v Slovenski vojski pripetila sabotaža. Nekdo naj bi sabotiral ugled vojske. Morda je na mestu celo težja beseda. Sabotaža je namreč delo enega ali majhne skupine, če je v »namerno ponižanje« vpletenih več ljudi, je to lahko tudi zarota.

Preden teorijo predsednika vlade sprejmemo, je treba meritev pripravljenosti Slovenske vojske postaviti v širši kontekst. Gre za organizacijo, ki bo letos stara 50 let. Slovenska vojska je pod imenom teritorialna obramba nastala zatem, ko so sovjetske enote avgusta 1968 vkorakale na Češkoslovaško. Od leta 1968 je imela TO jasno deklarirano nalogo: če napadejo Rusi, jim je treba s taktičnimi in strateškimi potezami zagreniti življenje. Nedeklarirana naloga je bila podobna: če v SFRJ pride do vojaškega udara in vojne med centrom federacije in republiko, mora teritorialna obramba zagreniti življenje napadalcu.

TO se na prelomno leto 1991 ni pripravljala le nekaj mesecev.

Ključno pa je, kaj se je zgodilo po letu 1991. Seizmološka študija bi pokazala, da v vojaškem orkestru obstajajo globoke razpoke, ki lahko vodijo do katastrofalnega potresa. Prvič, od leta 1991 se v vojski zelo natančno ve, kdo je pripadal stari strukturi TO, kdo pa je novinec. Ve se, kdo se je šolal na jugoslovanskih vojaških akademijah, kdo pa zunaj izobraževalnih struktur pokojne federacije. Ve se, kdo je v Slovensko vojsko prišel iz jugoslovanske vojske, kdo pa so staroselci. Staroselci so zadržani do prišlekov, ker sodijo, da lojalnost prišlekov ni popolna. Diplomanti jugoslovanskih vojaških šol so skeptični do veteranov teritorialne obrambe, ker menijo, da so vojaško slabo izobraženi. Veterani manevrske strukture narodne zaščite so bili zadržani do tistih, ki v to formacijo niso bili pritegnjeni. Veterani vojne za Slovenijo menijo, da so za vojsko bolj pomembni od tistih, ki so v vojsko prišli po juliju 1991.

Seizmološka študija bi nedvoumno pokazala še na eno globoko razpoko. Po letu 1991 je bil del vojske pod komando glavnega štaba, elitna brigada, ki si je nadela ime Moris, pa je bila pod nadzorom obrambnega ministra. Ob antropoloških delitvah na domorodce in prišleke ter sledovih zmede v linijah poveljevanja je tu še politična razpoka. Kdo simpatizira z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, kdo pa z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve?

Še ena pomembna okoliščina: vojska ni zgolj naprava, ki naj bi zagotavljala nacionalno varnost, ampak je tudi krava, ki jo molzejo posredniki pri nabavi orožja. Hkrati pa so se v to kravo, napravo za zagotavljanje nacionalne varnosti, zaredili še črevesni paraziti, ki so ob nakupih orožja pričakovali svoj delež.

Zadnja točka: v urah, ko se je vlada odločala, ali bi odstavili načelnika generalštaba, je v Slovenijo pripotoval ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Državni vrh ga je sprejel poudarjeno prijazno, prijateljsko. Če je v 50 let star DNK slovenske vojske vpisana grožnja ruske invazije, DNK pa je nadgrajen s politično odločitvijo, da smo v Sloveniji za Nato in v Natu, je lahko član vojaškega orkestra zgolj zmeden, ko z enim očesom gleda dobrikanje Karla Erjavca (sedanji slovenski zunanji minister je bil pred desetletjem obrambni minister) ruskemu zunanjemu ministru. Medtem ko član vojaškega orkestra gleda poudarjeno prijaznost do šefa ruske diplomacije, se s škornji pripravlja na misijo na 214 kilometrov dolgi latvijsko-ruski meji, kjer naj bi sile zahodnega zavezništva odvračale ruske ozemeljske apetite v Latviji.

V tem trenutku Slovenska vojska ne potrebuje novega načelnika generalštaba. Potrebuje pa, kot bi rekli v državnem aparatu, interdisciplinarno analizo, s katero bodo filozofi, zgodovinarji, antropologi, etnologi in seizmologi odgovorili na nekaj temeljnih vprašanj. Kdo smo, kaj smo, od kod prihajamo, kam želimo, kakšne škornje naj obujemo, kje v slovenskih tleh so razpoke?

Besedo vojaški znanosti je smiselno dati šele, ko bodo svoj del posla končali humanisti. In strokovnjaki za potrese.