Portret tedna: Matjaž Hanžek, preiskovalec projekta Teš 6

Podatek, da je poslanec Združene levice, utegne sprožiti nesporazum. Matjaž Hanžek je sicer levičar, a za razliko od strankarskih tovarišev, ki v tem parlamentarnem sklicu zasedajo pol ducata poslanskih sedežev, je on levičar stare šole. Leta 1987, ko se je rodil Luka Mesec, vodja poslanske skupine, je imel Hanžek za seboj spoštljivo kilometrino civilnodružbenega aktivista, podpisnika tedaj še tveganih peticij, pesnika, borca za človekove pravice, sociologa, disidenta, če hočete ... A tudi če rečemo, da je Hanžek levičar stare šole, tvegamo nesporazum. Zaposlen je bil sicer v državnem zavodu za plan, poznejšem uradu za makroekonomske analize in razvoj, a je bil svetlobna leta daleč od tedanje nomenklature, ki je samo sebe razumela kot avantgardo levice in delavskega razreda. Če trdimo, da je Hanžek levičar, lahko njegov svetovni nazor najbolje dodatno opišemo, če rečemo, da je morda zadnji politično aktiven pripadnik študentskega gibanja 1968–1972. Kot levičar je leta 1968 zaradi spleta nesrečnih okoliščin celo sodeloval pri zažigu partijske zastave. Potem ko je Sovjetska zveza leta 1968 okupirala Češkoslovaško, je namreč ogorčeno protestiral. Misleč, da v rokah drži sovjetsko zastavo, je zakuril partijsko. Ob tem velja dodati, da svojih nazorov od druge polovice šestdesetih let, odkar je prisoten na javnem prizorišču, ni bistveno spreminjal.

Ni salonski levičar. Če je treba, gre na »teren«. Ko je bil med letoma 2001 in 2007 varuh človekovih pravic, je izvedel, da na eni od policijskih postaj na slovenski obali strašijo osumljence z bejzbolskim kijem, skritim na omari. Ker je njegov vir natančno opisal, kje je skrit kij, si je prostore policijske postaje osebno ogledal – in potegnil palico iz omare. V osemdesetih letih, ko je bil med ustanovitelji odbora za varstvo človekovih pravic kosovskih Albancev, je zbiral podatke o nasilju na terenu – v prašnih prištinskih predmestjih, prepojenih s solzivcem, v bolnišnicah, kamor so pripeljali žrtve policijskega nasilja. Ker je začel svoje javno življenje kot literat, je v drugi polovici osemdesetih let navezal stik z Ibrahimom Rugovo, tedaj predsednikom kosovskega pisateljskega društva, pozneje prvim predsednikom Kosova. Tudi Rugovo je srečal na terenu, na Šar planini. Kot edini pisatelj z ozemlja SFRJ se je udeležil skupščine kosovskega pisateljskega društva, na kateri so izvolili Rugovo za predsednika. Ker je bil Hanžek očividec kosovskih dogodkov, so bila njegova poročila cenjena v mednarodnih organizacijah, ki so spremljale razmere na Kosovu – denimo na sedežu Združenih narodov v Ženevi.

V pestro biografijo Hanžek dodaja novo, zanimivo in pomembno poglavje. Predseduje parlamentarni preiskovalni komisiji, ki raziskuje okoliščine gradnje 6. bloka Termoelektrarne Šoštanj, projekta, ki je dramatično prebil okvire prvih predračunov. Največja investicija v zadnjem desetletju je obremenjena s sumi, da projekt ni bil zgolj negospodaren, pač pa tudi koruptiven. Hanžkova komisija sicer ne preiskuje kaznivih dejanj, pač pa politične okoliščine projekta. Te pa so pomenljive. Projekt se je začel sredi prejšnjega desetletja, v času Janševe vlade, po menjavi oblasti pa je Pahorjeva vlada po eni strani zaznavala, da je proračun investicije eksplodiral, po drugi strani pa v vladi ni bilo niti dovolj enotnosti, še manj pa moči, da bi zastavljeni projekt pravočasno ustavili. Izkazalo se je, da je politična oblast, četudi je država prek Holdinga slovenskih elektrarn lastnica Termoelektrarne Šoštanj, šibkejša od šaleške energetike. Medtem ko so vektorji politične moči v vladi nevtralizirali drug drugega – del koalicije je projekt bolj ali manj glasno podpiral, del pa mu je glasno nasprotoval – je dimnik nove termoelektrarne rasel. In rasel.

Matjaž Hanžek zdaj prebira nekaj tisoč strani gradiva, ki naj bi pomagalo pri osvetlitvi političnih okoliščin projekta. Preiskava naj bi odgovorila na osem sklopov vprašanj – od dejstva, da je kot fiktivna pravna podlaga projekta služila kar resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023, ki sploh ni pravni akt, pač pa politična resolucija, do vprašanj, povezanih s politično odgovornostjo za ekscesno podražitev investicije. Vprašanja, ki so na mizi, so povezana z izjemno močnimi in kapitalsko podkrepljenimi interesi ljudi, ki jim je projekt Teš 6 prinesel finančno korist. Objekt parlamentarne preiskave bodo sicer politiki. Gotovo pa je, da krogi, ki so imeli od projekta znatno finančno korist, ne bodo mirno gledali, kaj se dogaja s politiki, ki so projektu bodisi prižgali zeleno luč bodisi niso prižgali rdeče, ko je bil še čas.

Z živčnimi vojnami ima Hanžek precej izkušenj. Ko je bil med letoma 2001 in 2007 varuh človekovih pravic, je bil tarča podlih napadov – pa tedaj ni šlo za stotine milijonov evrov. Šlo je »zgolj« za to, da se je postavljal na stran azilantov, izbrisanih, Romov in drugih prikrajšanih manjšin.

Kot sociolog ima Hanžek izkušnje tudi s pisanjem poročil. V letih, ko je delal na uradu za makroekonomske analize in razvoj, je kot urednik in soavtor postavil slovensko verzijo poročila o človekovem razvoju, torej projekta, ki poteka pod okriljem Združenih narodov, ob preučevanju kakovosti življenja v posameznih državah pa uporablja kazalce, ki niso zgolj makroekonomski.

Manj izkušenj ima s politiko. Kot varuh človekovih pravic je sicer šest let sodil med tiste funkcionarje v državi, ki jih protokol posadi v prvo vrsto, hkrati pa kot varuh človekovih pravic ni kazal posebnega političnega talenta; kompromisov o človekovih pravicah pač ni bil pripravljen sklepati.

Leta 2011, ko je s somišljeniki ustanovil stranko Trs, Trajnostni razvoj Slovenije, so prve javnomnenjske raziskave kazale, da ima stranka znatne možnosti za vstop v parlament. Administrativna napaka je stranki vzela veter iz jader; v eni od volilnih enot so namreč prijavili preveliko število kandidatk. Ker je bila politična maksima o večji zastopanosti žensk na kandidatnih listah prevedena v nevtralni pravni jezik, ki je na kandidatnih listah zahteval uravnoteženo zastopanost obeh spolov, je bila stranka Trs v eni od volilnih enot diskvalificirana. S tem je bil stranki onemogočen dostop do televizijskih soočenj.

Na volitvah leta 2014 se je Trs pridružil predvolilni koaliciji levičarskih organizacij, Združeni levici. Volivci enote Ljubljana Bežigrad so Hanžku namenili slabih 10 odstotkov glasov. S tem se je človek, ki je ob koncu šestdesetih let začel svoj »dolgi pohod skozi institucije« (kot bi rekel študentski voditelj Rudi Dutschke), uvrstil v parlament. Hanžkov dolgi pohod skozi institucije? Ob koncu šestdesetih je bil zraven, ko se je ustanavljal Radio Študent. Še v gimnazijskih letih je sodeloval z uredništvom Tribune, v sedemdesetih letih je sodeloval pri urejanju revije Problemi, vodil je Škuc, ustanovil odbor za varstvo človekovih pravic na Kosovu ...

Zdaj ga kot parlamentarca čaka zbiranje podatkov in pisanje poročila o najbolj nesrečni razvojni potezi zadnjega desetletja, projektu Teš 6.