Tiskane izdaje
Eksplozija pred palačo Dolmabahçe v Istanbulu. Osem mrtvih turških policistov v napadu kurdskih gverilcev v provinci Sirt na jugovzhodu države. Napadi turških varnostnih sil na kurdske vasi. Aretacije kurdskih in levičarskih aktivistov po vsej državi. Stopnjevanje pritiska na novinarje in intelektualce. Protesti v kurdskih mestih. Turško bombardiranje oporišč Kurdske delavske stranke (PKK) na severu Iraka. Uradni vstop Turčije v vojno z Islamsko državo in stopnjujoča se paranoja pred širšo kurdsko avtonomijo. Maščevalne grožnje samooklicanega kalifata. Napad skrajnih levičarjev na ameriško veleposlaništvo. Dovoljenje Ankare Združenim državam, da v napadih na IS uporablja njeno vojaško letališče v Incirliku. Devetsto kilometrov dolga, do obisti razgreta meja s Sirijo. Regija, ki postaja eno samo veliko bojišče. Odprta »korupcijska« vprašanja. Resni zdrsi vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) na notranjepolitičnem parketu in slabitev gospodarske rasti.
Ahmet Davutoğlu, predsednik turške vlade in Stranke pravičnosti in razvoja, je v torek zvečer v izjemno zapletenih in »robnih« okoliščinah, ki trenutno vladajo v eni izmed strateško najbolj pomembnih držav na svetu, od katere je – bolj kot od kogar koli drugega – odvisno globalno ravnovesje, predsedniku države Recepu Tayyipu Erdoğanu vrnil mandat za sestavo vlade. V 45 dneh, ki jih je imel na voljo za sestavo novega turškega vladnega kabineta, mu namreč to ni uspelo in kot kaže, bodo Turki jeseni ponovno volili.
Vladajoči stranki AKP tako prvič po letu 2002 ni uspelo sestaviti samostojne vlade. AKP je na junijskih volitvah z 41 odstotki glasov zanesljivo zmagala in si v turškem parlamentu zagotovila 258 glasov, a za nadaljevanje samostojne vladavine bi jih potrebovala najmanj 276. Davutoğlu med pogajanji z morebitnimi koalicijskimi partnerji – drugouvrščeno Republikansko ljudsko stranko (CHP) in tretjeuvrščeno Stranko nacionalističnega gibanja (MHP) – ni kazal ravno velike želje po kompromisih, kaj šele po »delitvi oblasti«. Že takoj, ko so bili znani rezultati parlamentarnih volitev, je bilo poznavalcem razmer v turški politiki namreč jasno, da bo vodstvo AKP storilo vse, da se volitve ponovijo, v vmesnem času pa poskušalo vplivati na razmerja (in razmere) v državi.
Dvajsetega julija se je v mestecu Suruç na turško-sirski meji, kjer večinoma živi kurdsko prebivalstvo, razstrelil samomorilski napadalec in ubil 32 kurdskih levičarskih aktivistov, ki so bili na poti v popolnoma opustošen Kobani. Samomorilski napadalec je bil »še sveži« turški pripadnik Islamske države. Med kurdskim prebivalstvom (ne le) v Turčiji je završalo. Napad na srce kurdskega aktivizma in modernega boja za avtonomijo se je namreč zgodil le dober mesec po tem, ko so kurdske sile (YPG) zasedle mesto Tal Abjad na sirsko-turški meji in povezale tri kurdske province, ki na severu Sirije tvorijo avtonomno območje Rodžava. Kurdski »pohod« po severu Sirije in razbijanje enot Islamske države je Ankara razumela skoraj kot nekakšno vojno napoved – vodilni možje turške politike so kurdske borce začeli enačiti s pripadniki skrajne sunitske milice. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo (ponovno) počilo. Dobesedno.
Dan po napadu v Suruçu so pripadniki PKK na jugovzhodu Turčije ubili dva policista. Turške oblasti so – posledično – po vsej državi začele izvajati racije. Aretiranih je bilo več deset kurdskih aktivistov, za zapahi pa so se znašli tudi številni pripadniki različnih levičarskih skupin, ki so junija na volitvah podprle kurdsko stranko HDP, ki je osvojila presenetljivih 13 odstotkov glasov in dodobra premešala turško parlamentarno geografijo. Ravno volilni uspeh HDP je Erdoğanovi in Davutoğlujevi Stranki pravičnosti in razvoja onemogočil samostojno sestavo vlade.
»Kurdska grožnja« je bila za Turčijo preprosto prevelika in – predvsem – v tem kontekstu je treba razumeti uradni vstop Ankare v vojno proti Islamski državi, ki je turški vojski omogočil obračunavanje s pripadniki PKK v gorah severnega Iraka in strateško slabitev položaja sirskih Kurdov, ideoloških bratov PKK. Vojaške uspehe sirskih Kurdov v boju z Islamsko državo bi morebitna uvedba tako imenovanega območja prepovedi letenja, dejansko pa »tamponske cone« na severu Sirije, za katero se vse bolj glasno zavzemata tako Ankara kot Washington, popolnoma izničila. Zato dejstvo, da je pred dvema letoma in pol podpisan mirovni dogovor med turškimi oblastmi in Kurdsko delavsko stranko propadel, ni presenetilo nikogar: Turčija je zdaj spet država v vojni in takšne razmere naj bi stranki AKP zaradi slabitve kurdskih pozicij in »nacionalne unifikacije« po ponovljenih parlamentarnih volitvah (te bodo najverjetneje sredi novembra) omogočile nadaljevanje samostojne vladavine.
Predsednik vlade Ahmet Davutoğlu, ki je na tem položaju pred letom zamenjal »večnega« Recepa Tayyipa Erdoğana, ki se je odločil presedlati na predsedniški položaj in ga s tem okrepiti, bi dejstvo, da je Turčija globoko zabredla v več konfliktov hkrati, moral razumeti kot velik osebni – in profesionalni – poraz. Davutoğlu je namreč avtor znamenite zunanjepolitične doktrine, poimenovane »nič problemov s sosedi«, ki jo je kot profesor političnih znanosti najprej predstavil v svoji prelomni knjigi Strateška globina (Strategic Depth), zaradi katere naj bi Erdoğan Davutoğluja sprva izbral tudi za svetovalca in ga kasneje za pet let ustoličil na položaju zunanjega ministra.
Davutoğlu, ki prihaja iz »čevljarskega« mesteca Konya, je turško zunanjo politiko, ki je v letih 2009–2012 hkrati z izjemno gospodarsko rastjo, popolnim odpiranjem države in širjenjem vpliva po Bližnjem vzhodu, Balkanu, Srednji Aziji, Severni Afriki in Afriškem rogu postala ena najmočnejših globalnih igralk (tako političnih kot ekonomskih) ter zgled za celoten islamski svet, vodil na njenem vrhuncu. Postal je ljubljenec vodilnih svetovnih medijev in »refleksna« izbira sestavljavcev seznamov najvplivnejših ljudi na svetu. Velikokrat je zasenčil celo novega turškega sultana Erdoğana in ob izbruhu tako imenovane arabske pomladi konec leta 2010 nemudoma stopil »v bran« aktivistom v Tuniziji, Egiptu, Libiji in kasneje tudi Siriji, a ko se je v istanbulskem parku Gezi junija 2013 zgodila »turška pomlad«, je bil bojda ravno Davutoğlu eden tistih, ki se je v vladnem kabinetu zavzemal za čim bolj oster obračun z množico mladih svobodoljubov.
Kazalo je, da bo turška podpora arabskim revolucijam, ki so iskale zgled ravno v Istanbulu in Ankari, razširila turški vpliv po vsem nekdanjem Otomanskem cesarstvu. A to se ni zgodilo: Turki so stavili na Muslimanske brate, na očitno napačnega konja, katerega sedlo je bilo precej hitrejše od jezdeca, imperij pa je – predvsem v Egiptu in Siriji – začel vračati udarce s trojno silo. Bližnji vzhod je namesto »prostora ekonomskega in družbenega napredka«, h kateremu je strmel Davutoğlu, postal prostor v koncentričnih krogih širečega se konflikta.
S sosedi so le še težave. In nikakor ne le po njihovi krivdi.
