Prenovljene fasade ne morejo skriti problema revščine

Zgodba o Rogu simptomatično kaže na sive cone tranzicije, ki vse bolj razkrivajo svoj neusmiljeni obraz.

Objavljeno
01. julij 2016 11.51
Posodobljeno
02. julij 2016 06.00
Nika Grabar
Nika Grabar

Rog je v preteklosti kazal na klavrno zgodbo tranzicije s privatizacijo nekdanje družbene lastnine bodisi zaradi preprodaje nepremičnin v javno škodo, medtem ko je industrijska dediščina propadala, bodisi z neuspešnim upravljanjem podjetja, ko so s stečajem službo izgubili delavci. Ime se danes pojavlja kot znamenje upora in hkrati kot nova retro blagovna znamka.

Nekdanje industrijsko poslopje v podaljšku lično urejenega Petkovškovega nabrežja daje sprehajalni poti s svojo južno fasado vzdolž Ljubljanice specifičen pečat. Novica, da so v petek, 10. junija zvečer, na njegovem vhodu s Trubarjeve ulice zagorele bakle, pokale petarde in po zraku letele granitne kocke, ko je skupina zamaskirancev napadla uporabnike in uporabnice bivše tovarne Rog, je predvsem žalostna in zaskrbljujoča. Predvsem zato, ker so lokacijo zaradi delovanja posameznikov in skupin skozi desetletje napolnile vsebine, ki so postale simbol ustvarjalnosti, odprtosti in medkulturnega dialoga. Zgodilo se je pet dni za tem, ko je zasebna varnostna služba v imenu občine ponoči poskušala nenapovedano in nasilno vzpostaviti gradbišče za izvedbo projekta Center Rog.

Na območju, ki ga je proizvodnja podjetja Rog že zdavnaj zapustila, so danes v uporabi številne domiselne besedne igre iz njegovega imena: neomejeni Rog uporabe, kratki filmi na dolgi Rog, Rogoviljenje, od MOLologa do diaROGa, kdor Rogu jamo koplje, sam vanjo pade itd. Vsa kličejo po tem, da naj gradbena dela počakajo. Ker se naš spomin ne izbriše tako preprosto kot računalniški disk, je kreativnost avtorjev novih fraz, frazemov in drugih skovank na delu že v samem jeziku, s katerim ljudje v tem prostoru dihajo. Rog je postal sinonim za odprt prostor z dejavnostmi, ki jih ne najdemo v občinskih planskih aktih in ki jih preprosto ni mogoče načrtovati. Dogajanja tam so rezultat spontanih srečanj in iniciativ posameznikov, odraz trenutnih potreb in želja tistih, ki se odločijo v dotični prostor vstopiti.

Glavni predmet spotike, okrog katerega se je začela oblikovati nova politična dimenzija, se zarisuje v zvezi z nedavnimi gradbeniškimi premiki, ki potencialno naznanjajo konec oziroma vsaj predrugačenje desetletnega delovanja. Geslo Roga ne damo za gradbeno jamo jo pooseblja. Zato se v isti sapi pojavlja vprašanje projekta, ki ga MOL namerava realizirati v bližnji prihodnosti. V tem trenutku je Center Rog za MOL, kot navajajo na svoji spletni strani, edini predvideni projekt na seznamu projektov za leto 2017. Četudi verjetno ne bo ostal edini, bo nedvomno načrtovan kot prednostni. Da je v zvezi s poslopjem treba nekaj narediti, se strinjajo vsi. Pri odgovorih na kaj in kako pa se mnenja precej razlikujejo. A današnja zgodba o Rogu ni od včeraj. Je zgodba, ki se je potiho dogajala od osamosvojitve Slovenije dalje in ki simptomatično kaže na sive cone tranzicije, ki vse bolj razkrivajo svoj neusmiljeni obraz. Zato osvežimo dolgoročni spomin.

(De)nacionalizacija nepremičnin

Podjetje Rog je bilo ustanovljeno leta 1951 s podržavljenjem tovarne usnja Indus. Njena zgodovina sega v leto 1871, ko je bilo na tem območju poslopje prve manjše strojarne Ivana Janescha, ki jo je kasneje kupil trgovec z usnjem Carl Pollak. Kochov načrt mesta prikazuje širitev Pollakove tovarne usnja po letu 1900 in industrialčevo stanovanjsko vilo iz 1904. Proizvodnjo je Pollak razširil za izdelavo in dobavo izdelkov za vojsko in mornarico po Evropi. Pri širitvenih delih leta 1922 je bilo ohranjeno pritličje, utrjeni so bili temelji, prvo nadstropje so podrli in zgradbo nadzidali s trinadstropno nadgradnjo v armiranem betonu. Strojarska dejavnost v pritličju se medtem ni prekinila. Železobetonska konstrukcija je bila nadzidana v vidni skeletni konstrukciji po Hennebiquejevem sistemu in je predstavljala unikum moderne skeletne fasade v mestu Ljubljana do takrat.

Industrijski obrat je bil po vojni namenjen proizvodnji koles. Zadnja velika prezidava glavnega in pomožnih objektov se je tako zgodila v letih 1953 in 1963, ko je bilo podjetje v državni lasti. Proizvodnjo koles so imeli tudi v Sarajevu. Med Rogove najbolj zanimive izdelke sodi zložljivo kolo znamke Pony, kopija italijanskega kolesa Graziella, ki so jih začeli izdelovati leta 1965 in jih uspešno izvažali tudi v ZDA. Tam so bila posebej priljubljena med lastniki jaht in jadrnic. V začetku 90. let je začelo podjetje svoje obrate postopoma seliti na Letališko ulico. Izpraznjena parcela na Trubarjevi je postala predmet denacionalizacijskega postopka in ob koncu, leta 2001, je bilo poslopje vpisano v Register nepremičnine kulturne dediščine (RKD) (Ljubljana – Poslopje tovarne Rog) ter opredeljeno kot umetnostna in arhitekturna dediščina.

Denacionalizacijski postopek je po osamosvojitvi potekal deset let, nepremičnina pa je bila predmet pogajalskega procesa med upravičenkama Cirilo Mergenthaller in Doro Macorini, ki jima je z zavezancem, tovarno Rog, leta 2001 uspelo doseči sodno poravnavo. Nepremičnina je bila vrnjena lastnikom v naravi, podjetju Rog pa naj bi bila povrnjena vlaganja. Po končanem postopku je ni kupila MOL, temveč podjetje LB Hipo, d. o. o. Njegov direktor Jože Zagorc je takrat za Dnevnik pojasnil, da je zaradi dolgotrajnega pogajalskega procesa podjetje v postopku prevzelo vlogo posrednika, med procesom pa so se odločili poslopje kupiti z namenom, da bi ga prodali.

Ker občini v teh letih ni uspelo zagotoviti sredstev za nakup, je leto dni za tem, maja 2002, v zadnjih mesecih županovanja Vike Potočnik, nepremičnino MOL kupila od LB Hipo, d. o. o., s pogodbo o lizingu, pri čemer je bil lizingodajalec LB Leasing, d. o. o. Po poročanju Financ leta 2002 je posel v javnosti odmeval kot mestu škodljiv. Meščani naj bi s to pogodbo zemljišče, na katerem je bil predviden stanovanjsko-poslovno-kulturni center, preplačali z 9,5 milijona evrov, njegova realna cena na trgu pa naj bi bila takrat 4,1 milijona evrov. Leta 2006, štiri leta zatem, se je posledično uprava občine po poročanju Dela odločila za prodajo, ker je odplačevanje lizinga predstavljalo veliko breme za mestni proračun. Do leta 2013 je bilo takrat mesečno za plačevanje lizinga predvidenih 16,2 milijona tolarjev, vrednost celotne pogodbe pa je bila 2,2 milijarde tolarjev. Mestni svetniki so prodajo umaknili. Po podatkih občine je bil lizing poplačan leta 2011, s čimer postane MOL pravnomočna lastnica nepremičnine. Končna vrednost odkupa je znašala, kot smo lahko brali v Delu, 12 milijonov evrov.

Podjetje Rog

Zgodba o podjetju Rog je podobno klavrna. Kmalu po letu 1991, ko se podjetje preseli na novo lokacijo, so se pojavile finančne težave, sledile so stavke in julija 1997 je bila uvedena prva prisilna poravnava. Leta 2002 je podjetje Rog kupila skupina Elan in ustvarila podjetje Elan Bikes. Menedžment je po pisanju revije Bike Europe investiral v nove tehnologije in promocijo. Večje težave so nastopile leta 2004, ko je bila lastnina in tovarna prodana Raiffeisen Leasing. Denar je bil porabljen za poplačilo dolgov iz obdobja Roga in za poplačilo kredita Elan Group, pri čemer za investicije ni ostalo skoraj nič denarja. V zelo kratkem času je bilo predrugačeno upravljanje in oddelek prodaje. Ljudje so bili odpuščeni, veliko nujnega orodja in strojev je bilo prodanih, februarja 2005 so delavci začeli stavkati.

Podjetje je tako v zadnjem desetletju po poročanju Financ istega leta poslovalo s tekočo izgubo. Izjema so bila leta 1998, 2001 in 2004, ko je družba ustvarila dobiček z enkratnimi prihodki, nazadnje z odprodajo proizvodnih prostorov. V desetih letih je podjetje zamenjalo pet direktorjev in doživelo tri prisilne poravnave. Vsaka je upnike s pomočjo sodišča pustila na cedilu, finančno stanje družbe se je slabšalo, tako da do stečaja ni bila vredna nič več. Sodišče je sprejelo sklep o uvedbi stečaja, ki se je začel decembra 2005. Takrat je podjetje, kot pišejo Finance, poslovalo le še z 72 zaposlenimi v najetih prostorih z zastarelo proizvodno opremo in ustvarilo 385 milijonov tolarjev izgube.

A Rogova zgodba se tu ne konča. Pred stečajem so marca istega leta delničarji družbe Elan Bikes na skupščini izglasovali spremembo statuta in s tem spremembo imena družbe v Rog kolesa. Elan je kot proizvajalec športnih koles Elan Bikes ime firme prepustil propadlemu Rogu. Razlog za spremembo imena je bila zaščita ugleda blagovne znamke Elan, ki naj bi jo Elan Bikes s slabim poslovanjem ogrožal. Blagovno znamko Rog je leta 2009 na dražbi kupila ljubljanska družba Notik&V. Po njenem stečaju je bila leta 2015 prodana za 45.100 evrov družbi Fura, pred manj kot mesecem dni letos pa se je v medijih pojavila novica, da blagovno znamko Rog kupuje Gorenje. Družbi Gorenje in BTC sta podpisali pismo o nameri, s katerim napovedujeta sodelovanje pri obujanju blagovne znamke koles Rog. Z blagovno znamko naj bi upravljalo novoustanovljeno podjetje Gor Kolesa, d. o. o., s sedežem v Velenju, ki bo sprva delovalo kot start-up. Kje bo potekala proizvodnja, še ni znano.

Okoljske težave, projekt CSU in Second Chance

Glede na menedžerske zgodbe in nepremičninske špekulacije nas ne more presenetiti, da je nekdanje industrijsko poslopje danes v precej slabem stanju. V oči bode problematično stanje galvane (prostor v bivši tovarni, kjer so v bazenih po elektrokemijskem postopku zaščitili oziroma obdelali kovine). Ekološko sanacijo se pogosto navaja kot enega glavnih razlogov, zakaj je treba nemudoma začeti gradbena dela. A tudi ta del zgodbe je povezan z vprašanjem tranzicije. Kot navaja ministrstvo za okolje in prostor v svojem Poročilu o delu inšpektorata RS za okolje in prostor iz leta 2003, je bila tega leta posebna pozornost glede ravnanja z odpadki in problematike odstranjevanja starih ekoloških bremen posvečena tudi podjetjem v stečajnih postopkih, ob prenehanju proizvodnje ali preselitvi podjetij na drugo lokacijo, pri čemer so ostale skladiščene velike količine nevarnih odpadkov.

Inšpekcijski postopki, v katerih je bila zavezancem odrejena dokončna odstranitev tovrstnega okoljskega bremena, so bili praviloma dolgotrajni. Razlog so bile, kot navaja poročilo, predvsem pogoste menjave stečajnih upraviteljev med stečajnim postopkom, nerešena lastninska razmerja in pomanjkanje finančnih sredstev, potrebnih za sanacijo. Stroški so običajno presegali višino razpoložljivih sredstev iz stečajne mase ali pa so bila za podjetja, ki so slabo poslovala, previsoki. Kot primere uspešne sanacije okoljskih bremen in s tem »prispevek k izboljšanju stanja okolja« v letu 2003 je navedeno tudi podjetje Elan Bikes, d. d., z nepremičnino bivše tovarne Rog. Odstranjenih je bilo sto ton galvanskega mulja, odpadnih olj in emulzij. Po neuradnih informacijah pa nam je uspelo izvedeti, da podjetje izvajalcu konec leta ni plačalo izvedenih del, zato ekološka sanacija ni bila izvedena do konca.

Občina je sicer za lokacijo načeloma ves čas kazala interes, prepoznana je bila tudi vrednost kulturne dediščine. Leta 2008 je bil razpisan javni natečaj za ureditev območja tovarne Rog – Center sodobnih umetnosti (CSU Rog). Kot lahko beremo v zaključnem poročilu natečajne komisije, je bil namen natečaja: rešiti problem propadajočega kulturnega spomenika in pomembnega dela zgodovine Ljubljane; urediti območje tovarne Rog in rešiti problem degradiranega prostora na robu mestnega središča; rekonstruirati objekt tovarne Rog in zgraditi nove objekte, ki naj bi ponudil prostor različnim umetniškim prireditvam in razstavam, za izvajanje t. i. kreativnih industrij in umetniških praks; urediti oz. zgraditi nove vsebine, namenjene zasebni stanovanjski, gostinsko/turistični, trgovski in poslovni rabi; urediti proste površine, ki bi na območju prispevale k njegovi večji uporabnosti, dostopnosti in lepši podobi; rešiti parkirne potrebe z novimi parkirnimi zmogljivosti, ki bi z vsebinami CSU nastale in kar bi posledično omogočilo ukinitev parkirišča na Petkovškovem nabrežju.

Natečajna komisija med drugim zapiše tudi ugotovitev, da je bilo ocenjevanje natečajnih predlogov v skladu s poslovnim modelom predvidenega javno-zasebnega, pri čemer bi morali prvonagrajeni avtorji predlagane rešitve komercialnega dela na pogajanjih z izbranim zasebnim partnerjem naknadno še uskladiti. Zmagovalni natečajni projekt CSU Rog je izdelal slovensko-mehiški arhitekturni studio MX_SI. Zasnova je poleg arhitekturnega centra in centra sodobnega oblikovanja predvidevala prostore, namenjene kreativnim industrijam, umetnostnim praksam, knjižnico, elitna stanovanja, hotel, restavracije in trgovine. Vsebine naj bi dopolnjevale ponudbo tega mestnega območja.

S projektom CSU Rog je MOL med letoma 2010 in 2013 sodelovala v evropskem projektu Second Chance. Ta se je v partnerstvu s štirimi drugimi mesti (Nürnberg, Leipzig, Benetke, Krakov) ukvarjal z vprašanjem revitalizacije industrijske kulturne dediščine v mestnih središčih. Narejenih je bilo mnogo analiz, zvrstila so se strokovna predavanja. A zadnji odzivi strokovnjakov v okviru projekta Second Chance v medijih so bili na namere občine v zvezi s prenovo območja Rog kritični. Do leta 2012 mestu Ljubljana torej uspe pridobiti nepremičnino (lizing pogodba je bila odplačana leta 2011), izdelan je zazidalni načrt, pripravljen Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) in evropski projekt zaključen. A na javni razpis za izbiro zasebnega partnerja za javno-zasebno partnerstvo SCU Rog in garaže, ki ga občina izvede februarja 2012, se ne prijavi nihče. Do letos se tako z nepremičnino ne zgodi praktično nič.

Kljub temu bivša tovarna ne ostane prazna. Leta 2006 namreč člani skupine Temp začnejo uporabljati njene prostore z namenom osvetliti problematiko degradiranih nepremičnin v mestnem središču ter s tem opozoriti na neodgovorno ravnanje občine z že takrat dotrajanimi objekti. Da bi našli mesto kreativnim vsebinam, dokler občina ne pokaže jasne strategije v zvezi z lokacijo, čistijo, prebelijo pročelje, urejajo park. Kmalu se vzpostavi nov prostor za dialog, sodelovanje, neposredno demokracijo, skupščino – z namenom ustvariti mesto inovacij in novih načinov raziskovanja. Leta 2007 občina in uporabniki dosežejo načelni dogovor o uporabi. Začetek je bil odmeven: prebujanje zapuščene tovarne Rog se zgodi s prihodom italijanskega disidenta in profesorja Antonia Negrija, ki se udeleži tiskovne konference ob zasedbi prazne tovarne, in ta je od takrat odprta za samoorganizacijo potreb.

Tretja priložnost?

Zgodba traja do danes, ko naj bi v središču Ljubljane dobili gradbišče za »gradnjo« novega javnega prostora, novega centra kulture. Če je tako, ali bi lahko svoje mesto v novem Rogu našli tudi trenutni uporabniki in uporabnice Roga? Dogovarjanja so bila do nedavnega na mrtvi točki. Zazidalni načrt, ne glede na spremenjeno etapnost gradnje, na lokaciji še vedno predvideva zasebni in javni program v podobno zastavljenih višinah stavb, kot je bilo to predvideno v natečaju leta 2008. Kdaj in kako bo to uresničeno, je v tem trenutku nemogoče govoriti. In četudi se v javnosti pogosto uporablja argument lastništva MOL, je na tem mestu treba opozoriti, da gre za nepremičnino v lasti občanov in občank, ne za zasebno lastnino, in pri gradbenih delih za porabo javnega denarja.

Nadalje, če govorimo o namembnosti objektov na območju Rog, spada to glede na namensko rabo prostora po Občinskem prostorskem načrtu (OPN) v »osrednje območje centralnih dejavnosti«. V skladu z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu MOL namenska raba prostora govori o: stanovanjskih stavbah, drugih upravnih in pisarniških stavbah, stavbah za druge storitvene dejavnosti, muzejih in knjižnicah, stavbah za izobraževanje in znanstvenoraziskovalno delo, stavbah za zdravstvo, športnih dvoranah in igriščih, drugih gradbenih inženirskih objektih za šport, rekreacijo in prosti čas (otroška in druga javna igrišča, javni vrtovi, parki, trgi), garažnih stavbah. Vse naštete stavbe tako predpostavljajo točno določen tip družbenega programa, ki bo v njih potekal.

Ali samoorganizirana skupnost posameznikov, skupin in njihove spontano nastajajoče dejavnosti lahko spadajo v katero od naštetih stavb? Težko. Naslednji korak naj bi bil torej jasen: kdor bi potencialno prenovljeni prostor po načrtih MOL v prihodnosti uporabljal, bi moral biti organiziran in institucionaliziran v skladu s posttranzicijsko doktrino. Kot tak bi lahko dobil svoj delež v »družbeni infrastrukturi«, ki jo predvideva namenska raba prostora po občinskih prostorskih načrtih. Kot tak bi (verjetno) lahko kandidiral na razpisih MOL in dokazoval svojo družbeno korist v uradnih dokumentih. Vendar ali ni s formalizacijo in institucionalizacijo izgubljena prav tista lastnost trenutno vzpostavljenega samoniklega javnega prostora, čar atmosfere, o kateri govorijo tisti, ki pričajo, da so se v tem prostoru počutili sprejete drugače kot kjerkoli drugje? Pogajanja med uporabniki in občino bodo pokazala, ali je mogoča drugačna pot.

Ime Rog danes zaseda medijski prostor drugače kot pred petnajstimi leti. Informacije se širijo prek socialnih omrežij; novice, ki se pojavljajo v medijih, odpirajo drugačne teme. Še najbolj spektakularno o dogodkih poročajo tv-hiše. Rog je v preteklosti kazal na klavrno zgodbo tranzicije s privatizacijo nekdanje družbene lastnine bodisi zaradi preprodaje nepremičnin v javno škodo, medtem ko je industrijska dediščina propadala, bodisi z neuspešnim upravljanjem podjetja, ko so s stečajem službo izgubili delavci. Ime se danes pojavlja kot znamenje upora in hkrati kot nova retro blagovna znamka. V prihodnosti se nakazuje nov gradbeni poseg v prostor in lahko le upamo, da bo izveden v javno korist. Dosedanji načini upravljanja s skupnim premoženjem, ki se tičejo lokacije bivše tovarne, in sočasno nasilje, ki se pojavlja v zvezi z dogajanjem, pa imajo prav nasprotni učinek, zbujajo lahko le nezaupanje. Predvsem če pomislimo na projekte, kot so Tobačna, Stožice, Cukrarna, Šumi, NUK II., Kolizej, Emonika, navsezadnje tudi projekti izven Ljubljane, na primer Teš 6, in še bi lahko naštevali.

Za nekoga, ki se sprijazni s stanjem stvari v družbi, se nad njim običajno pritožuje in na koncu stavka pristavi, »tako pač je«, ni razlogov, da bi v iniciativah, kot je Rog, videl potencial. Tja zahajajo tisti, ki ne najdejo svojega mesta v vse bolj poblagovljenem prostoru, tisti, ki so iz njega izrinjeni. Prenovljene fasade ne morejo skriti problema revščine, deložacij, izbrisanih.

Ko v »medijskih spinih« vedno znova spremljamo afere v zvezi z javnimi investicijami, ali si ne želimo, da bi se nekdo uprl? V Rogu so ljudje 5. junija ustavili bagre. Že naslednji dan so uporabnice in uporabniki tovarne Rog začeli delovati drugače, začeli so načenjati nove teme, začeli so zahtevati nemogoče: svoje mesto za vsebine, ki jih želijo razvijati, in to želijo početi skupaj. Govoriti danes o skupnem je nekaj skorajda neobstoječega. Povedano drugače, kaj lahko z ohranjanjem načina delovanja ljudi, ki njene vsebine ustvarjajo, kot družba pridobimo? In ne nazadnje, kje in kako jim lahko najdemo mesto?

***

Dr. Nika Grabar je asistentka in raziskovalka na fakulteti za arhitekturo.