Alain de Botton: Sanje komunizma bodo s človeštvom za vedno

Alain de Botton je blagovna znamka uporabne filozofije. Po uspešnicah Utehe filozofije, Kako ti Proust spremeni življenje, Skrb za status ..., zdaj v slovenščini izide nova knjiga Novice: Navodila za uporabo.

Objavljeno
19. september 2014 16.06
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga
»Velika hiša iz opek na Glenilla Road, ne morete je zgrešiti,« mi je rekel, ko sva se dogovarjala za pogovor. Zanimivo, eden najbolj prodajanih »uporabnih filozofov« na svetu, ki ima enega od svojih izobraževalnih centrov (Šolo življenja) v prestižnem londonskem predelu Chelsea, si je za svoj dom izbral londonsko predmestje.

Sprejme me na vratih, me pelje v sobo, očitno namenjeno intervjujem; njen edini okras je stena s knjižnimi policami, na katerih so skrbno zložena dela velikih filozofov. Pred nama na mizi steklenica mineralne vode, z dvema kozarcema; ki jo pričakujem, saj so o njej pisali vsaj trije angleški novinarji, ki so bili tu pred mano. De Botton ne mara nepredvidljivosti. Je skrajno vljuden, očarljiv in prijazen (to je tudi beseda, ki jo največkrat uporabi). In vendar je v živo bolj zanimiv, bolj nepopoln, celo bolj duhovit, kot sem pričakovala. Govori s popolnim oxfordskim naglasom, vsako drugo besedo poudari in jo izgovori z užitkom. Predavatelj. Raje »pridigar«, bi najbrž rekel sam.

Rojen v Zurichu leta 1969, kjer je odraščal s francoščino in nemščino, nato odšel na Oxford, nato na Cambridge, in posvojil angleščino za svoj glavni jezik, dokler ni na Harvardu doktoriral iz francoske filozofije. Prihaja iz bogate judovske družine po materini liniji aškenazov, po očetu Gilbertu de Bottonu sefardskih Judov; njihovo družinsko premoženje je bilo leta 1999 ocenjeno na 224 miljonov funtov.

Alain de Botton je blagovna znamka uporabne filozofije; ki na polju pisanja predstavlja tisto, čemur pravimo zvezda. Tudi zato v svojih knjigah, kjer se loteva tako potovanj, letališč, umetnosti, seksa, religije in medijev razmišlja tudi o fenomenu slave.

Od takrat ko je kot triindvajsetletnik svoj prvi roman Essays in Love prodal v dveh milijonih izvodov, je vsaka njegova naslednja knjiga uspešnica. Njegov vpliv se je s Šolo življenja (School of Life) razširil v vse pore družbe. Ljudje ga ali obožujejo ali se mu javno posmehujejo.

Pri nas imamo po zaslugi Luke Novaka prevedene njegove Utehe filozofije, Kako ti Proust lahko spremeni življenje, Skrb za status, Umetnost potovanja ... Konec septembra v prevodu Marka Crnkoviča (in na pobudo Marjana Novaka iz Marketing magazina) izide njegova  knjiga o medijih Novice: Navodila za uporabo, ki je tako kot njegova prejšnje Religion for Atheists (Religija za ateiste), How to Think More About Sex (Kako več misliti na seks) Art as Terapy (Umetnost kot terapija) razburkale angleško javnost.

Knjige o filozofiji, umetnosti, politiki, statusu, sreči, potovanjih, religiji, medijih, seksu. Je morda še kakšno področje, ki vas ne zanima? Kaj vas pravzaprav žene, da iz vašega očitno eruditskega znanja nenehno ustvarjate »navodila za uporabo«?

Hm, mislim, da me zanima predvsem, kaj lahko storim, da bi se stvari obrnile na bolje. Preprosto: želim si izboljšati svet.

Izboljšati svet? Zveni kot kompleks Kristusa ali Gandhija.

Tako zvenim samo zaradi intervjuja. (nasmešek) Ampak dejansko je res. Iskreno si želim, da bi s tem, kar počnem, pomagal izboljšati svet. Mnogo ljudi si to želi. Pravo vprašanje je, v čem se ta tip razlikuje od množice tistih, ki želijo isto. Kakšna je njegova analiza, »izvirna« metoda?

Najprej: ne zanima me svet ultimativne revščine, zanimajo me problemi bogatega sveta. Prihajam iz severozahodnega vogala Evrope, kjer so mnogi problemi rešeni, če sklepamo po spodnjem delu Maslowove piramide potreb. Ne ukvarjam se z malarijo, lakoto, korupcijo, skrajno revščino, ukvarjam se s problemi razvajenih bogatih držav. Toda ko pogledaš natančneje, vidiš, da so ljudje tukaj prav tako nesrečni. To me zanima. Zakaj? Ne stradajo, imajo hrano in streho nad glavo, toda še vedno trpijo za depresijami, se sovražijo, so zdolgočaseni ali osamljeni ali želijo umreti.

Torej, živimo v privilegiranem svetu, v paradižu, a smo še vedno nesrečni. To je tisto, kar me vznemirja in žene v raziskovanju. Zakaj sem takšen, ne vem. (nasmešek)

In vendar je zanimivo, da se čutite poklicanega, da nam v »tem času brez moralnega kompasa« pokažete »pravo pot«?

(nasmešek) Mislim, da je najtežje vedeti, katera je »prava pot« – to je največji intelektualni izziv. Seveda vsi starši vedo, kakšen bi »moral biti ta svet«, in to tudi sporočajo svojim otrokom: »Ne stori drugemu ničesar takšnega, kar si ne želiš, da bi drugi storil tebi, bodi prijazen, strpen, spoštljiv ...« A izziv ni v tem, da veš, kaj je prav in kaj ni. Izziv je, da institucionaliziramo tisto, kar je prav. Da začnemo verjeti, da obstaja prostor na tem planetu, da stvari, o katerih smo se učili, dejansko delujejo v vsakdanjem življenju. Vsi vemo, da je lepo, če si prijazen, toda ali živimo v prijaznem svetu, je drugo vprašanje. Vsi vemo, da je lepo biti miren, pa nismo mirni. Morda se celo strinjamo, da bi bilo to lepo, a tega ne počnemo.

Včeraj sem videla gledališko uspešnico The Nether, ki raziskuje idejo, kaj bi se zgodilo, če bi lahko na spletu izživeli vse svoje najbolj skrite fantazije, celo patologije, kot je pedofilija. Bi bilo potem naše resnično življenje bolj normalno? Kot filozof, kaj mislite, pomeni živeti v popolni svobodi, brez omejitev, brez posledic, ki jo ponuja virtualni svet?

Že antični Grki so imeli festival, posvečen Dionizu, bakanalije, in že takrat so vedeli, da je v vsakem od nas temna plat, ki je družba ne more tolerirati. Toda če jo samo potlačimo in prikrijemo, postane veliko bolj nevarna. To je Nietzschejeva ideja o dionizičnem, ki ga moraš osvoboditi, zato potrebujemo priložnosti, ob katerih se lahko tema izrazi. To je izvor karnevalskih tradicij v Evropi.

In nogomet je lahko ena od njih?

Ne ravno. Ker se na nogometnih stadionih ljudje še vedno dokaj lepo obnašajo. (nasmešek) Toda v afriških ali južnoameriških karnevalih, kot je recimo v Riu de Janeiru, ljudje v tistem času izživijo vse tisto, česar ne morejo v vsakdanjem življenju. Že naslednji dan se vse vrne v ustaljene tirnice, nazaj k družbenim pričakovanjem.

Mislim, da kompleksna in zrela družba potrebuje oboje: da dovoljuje in regulira tudi temno plat, hkrati pa se skuša ravnati po svetlobi. Težavno razmerje, pa vendar. Številni sociologi, ki so analizirali naciste, trdijo, da so na začetku s prepovedmi načrtno zadrgnili družbo in s tem dosegli, da se je v nezavednem nakopičila želja po krvi, po nasilju, ki je v določenem trenutku, dirigiranem od zgoraj, preprosto eksplodirala. Zato družba potrebuje varnejše kanale teh strasti.

Kateri so po vašem bolj »varni kanali«? Splet? Umetnost na splošno? Ni to katarzično funkcijo opravljalo, in jo najbrž še, prav gledališče?

Tradicionalno je to seveda bila umetnost. Fantazije, fantazme, sanje. A mislim, da so nadomestki tisti, ki sploh omogočajo življenje. »Hočem to, toda ker ne morem imeti tega, imam lahko tisto tam.« Ti nadomestki lahko prinesejo nekaj ugodja in zadovoljstva, ne da bi z njimi oškodovali drugega.

Če že obstaja dominantno čustvo v modernem svetu, je to zavist, pišete v zadnji knjigi Novice: Navodila za uporabo. Hočete reči, da včasih ni bila tako prisotna kot zdaj?

Čeprav je bila zavist od nekdaj tarča moraliziranja, je danes gotovo bolj prisotna kot včasih. Eden od razlogov, zakaj je zavist tako pogosto čustvo, je v tem, da se je v zahodni družbi povečala zmožnost družbene mobilnosti: vsak ima možnost, da se premakne iz enega kroga v drugega, iz enega družbenega razreda v drugega. A vsak tudi misli, da si on bolj zasluži premik, ki ga je morda naredil njegov sodelavec, znanec, nadrejeni.

Kapitalizem ljudem nenehno govori: lahko si kdorkoli, lahko postaneš kdorkoli. Imaš možnost popolne samokreacije. Možnost, da se vsakič znova ustvariš na novo. Staro aristokratsko pravilo ni dovoljevalo premikov, vsak je ostal tam, kjer se je rodil. Zato je bilo tudi manj zavisti. Reveži niso zavidali plemičem. V komunizmu, recimo, smo sicer vsi enaki, a se prav tako nihče ne premika. In zdaj napredni kapitalizem trdi: lahko postaneš kdorkoli. To je tisto, kar je izčrpavajoče, frustrirajoče.

Tudi zato, ker to v resnici ni tako res, kot bi nam radi predstavili?

Da. Ker če pogledamo statistiko družbene mobilnosti, se ljudje sploh ne premikajo tako zelo. Moderna družba nam nikoli ne sporoča: sprejmi to, kar imaš. Sporočilo je eno samo: »Vse je mogoče, vse lahko dosežeš.« You can do it! Zato so Združene države polne napol norih ljudi, ker jih je v norost prignala mantra individualistične družbe: ti zmoreš, lahko narediš vse, svet je poln priložnosti itd., ki pa jih mnogi niso bili sposobni uresničiti. Rezultat je vse več frustriranih ljudi na antidepresivih.

Biti »zguba«, »luzer«, je v moderni družbi postalo nekaj podobnega kot včasih grešnik, pravite.

Da, včasih so človeka, ki se ni povzpel na vrh družbene lestvice, opisali kot nekoga, ki mu bogovi niso naklonjeni, kot osebo, ki pač nima sreče. Vsekakor pa za to ni bil kriv sam. Danes ga označimo za zgubo, kar je tako kot psovka. Zguba je beseda, ki označuje, da so ljudje odgovorni za vse nesreče, ki so se jim zgodile, da so izgubili službo, premoženje. To je antitragičen, antireligiozen pogled na svet. Zato so v individualističnih družbah ljudje bolj nagnjeni k samomoru. Za vse, kar te doleti, si kriv sam. Če ti uspe, torej če si nagrabiš bogastvo, to pomeni, da dobro igraš igro, da si zmagovalec. Če izgubiš, boš kmalu dobil občutek, da je s tabo nekaj narobe. Zelo kruta igra.

In iz tega naslova prihaja tudi povečan snobizem?

Da. Ljudje si želijo biti ljubljeni, želijo ugajati, to je ena najglobljih želja človeka. Nenehno se bojimo sodbe drugih. A kmalu spoznamo, da je nemogoče, da bi bili všeč vsem; že v šoli, nisi v pravem gengu, nisi videti primeren, nisi dober v športu in tako dalje, in to se nadaljuje v odraslem svetu. Ena od stvari, s katerimi ocenjujemo ljudi, je njihova izobrazba, njihove službe. Od tvoje službe je odvisno, ali si »super tip«, s katerim se želijo družiti, ali si »nihče.« Spet zelo trda igra. V komunizmu, to boste vedeli tudi vi, ni bilo ravno pomembno, kakšno službo imaš; veliko pomembneje je bilo, kdo si, si zanimiv, zabaven, prijazen, pošten, solidaren.

Ko smo že pri službah ... V knjigi Novice: Navodila za uporabo je očitno, da niste preveč naklonjeni novinarjem.

Ne da nisem naklonjen novinarjem. Zdi se mi samo, da so pozabili na moč, ki jo imajo v rokah. Novinarstvo se mi zdi izjemno pomembno orodje za izboljšanje družbe. Še vedno se mi zdi, da je najplemenitejši cilj medijev zmanjšanje nevednosti, odprava predsodkov in zvišanje ravni inteligentnosti tako posameznikov kot držav. Morda sem idealist, a nikakor ne mislim, da je prihodnost novinarstva temna, sploh ne.

Čeprav smo v svetu prav v tem obdobju priča popolnemu razvrednotenju novinarstva, ko se postavlja pod vprašaj njegov smisel?

Že, že. In ljudje postanejo panični, nehajo razmišljati, začnejo zadovoljevati urednike, ki zadovoljujejo lastnike, vsi se ženejo za višjo branostjo, začnejo iskati nove in nove načine, kako bi pritegnili bralce … Potem se odločijo, da bodo začeli odpuščati ljudi ali da bodo zmanjšali število strani, namesto da bi se mirno usedli za mizo in premislili novo situacijo: Kaj lahko naredimo? Kaj lahko ponudimo ljudem, česar ne morejo najti na spletu? Kaj si ljudje resnično želijo?

Kaj si torej ljudje želijo? Kdo sploh lahko odloča o tem? Kakšen servis lahko mediji ponudimo v času bombardiranja informacij?

Prav to so vprašanja, ki si jih moramo nenehno zastavljati. Kaj je prednost dobre novice v morju informacij? Kako bomo zapeljali ljudi? Prepričan sem namreč, da je novinarstvo umetnost. Umetnost, ki v resnici ne razume svojega umetniškega potenciala. S tem mislim, da bi se moralo novinarstvo učiti in sprejemati dejstvo, da je del umetnosti.
A današnje novinarstvo še vedno temelji zgolj na informacijah, biti dober novinar pomeni navajati dejstva. In nič več od tega. Toda prava moč novinarstva je vendar v analizi, sintezi dogodkov, kar je zelo blizu filozofiji; za to potrebuje moč opisovanja, občutka za detajle, pravzaprav občutka za dramo, kar novinarja približa pisatelju. Hočem reči, novinarstvo ni samo naštevanje informacij in dejstev. Norman Mailer in Truman Capote sta vedela, kako povedati zgodbo na način, da se bo dotaknila vsakega od nas, da bo v bralcu nekaj premaknila.

V knjigi Novice postavite teorijo, da sta v medijih ključni dve emociji, s katerimi smo nenehno soočeni: strah in jeza. Takšne novice se z leti inflitrirajo v naša življenja in nam na nezavedni ravni dajo vedeti, da je svet strašen in nevaren. Mislite, da se je ta manipulacija zgodila načrtno, da je nekdo načrtno vzpostavil odvisnost od tovrstnih novic?

Na žalost smo ljudje bitja, ki potrebujemo zelo malo, da se odzovemo. Požgečkaš na pravem mestu in že se smejemo. Nekdo nam da razlog za strah in strah se razraste v družbi. Kdor ima v rokah vzvode, hitro ugotovi, da je treba samo pritisniti določen gumb in predvideti, kaj se bo zgodilo.

Če pred nekoga postaviš sliko velikega sladoleda, bo prva misel, rad bi ga pojedel; če mu daš pornografsko fotografijo, se bo v njem sprožil impulz po seksu. V resnici smo zelo animalistična, prvinska bitja. In mediji to vedo. Zato se poigravajo z zelo prvinskimi stvarmi. S pohlepom, z jezo, poželenjem, zavistjo, s strahom.

Tako kot veliki dramatiki, kot ste zapisali. Kje je ključna razlika?

Da te strasti mediji izrabljajo na zelo slab način. Za tem običajno stoji en sam razlog: prodati. Poglejte samo, kako težko je v tem svetu jesti normalno in zdravo. Na eni strani smo bombardirani z oglasi in podobami čudovitih sočnih hamburgerjev, sladoledov, na drugi strani so mediji polni najnovejših diet: poplava nasprotujočih si informacij, vsak dan.

V tem svetu je tako težko izbrati pravo dieto, kot je težko vzdrževati medijsko dieto, dieto novic.

Zgodila se je letalska nesreča, vse tvoje življenje se ustavi, hočeš izvedeti več, nenadoma postaneš obseden s tem, iščeš informacije, jih deliš na spletnih omrežjih, hočeš slišati mnenja drugih, tvoje življenje je potisnjeno na stranski tir.

Zavedati se je treba, da smo programirani, da se obnašamo tako. A včasih se je treba ustaviti in se vprašati, čemu je ta mašinerija namenjena.

V knjigi postavite zelo preprosto, a intrigantno vprašanje: kaj nam novice pravzaprav počnejo? Kako so nas s tem, da so nas nenehno soočale z občutki strahu, groze, zamere, jeze, nepravičnosti, z virusi, tehnologijo, vojnami, mučenjem, preoblikovale skozi stoletja?

Ko recimo prebereš vse te knjige, ki so za nama (se ozre proti knjižni polici za njim), se najbrž nekaj naučiš in se morda premakneš naprej. Ko te nekdo vpraša, kaj je bila včeraj glavna novica v časopisu, se največkrat tega ne boš spomnil. Prva reakcija, ko prebereš vest o novi katastrofi, letalski nesreči, novem virusu, je panika, strah; nato prebereš naslednjo in naslednjo, ki izbriše prejšnjo, a v resnici naslednji dan to v tebi ne pusti nobenih sledov.

To je zato, ker novica ni bila ustvarjena z namenom, da bi pustila sled v bralcu. Ker se novica ne začne ustvarjati z mislijo, kaj bralec resnično potrebuje. Če bi bil na čelu neke novinarske hiše, bi se čisto ob vsakem novinarskem prispevku najprej vprašal, kako ga bomo oblikovali, da se bo v bralcu nekaj zgodilo. Vzemiva avtomobilsko nesrečo. Kaj je bistvo vsake nesreče s smrtnim izidom? Spoznanje, da naša življenja nenehno visijo na nitki. Da moramo biti hvaležni za vsak dan, ker se to lahko zgodi v vsakem trenutku. Novinar bi moral članek napisati tako, da bralcu omogoči, da se identificira, da razvije globlje razumevanje. Zato verjamem v terapevtskost novice, novinarstva. Morale nam bi pomagati pri razumevanju sveta, v katerem živimo.

Zveni kot utopija.

Zveni strašno idealistično, vem. Sploh če o tem govorim novinarjem, se odzovejo v stilu, ta tip je nor, živi v pravljici, nima pojma. Iskreno verjamem, da je to osnovna vizija novinarstva. To je tisto, kar bi morali vsi početi. Da z vsakim napisanim člankom, tekstom, tudi knjigo pomagamo spreminjati stvari na bolje.

Seveda bolj kot jaz veste, da sistemu, za katerim stojijo multinacionalke, to ni v interesu. Ne dovoljuje nam, da bi se počutili dobro, da bi spremenili svet na bolje, ker bi potem manj kupovali. Srečni, zadovoljni ljudje ne kupujejo.

Gotovo. Zato po mojem kot novinar potrebuješ neobičajno kombinacijo veščin, da bi se nekaj dobrega zgodilo mimo sistema. Dobro idejo, združeno z vizijo in veščino pisanja. Potrebuješ nekoga, ki razume pravo, finance, zdravstvo – in nekoga, ki je še vedno sposoben sanjati. Ta kombinacija je po mojem ključna za dobrega novinarja.

Večinoma je tako; nekdo reče: oh, dajmo, ustanovimo nov časopis, poznam nekaj bogatih prijateljev. Temu tipu, ki zna s financami, bo morda uspelo, a v resnici je popoln idiot, ne ve, kaj sploh lahko stori s časopisom, ki ga je ustvaril, in rezultat je še en neumen časopis. Prijazni, razmišljujoči, talentirani ljudje z idejami pa sedijo v kavarnah, polemizirajo o tem, kaj bi bil dober časopis, a potem se utrudijo, gredo spat … in vse ostane samo na ravni idej in želja. Nekaj vem. To, da se določene dobre stvari niso zgodile, je samo niz nesrečnih naključij. Verjamem, da se lahko spremenijo. To ni nespremenljivo stanje, tega bi se morali zavedati vsi, ki nosimo v sebi vsaj košček sanj o boljšem jutri.

Med vašim predavanjem TED ste rekli, da ste nekaterim urednikom tabloidov dali nalogo, kako bi na prvih straneh objavili naslove velikih tragedij. Rezultat? Ojdip: Seks z materjo je bil zaslepljujoč. Gospa Bovary: Mati dveh otrok izbrala smrt z arzenikom zaradi dolgov.

(nasmešek) In to je res. Mediji so polni najbolj bizarnih, katastrofalnih, dramatičnih tragičnih nenavadnih stvari. Običajno so te zgodbe napisane z namenom, da v bralcu vzbujajo instant čustva; a šele pravi umetniki jih lahko zapletejo, iz njih naredijo antično dramo, veliki roman, sliko, ki bo poskrbela za katarzo, za presežno vrednost. Ampak to bi lahko naredili tudi novinarji in njihovi uredniki, to je moja teorija.

Sami ste napisali, da je Gustave Flaubert sovražil časopise, ker naj bi »vzeli bralcu tisto, kar je najbolj pomembno – razmišljanje«. Mar sami ne delate nekaj podobnega? Vaše knjige so koncentrati filozofije, umetnosti. Namesto da bi prebrali dve polici knjig za vami, si preberemo nekaj strani vaše knjige Utehe filozofije. Knjige digestirate namesto tistih, ki nimajo časa, da bi jih prebrali.

Rad rečem, da ima naš um veliko število oken. Bolj ko beremo, več jezikov ko znamo, bolj ko se z novimi ljudmi pogovarjamo o določenih temah, več možnih oken na resničnost si odpiramo. Kar je vedno bolje, kot če gledamo na svet skozi samo eno okno, recimo, tisto, ki ga je ustvaril CNN. In zato je izobrazba v najširšem smislu tako zelo pomembna. Zato je pomembno, da si ne dovolimo, da nas izobražujejo zgolj mediji, sploh ne na način, kot to počnejo danes: »Ostanite z nami, mi vam bomo povedali vse, kar je pomembno.«

Takrat si moramo reči, ne, ni res, fantje, ne veste vsega, kar je pomembno zame, in takrat odpremo drugo okno, morda je to antična drama, stara pesem, morda izjava antičnih Grkov …

In ker ste me že vprašali: moja vloga v vsem tem je, da vulgariziram znanja filozofov.

Ste rekli: vulgariziram?

Ja. (nasmešek) Vulgariziram in populariziram znanja filozofov, literatov, mislecev, a to je vendar pomembna stvar v demokraciji, kjer potrebuješ ideje, da si lahko močnejši od drugih. Tradicionalni intelektualci so seveda zelo zelo zaskrbljeni: »Ah, ne smete vendar delati kratkih obnov Hegla, lepo prosim. S tem se vendar lahko izgubijo določene subtilnosti v fenomenologiji duha!« In če se izgubijo, je to tragedija. Torej je bolje, da Hegla preštudirajo samo redki izbranci, ki so temu pripravljeni posvetiti desetletja časa in denarja. Če si nekdo drzne določeno Heglovo idejo, ki ga vznemirja, javno izpovedati v dveh minutah in pol, in to zastonj, je tip kriminalec.

Zanimivo, čeprav delujete kot snob, nastopate proti intelektualnemu snobizmu?

Ker me vse bolj moti, da se vsak poskus, ki bi mislece naše civilizacije približal množicam, kriminalizira. Sam v tem ne vidim grozeče nevarnosti. Nasprotno. V dobi, kjer popularna kultura postaja vse bolj trivialna in banalna, je velik izziv ustvariti kakovostno pop kulturo, ki vključuje tudi Hegla.

In Hegel je med drugim rekel, da so mediji začeli nadomeščati religijo. Se strinjate?

Kot je Nietzsche opazil že v 19. stoletju, mi še vedno prebavljamo konec religije. Religija izginja iz naših življenj; to se ne bo zgodilo v petih minutah, ampak bo trajalo na stotine let, a verjamem, da gremo v to smer.

Mislite, da lahko izgine? Kaj pa vse teorije o tem, da imamo v možganih center za religiozno, »za Boga«?

Na najgloblji ravni mislim, da religija izginja. Ker kaj je religija v resnici? Poskus, da bi odgovorili na določene človekove potrebe: na potrebo po druženju, po skupnosti, potrebo po pravičnosti, pomiritvi s smrtjo in tako dalje.

Religije so nam govorile zgodbe o teh ključnih stvareh, da bi nam pomagale, da se soočimo z njimi. Ko bo to izginilo, kaj bo ostalo modernemu človeku? Kapitalizem tega nima. Ima umetnost. Toda z umetnostjo ravna zelo nereligiozno, zelo neterapevtsko. Kapitalizem je umetnost oropal njene moči. Modernizem 20. stoletja zanika, da ima umetnost karkoli povedati človeku ali življenju. Umetnost je začela obstajati zaradi umetnosti. Vse drugo velja za propagando ali agitprop.

Zdaj pridemo do te vsesplošne obsesije – da je »prava umetnost« elitistična, skrivnostna, nedostopna, rezervirana samo za elito na Olimpu in zveni, ko bi jo prevedli iz nemščine, in nihče ne razume, za kaj pravzaprav gre.

Nič čudnega, da so vaši najhujši kritiki umetnostni zgodovinarji in kritiki.

Logično, mar ne?

Uživate v tem? Slišala sem, da se lahko tudi zares razjezite.

Seveda se razjezim. To je pomembna bitka, ki jo moraš izbojevati. Žalostno je, da jo sploh moramo bojevati, a toliko ljudi je, akademikov, umetnostnih kritikov, ki so investirali zelo veliko v status quo in zdaj bodo poskušali ustreliti vsakogar, ki bo samo poskušal ta vrtiček ogroziti z novo idejo.

Morda se zdi smešno, ampak resnično verjamem v to, kar govorim, pišem in delam. Sprejemam vse ideje, ne vem, zakaj bi moral nekdo zganjati tak hrup okrog mojih. Sprejmi ali pusti.

Glede na vašo teorijo, da bi morala umetnost imeti predvsem terapevtsko in praktično funkcijo, je razumljivo, da vas napadajo. Tudi mene zmoti, ko mi dajete navodila, kaj naj občutim ob recimo Velazquezovi Las Meninas, ko pa imam svoje občutje te slike.

Seveda, to je običajna reakcija. Če se ne strinjate z mano ali če se jaz ne strinjam z vami, naju ne bodo poslali v zapor ali mučili. Preprosto – ideji obrneš hrbet.

Moja ključna predpostavka je, da umetnost lahko igra veliko večjo in vplivnejšo vlogo, kadar ji dovolimo, da deluje tudi v našem vsakdanjem življenju. Veliko bolje, kot da preučujemo svetovno književnost, bi bilo, če bi se že v šoli začeli učiti o razmerjih in odnosih. O tem vendar govori celotna literatura. Mislim, da so te kategorije, v katere delimo življenje, literatura, zgodovina, filozofija, nesmiselne. Potrebujemo univerze, ki bi nas učile o ljubezni, poželenju, tesnobi, denarju, strahu, politiki, poslovnem ravnanju …

Kaj bi po vašem dosegli z novo kvalifikacijo? Boljše pomnjenje, večji praktični učinek?

Da, tako pa imajo izobraževalni sistemi v večini zahodnih držav predvsem nepraktičen cilj. Zato se učimo matematike, ne poslovnosti, zato mnogo mladih ljudi ne razume kapitalizma, ker jih niso nikoli naučili razumevanja denarja. Kako ga ustvariti, kako ga obdržati, kako ga bolj enakopravno distribuirati. A informacije, ki jih dobimo v našem izobraževalnem sistemu, so za večino ljudi suhoparne in popolnoma neuporabne. Lahko bi šli tako daleč, da bi rekli, da je to oblika zarote: da nas obdržijo šibke in zmedene.

Ste ustvarili blagovno znamko Šolo življenja (School of Life) prav iz tega vzgiba? Da poslovneže, menedžerje korporacij hitro, instantno naučite nekaj o odnosih, umetnosti in filozofiji?

V določenem trenutku, ko je bilo za mano kar nekaj knjig, oddaj, dokumentarcev, sem nenadoma imel dovolj samega sebe in svojega ega, in edini način, da se odmaknem od tega, je bil, da se povežem s skupino ljudi, in rečem, dajmo, ustvarimo nekaj skupaj.

In to je?

Na kratko: znova oživiti čustveno inteligenco v družbi. Tako organiziramo izobraževalne tečaje, svetovanja, tiskamo majice, izdajamo svoj časopis …

Očitno ste po očetu podedovali smisel za posel: franšize Šole življenja se množijo v drugih državah.

Ker so ljudje sami dobili idejo, da bi to šolo ustanovili tudi v njihovi matični državi. Tako imamo franšize v Srbiji, Avstraliji, na Nizozemskem, v Franciji … To so zdaj prvi koraki. Težko je voditi posel, kadar želiš komercializirati nekaj, kar je bilo do zdaj večinoma domena gurujev.

Imate tam predavanja ali pridige?

Ne predavam, sem človek iz ozadja, popolnoma.

Mojster in njegovih dvanajst učencev?

(nasmešek) Pravzaprav je teh, ki predavajo, malo več. In res se ne postavljam v tak položaj, sem neviden, nisem guru, če namigujete na to. (nasmešek) Vse, kar delamo, je z namenom.

Z namenom sem vas tudi vprašala o razliki med »pridigo« in »predavanjem«.

Predavanje je bolj informacija. Pridiga pomeni, da te nekdo z vsemi sredstvi in strastjo poskuša prepričati, vas ogreti za določeno stvar, vam pomagati. Pridiga ima povečan vpliv na občinstvo.

A v našem svetu ima pridiga negativen prizvok.

Tudi zato, ker se jih bojimo. Ljudje, ki znajo goreče govoriti, so ali nori komunisti ali duhovniki.

Toda v resnici so vsi veliki umetniki tega sveta pridigali o boljšem svetu. Kaj je počel Tolstoj s svojimi romani in govori, če ne pridigal? Dostojevski? Prav tako. Kaj je delal Flaubert, če ne pridigal? Sploh ob določenih življenjskih prelomnicah bi bolj kot informativno suhoparno predavanje potrebovali strastno pridigo, ki bi nas pretresla in usmerila na prave tirnice. A vendar smo nagnjeni k temu, da rečemo: »Ne govori mi, kako naj živim.«

Jaz si recimo nenehno želim, da bi od drugih izvedel, kako naj živim.

Umiram od radovednosti, kaj mi bo povedal naslednji človek, ki ga bom srečal. Nenehno iščem odgovore.

Zato me ljudje zanimajo. Zato me nikoli ne bodo nehali zanimati.

Hkrati spadate v skupino zelo uspešnih ljudi, kot je recimo Ted Turner, ki so vso kariero zgradili na dokazovanju pred svojim očetom.

(nasmešek) Mislim, da sem s tem nehal. Da sem v redu.

V preteklosti ste v intervjujih precej odprto govorili o vašem kompleksnem odnosu z dominantnim, oblastnim očetom.

Da, ampak zdaj sem v redu s tem.

Je res, da je po vašem prvem uspehu z romanesknim prvencem vaš oče samo rekel: »Milijon funtov? In kaj misliš zares početi v življenju?«

Da, je. Moj oče je umrl pred leti, zdaj sem sam oče, imam družino, naredil sem nekaj korakov naprej. Vsak oče je nepopoln, vsak sin je nepopoln, vse, kar je na tem svetu, je nepopolno.

In popolnost je dolgočasna. V vaši knjigi Kako ti Proust lahko spremeni življenje citirate Prousta, ki pravi, da najbolj spoznamo človeka tako, da odkrijemo, kaj ga moti, kaj ga spravlja ob živce. In vas?

(smeh) Kaj moti mene? Hm. (dolg premor)

Najbrž je kaj? Slabe kritike, slabe novice?

Mislim, da me moti nelogičnost človeškega značaja. Ko ljudje rečejo, to bom storil, in tega ne storijo. In ko jih vprašaš, zakaj tega niso storili, ti ne morejo dati racionalnega odgovora. To, da so ljudje zelo nepredvidljivi, to me zmoti, da.

Recimo, nekdo ti reče, ljubim te, naslednji trenutek pa naredi nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tem … (nasmešek) Motijo me stvari, ki jih ne razumem. Nelogičnost, nepredvidljivost, to se mi zdi ena od večjih frustracij v življenju.

Glede na to, da ste to vprašanje načeli tudi v knjigi o medijih, kaj je po vašem ključni motor za povečano obsedenost s slavo v sodobni družbi? Družbena klima, problematično otroštvo, premalo ali preveč ljubezni …

Mislim, da je privlačnost slave zelo lahko razumeti. Za vsako željo po slavi je želja, »naj bodo ljudje prijazni z mano«.

Ni to poenostavljanje?

Ne. To je tako preprosto, kot sem rekel. Ljudje hočejo postati slavni, da bi bili drugi prijazni do njih, da bi jih imeli radi, jih spoštovali … A problem nastopi, ko postaneš slaven. In srečal sem kar nekaj slavnih ljudi, ki zdaj tisto, kar so si tako želeli, najbolj sovražijo. Treba je razlikovati med dvema željama po slavi. Prva je pragmatična: Če hočem prodati svoj produkt, pesem, film, avto, knjigo, je dobro, da sem slaven. Drugi vzorec je, kadar nekdo hoče postati slaven zato, da se bo imel lažje rad, da se bo sploh lahko toleriral. Med tema vzorcema je velika razlika.

Lahko ugibam: vi spadate v tistega, ki postane slaven, da proda knjigo.

Po mojem odrasteš takrat, ko ne potrebuješ več slave, da bi lahko toleriral sebe. Takrat se odločiš, da ne boš svoje samozavesti žrtvoval zaradi mnenja popolnih tujcev.

In če me že sprašujete ... Ne gre za to, da mi je vseeno, ali se moje knjige prodajajo ali ne, in kakšno mnenje imajo ljudje o njih, sicer ne bi dajal tega intervjuja.

Dojel sem, da se v trenutku, ko postaneš javna oseba, poveča število tistih, ki bodo o tebi rekli nekaj dobrega, in tistih, ki bodo rekli nekaj slabega. To je normalno. Ne moreš triumfirati nad drugimi ljudmi, ne da bi za to plačal svojo ceno. Ljudje bodo hoteli maščevanje, prej ali slej. To je neizogiben krog slave, gor in dol in spet gor ... Vzponi in padci niso stvar naključja, to je zakon človeške narave. To je zelo težko prenesti. Zato se ljudje, ki so na vrhu slave, hitreje zlomijo.

Kaj natančno po vašem jih zlomi?

To, da svojo samozavest položiš v roke občinstva. Torej: če občinstvo ploska, se počutim odlično. Če občinstvo pljuva po meni, bom padel v depresijo.

Včasih zvezde padejo v depresijo tudi, če jim ploskajo.

Da, to se običajno zgodi takrat, ko zvezdnik ugotovi, da ploskanje ali pljuvanje nima nič opraviti z njimi. Takrat se zlomiš ali pa si prisiljen poiskati drugačen mehanizem samospoštovanja. Nekega dne bom morda napisal knjigo o psihologiji in patologiji slave. Takšno knjigo bi moral v roke dobiti vsak mladi pop zvezdnik. Zato pravim, da je želja po slavi želja po tem, da bi bili drugi prijaznejši z name. Edino rešitev za to povečano patologijo družbe vidim v tem, da celotna družba postane bolj »prijazna«. Takrat si lahko poštar, pomivalec posode, smetar – in ljudje bodo prijazni s tabo.

V knjigi postavite teorijo, da bi mediji morali do slavnih imeti podoben odnos, kot je recimo odnos katoliške cerkve do svetnikov ali odnos Atencev do govornikov in metalcev diska.

Se vam zdi čudno? Slavne bi morali predstavljati na način, v čem so nam lahko zgled in navdih. Slavni bi v nas produktivno vzbujali ravno pravo mero, reciva temu, zdrave zavisti, z njo bi prepoznavali lastne, skromnejše talente.

Tako pa se vse v naši družbi vrti samo okrog izjem; mediji nam predstavljajo izjemne moške in ženske: ljudi, ki tečejo hitreje od kogarkoli na svetu, ki znajo kuhati najbolj slastne jedi, imajo brezhibno lep obraz ali znajo čudovito peti. Ko otroka vprašaš, kaj boš, ko boš velik, ne bo več rekel zdravnik, mehanik, učitelj, ampak »rad bi bil slaven«. To je tragično.

Če si samo »normalen«, to v zahodni družbi ne le da ni dovolj, normalnost ima celo slabšalni prizvok. Kar potrebuje vsaka zdrava družba, je skupno dobro. Izvorno so to sanje komunizma. Ideja je čudovita, a žal je šlo vse skupaj zelo narobe.

Zdaj ste že nekajkrat omenili komunizem. Zato, ker prihajam iz Slovenije ali zato, ker se v vaših idejah na neki način spogledujete z njim?

(nasmešek) Mislim, da s komunizmom nikakor še nismo zaključili. Sanje komunizma bodo s človeštvom za vedno. Zato nikoli ne bo povsem izginil.

Mar ni komunizem v angleško govorečih državah še vedno nevaren virus?

Je. Za to je poskrbela prava antipropaganda. Vi ste imeli drugo vrsto propagande.

Živeli smo v mehkejši različici komunizma.

Vem, vem. Toda hočem reči, da je vizija komunizma dostojanstvo vsakega posameznika, pravična razporeditev virov. In to so zelo mogočne sanje. Zato ni čudno, da ob tej ekonomski krizi ljudje na zahodu spet berejo Marxa.

In vi? Kako sta si s Karlom Marxom?

Mislim, da je rešitev v ureditvi, ki bi bila nekje vmes med komunizmom in kapitalizmom, ureditev, ki bi uravnotežila interese posameznika in interes skupnosti, kakršno imajo Danska, Norveška, Švica …

To ni raketna fizika, a moj bog, kako je to težko izvesti v praksi, mar ne? V Veliki Britaniji imamo konkreten sloj zelo zelo bogatih ljudi, ki so v strahu, da bi se obstoječi sistem spremenil, vse vzvode moči usmerili v to, da vzdržujejo status quo.

Tako smo še vedno priča nefleksibilnosti, pomanjkanju domišljije, kultu strahu, strahu pred komunizmom ... Žalostno je, da bomo morda potrebovali naslednjih sto petdeset let, da bi uredili osnovne stvari, torej da ima vsakdo možnost, da živi v spodobnem domu, možnost zdravniške oskrbe, možnost šolanja … Domišljija človeka je tam zgoraj, dejansko stanje je tukaj, okrog nas. Verjamem, da se bo ta prepad začel ožiti.