Prevajanje je tudi neke vrste darežljivost do soljudi

Aleš Berger je prevajalsko umetnost povzdignil na raven javne ustvarjalne geste, kot je zapisano v utemeljitvi k Prešernovi nagradi.

Objavljeno
03. februar 2017 10.07
Aleš Berger, prevajalec, v Ljubljani, 31. januarja 2017. [Aleš Berger,prevajalci,prevajanje,književnost,književniki,prevodi,literatura]
Patricija Maličev
Patricija Maličev

»Aleš Berger je s svojo raznovrstno jezikovno dejavnostjo in s celostnim pogledom na jezik neprecenljivo obogatil slovenski umetnostni in kulturni prostor. Njegov prevajalski opus je impozantno avtorsko delo. Prevajalsko umetnost, ki se še zdaj včasih otepa bremena anonimnosti, je povzdignil na raven javne ustvarjalne geste, posebej z nekaterimi najzahtevnejšimi prevodi, ki jih zmore le avtentičen jezikovni umetnik. Slovenskim bralcem je ponudil premišljene, briljantno izbrušene in duhovite prevode cele vrste ključnih avtorjev univerzalne književnosti,« je zapisal Primož Vitez v utemeljitvi k nagradi.

»Najbrž vse, kar človek počne, v njem pusti neko sled, nemara je to zdaj že epigonsko, morda pa niti ne; si v tem svetu ognjemetov besed,« je odgovoril mojster slovenske besede, prevajanja in knjižnega urednikovanja na moje vrtanje, kako je vse to nekajdesetletno prevajanje in urednikovanje na Mladinski knjigi pravzaprav neizogibno pripeljalo, da je začel tudi sam pisati knjige.

Čeprav je silno navezan na francoščino, si ne predstavlja, da bi živel v Franciji ali kjer koli drugod, danes ali v preteklosti – »in to pride od navezanosti na materinščino«, razmišlja Berger. Zato v francoščini preklinja samo v Franciji. In nasploh kolne zelo malo.

Posluha nikdar ni imel nobenega, v pevske zbore ga niso vključevali, ko ga je stara mama peljala, da bi se učil igranja na klavir, so ga odklonili, pri tabornem ognju je vedno sedal k tistemu, ki je imel največ posluha in je najbolj naglas pel, zato da mu je lahko pritegoval. »Po drugi strani pa mi glasba v življenju pomeni vse več, od vedno sem rad poslušal francoski šanson, tudi zabavno glasbo, džez in klasiko.« Zdaj pa zvečine posluša, radijski program ARS, kupuje cedeje – kot pravi, podpira to izumirajočo panogo. »Rad imam italijanske kantavtorje Gianmario Testo, Francesca Guccinija, Španca Paca Ibáñeza. Rad imam Brino Vogelnik in Severo Gjurin. Nedosegljiv je pa še vedno Tomaž Pengov.« In res, za različnimi časopisi in fascikli na kuhinjski mizi, za katero sva se pogovarjala, je na robu ležal njegov cede. Rimska cesta z njemu zelo ljubo Ostani lepa. Bil je pač tak dan, poln spominov na prijatelje.

Kako se je začelo to, med vami in prevajanjem?

Začelo se je v nižji srednji šoli, kot anekdota. S prijateljem Alešem sva se ozirala po dijaškem zaslužku in stopila sva na uredništvo športnega časopisa Polet s predlogom, da bi poročala z nogometnih tekem, spremljala moštva, kot so bila Krim, Ilirija, Svoboda. Niso naju vzeli preveč zares, pa sva se napotila na Nedeljski dnevnik, k uredniku Miranu Sattlerju, s ponudbo, da bi kaj prevedla, iz angleščine, kajpak. Tam sva imela več sreče: dobrodušni urednik je prikimal in nama dal v delo tujejezično reportažo o slovitem boksarju, ki se je tedaj imenoval še Cassius Clay. Preizkus sva opravila in potem prevedla menda deset zgodb, zvečine kriminalnih.

Po pravici povedano: prevajal je zvečine Aleš, na roko, sam pa sem tisto malo polektoriral in pretipkal na prenosni pisalni stroj tops2, ki sem si ga bil kupil z denarjem, zasluženim z inštrukcijami. To torej niso bili pravi prevodi, poleg tega mi je Aleš, ki je potem krenil v tehnično stroko, a še vedno zagreto rečeva kakšno o jeziku, čez čas priznal, da si je eno ali dve zgodbi kar sam izmislil, a v spominu mi ostajajo kot prvo spoprijemanje z jezikom, z oblikovanjem stavkov, iskanjem besed.

Resneje, pravzaprav, čisto zares, se je začelo ob približno istem času: razgledana, nekonvencionalna profesorica francoščine, pri kateri sem sicer imel ob polletju cvek, ker sem se nekaj bahatil in se ne učil nepravilnih glagolov, je v razred prinesla knjigi, za kateri lahko, ko se oziram petinpetdeset let nazaj, rečem, da sta me kar zaznamovali, nekako opredelili: antologijo črnskih pesnikov, pišočih v francoščini, in slovito pesniško zbirko Jacquesa Préverta Paroles. Iz prve smo sošolci prevedli kak ducat pesmi in z njimi pripravili (dvojezični!) literarni večer, s katerim smo gostovali po Sloveniji, Préverta sem se lotil sam in nekaj izdelkov (med njimi nepozabno Barbaro!) objavil na razrednem stenčasu ?? če vam ta beseda še kaj pove.

Črnski pesniki, Senghor, Césaire, Rabéarivelo, so me še potem, ko sva z Venom Tauferjem pripravila obsežno antologijo, spremljali v različna življenjska obdobja, in prav tako, če ne še bolj, mojster Prévert, s katerim bom konec leta, tako kaže, zaokrožil prevajalsko pot. Kaj vse nas je torej lahko doletelo v takratnih srednješolskih klopeh, med katere je profesorica Ravnikarjeva spustila čudežnega Prévertovega ptiča lirorepca, prevejanega oponašalca …

»Ne tako dolgo tega smo se muzali ob novicah, kako v ZDA »korigirajo« Twainova pobiča Toma Sawyerja in Hucka Finna; jutri bom nemara vesel, da sem že prevedel Ciganski romansero Garcíe Lorce in mi ni treba iskati rim na »romi«.« Foto: Uroš Hočevar

Je prevajalstvo umetniška zvrst?

Po pravici rečeno, o tem ne razmišljam preveč, saj za sam prevod vprašanje nikakor ni bistveno. Lahko pa postavimo takole: če je umetnost tisto, kar nastaja, vznika iz ničesar, creatio ex nihilo, potem prevajanje, ki ga zmeraj vodi izvirnik, to ni, in v tem primeru oznako umetnost zaslužijo le pisanje, slikanje, skladanje; upam, da nisem česa pozabil. Poznam, saj sem nekaj malega napisal, tesnobo pred praznim belim listom, ki je drugačna, mogočnejša od tiste, ko zreš v knjigo, napisano v tujem jeziku, a tudi slednje ne gre podcenjevati, pa naj potem pripelje do umetniškega ali poustvarjalnega dosežka. Mogoče bi se igralci, glasbeni izvajalci, režiserji in še kdo strinjali z mano …

Večkrat je slišati, da se v prevodu zmeraj nekaj – dosti – izgubi.

Seveda, to ni kakšna posebna modrost, posebej ne, če je povedana samovšečno, nekako visokostno. Ampak kje, prosim vas, pa se nič ne izgubi? Že pri tistem, kar nam iz možganov pride na usta, se kaj porazgubi, predrugači, zazveni v drugačnih vibracijah. Pa tudi, bogme, kaj pridobi, nekaj, kar ni bilo v mislih, pa tisto potem izreče beseda. Ne plediram za poljubnost, naključnost, intuitivnost, pri prevajanju sem s srcem in pametjo na popolnoma drugi strani, a se tudi ne strinjam z razvpito »zvestobo« izvirniku za vsako ceno in s posledičnimi marnjami o »nezvestobi« dobrih prevodov, to so take poceni floskule, ampak za neko globalno skladnost z njim, kot se uresniči po temeljitem študiju besedila in interferenčnem ukvarjanju z njegovimi različnimi plastmi. In ob majčkeni pomoči ne zmeraj čisto razumljivega navdiha …

Moj mlajši kolega Primož Vitez, sam izvrsten prevajalec, mi je oni dan pozno v večer razlagal, kako prevajalec na novo piše izvirnik in sta po statusu oba enakovredna, bil je inspirativen, bogat pogovor tudi zame, starega moža … Njegova utemeljitev ob nagradi, ki me je doletela, pa je sploh izvrstna, ne zato, ker me hvali – čeprav priznam, da sem tisto z zadoščenjem prebral –, ampak ker gre za strasten in obenem globoko premišljen pledoajé prevajalski, če hočete, umetnosti.

V izjavi po razglasitvi nagrade ste rekli, da jo razumete tudi kot priznanje »prevajalskemu plemenu«.

Absolutno. Spontano sem uporabil ta malo bolj slikoviti izraz. Od Trubarja naprej nas ugledujem, prevajalce, prenašalce in presajevalce tujih misli in besed v »slovenšno celo«. Saj veste, da je tudi Prešeren prevajal, dva daljša prevoda je vključil celó v zbirko Poezije. Za enega, Burgerjevo Lenoro, sem nekoč slišal, da ga je razjezilo, ko je v knjigi Žige Zoisa prebral ob njej baronovo opombo »neprevedljivo«, in se je odločil, da mu dokaže nasprotno. Kar se mu je nadvse posrečilo.

Pa ne le véliki pesniki v zrelih letih, ne le Župančič, tudi mladi, prezgodaj umrli, Murn, Kosovel, vsi so se želeli, ob izvirnem ustvarjanju, preizkusiti tudi v tem, kako »ponašiti« tuje leposlovje. Po prvi svetovni vojni se je prevajanje zelo razcvetelo, po drugi pa je marsikdaj prevzelo vlogo tihotapljenja »pregrešnih«, tudi subverzivnih izdelkov tujih književnosti. Iz pisalnih strojev razgledanih prevajalcev in iz miznic pogumnih urednikov so prihajale prav nepredstavljive stvari. Si mislite, da je Orwellova antiutopija 1984 v slovenskem prevodu Alenke Puhar izšla že leta 1967? Sam se spominjam ponatisa iz jeseni 1983, ko so tiste Kondorje prodajali na vseh oddelkih tedanjega Konzorcija in je do konca leta pošlo par tisoč izvodov. In to ni bil edini primer. In hkrati so pripadniki mojega plemena svoje početje ves čas reflektirali, utemeljevali, z različnih zornih kotov, z vsemi mogočimi argumenti, polni načrtov in obračunov s samim seboj; poglejte si knjigi Prevajalci o prevodu, ki ju je pripravila Majda Stanovnik in ki pričata o tej nenehni sámorefleksiji.

Ampak pri prevajanju je vsak prevajalec kar sam.

Seveda. Človek je večino časa sam, še posebej če kaj dela, ustvarja. Ne vem, kako se slikar ali kipar znajdeta vis-à-vis svojega modela, kakšne interakcije se napletejo tam, sam imam do tujih besed in stavkov razvnet, spoštljiv odnos. No ja, včasih jih, če so preveč zaguljene, tudi malček zasovražim, a ne za dolgo; to je pač narobna stran zagrete naklonjenosti. Kadar sem delal kaj res težkega, v verzih in rimah, pa so itak, če sem hotel ali ne, hodile z mano: neke klopi ob Roni se ne spominjam zaradi čedne Arležanke, ki bi sedela tam, ampak ker sem na njej, v glavi, kar spodobno prevedel štiri Molièrove aleksandrince in potem hitel domov za mizo, da ne bi iz glave izpuhteli.

Ko sta bila sinova majhna, sta me na sprehodu kdaj podražila, ko sta videla, da nekaj štejem na prste: »A spet prevajaš?« Rudi Šeligo me je, ko sem se v pogovoru preveč nekam zamislil, le napol v šali pokaral: »Nehaj no prevajat!« V takšnih trenutkih, ki so res nekako čudaški, a včasih tudi presenetljivo plodni, je prevajalec kar dvakratno sam, čemeč v metežu zlogov in pletežu rim.

So tudi dnevi, ko se med prevajanjem z avtorjevimi stališči ne strinjate, tudi s svetovnim nazorom? Se od tistega dne, trenutka dalje vaše delo zelo spremeni?

Nobenega avtorja nisem prevajal zaradi njegovih »stališč«, kaj šele svetovnega nazora, pa saj dobri pisci, tisti, ki so me zanimali, tega niti ne izpostavljajo. Zanje sem se odločal zaradi afinitete, tudi privrženosti do njihovega jezikovnega upodabljanja sveta, eminentno estetske kategorije, in ne zaradi resnic, ki bi jih morebiti želeli bralcu predočiti. Seveda pa pri tem nisem mogel, zmogel, intimno deliti vse metafizične tesnobe, recimo, romanov Samuela Becketta ali nasladnih sprevrženosti grofa de Lautréamonta, lahko pa sem se potrudil, da sem v slovenščini izrazil vse jezikovno mojstrstvo, izrazno iznajdljivost in doslednost, ki jih dela premorejo. Pa tudi Queneaujevih Cice v metroju in Vaj v slogu se nisem polotil, ker bi si domišljal, da sem ne vem kakšen šaljivec, ampak ker sem upal, da se mi bo posrečilo v slovenščino pregnesti njegov včasih sproščujoči, včasih pa bridki humor.

Veste, prevajalci, vsaj zase lahko rečem, nismo prehudi stanovitneži, ideološko zadrti ali strankarsko opredeljeni, zavezani smo, spet govorim le zase, le jeziku, njegovim mnogoterim lesketom v mavricah pomenov. Sam sem v zasebnem življenju mogoče prestrog legalist, a bi z veseljem prevedel kakšno duhovito, udarno, tudi militantno anarhistično pesem, če bi mi bila všeč.

Kako gledate na položaj prevajanja in prevajalcev danes? Kako naj bralec razloči dober prevod od slabega?

Prevaja se ogromno, najbrž največ v zgodovini slovenske pismenosti. To je dobro in slabo hkrati, a po mojem še zmerom pretehta pozitivna plat: v skoraj vseh pogledih dohajamo, kar se dogaja v sodobni tuji književnosti, v okviru svojih možnosti seveda. Včasih rad razlagam, da smo nekako na prelomu tisočletja dohiteli svoje pregovorno »zamudništvo« tudi po zaslugi generacije, katere del sem, in mlajših kolegov in se zdaj ni treba kar naprej ozirati, kaj vse iz nekdanjih dni bi bilo treba še prevesti, ampak – uredniško in prevajalsko – suvereno stopati v korak s časom. Vem, sliši se bolj enostavno, kot je v resnici, a nekako tu smo, o tem sem prepričan.

Glede sodbe o kakovosti prevodov pa je odločitev prepuščena jezikovnemu čutu vsakega bralca posebej, marsikdo najbrž niti ne opazi, da ga pri tujem romanu navduši – ali od njega odvrne – prav jezikovna podoba v slovenščini; sam sem na to, tudi zaradi poklicne zgodovine, izredno občutljiv. Pri tridesetletnem uredniškem – in ob tem lektorskem – delu sem zaznaval dvoje vrst slabosti pri prevodih: na eni strani so bile »napakice«, ki se jih je dalo v pogovorih s sodelavci enkrat za vselej odpraviti, za en droben seznam bi jih bilo. Včasih sem se pridušal, da ga bom napisal. Takšnih pogovorov sem imel obilo, zlasti z mlajšimi kolegicami in kolegi, bile so polne, poklicno in zasebno bogate ure, tudi sam sem se pri tem dosti naučil od njih, in vesel sem, kadar slišim, da kdo, ki je zdaj uveljavljen stanovski tovariš, omeni, da sem bil priljuden striček urednik.

Hujši, dostikrat nepopravljivo obupni pa so prevodi, skoz katere »buta« izvirnik s svojo skladnjo in stavčnim redom in besednimi zvezami, saj si prevajalec ni vzel časa, da bi posamezen stavek prej v celoti prebral, premislil in pregnetel – takrat ima bralec občutek, kot bi se z lahkim kolesom peljal po grobi kaldrmi, kot bi neprostovoljno sodeloval na dirki Pariz–Roubaix. Takšno knjigo, ko po njej polistam v javni knjižnici, pustim kar na polici, čeprav bi me vsebina zanimala.

Kaj pa mislite o slovenščini danes in tukaj?

Moja materinščina je v dobri formi, neprenehoma se razvija, brbota kot rebula v sodu, stopa z ramo ob rami s tujimi jeziki, bogato se izraža v izvirni in prevodni literaturi, suvereno se legitimira v vse številčnejših, tudi specializiranih slovarjih. Lani me je razveselil Slovar sinonimov, kakršnega sem pogrešal od študentskih let. Če pa pogledamo, kako ji je v javni rabi, je razlogov za lamentacijo in resignacijo vse več. S tem ne mislim na sleng in žargonsko govorico mladostnikov, čeprav se mi včasih lahko zdi pretirana; če se pri tem kažeta veselje do jezika in iznajdljivost, se zmeraj kaj dobrega izcimi. Jezi in boli pa me naša papagajasta servilnost, od univerze do zadnje kramarije. Izstopite na avtobusni postaji na Bledu in se vam bo zazdelo, da ste nekje v ZDA. Pogledate oglasni panó sredi Ljubljane; reklamirajo se nekakšni Tragovi u sjeti, ki naj nas pripeljejo na koncert v Cankarjev dom. Celó na ljubem mi izvrstnem radijskem programu ARS urednika za džez z užitkom napovedujeta skladbe in albume izključno v angleščini, češ da gre za nekakšne »džez standarde«. Bože mili, koliko terminoloških slovarjev so izdali pri SAZU in še kje, tu pa ne moremo posloveniti par sto naslovov in jih napovedovati po naše! Sámozagledanost ali mentalna lenoba?

Naj povem anekdoto, ki je dosti več kot to. Pred nedavnim sem iz Nove Gorice v Ljubljano peljal študentko iz Doberdoba, rojakinjo; govorila je izborno slovenščino. Med pomenkom sem jo vprašal, kako se ji kaj zdi v Ljubljani, v študentskem domu. Z vsem je bila zadovoljna, le čudi jo, je pripomnila, kako grdo in nemarno govorijo njeni kolegi. »Mi pa smo se morali za svoj jezik boriti,« mi je, triindvajsetletnica, povedala nekaj, kar sem si globoko zapomnil.

In še ena anekdota, ki pa govori o tem, kako sami kastriramo svoj jezik. V nekem pogovoru sem povedal, da sem prevajal tudi črnske pesnike, ki so pisali v francoščini. V avtorizaciji, ki sem jo dobil v pregled, je pisalo: »temnopolte« pesnike. Pa je bila izpraševalka bistra, razgledana, spoštovanja vredna gospa; neki politično korektni refleks ji je besedo »črnski« (ki nikakor ni omalovažujoča, saj so se pesniki v barvi svoje kože celó na novo utemeljevali) »prevedel« v nekakšno temnopoltost, ki se lahko, konec koncev, pridobi tudi v solariju. Ne tako dolgo tega smo se muzali ob novicah, kako v ZDA »korigirajo« Twainova pobiča Toma Sawyerja in Hucka Finna; jutri bom nemara vesel, da sem že prevedel Ciganski romansero Garcíe Lorce in mi ni treba iskati rim na »romi«.

Bi bilo moč izpostaviti, s katerim prevodom ste se najbolj namučili in katerega ste ob začetku dela, nemara, celo podcenjevali?

Nobenega nisem podcenjeval. Težko bi tudi izpostavil, kateri je bil zame najbolj pomemben. Z izborom, ki ga je izpisal Primož Vitez v obrazložitvi nagrade, se kar strinjam. Glede na to, da gre kar za dolgo življenjsko obdobje, vsak težji prevod, ki se ga zdaj spomnim, evocira tudi čas, okoliščine, v katerih sem delal. Upanja, kose življenja. Zagotovo moram omeniti prvi prevod Noč bliskov: iz nadrealističnih besedil. Izšel je leta 1974 v zbirki Kondor, ob petdesetletnici manifesta nadrealizma. Tu se vedno s hvaležnostjo in spoštovanjem spomnim urednika Kondorja Uroša Kraigherja, ki je tako prevratno smer vzel v to »šolsko« zbirko. Pred dnevi je bila pri meni tv-ekipa in pogovarjali smo se o prevodih; in ko smo končali, je eden od snemalcev rekel, ja, saj Noč bliskov smo v gimnaziji kar naprej brali. Se pravi, da je šlo za knjigo, ki je bila odmevna.

Hvala bogu sem imel takih prevodov kar nekaj. Zdaj se spomnim obeh Queneaujev, Cice v Metroju in Vaj v slogu. Odmevi Vaj v slogu me tudi spremljajo, šolske skupine jih še kdaj uprizorijo, zdijo se jim navdihujoča svoboda literature.

Lep spomin, ki ga večkrat omenim, je prevajanje Renéja Chara. Zelo hermetičen francoski pesnik – a najbrž eden največjih prejšnjega stoletja. Prvi blok prevoda je izšel v Novi reviji. In potem sem čez štirinajst dni srečal starega prijatelja Milana Deklevo, iz torbe je potegnil revijo in rekel: Glej, to ves čas berem … In potem pomisliš, da je prevajanje tudi neke vrste darežljivost do soljudi, do prijatelja, ki zna druge jezike, francoščine ne, se lahko izkaže kot darilo …


Foto: Uroš Hočevar/Delo

Kako ste usklajevali, tako kontinuirano, urednikovanje, pregled prevodov drugih avtorjev in še svoje prevajanje? Je bilo prav prevajanje intenzivnejši del vašega delovnika?

No, ob tem sem več kot dvajset let pisal tudi gledališke ocene, kar je še dodatno, tudi fizično naporno početje, treba je na predstave, tudi drugačne emocije se doživlja na predstavah in skušaš to pretopiti v jezik …

Jih berete danes?

Jih, če niso na spletu zaklenjene. Zdi se mi škoda, kako je danes gledališka kritika marginalizirana, ko sem sam bil kritik, smo imeli na voljo neomejen prostor. Nekoč, spomnim se, sem napisal osem tipkanih strani. Urednik Peter Kolšek me je debelo pogledal. Dva dni sem moral počakati, da je bilo na razpolago dovolj prostora, da je bilo objavljeno – ampak objavljeno je bilo v celoti. Takrat je že obseg ocene dal vedeti, kaj si avtor ocene misli. Takšen primer je bila predstava Peer Gynt Slobodana Unkovskega.

A prej ste vprašali, ali je bilo prevajanje najbolj intenzivni del? Opazil sem, da če sem imel v službi ogromno dela in se jezil, mi je doma prevajanje najbolj šlo. Če pa so bili dnevni, ko sem se v službi malo podolgočasil, se mi tudi doma ni ljubilo veliko s prevajanjem ukvarjati.

Izdajali ste več proze kot poezije. In predvsem moške.

Več proze je bilo zato, ker jo je več tudi nastajalo. Poezija je bila od vedno getoizirana. Ljudje bodo zmeraj več brali romane kot pa pesniške zbirke – in temu primerne so tudi naklade. Kar srce me zaboli, ko vidim prevodno zbirko poezije, od 200 do 250 izvodov naklade.

Kar se pa tiče moških in žensk, je pač tako, da smo izdajali predvsem moške zato, ker je v prejšnjih stoletjih leposlovje pisalo neprimerno več moških kot žensk. To je edini razlog, zakaj jih nismo prevajali. Nekatere pobornice ženske enakopravnosti zahtevajo večji delež ženskih kvot v čitankah in berilih. Nimajo čisto prav, pri ženskah ni bilo takšne pisateljske kontinuitete, in če se prav spomnim, sem tiskal Sylvio Plath, njene pesmi in en roman, pa Nathalie Sarraute … Da ne boste mislili, da sem se šel kakšen moški šovinizem, daleč od tega. Včasih res niso veliko pisale …

Danes jih piše veliko, moških in žensk, preveč.

Nobena knjiga ni preveč. Čeprav bi tudi sam raje videl, da bi bilo sito gostejše, naklade izbranih pa višje. Kar pa se tiče spreminjanja slovenskega literarnega kanona za nazaj, vpeljave ženskih imen v berila, čitanke, učne načrte – je lahko to dvorezen meč. Čeprav se po drugi strani strinjam, da bi se pri vsakoletnem maturitetnem branju lahko ozrli tudi po kakšni slovenski avtorici.

Kateri, na primer?

Pustimo žive, naj potem omenim Berto Bojetu. Pa še dve od živih bi mi prišli na misel.

Poraja se mi vprašanje, kako drugače je prevajati, na primer, moderno francosko poezijo in potem kakšen strip ali slikanico, ne govorim o težavnosti, temveč o tem, da potem beremo »vašega« Asterixa ali Nikca, način, kako vi razumete humor in pustolovščine, kako ste jih razumeli kot otrok oziroma kako danes mislite, da ste jih doživljali in razumeli kot odraščajoči deček. Imam prav? Ne nazadnje so vaše besedne igre iz Asterixa v marsikateri družini ponarodele …

Asterixa sem bral kot študent. S kakšnimi očmi sem se mu približal kot prevajalec? Najbrž z očmi tiste starosti, v kateri sem se ga lotil. Nikca pa prej niti poznal nisem dobro. Nikec se dogaja v nekem drugem času, v Franciji, ko so bile šole še enospolne in so bile kazni drugačne … Toda humor je tako prisrčen. Junak je zelo brihten, hkrati pa tako tup. Med prevajanjem Nikca sem imel težjo operacijo, tako da sem med okrevanjem naredil eno zgodbico na dan, tri strani. Potem sem šel na špancir, hočem reči, bil sem v dobri prevajalski družbi. Nikec me je nekako potegnil nazaj v prevajalsko življenje.

Ampak zdaj že lahko vprašam, katero delo je bilo za vas v prevajalskem smislu prelomno?

Queneaujeve Vaje v slogu, ker so me leta 1986 našli francoski prevajalci in nas prevajalce povabili v Arles na neko okroglo mizo o Vajah v slogu. Tam sem spoznal ljudi in izvedel, da se bo tam vsak čas odprlo prevajalsko središče – v katero zdaj hodim že 25 let. Tam sem tako rekoč doajen, samo kolega Poljak ima več obiskov zabeleženih od mene. Boter Queneau mi je pomagal.

Prevajate zadnjih štirideset let. Odredil vas je čas in duh, ki danes nemara žal ne obstaja več. Kakšni ste (bili) premišljevalci, intelektualci tistega časa, na primer, osemdesetih?

Od leta 1980 sem bil ustanovitveni član uredništva Nove revije, kar tudi ni bila šala. Po svoje je bilo tudi družabno darežljivo. Saj ni šlo samo za politiko – imel sem se priložnost družiti s starejšimi kolegi in kar kipelo je od refleksij umetnosti in literature. Večina, začenši z Nikom Grafenauerjem, smo prihajali z univerzitetne šole Dušana Pirjevca in imeli glede literature podobna prepričanja, ki so izhajala iz njegovih razmišljanj. To je bilo duhovno bogato obdobje, če se samo spomnim Tarasa Kermaunerja, Marjana Rožanca, Rudija Šeliga, Draga Jančarja, Borisa A. Novaka, da jih ne bom pol pozabil …

Bil je vsestransko razgiban čas. In bila je to raznolika druščina, a z mnogimi skupnimi imenovalci. Upam, da mlajše generacije še znajo to doživeti. In tudi to je posebnost, da skoraj nihče, potem ko je prišla demokracija, ni participiral pri novi oblasti, da bi unovčil svoj delež. Pred dnevi je umrl Drago Demšar, zagrizen demokrat. Če bi mu bilo do tega, bi verjetno v novem režimu lahko prosperiral do najvišjih mest, pa ga te reči niso zanimale.

Ko ste prevzemali uredniško mesto na Mladinski knjigi, vam je tam tedanji glavni urednik Borut Ingolič rekel, kdor postane založnik, založnik tudi ostane. A za dobrim knjižnim katalogom na založbi, prevajalskim programom je vedno človek. Kakšen naj bi bil?

Predan stvari. Lahko je predan tudi kuharskim knjigam, likovnim monografijam. Ali knjigam o živalstvu. Dobri literaturi. Dober urednik realizira tudi del sebe. Ambicije, znanje in željo, da nekaj dobrega da naprej.