Prevajanje Svetega pisma med teorijo in prakso

Nekaj novejših raziskav je pokazalo, da dežele, v katerih je bilo Sveto pismo delno ali v celoti zgodaj prevedeno v domači ­jezik in je bilo v rabi na občestvenem in zasebnem območju, izkazujejo višjo stopnjo človeškega razvoja kakor dežele, v katerih je Sveto pismo bolj pozno postalo dostopno v narodnem jeziku kot temeljni vir zasebne in narodne samobitnosti.

V svetovnem merilu je nekaj posebnega, da se majhen slovenski narod uvršča na 14. mesto najstarejših celotnih prevodov Svetega pisma (Dalmatinova Biblija, 1584). V zavesti izredne pomembnosti najstarejših prevodov Svetega pisma sem v obdobju od 2003 do 2007 v okviru ZRC SAZU in Teološke fakultete Univerze v Ljubljani ter ob sodelovanju z glavnim urednikom mednarodne zbirke Biblia Slavica prof. Hansom Rothejem z Univerze v Bonnu organiziral pripravo in izid faksimilov najstarejših slovenskih prevodov Svetega pisma (Trubarjevi in Dalmatinovi prevodi iz obdobja od 1555 do 1982) in znanstvenega komentarja; oba monumentalna zvezka sta izšla leta 2007 pri založbi Ferdinand Schöningh v Nemčiji v zbirki Biblia Slavica. Ta monumentalna izdaja je bila slovesno predstavljena v okviru svetovnega kongresa IOSOT (International Organization for the Study of the Old Testament), ki je od 12. do 20. julija 2007 potekal v Ljubljani pod mojim predsedstvom, ko sem bil predsednik IOSOT (2004–2007).

Nekaj posebnega je tudi to, da je majhna dežela Slovenija v zadnjih desetletjih dobila dva komentirana prevoda Svetega pisma. Od leta 1980 do 1996 je potekala priprava slovenskega standardnega prevoda, ki ima značaj ekumenske Biblije, od leta 2007 večinoma ista ekipa pripravlja novi komentirani prevod po zgledu slovite Jeruzalemske Biblije. Ta prevod bo predvidoma končan čez dve leti in bo imel skoraj 3000 strani. Ker sem organizator, koordinator, soavtor in urednik obeh prevodov, je razumljivo, da sem ves čas moral skrbeti za ustrezno strokovno logistiko, ki je v celoti v skladu s sodobnim stanjem bibličnih znanosti in najbolj upoštevanih pogledov na teorijo in prakso prevajanja.

Sad tega tridesetletnega intenzivnega spremljanja sta dve knjigi: Svetopisemska lastna imena (2007) in Prevajanje med teorijo in prakso (2013). Obe sta izšli pri Založbi ZRC in ZRC SAZU kot samostojni publikaciji. Prva je leta 2010 izšla tudi v angleščini pri založbi T & T Clark International (New York/London) z naslovom The Transformation of Biblical Proper Names. Šest obširnih poglavij knjige o prevajanju kaže, da gre za zelo redek, dejansko edinstven prikaz pogledov na prevajanje v obdobju od antike do danes. Težišče knjige je na vprašanju, kako se izredno bogata tradicija prevajanja Svetega pisma sklada s splošnimi pogledi na prevajanje, ki so jih podali klasiki literarne teorije in filozofije od antike do danes, in v čem bi lahko videli specifiko prevajanja Svetega pisma. Pričujoči prispevek je večinoma prirejen po besedilu zadnjega poglavja te knjige.

Novi slovenski prevod Svetega pisma za jeruzalemsko izdajo

V letih od 1979 do 1996 smo po naročilu in pod pokroviteljstvom Slovenske škofovske konference pripravljali nov komentiran prevod Svetega pisma, ki smo ga tik pred izidom leta 1996 poimenovali Slovenski standardni prevod (SSP). Slovesno smo ga septembra 1996 predstavili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru svetovnega kongresa strokovnjakov za tekstno kritiko in hermenevtiko, ki smo ga organizirali ob sodelovanju SAZU, Univerze v Ljubljani in Slovenske škofovske konference. Ta prevod je do danes doživel več ponatisov v nespremenjeni študijski izdaji in revidirani osnovni izdaji, ki je prvič izšla leta 2000. Izredna popularnost tako imenovane Jeruzalemske Biblije v svetovnem merilu je bila razlog, da sem leta 2007 dal uradno pobudo za pripravo novega slovenskega prevoda Svetega pisma z vključitvijo uvodov in prirejenih opomb iz izvirne francoske izdaje Jeruzalemske Biblije. Glavni cilj novega prevoda je iskanje večje skladnosti med izvirnikom in izročilom prevajanja v Evropi in Sloveniji, večkrat pa je bila izražena tudi želja po večjem obsegu sintetičnih opomb k temeljnim teološkim pojmom. Takšne opombe so značilne za Jeruzalemsko Biblijo, toda radikalnejše protestantske skupnosti predvsem obsežnejše komentarje teološke narave odklanjajo.

Pot od revizije do novega prevoda Svetega pisma

Prvi sklep prve plenarne seje razširjenega odbora za pripravo slovenske ekumenske Biblije SSP z dne 9. maja 1981 se glasi: Prevod naj bo dosledno po izvirniku in čim bolj v koraku s sodobno slovenščino. V treh letih pred izidom SSP v eni knjigi (1993–1996) je potekalo odločilno usklajevalno delo, ki je pokazalo, kako nujna sta upoštevanje literarnih struktur besedil ter poenotenje temeljnega besedišča in stalnih besednih zvez. Zaradi pomanjkanja časa celotnega usklajevalnega dela ni bilo mogoče opraviti v vseh segmentih dovolj dobro. Temeljno nalogo priprave novega prevoda svetopisemskega besedila bi lahko strnili v šest točk:

1. Večja točnost prevoda na splošno.

2. Povečano upoštevanje svetopisemskih literarnih vrst, sloga in retorike.

3. Popolno poenotenje stalnih besednih zvez in citatov iz Stare zaveze v Novi zavezi.

4. Popolno poenotenje besedišča tehnične narave.

5. Relativno poenotenje besedišča teološke narave.

6. Dosledna standardizacija lastnih imen.

Glede prve postavke velja poudariti, da točnost prevoda ni v vseh knjigah enaka. Zato si v pripravi novega prevoda prizadevamo za večjo homogenost v splošnem smislu. Posebna pozornost velja bogastvu in lepoti svetopisemskih literarnih struktur, sloga in retorike. Stalne besedne zveze in citati so bili že v SSP v središču pozornosti, zdaj v tej smeri delamo še precej bolj pozorno. Besedišče tehnične narave je bilo poenoteno za glasbila, daritve, mere, denarne enote, koledar in za praznike. Relativno poenotenje besedišča teološke narave je v prvi verziji SSP doseglo zavidljivo raven, a je vendarle precej dela ostalo še za novi prevod. Dosledna standardizacija lastnih imen poteka po premišljenih primerjalnih načelih ob pripravi primerjalnega slovarja oblik imen v štirih temeljnih jezikih: v hebrejščini, aramejščini, grščini in latinščini.

Prevod, uvodi, opombe, slovar temeljnega besedišča in drugi dodatki

Prevod pripravljamo na podlagi izvirnih besedil, hebrejščine, aramejščine in grščine. Za Staro zavezo je osnova masoretsko besedilo, se pravi hebrejsko besedilo, ki so ga v 8.–9. stoletju pripravili judovski učenjaki tako, da so določili pisavo in vokalizacijo. To je besedilo, ki ga prevzema večina rokopisov. Ker to besedilo na nekaterih mestih ni dovolj jasno, je pomembna primerjava različnih starih prevodov, zlasti grškega, sirskega in latinskega. Za grški del Stare zaveze (»devterokanonične« knjige) in za Novo zavezo služi besedilo, ki je bilo v moderni dobi pripravljeno s kritično obravnavo glavnih rokopisnih prič izročila, prav tako s pomočjo starih prevodov. Kadar izročilo ponuja več oblik besedila, izbiramo tisto, ki se zdi najbolj gotovo glede na gramatično strukturo in pomenski kontekst, v opombi pa navajamo različico ali več različic, ki so pomembne ali predstavljajo kakšno možnost za razumevanje avtentičnega besedila.

Splošne razlage, ki zadevajo posamezno knjigo ali skupino knjig, so zapisane v uvodih. Kronološka tabela na koncu knjige ponuja podatke in sosledje zgodovinskih dogodkov, korespondence s splošno zgodovino, pomembne za razumevanje nekaterih besedil. Karte umeščajo najpomembnejše kraje in predstavljajo splošen zemljepisni okvir Svetega pisma. Priprava opomb je v SSP zahtevala največ temeljnega dela in usklajevanja sistema, ki je bil zelo premišljeno izbran ob primerjavi domala vseh pomembnejših evropskih vzorcev. Izbrani sistem, ki nekoliko spominja na francosko Ostyjevo Biblijo, je najbolj preprost in pregleden, ob reviziji pa omogoča popolnoma neproblematično črtanje ali dodajanje novih vsebin.

Posebnost Jeruzalemske Biblije je tudi v tem, da so pomembnejša imena, pojmi in besedne zveze večjega teološkega pomena po abecednem redu zbrani v posebnem seznamu in dokumentirani skupaj z navedbo referenc na koncu knjige pod naslovom Table alphabétique des notes les plus importantes; vseh enot je skoraj sedemsto. Navedba referenc ob imenih, pojmih in besednih zvezah omogoča, da bralec poišče želeno mesto in tam v opombi najde razlago. Veliko imen, pojmov in besednih zvez ima nekje pod prevodom daljšo sintetično opombo; če nastopa ime, pojem ali besedna zveza na več mestih, se sintetična opomba praviloma najde na mestu, ki je – vsaj glede na vrstni red v kanonu – prvo, na drugih mestih pa je kazalka. Sintetične opombe so poseben razlog za uporabnost in popularnost Jeruzalemske Biblije.

Posebna novost novega prevoda je slovar temeljnega besedišča, ki ga pogrešamo v domala vseh izdajah sveta. Njegov namen je pomagati razumeti sporočilo Svetega pisma s tem, ko daje osnovno orientacijo pri branju besedila in napotuje na pomembne odlomke o nekaterih izbranih temah, pojmih, simbolih in idejah. Je komplementarne narave: kar sistematično obravnava svetopisemsko besedilo ali posebni uvodi, se tu ne ponavlja. Zelo zahtevna je priprava obrobnih referenc, ki osvetljujejo besedilo na različne načine, ki jih natančneje določajo ustrezna znamenja. V knjigah, ki vsebujejo veliko vzporednih besedil, so pogosto navedene le koristne reference na robu prvega od zapisov po kanoničnem redu knjig.

Izdaja novega prevoda po delih od leta 2010 naprej

V letih od 2008 do 2010 je intenzivno potekala priprava novega prevoda Nove zaveze, Psalmov in dodatkov k celotnemu Svetemu pismu na temelju francoske Jeruzalemske Biblije. Na začetku leta 2011 je z letnico 2010 izšel prvi del monumentalnega projekta Sveto pismo: Nova zaveza in Psalmi. Jeruzalemska izdaja. Ljubljana: Teološka fakulteta, Družina (980 str.). Za to izdajo sem sam pripravil Predgovor (str. 11–13), preglede kanona hebrejske, grške in latinske Biblije in druge temeljne informacije (str. 15–34). Leta 2013 je izšel prevod modrostnih knjig in prerokov z naslovom Sveto pismo: Modrostne in preroške knjige. Jeruzalemska izdaja. Ljubljana: Teološka fakulteta, Družina (929 str.). Leta 2014 je izšel prevod prvih petih knjig Stare zaveze z naslovom Sveto pismo: Peteroknjižje. Jeruzalemska izdaja. Ljubljana: Teološka fakulteta, Družina (394 str.). V tem letu nameravamo končati prevod večine zgodovinskih knjig Stare zaveze. Upajmo, da bomo čez dve leti lahko celoten prevod izdali v eni ­knjigi.

Ob tej priložnosti bi se želel iskreno zahvaliti vsem sodelavcem, ki sodelujejo zelo zavzeto, zares skladno z duhom, ki veje iz širin in globin svetopisemskega sporočila. Sodelavci so navedeni na koncu vsakega predgovora glede na njihov specifični prispevek. Dalje se iskreno zahvaljujem Javni agenciji za knjigo RS, ki projekt sofinancira, da lahko krijemo najnujnejše stroške priprave in izdaje tega zahtevnega dela.

Okolje, v katerem so nastajali prvi prevodi Svetega pisma v Evropi

V zvezi s prevodi Svetega pisma na splošno in posebej v zgodovini slovenskega jezika se postavlja vprašanje, v kakšnih razmerah so prevodi Svetega pisma nastajali in kako so jih uporabljali. Prvenstveno ozadje prevajanja Svetega pisma so bile temeljna raba besedil v bogoslužju v cerkvi (v judovskih skupnostih v sinagogi), zasebna pobožnost in šola. Osnovna raba v bogoslužju je bila omejena na manjše odlomke izvirnika. To razloži dolgo zgodovino, od delnih prevodov do prvega celotnega prevoda Svetega pisma. Predvsem za razumevanje starejše zgodovine slovenske kulture je pomembno poudariti vlogo samostanov. Redovi so bili verska in kulturna središča, ki so razvijala večstransko kulturno dejavnost. Niso skrbela samo za vzgojo lastnih članov in razvoj njihovih ustanov, temveč so spodbujala tudi duhovni, kulturni, zdravstveni in gospodarski razvoj okoliškega podeželja. Prek svojega pastoralnega dela, kulturne dejavnosti, zdravstvenih ustanov in dobrodelnih akcij so ti samostani prišli v neposreden stik z ljudstvom. Samostani so odpirali tudi prve javne šole in tako postali vzor za ustanavljanje redkih župnijskih in mestnih šol.

Samostani so bili ustanove najvišje estetske kakovosti. Zrcalili so izreden čut za red, duhovnost, znanje in kulturo. Znotraj teh ustanov so bile pisarne, v katerih so prepisovali svetopisemske in druge stare rokopise in pisali nova dela. To je bila normalna pot za ustvarjanje knjižnic, ki so vsebovale dela z vseh kulturnih in znanstvenih področij: iz teologije, filozofije, prava, medicine in vseh drugih področij znanosti takratne dobe. Religiozna, kulturna in precej velika politična enotnost srednje Evrope je navdihovala precejšnje število odprtih ljudi, ki so se vključevali v širše mednarodne tokove idej in človeškega razvoja. S prepisovanjem rokopisov in tiskanjem besedil so sejali nove ideje znotraj samostanov, med člane plemstva in med navadno ljudstvo podeželja.

Enoten sistem religioznega in kulturnega življenja, mednarodna izmenjava znanja in izkušnje ter visoka merila estetike in etike razložijo, zakaj je bila raven človeškega razvoja v slovenskih etničnih pokrajinah tako visoka kakor v katerikoli drugi zahodni deželi. Najpomembnejši dejavnik razvoja je bila izmenjava univerzalne latinščine in domačega slovenskega jezika. Uradni obredi so bili v večini pokrajin v latinščini, toda razlage, molitve in petje so bili v domačih slovenskih narečjih. V mestih in na drugih krajih mešanega prebivalstva so tuji gospodarji za lokalno prebivalstvo priskrbeli vikarje, ki so z njimi lahko občevali v njihovem lastnem jeziku. Učinki slovesnih uradnih obredov so bolj, kakor se zavedamo, delovali na celotno osebno in družbeno bit ljudstva. Enakomerna izmenjava med univerzalno latinščino in pozneje med italijanskim, nemškim in madžarskim jezikom je zunanji izraz notranjih sil človekovega življenja in razvoja, predvsem vrojenega čuta za dobro in lepo.

Integracija slovenskih dežel na visoki stopnji kulture v srednji Evropi

Srečanje slovenskih plemen z visoko razvito kulturo, ki je vključevala stare egiptovske, mezopotamske, hebrejske, grške in latinske dobrine v črki in duhu, je zanje pomenilo neposreden izziv kot velika priložnost za bogatitev jezikovnih, retoričnih in literarnih struktur v njihovih dialektih. Slovenski dialekti so se izkazali kot sistemi z zelo omejeno možnostjo izražanja različnih ravni vidnih in presežnih resničnosti. Potopljeni v bogastvo svetopisemske besede in razvijajočega se krščanskega izročila, so bili odvisni od procesa rasti z ustvarjalnim širjenjem njihove lastne zmogljivosti izražanja idej, večje točnosti in dopolnjevanja možnosti za njihovo splošno kulturno strukturo. Ta proces je bil zelo kompleksen, ker so se slovenska plemena srečala z res dolgim literarnim in splošnim kulturnim izročilom, ki so ga posredovale različne jezikovne skupine: hebrejska, grška, latinska, nemška, slovanska in še nekatere druge.

S sprejetjem krščanstva so Slovenci dobili celotno duhovno, literarno in umetnostno izročilo krščanske kulture. Zapustili so številne specifične prvine slovanskega poganskega izročila in vstopili v edinost bogoslužnega, veroučnega, oznanjevalnega in glasbenega izročila krščanskega pojmovanja in izražanja resničnosti, ki sta bila skupna dediščina vseh narodov srednje in širše Evrope. Iz Svetega pisma in drugih krščanskih virov so črpali posebnost govora in preproste izraze, splošne in vsakdanje prispodobe in številne figurativne izraze, kakršni so se – v isti obliki – uporabljali v vseh jezikih, ki so bili v rabi v srednji Evropi. Besedišče in literarne oblike tega dela Evrope izhajajo iz kristaliziranega krščanskega jezikovnega in literarnega izročila, iz osnovnih prvin pesništva, kakor so ritem verza, stavčna zgradba, izbira tem in raba tradicionalnih motivov, obilje stalnih besednih zvez, ki se v isti obliki najdejo povsod, kjer pesnik sega po neki določeni temi, situaciji ali dejanju.

Visoki slog svetopisemskega pesništva in pripovedi je pri vseh narodih vplival na mešanje pesniških in proznih značilnosti literarnih izročil. Upoštevati velja velik vpliv narodnih pesmi na začetni razvoj literarne proze. Zato ne preseneča, da v obstoječih proznih besedilih najdemo stalne besedne in govorne zveze, ki veljajo kot nadaljevanje in nadaljnje razvijanje konvencionalnega izrazja, kakršno so na splošno uporabljali v epskem pesništvu: obstajalo je že poprej in ni bilo prvenstveno namenjeno branju, temveč poslušanju. Ker večina ljudi besedil ni znala brati, je bilo pomembno upoštevati pravila ritma in splošne zakone ponavljanja, ko so sestavljali bogoslužne obrazce, molitve, spovedne obrazce in verske pesmi. Brižinski spomeniki iz približno leta 1000, ki vsebujejo dve besedili splošne spovedi in pridigo o grehu in pokori, so sestavljeni v arhaičnih, ustaljenih literarnih oblikah, kakor jih zaznamo v zgodnjem krščanskem izročilu. Zato lahko domnevamo, da so ti dokumenti prepis iz precej starejših virov. Za ta besedila so značilni slovesen slog, pesniška dikcija in številne stereotipne podrobnosti, ki dokazujejo obstoj dolgega literarnega izročila. [Zgoščeno je vlogo Cerkve, predvsem samostanov, predstavil Matjaž Kmecl v članku Cerkev in slovstvo v zborniku Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje 1991: 377–392).]

Dejstvo, da sta bila slovenski jezik in kultura kot celota primerljiva z ravnijo jezikov in kultur večjih okoliških etničnih skupin že dolgo pred dobo tiska, potrjuje sodobne teorije o organski rasti človeške civilizacije. Dokumenti, ki dokazujejo obstoj ustaljenega religioznega izročila znotraj srednje Evrope, razložijo, zakaj prve slovenske tiskane knjige, ki so jih pripravili slovenski protestantski oznanjevalci v 16. stoletju, ne dajejo vtisa, da so »prve stopnje«, temveč pričajo o obstoju umetniškega izročila, oblikovanega skozi več stoletij.

Akad. Jože Krašovec je redni profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti UL in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Obsežnejši članek akad. Jožeta Krašovca o teoriji in praksi prevajanja Svetega pisma skozi zgodovino bo objavljen v reviji Delo De Facto, ki izide 4. septembra.