Pri hidroelektrarnah je obnovljiva samo voda

Res potrebujemo dodatne hidroelektrarne? Je kdo, ki nima elektrike zato, ker je ni? Zakaj je Dancem samoumevno govoriti o negavatih, pri nas pa o megavatih? Vprašanja, ki si jih zastavlja Prekmurec, gradbeni inženir, energetski izobraževalec in svetovalec, aktivist, prvi mož zveze društev Moja Mura, kjer si prizadevajo, da reka Mura ostane takšna, kot je.

V 90. letih, takrat ko so bile nizkoenergijske hiše še čudo, je na obronkih Goričkega pretežno iz lesa, celuloze, tudi opeke in ilovice zgradil varčno hišo, v kateri ne potrebuje klimatske naprave in v katero je vgrajene zelo malo tehnike. Zanimanja za gradbeno fiziko, energetsko učinkovitost, obnovljive vire in naravne gradbene materiale so oblikovala njegov življenjski moto: najprej obnovljivi viri, za njimi tehnika, pred vsem pa negavati: megavati, ki jih ni treba proizvesti. To so v svetu že znani koncepti, ki pa so, kot kaže, za slovensko energetsko sceno preveč enostavni, da bi jih jemali resno.

Od trajnostne gradnje je kratek skok do predsednika zveze društev Moja Mura.

Trajnostna gradnja je moje delo, Moja Mura pa je moja vest. Ne morem samo stati ob strani in gledati vseh neumnosti, ki niso ne v regionalno ne v nacionalno korist in ne v korist narave. Zakaj sem se potem sploh šolal v tej stroki? Pri zvezi društev Moja Mura hočemo, da reka Mura ostane takšna, kot je. Še več, hočemo, da se jo renaturira. Prepričan sem, da je v Sloveniji ogromno potenciala v tako imenovanih negavatih, to je megavatnih urah, ki jih ne potrebujemo. Za zmanjševanje potreb po energiji imamo veliko možnosti, to pa nam nalagata tako evropska direktiva kot slovenski energetski zakon. Najprej zmanjšajmo porabo, zatem pa energijo, ki jo potrebujemo, nadomestimo – po možnosti z energijo iz obnovljivih virov. In zato mi vest ne dopušča, da o tem ne bi javno govoril in deloval.

Zveza združuje 19 raznih turističnih, športnih in drugih društev, ljudi, ki imajo radi naravo tako z levega kakor z desnega brega reke Mure. Ko je bila leta 2005 Dravskim elektrarnam podeljena koncesija za gradnjo hidroelektrarn, je v dokumentu pisalo, da se lahko zgradi osem pretočnih hidroelektrarn v nizu. Kaže pa, da je investitor ugotovil, da prav lahko ne bo šlo oziroma da bo šlo malo težje, kot je šlo z načrtovanjem hidroelektrarn že pred 30 leti. Oziroma ni šlo …

Kako se je končalo?

Tako, da smo Muro enkrat že ubranili, in to še v jugoslovanskih časih. Še vedno je nepozidana od Gradca navzdol. Dravske elektrarne v svoji študiji govorijo o šestih, ponekod se govori o treh, ponekod o eni hidroelektrarni. Nihče ne ve, kaj zares bo na koncu. Informacije so navzkrižne tako kot različni postopki in dokumenti, ki so v pripravi in ki bodo trasirali energetiko in rabo voda na državni ravni. Glede na moje poznavanje vseh dosedanjih slovenskih energetskih konceptov in zakonov lahko rečem, da dokumente vsakokrat polni predvsem ogromno želja različnih velikih proizvajalcev energije in regijskih političnih skupin. In ti se potem celo imenujejo strategija, čeprav ne temeljijo na dovolj resnih analizah. Zadnji energetski koncept, ki še ni veljaven, je nekoliko boljši in zadnjih pet let se pogovarjamo celo o tem, kako bi bilo morda dobro zmanjšati porabo energije, nato pa določiti diverziteto oskrbe.

Muči nas predvsem to, da bi lahko najprej zelo veliko električne energije prihranili. A o tem se piše samo v poročilih za Evropsko unijo, v resnici pa se nam povsod dogaja veliko povečevanje kapacitet. Dodajmo morda še napovedi, da bo v dvajsetih letih morda manj uporabnikov, ker se prebivalstvo stara, vzporedno pa pada tudi kupna moč gospodinjstev. Prišteti je treba tehnološki napredek v sektorju gospodarstvo. Slovenija ima namreč v vseh teh 20–25 letih precej višji povprečni delež porabljene energije na enoto proizvoda, kot je evropsko povprečje. Če bomo postali konkurenčni, bomo na enoto proizvoda rabili vedno manj in ne vedno več energije. Tudi obseg in potratnost energetsko intenzivne industrije se zmanjšujeta. Tu je tudi čas pametnih omrežij in pametnih števcev, ki lahko bistveno prispevajo k optimiranju distribucije električne energije. Vse te vidike bi bilo treba resno proučiti.

Ali v Sloveniji vemo, koliko energije zares potrebujemo?

Kakšen bo energetski koncept na koncu, ne vem. Vsekakor pa ne vidim nobene logike za podvojitev instalirane moči v Sloveniji, ki jih je že zdaj okrog 3000 megavatov. Tudi za Slovenijo bi moral biti absolutno najbolj smiseln vidik negavatov. Za državo je najceneje intenzivno spodbujati zmanjšanje porabe energije pri končnih uporabnikih, ker se tu najhitreje povrne investicija (v zmanjševanje porabe). Po danskem konceptu obnovljivih virov in učinkovite rabe energije v industriji IRR (interna stopnja vrnitve) za vlaganje v negavate znaša kar 56,47 odstotka. Kar je znanstvena fantastika za slovenske miselne okvirje; da se vložek v varčevanje povrne v manj kot dveh letih!? Na Danskem? Na katerem planetu je že to? Zakaj je po njihovem konceptu vlaganje v energetsko učinkovitost tako zelo na prvem mestu!? Zato, ker je to najceneje. In jaz dodajam še: ker je daleč najhitreje.

Ali v dokumentih za graditev hidroelektrarn na Muri piše, da mi to elektriko res potrebujemo?

V dokumentu o koncesiji piše, da je treba Muro ekološko izboljšati in da so hidroelektrarne za to zelo primerne. To je glavni argument in to je smešno. Ne sklicujejo se na potrebe po elektriki, temveč na potrebe po ekološki sanaciji reke, ki ima, mimogrede, odlične kazalnike kakovosti vode, biodiverzitete, ekološkega stanja ..., kar so pri Dravskih elektrarnah v svoji študiji tudi pošteno ugotovili.

Rekli ste, da se naložba v zmanjševanje potreb najhitreje povrne.

Da to lahko razložim, moram pojasniti nekaj izračunov. Eno hidroelektrarno gradijo tri ali štiri leta, vsaj na spodnji Savi je tako, pred tem pa še vsaj dve ali tri leta, če so uspešni seveda, trajajo postopki pridobivanja dovoljenj, usklajevanj, javne razprave, soglasja sosednjih držav ... Skupaj torej sedem, osem let. Dvomim, da bi na Muri gradili več kot dve elektrarni hkrati, verjetno po eno. Vseh osem bi gradili skupaj morda 25, morda pa celo 40 let. Ocena stroškov gradnje ene hidroelektrarne s 17 megavati moči je v teh letih variirala, a je znašala približno od 80 do 100 milijonov evrov, odvisno od težavnosti in infrastrukture, ki jo je treba zgraditi. Približno osemkrat po 100 milijonov evrov torej.

Nato sem se vprašal, koliko električne energije lahko prihranimo, če gospodinjstva nagovorimo k zmanjšanju njene porabe tako, da bi vsa gospodinjstva stare aparate nadomestila s takšnimi, ki imajo oznako A+ ali A++ itd. Ko sem to pred nekaj leti preračunaval, je bilo povprečno stanje energijske varčnosti gospodinjskih aparatov kategorija D, morda je danes malo bolje. Računal sem po treh različnih scenarijih: po skromnem, optimističnem in srednjem. V enem gospodinjstvu je s tem porabo mogoče znižati za od 25 do celo 40 odstotkov.

Nato sem preračunal, koliko novih hidroelektrarn bi bilo potrebnih za proizvodnjo enake količine električne energije. Mimogrede, jasno je, ampak povejmo na glas: vsa elektrika, ki jo potrebujejo gospodinjstva, se že proizvaja. Ali poznate državljana Slovenije, ki bi rad imel elektriko, pa ne more do nje, ker je ni? Pustite predsodke o tem, da bi se znašli v kameni dobi in brez žarnic, če ne bi nenehno povečevali kapacitet. To so le floskule. Ugotovil sem torej, da bi prihranek energije v 800 tisoč gospodinjstvih, kolikor jih je v Sloveniji, znašal toliko, kolikor bi je proizvedlo 12 do 13 hidroelektrarn, takšnih kot so predvidene na Muri. Za toliko HE na Muri sploh ni prostora. Je treba dodati še nekaj hidroelektrarn na Savi!? In tolikšen je samo potencial prihranka pri gospodinjstvih!

Kako hitro pa lahko to dosežemo? V enem ciklu zamenjave gospodinjskih aparatov, kar danes ne traja dolgo. Reciva, da ne bo kdo ugovarjal, da je to osem do deset let. Zamenjamo aparate, ker se preselimo, ker so dotrajani, ker bi radi novo tehnologijo ali ker nas nekdo k temu spodbudi. Spodbud je lahko več vrst, ljudje pa imajo najraje denar v žep. Če bi subvencija znašala npr. 22 odstotkov, bi v desetih letih za vsa gospodinjstva potrebovali 350 do 400 milijonov evrov, to je 35 do 40 milijonov na leto. V desetih letih bi prihranili toliko energije, da nam ne bi bilo treba zgraditi vsaj 12 hidroelektrarn po sto milijonov, državi bi se subvencije povrnile v obliki DDV na prodane naprave, kar pomeni, da je v bistvu ne bi stalo nič, gospodinjstva bi plačevala nižje račune za elektriko, reke bi ostale žive!

Sem morda preveč naiven? In to bistveno prej kot v 25 do 40 letih, kolikor bi trajala graditev osmih, kaj šele dvanajstih hidroelektrarn. Halo?

Na Danskem je samoumevno, da se pogovarjajo o negavatih in nekaj dražjih obnovljivih virih, kot sta veter in valovanje, sploh pa se ne pogovarjajo o fosilnih gorivih, kaj šele jedrski energiji ali novih objektih. Podobno je na Švedskem, v Kaliforniji.

Graditev hidroelektrarn v Sloveniji je mogoče hitro opravičiti, da je to v interesu države, saj te izboljšujejo energetsko bilanco na strani obnovljivih virov energije.

Ja, žal se hidroelektrarne štejejo med obnovljive vire energije, čeprav je obnovljiva samo voda, zaradi podnebnih sprememb pa lahko tudi to postane vprašljivo. Vse ostalo, ves beton in objekt sam po sebi, pa je katastrofa v okolju in naravi.

Graditev hidroelektrarn je predvsem legitimni interes tistih, ki bi radi elektriko prodajali. S tem se služi. K sreči je zdaj cena nizka, a zakaj je nizka? Ljudje iz energetske panoge to dobro vedo in tega ne razglašajo. Zanimivo je na primer to, da je nemška vlada avgusta lani termoelektrarne na rjavi premog oprostila plačila prometnega davka. Je to v Sloveniji kdo prebral? Termoelektrarne bi morale plačevati davek na CO2. Ker se temu strošku, ki bi podražil energijo, niso mogli več izogniti, so jih oprostili plačila DDV. Z rjavim premogom proizvajajo poceni energijo in tako povzročajo padec cen energije ostalim proizvajalcem. Neugodno za naš Teš 6, mar ne!? Poleg tega so lani, predvsem spet v Nemčiji, cene zbijali tudi z ogromno količino proizvedene elektrike iz sonca in vetra in z dobro pozicijo na borzi energije. Na Muri v bližini Gradca v Avstriji so imeli že vse pripravljeno za gradnjo še ene hidroelektrarne, pa je direktor Verbunda rekel, da bodo s tem zaradi prepoceni elektrike raje počakali, da je trenutno investicija nerentabilna. Danes so cene elektrike še nižje. Zakaj že se gradi nove hidroelektrarne?

Evropski prodajalci elektrike že osvajajo Balkan, še zadnje divje, nepozidane reke.

Da, in to je grozljivo. Če bi ljudje to vedeli, tega ne bi nikoli dovolili. Zadnji podatek govori o načrtovanih 3000 hidroelektrarnah (vseh velikosti) na Balkanu, vključno z Romunijo in Bolgarijo. Kdo potrebuje to elektriko? Komu jo bodo prodali? To je enostavno okupacija resursov, vodnih in energetskih. Mislim, da gre za velike premike med velikimi evropskimi igralci, ki poskušajo obrobna območja Evrope, kot so jug, jugovzhod, kot smo tudi mi, pripraviti do tega, da bi gradili, investirali, nadaljevalo bi se verjetno po poti eventualne nerentabilnosti, oslabitve pozicij, konkurence, nato pa bi se, kot vedno, pojavil »strateški« partner, ki bi to poceni kupil. Vse legalno. Veliko vlagateljev v hidroelektrarne, ki jih gradijo po Bosni, Črni gori, Srbiji, je tujih, Svetovna banka, Evropska banka za razvoj ... Tudi gradbinci so po pravilu tuji, najpogosteje Avstrijci. Ta šablona je dokaj prozorna. Sam bi bil s tega vidika zelo previden, ne bi kar tako prodal slovenskih rek ali kakorkoli tvegal, saj ne vemo, kako bo čez deset let. Kdor prevzame elektrarno, prevzame reko, z njo pa vodo in energijo.

Kako ocenjujete dosežke podnebnega vrha v Parizu?

Kaj naj rečem?! »Bolje išta nego ništa.« Vsaj nekaj. Vse se dogaja prepočasi, zelo počasi, verjetno spet s figo v žepu. Dogovorili so se za nekih sto milijard dolarjev, kar je približno ena šestina vojaškega proračuna ZDA. Absurdno, tudi če primerjamo s kakimi drugimi transferji, tako da prave resnosti pri tem ne vidim. Ko bo razviti zahod državam v razvoju omogočil uporabo najnaprednejših in okolju najbolj prijaznih tehnologij, namesto da vsiljeno odprodaja zastarele (in kredite zraven) ter zgolj okupira njihove naravne vire, bom začel verjeti, da mislijo resno.

A nič prav zelo novega nam ni treba ugotoviti. Že leta 1994 je Rimski klub, eminentna svetovna institucija, ki išče rešitve za ta planet oziroma človeštvo, izdelala scenarij za ves svet za prepolovitev porabe energije ob hkratni podvojitvi blaginje. To so z vsemi podrobnostmi po dolgem in počez napisali v knjigi Faktor 4: s pol manj resursov in energije podvojena blaginja. A tega nihče ne bere? Ponudili so vse mogoče recepte za vsa mogoča področja, recepte, ki se v praksi že uporabljajo. Tehnologije so že razvite in so na trgu.

Rimski klub je nato začel nagovarjati Kitajsko, saj so ekonomije, ki so šele na poti v intenzivno industrializacijo, najbolj energetsko potratne in najbolj ogrožajo planet. Študijo so leta 2010 na željo Kitajske prenovili ter jo poimenovali s številko 5. Izšla je knjiga Faktor 5, napovedi in recepti v njej pa so bili še obetavnejši: s petino resursov in energije lahko ohranjamo doseženo enako blaginjo za ves svet!!! Je kdo to v Sloveniji sploh prebral?

Kakšna pa bi bila energetika Slovenije, če bi te recepte vzela v obzir?

Verjetno bi zapirali elektrarne, ker bi jih imeli preveč. Hec je v tem, da se lahko kljub temu, da se ne gradi elektrarn, ne zmanjša gospodarska rast, temveč se zgodijo nova, veliko bolj smiselna delovna mesta, zgodi se notranja homogenizacija družbe, medgeneracijska, interdisciplinarna in okoljsko odgovorna. To so bistveno drugačni razvojni koncepti.

Če bi vi pisali energetski koncept Slovenije, kako bi ga napisali?

Ne bi izhajal z vrha navzdol, kot smo navajeni, temveč bi izhajal iz regionalnih konceptov. Najprej bi definiral regionalne potrebe po energiji danes in v prihodnosti, nato bi se vprašal, kako bi lahko to porabo na ravni regije zmanjšali, in nato, koliko imamo preostale potrebe po lastnih obnovljivih regionalnih virih. In ko bi to seštel, bi imel Slovenijo oziroma njene regionalne potrebe že skoraj pokrite. Nato pa bi pogledal še državne strateške potrebe za njene različne scenarije, razvojne pristope in eventualno za mednarodno izmenjavo presežkov.

Nekoč sem napravil izračune za preskrbo Pomurja s toplotno energijo. Predpostavimo, pravzaprav bo to treba narediti z dekretom ali spodbudami, da bi v tridesetih letih izolirali hiše, tako da bi te prešle v stanje nizkoenergijskih hiš. Hiša z 200 kvadrati, ki danes pokuri 3000 litrov kurilnega olja, govorim o olju, ker je to bolj razumljivo od kilovatnih ur, bi po novem scenariju porabila kvečjemu 600 do 800 litrov kurilnega olja ali še manj; se pravi, da bi porabo zmanjšali vsaj za faktor 4, torej za 75 odstotkov, lahko tudi več. Če bi tak scenarij uveljavili po vseh regijah hkrati, bi zagnali regionalno projektantsko, inženirsko in izvajalsko stroko. Denar, ki ga imamo zdaj na bankah in z njim plačujemo ogljikovodike iz tujine, bi soinvestirali, s tem obdržali v regiji, in tu bi se zgodil velik posel – vsi bi bili zadovoljni, gradbeništvo in povezane panoge pa bi cvetele več desetletij.

Za preostanek potrebne toplotne energije pa bi pogledali, koliko imamo virov, vključevali pa bi najprej regionalne in lokalne. Absolutno je na voljo sonce za vsako hišo, že samo v Pomurju, kjer ni veliko kakovostnih gozdov, pa imamo toliko lesa, da bi samo z njim pokrili potrebe po toploti za vse te prenovljene hiše. Če dodamo še nekaj sončnih kolektorjev in fotovoltaiko (ki je danes že dokaj poceni) za delovanje lastne toplotne črpalke z virom v prvih nekaj metrih zemeljske skorje ali na toploto zraka, smo naredili vse. Ampak najprej bi izkoristili vse obnovljive vire, šele nato bi vključevali tehnologijo. In če bi vsako leto realizirali samo tri odstotke tega, bi potrebovali vsako leto skoraj tisoč kvalificiranih delavcev v gradbeništvu in obrti, ki jih seveda nimamo. Tak scenarij sem pripravil nato tudi za vso Slovenijo. Lahko še naprej o tem?

Povejte!

Uporabil sem uradne podatke o stanju stanovanjskih stavb v Sloveniji in vse skupaj preračunal za tri cenovne nivoje gradbenih storitev. Če bi prenavljali stavbe vseh gospodinjstev v Sloveniji, ker nam to določata evropska direktiva in lastna zakonodaja, bi za obdobje 30 let prenavljanja stavb po zelo konzervativnem scenariju samo za energijsko prenovo potrebovali 11.000 ali 12.000 tisoč kvalificiranih delavcev in obrtnikov v gradbeništvu. Ker pa se skoraj vedno, ko se energijsko prenavlja stavbo, zamenja še kritino, žlebove, talne obloge, dotrajane vodovodne in kanalizacijske cevi, elektroinštalacije, zamenja pohištvo oziroma se opravijo investicijsko vzdrževalna dela, pride do dodatnega obsega gradbenih, inštalaterskih in obrtniških del. Celovita energijska prenova stavbe tako povzroči še 1,5-kratnik investicijsko vzdrževalnih del vrednosti energijske prenove, za ta dodatna dela pa bi potrebovali še 18.000 delovnih mest za trideset let. Če se torej opremo samo na svoje sile, nam hitro zmanjka šolarjev, gradbenih projektantov, inštalaterjev, zidarjev, obrtnikov!

Ste imeli kdaj priložnost to predstaviti odločevalcem na državni ravni?

Ne, imel sem pa priložnost to povedati na nekaterih konferencah, kjer so bili navzoči tudi nekateri takratni državni uradniki. Pred leti sem npr. sodeloval tudi na konferenci energetikov, kakih 60 jih je bilo, pa so me vsi gledali kot čudo. Bili so vidno presenečeni, jaz pa tudi!

Vsi razmišljajo le v okvirih čimvečjih investicij, čim več denarja, čim več obratov, čim več posla. Večina Slovencev je podlegla tekmovanju z vsem svetom, zato mislijo, da moramo nenehno le graditi in investirati. Tako razmišljajo. Ne vem, ali pri sebi doma tudi tako ravnajo? O takih trajnostno naravnanih konceptih govorijo predvsem v nevladnih organizacijah (npr. Plan B), ki v Sloveniji vedno prvi premikajo mejnike.

Se lahko vrneva na moj regionalni energetski koncept od spodaj navzgor?

Seveda.

Nekajkrat sem slovenske župane vodil na ekskurzije v avstrijski Mureck, slovensko Cmurek, in tudi v Güssing, na ogled samooskrbnih lokalnih energetskih konceptov. Vedno sem poskušal naše župane navdušiti nad lokalno energetsko preskrbo svoje občine, združevanjem v skupne energetske koncepte, saj surovine in lokalna klima ne poznajo občinskih meja. Vedno sem poskušal pihati na njihovo dušo, češ, razmišljajte o skupnostnem pristopu, morda zadružnem, ne pa o pristopu »čim večjega profita«. Občine oz. župani bi morali skrbeti za blaginjo občanov, ne pa da poskušajo biti direktorji in da stremijo za dobičkom. Skupnostni duh namreč hitro spremeni odnose v skupnosti na bolje, pristope, koncepte, poslovne oblike, predvsem pa sproži motivacijo in sodelovanje občanov, vzajemno sodelovanje, in tako hitro pridemo do drugačnih številk o potrebah energije, finančnih virih in velikosti investicij.

Lani smo si ogledali zadnji realizirani projekt iz koncepta obnovljivih virov energije Cmureka. Za del potreb po lastni energiji so se odločili postaviti tudi fotovoltaično elektrarno. Dvignili so jo od tal, da bi spodaj lahko kosili travo, nato pa so ugotovili, da bi lahko pod njo proizvajali zelenjavo. Postavili so visok rastlinjak velikosti 12.400 kvadratnih metrov, 1,24 hektara, in ob pomoči strokovnjakov ugotovili pravšnje razmere za pridobivanje elektrike na strehi in pravšnjo osvetlitev za gojenje različnih kultur. Tri do štiri metre nad glavami imajo zobčasto, proti soncu obrnjeno streho, na njej pa so fotovoltaični paneli nagnjeni pod takšnim kotom, da proizvedejo optimalno količino elektrike ob optimalni osvetljenosti kultur, hkrati pa zagotavljajo optimalno senčenje poleti, da v rastlinjakih ne prihaja do pregrevanja.

Za to investicijo so ustanovili zadrugo in določili ceno za vstop vanjo. Prioriteta pri vstopu v družbo je pripadla prebivalcem takratnega okraja. En kilovat moči te elektrarne vlagatelja stane tisoč evrov. Minimalno mora kupiti dva kilovata, maksimalno deset. Stopnja donosa je seveda višja, kot je donos na naš denar na banki. In v dveh dnevih so odprodali celotno investicijo. Naprava ima moč 1050 kilovatov pri največjem učinku. Zelo pomembno je, da ne dovolijo, da bi nekdo kupil več, da bi prevladal in odkupil še deleže ostalih. Vsi so udeleženi, vsi pazijo, vsi so ponosni. Če bi kdo želel izstopiti, bi svoj delež lahko prodal le domačinu, vendar ne tistemu, ki že ima odkupljenih deset kilovatov.

S tem se verjetno tudi izognejo konfliktom pri umeščanju v prostor.

Seveda, poleg tega so vsi navdušeni nad skupno investicijo in uspehom, tehnologijo, izkoristkom lokalnih virov, ki jih trajnostno uporabljajo. V Sloveniji se pri prostorskem načrtovanju veliko premalo zavedamo, da je pri vsaki veliki investiciji najpomembnejša faza priprava družbene sprejemljivosti. Finance in tehnologija sploh niso vprašanje, a pri nas se ukvarjamo samo s financami, tehnologijo in profitom, zanemarjamo pa predhodne faze, kar je prav abotno. Za neki daljnovod na Goričkem v Prekmurju so zapravili več kot deset let, ker smo bili vsi proti. Če bi že v startu rekli, daljnovod bomo vkopali, bi ga že vsaj deset let uporabljali. Ne! Pa je šlo mimo deset let. Deset let zamude pri investiciji, ki bi lahko že prinašala dohodek, je velika zamuda.

Zakaj se vsa ta spoznanja v Sloveniji tako počasi udomačujejo?

Jaz to, žal pogosto, vidim tako, da je slovenske strokovnjake in politike velikokrat sram priznati, da niso vedeli, da obstajajo boljše rešitve. Večina odgovornih se pogosto dela, kot da tega, boljšega, ni. Ker potem ni novih skrbi? Ker morda niso videti dovolj pomembni in pametni!? Ne vem. To je res neumna pozicija. Znanja so danes dostopna vsem, samo pogledati je treba naokrog in jih čim bolje uporabiti. In več ljudi več ve, pravi pregovor, mar ne!?

Za konec pa še vprašanje, ali bi se z URE in OVE lahko odrekli jedrske elektrarne?

Da bi o tem sodil, pa priznam, tudi jaz ne vem dovolj. Bi si pa vsekakor tak cilj zastavil kot strateški scenarij in ga poskušal v prihodnosti tudi doseči.