Portret tedna: António Guterres

V trenutku, ki ne bi mogel biti slabši za iskanje kompromisa med Združenimi državami in Rusijo, sta veliki sili podprli Antónia Guterresa za novega generalnega sekretarja ZN. Vedno globoko razdeljeni varnostni svet je v sredo presenetljivo hitro sprejel odločitev. Washington in Moskva sta zdaj, ko je njuna konfrontacija tako rekoč hladnovojna, pustila Sirijo ob strani. Nista potrebovala novega spopada v Palači narodov.

Nekdanji portugalski premier in deset let visoki komisar Združenih narodov za begunce je bil od začetka močan kandidat z močno podporo. V vseh neformalnih glasovanjih se je uvrstil na prvo mesto. A čeprav je bil favorit več mesecev, je bila izbira presenečenje. Številni diplomati ZN so verjeli, da je za Rusijo sprejemljiv samo vzhodnoevropski kandidat. Številni opazovalci so pričakovali, da se bo proces zavlekel pozno v oktober, saj so se véliki vneto kosali za svoje izbire. Pomenljivo je, kako zlahka so se vsi odrekli vzhodnoevropskemu imenu.

V hipu, ko še niti ni bil uradno izvoljen, je Guterresu uspelo nemogoče: skupaj je stala petnajsterica diplomatov varnostnega sveta, ruski veleposlanik in predsedujoči Vitalij Čurkin, poleg njega ameriška ambasadorka Samantha Power. Imamo nespornega favorita, je širokega nasmeha povedal Rus; bila je redka priložnost, ko velesili nista sklicali ločenih tiskovnih konferenc. Gledali smo edinstveno predstavo enotnosti, enoglasno podporo. Potrditev generalne skupščine bo rutina, predlog varnostnega sveta se vselej konča s potrditvijo 193 članic.

Najpomembnejši organ svetovne organizacije je vedno prostor levantinske trgovine, politika ZN ni nikoli transparentna. In vendar je bil letošnji proces izbire bolj odkrit kot kdaj prej, javne predstavitve so ves čas kazale, da Guterres izstopa. Združeni narodi so prvič objavili imena in biografije vseh 12 kandidatov, organizirana so bila javna zaslišanja in razprave, tovrstna transparentnost ni bila brez pomena. Za peterico stalnih članic s pravico veta, Britanijo, Francijo, Kitajsko, Rusijo in ZDA, je bilo veliko teže izbrati nekompetentnega kandidata. Proces je odstrl samo del izbire, odločitev je ostala zaprta v ozek krog interesov, taktiziranj, lobiranj. Toda, paradoksalno, težko bi rekli, da ni prevladalo načelo izbire najboljšega. Najbrž je bil hkrati s kompromisom o Guterresu dosežen tudi tisti o sestavi vodstva sekretariata. Katere koncesije je imenovani ponudil Rusiji in Kitajski, bo razvidno v prihodnjih tednih in mesecih. Pričakovati je, da bo na namestniški položaj imenoval žensko, skladno z njegovimi poudarki o enakosti spolov v ZN.

Po dolgem času, po Ban Ki Munu, Kofiju Ananu, Butrosu Butrosu Galiju in Pérezu de Cuéllarju, je na čelu organizacije spet Evropejec; zadnji je bil Kurt Waldheim v osemdesetih letih. Guterres je bil docela nekontroverzno ime, niti dvojni hendikep – ni ne Vzhodnoevropejec ne ženska – ga ni ustavil. Sedeminšestdesetletni prihajajoči generalni sekretar je varna izbira. Ima mednarodni ugled, sloves uspešnega komisarja za begunce, profiliral se je na področju, ki je zdaj posebej aktualno, kot mednarodni funkcionar in politik s karizmo je znal pomembno tematiko izvrstno predstaviti. Njegova komunikativnost je v ostrem kontrastu z medlim Banom, najslabšim, najbolj kritiziranim tajnikom, kar jim pomnimo. Na položaj prihaja v času, ko ZN odpovedujejo v svoji temeljni nalogi, ohranjanju miru in preprečevanju vojne, in ob globoki razdeljenosti Zahoda in Rusije.

V dolgi tekmi je največ izgubila vzhodna Evropa. Na začetku sta izstopala dva kriterija: geografska rotacija in favoriziranje ženske; vzhodna Evropa še ni imela generalnega sekretarja in bil bi že čas; ena ženska po osmerici mož ne bi bila preveč. Resolucija generalne skupščine 51/241 navaja spoštovanje načela »regionalne menjave« in »enakost spolov«, a je ideja ženske hitro zvodenela. Nihče med velikimi ni izrecno podpiral ženske, v končnem glasovanju se je najviše uvrstila Irina Bokova iz Unesca na četrto mesto. A vzhodnoevropski kriterij se je zdel močan. Nakar je dolga, predolga vrsta imen, med njimi neprimerna, nekatera brez ali z medlo podporo matičnih držav, opravila svoje. Najbizarnejši je primer Kristaline Georgieve, bolgarski gaffe brez primere; kandidatura se je končala po nekaj dneh. Slovenija je imela verodostojno ime, tukajšnje ozko okolje mu ne more oprostiti njegovih ambicij. Pomenljiv pa je podatek, da je ob zadnjem, šestem glasovanju Danilo Türk dobil štiri vete.

Guterres je izvrsten poznavalec diplomatskih dosjejev in sistema ZN, insajder, ki velja za spretnega iskalca soglasja. Politik z dolgo kilometrino in bogatimi mednarodnimi izkušnjami je inženir po stroki in katolik po prepričanju, akademsko kariero je začel s poučevanjem. Socialistični stranki se je pridružil leta 1974, ob revoluciji nageljnov, ko se je bila končala petdesetletna diktatura na Portugalskem. Na prvih demokratičnih volitvah je bil izvoljen za poslanca. Od vsega začetka je bil polnokrvni politik. V obdobju od 1995 do 2002 je bil predsednik vlade, kot prepričan Evropejec je zaslužen za vstop Portugalske v evrsko območje. Potem se je posvetil svetovni diplomaciji. Deset let, do lani, je bil na čelu Visokega komisariata za begunce (UNHCR) in ga je temeljito reformiral. Drastično je zmanjšal število uslužbencev v Ženevi, da je lahko poslal več ljudi na teren, zgradil je organizacijo, ki se lažje spopada z največjimi preseljevanji ljudi, kar jih je bilo po drugi svetovni vojni. Bil je na čelu odzivov ZN na sirsko vojno, evropsko begunsko krizo, konflikt v Ukrajini leta 2014, v Gazi leta 2009, odpravljanj posledic azijskega cunamija ... Izstopal je z angažiranostjo pri prepričevanju bogatih držav, naj storijo več, vneto je trkal na vest mednarodne skupnosti v begunski krizi, bil je glas razseljenih. Kazal je redko lastnost – znal je prebuditi človečnost v človeštvu. To niso ravno stvari, za katere sta posebej dovzetni Rusija in Kitajska, zato je izbira toliko presenetljivejša.

V Združene narode, 71 let staro institucijo s 105.000 mirovniki in proračunom v višini prek 13 milijard dolarjev, vstopa v delikatnem trenutku globoke institucionalne krize organizacije, ki je nemočna v Siriji in Jemnu, trenj v Aziji in Južnokitajskem morju, težav mirovnih misij v Maliju in Južnem Sudanu. Iskanje diplomatskega soglasja med nasprotujočimi si interesi multipolarnega sveta je postalo mukotrpno početje. Po prvem januarju se bo soočil z veti v varnostnem svetu, ki so njega osebno obšli.