Tiskane izdaje
So ljudje, ki živijo skladno z vrednotami, kot so trajnost, lokalnost, povezanost, prožnost, krožnost, vitkost … Ljudje, ki na tem področju orjejo ledino, se vsako poletje srečajo na evropski konferenci Globalne mreže ekovasi (Gen) in navzkrižno oplajajo vizije in načrte.
Tretji dan letošnje konference sem sedel v ozkem krogu in klepetal s Charlesom Eisensteinom. Nekdo je omenil, da vidi v svetu porajanje nečesa novega. Charles je odvrnil: »Kaj pa če to 'novo' že živi, le da ga ne vidimo?« Po premoru je dodal: »Si predstavljate pogovor dveh nevronov, v katerem en reče drugemu: Ej, stari, kaj pa če sva del velikanskega organizma? Kaj če tukaj nisva sama?!«
Pogovor se je nadaljeval ob prav tem vprašanju: Kako bi ravnali, če bi se zavedali, da smo del nečesa živega? Kaj če v kataklizmični zgodbi, ki se dogaja pred nami, dejansko nismo sami?
Foto: Ängsbacka
Charles je dodal zgodbo o Royu Brubakerju, kmetu iz Pensilvanije, ki je definiral uspeh kot možnost vedno biti na voljo sosedom. Ko je kdo potreboval pomoč, je Roy dal na stran, kar je počel, in mu šel pomagat. Sosedje so si predstavljali, da mora biti ekstremno uspešen, saj si je lahko privoščil pomagati celo konkurentom. A ko so ga bolje spoznali, so ugotovili, da je bil enak kot drugi: skrbel je za petdeset poljščin, ki so vse klicale po pozornosti, in imel milijon skrbi kot vsak kmet. Kljub temu je bil vedno na voljo ljudem. Ni čakal dne, ko bi bil zares uspešen, da bi začel biti radodaren.
Kjer je radodarnost, je svoboda. Revni v Afriki tudi v času lakote ostanejo radodarni in živahni, če le niso pod (pre)močnim vplivom globalne zgodbe, v kateri se dogaja redukcija sveta na kvantiteto. Charles je mnenja, da je primarna religija sodobnosti – znanost – religija kvantitete, ki vse spravlja na raven številk. Potem se ji pridruži še ekonomija, ki doda kvantiteto denarne vrednosti.
Znanost in ekonomija varujeta dominantno pripoved današnje kulture. Kot vsaka večja cerkev imata svoje duhovnike, iniciacije, mistične jezike, do katerih dostopajo le posvečeni, postopek za indoktrinacijo mladih, interne shizme, kulte, politično in finančno vplivnost ter obrede za doseganje resnice, kakršno predpisujeta. Ne znanost ne religija nista slabi sami po sebi, toda sistemu znanja, ki v polnosti temelji le na eni pripovedi, ni mogoče v polnosti zaupati. Danes potrebujemo zgodbe, ki premoščajo in integrirajo.
Solidarnost, prožnost, upanje
Letos je konferenca Gena potekala sredi julija v Ängsbacki na Švedskem. Globalne razmere so prispevale, da se konferenca vrti okrog treh vrednot: solidarnosti, prožnosti in upanja. Robert Hall, predsednik mreže Ecolise, je poudaril, da je solidarnost neizogibna, saj potrebujemo vezi s tistimi, ki trpijo; ekovasi so odprti prostori pomoči in oplajanja idej. Prožnost je nujna, ker se mora človeštvo danes prilagajati mejam planeta; nujno se je posvečati ciljem trajnostnega razvoja in se povezovati po vsem svetu. Upanje ne izgine kljub temnim dogodkom. Ljudje se zmoremo hitro spremeniti, če je nujno. In če to storimo skupaj, je učinek občutno večji.
Kosha Joubert, izvršna direktorica Gena, je izpostavila, da se je v zadnjih 40 letih biodiverziteta na planetu zmanjšala za 50 odstotkov, sečnja gozdov narašča, izkopi rudnin in količine odpadkov prav tako; lani je bilo umorjenih 200 aktivistov, ki se postavljajo za okolje, in kot vse kaže, bo letos ta številka še višja; naravne nesreče so vse bolj intenzivne. Ekovasi po svetu kažejo, da se tam biodiverziteta povečuje in da rešitve za globalne težave najučinkoviteje oblikujejo majhne lokalne skupnosti, če si le ustvarijo možnosti in pridobijo kakovostno znanje.
V tem duhu deluje razvojni program ekovasi: ponuja vabilo vladam, da uporabijo model ekovasi kot pot k udejanjanju ciljev trajnostnega razvoja ZN z močjo in voljo ljudi. Več kot 30 držav je začrtalo usmeritve k preobražanju tradicionalnih vasi v ekovasi v skladu s štirimi dimenzijami trajnostnega razvoja: družbeno, okoljsko, gospodarsko in kulturno.
Da gre za povsem oprijemljivo prakso, je na konferenci pokazal Expo trajnostnih praks. Možno si je bilo ogledati delovanje t. i. biopresnavljalnika (biodigester), ki organske odpadke pretvori v bioplin in tekoče gnojivo. Ob njem je stal Whike, trikolesno kolo z jadrom, s katerim je možno potovati s hitrostjo 50 kilometrov na uro in več. Na delavnici so udeleženci izdelali domač vetrni generator. Drugi so postavili hiško z mešanimi tehnikami naravne gradnje. Prikazani so bili solarni sistemi, vključno s solarno pečico, ki je tudi ob skandinavskem soncu dosegla 180 stopinj Celzija. Razstava je prikazala rešitve podrastniških gibanj za poenostavitev življenja na stičišču sonaravnosti in preprostih tehnologij.
Foto: Ängsbacka
Odšolanje sveta
Učenje novega terja »od-učenje« starega, izstop iz vzorcev, kako kaj »mora biti«. Kot je opozorila Helena Norberg-Hodge, nas globalna propaganda uči, da smo po naravi agresivni, pohlepni in da zato potrebujemo strukture, ki uniformirajo naša vedenja. Na tem je zgrajen izobraževalni sistem, ki otroke tlači v kalupe, da bi postali »boljši«.
Helena Norberg-Hodge je ustvarjalka filma Ekonomija sreče; leta 1991 je bila med ustanovitelji Globalne mreže ekovasi. V sedemdesetih letih je v Ladakhu spoznala, da so imeli domačini, dokler niso ponotranjili zahodnjaških sporočil, da so nazadnjaški in zaostali, izredno visoko raven vitalnosti, radosti in samospoštovanja. Samomor se je zgodil morda enkrat v generaciji. Danes se samomor zgodi enkrat na mesec, večinoma med mladimi.
Globalni ekonomski sistem je monstrum, ki uničuje tako skupnosti kot tudi pristen individualizem, avtonomnost človeškega bitja. Posledica je strah, saj je ogroženo naše temeljno preživetje in samospoštovanje. Ne v levi ne v desni politiki ne govorijo o tem, kaj prinaša deregulacija bank in trga. Državljanom je prepovedan uvid v nove trgovske sporazume, politiki pa jih podpisujejo in predpisujejo, ne da bi jih sploh prebrali. Zavezujejo se, da ne bodo na noben način ogrožali potenciala za pridobivanje dobička. Skrb zbujajoče podrobnosti o tem je predstavil Karl Schlyter, član švedske zelene stranke, ki je bil eden od bralcev sporazuma TTIP.
Helena Norberg-Hodge je opozorila, da za zagotovitev radostne prihodnosti potrebujemo odšolanje sveta in upor ekonomskemu sistemu. Poudarila je pet temeljnih strategij za spremembo: povezovanje, izobraževanje, upor, obnovo in proslavljanje. Izguba časa je iskati »zlobneže« med politiki in direktorji, saj je v ozadju v resnici slepota – od dna do vrha družbe. Trg si jemlje pravico, da ljudje nimamo vpliva nanj. Ena krovnih institucij, ki varuje trg, je BIS (Bank for International Settlements), ki povezuje 60 centralnih bank z vsega sveta. A tudi tam nima smisla iskati odgovornih ali krivih.
Raje kot k iskanju krivcev nas je Helena pozvala k radikalni odgovornosti in globalnemu aktivizmu. Če ne zmoremo govoriti in pisati, lahko širimo dokumentarne filme, knjige, članke … Nujno je iti po drugačni poti, sočutno, brez obtoževanja, z jasnim sporočilom obnove. Ekosisteme lahko hitro pozdravimo, če se globoko in netekmovalno povežemo ter oblikujemo pristno recipročnost, utemeljeno v naravnem svetu.
Charles Eisenstein je dodal, da so ključne rešitve preproste in nevpadljive. Nosilkam temeljnih rešitev je rekel kvačkarice. To so vse tiste »nevidne« osebe, ki vzdržujejo tkanino družbe živo in celovito: to ste vi, ko pomagate starki čez cesto, ko vztrajno obiskujete godrnjave starše v domu za ostarele, ko skrbite za hendikepiranega otroka, ko si vzamete čas za pogovor z brezdomcem, ko za kom pomijete posodo in pobrišete tla …
Ekovasi so kvačkarice, niso prav vidne in prepoznane. Njihova krepost je nevidno delo, ki ga nekdo pač mora opraviti. Po naravi so radodarne kot kmet Roy; skrbijo za milijon stvari, a obenem ne izgubljajo izpred oči težav ljudi. Zdravilo za hiperindividualizem ni hiperkolektivizem, ampak razumevanje, kaj podpira in krepi življenje. Sedanji kulturi gotovo ne diši radikalni redukcionizem na kvaliteto, a v ekovaseh menimo, da se prav tu skriva ključ, kako že danes živeti prihodnost.
