Problem je, da se negativni kontekst pripisuje le eni veri

Je mufti islamske skupnosti v Sloveniji. Prihaja iz Bosne, vendar v Sloveniji deluje že petindvajset let. Leta 2008 je v Sarajevu zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Teorija spoznanja v akaidu. Je izrazit zagovornik dialoga med religijami in družbenega pluralizma. Pod njegovim vodstvom poteka gradnja nove džamije in islamskega centra v Ljubljani.

Ne vem, kako naj vas naslovim, ste ljubljanski mufti, to je najvišji islamski verski položaj v kaki državi ...

Sedež muftija je ponavadi pomenil sedež v nekem določenem mestu, podobno kot pri katoličanih. Tudi islam podobno pri svoji religiji ne pozna le narodne pripadnosti, zato so bili sedeži vezani na prestolnico. V Ljubljani, na primer, je ljubljanski nadškof, bil je istanbulski mufti, sarajevski in tako naprej. Šele v novejšem času poznamo na primer egiptovskega muftija, skratka muftija glede na državo. V začetku je bila to oseba, ki je bila sposobna razumeti določena islamska vprašanja in odgovoriti na vprašanja, ki so jih postavljali verniki. V sodobnem času je mufti predstavnik muslimanske skupnosti.

Dvanajstega tega meseca so neznanci na gradbišče džamije, ki raste, vrgli svinjske glave. To je akt velikega barbarizma, brez dvoma. Po toliko letih ste presegli administrativne ovire za gradnjo džamije in islamskega centra, v Delu ste naslovili javnost z zelo pozitivnim in dobrim tekstom o sožitju med ljudmi, potem pa ste doživeli to. Kaj ste si mislili, ko so vas obvestili o incidentu?

Mislim sem si: zgradili jo bomo do konca. Zelo pomembno je razumeti, da ekstremizem in barbarizem, ne glede na to, iz katere vere ali prepričanja izhajata, za vero nista sprejemljiva. To sporočilo nam je bilo tudi opozorilo, da moramo bolj komunicirati z javnostjo o temah, ki so za nas mogoče nepomembne, javnost pa zanimajo. Prepričan sem, da gre pri tem incidentu za posameznike, ki ne izhajajo iz konkretnih družbenih skupin.

Imate v mislih politične stranke ali nemara druge verske skupnosti?

Politične stranke imajo včasih metode in igralce, ki občasno delujejo iz ozadja. Pomembna pa je odločitev, da vsi, ne glede na to, ali se strinjamo ali ne s kakim vprašanjem, o njem razpravljamo civilizirano in potem skušamo najti konsenz, ki lahko omogoči nadaljnji razvoj družbe.

Do tega še prideva. Se vam ne zdi, da gre v zadevi tega incidenta tudi za kontekst beguncev, podpihovanja nestrpnosti zoper begunce, to pa se povezuje z islamom?

O tem nisem razmišljal tako. Slovenija je sicer suverena država, toda sama o begunski krizi ne more odločati. Gre za širši problem, ne le regionalni, temveč vseevropski. Oblast bi nemara želela sprejeti nekaj konkretnega, vendar odločitev ne more sprejemati sama, saj so odločitve povezane z izzivi v drugih državah, bodisi na balkanski poti bodisi v državah izvora problema, na primer v Siriji. Tako je tudi z nami muslimani. Ko poskušamo pojasniti, kaj se dogaja v sodobnem času, ne moremo dopovedati, da tisto, kar se bo dogajalo drugje, ne bo vplivalo na ljudi v Sloveniji, ampak se bo odražalo pri odnosu do muslimanov v Sloveniji. To me skrbi, pač zato, ker muslimani v Sloveniji nimamo vpliva ne na begunsko krizo ne na domačo politiko, predvsem pa ne na svetovno politiko. V globalnem svetu je vse to povezano in občasno smo mi v teh dogajanjih, posebej ob migrantski krizi, kolateralna škoda, stranski učinek globalnih procesov.

Javno ste povedali, da je 98 odstotkov muslimanov v Sloveniji Evropejcev, da delijo slovensko identiteto in da bolj poznajo Franceta Prešerna, Ivana Cankarja in Toneta Pavčka kakor Safveta Bega Bašagića, Džemaludina Čauševića ali Mulo Mustafa Bešeskija.

Zanimivo bi bilo prebrati Bašagićeva dela. V začetku 20. stoletja je bil prvi doktor znanosti na Dunaju. Je zelo znan bosanski pesnik in napisal je najboljše pesmi o poslancu Mohamedu. Že v začetku 20. stoletja je Džemaludin Čaušević, kot najvišji predstavnik muslimanov reisu-l-ulema, objavil tekst, da ženskam priporoča, naj ne nosijo nikabov. Stoletje kasneje se o tem spet razpravlja.

Ko smo v svoji kulturi oziroma zgodovini rešili določene stvari, se spet soočamo z vprašanji, ki so nam jim vsilili od zunaj, ne iz naše pobude ali potrebe. V Sloveniji živijo muslimani, ki so po rodu iz Bosne, nekaj malega je Albancev s Kosova ali iz Makedonije. Vsi, ki so dobro integrirani v Sloveniji, so v izobraževalnem sistemu dobili slovensko identiteto. Z našo mladino, ki je rojena in je odraščala v Sloveniji, se o bistvenih temah zelo težko pogovarjam v bosanskem jeziku. Lahko pa se pogovarjam v slovenščini, saj se oni v njej lažje izražajo. Mislijo v slovenščini. Pomembno mi je bilo povedati, da imamo skupnost, ki je popolnoma integrirana v slovenski prostor, zato je nepotrebno načenjati določene teme, ki niso bistvene za aktualne razprave.

Na širši in ožji civilizacijski ravni, o tem ni dvoma, smo v regresiji. Na eni strani imamo vaše znano stališče: islam je za nas duhovna moč, to je naša identiteta. Islam kot vsebina, kot vera torej. Na drugi strani imamo nosilce islama po nacionalnem, tudi političnem ključu. Tako je bilo tudi v katolicizmu in protestantizmu, ko se je vero podrejalo oblasti. Je bil islamski kulturni center, ki se gradi, nemara točka medijske diskvalifikacije po tem ključu?

V naši situaciji v Sloveniji je zelo težko intelektualno razpravljati o islamskih verskih zadevah. Večina muslimanskih vernikov v Sloveniji je z islamsko vero povezanih emocionalno, z opravljanjem določenih molitev, s predanostjo verski ideji ali filozofiji. Po drugi strani pa v resnici obstaja tudi skupina ljudi, ki ne more spoznati vrednote vere, zato se bolj izraža s formalno pripadnostjo verski skupini. Ozirajo se na to, kako bodo videti v javnosti, katero obleko bodo nosili. Pravzaprav me ta formalni vidik med muslimani v sodobnem času najbolj skrbi. Ne le v Sloveniji, temveč povsod po svetu. Preveč se vztraja pri zadevah, ki niso pomembne oziroma o katerih tudi v prvih stoletjih islama ni bilo govora. Mogoče je vzrok v družbeni regresiji, mogoče v slabem socialnem, ekonomskem ali političnem, celo intelektualnem stanju v tem delu sveta. Težko rečem.

Govorjeno za Slovenijo, pa tudi za širšo regijo, je treba povedati, da so se vere odražale v pripadnosti določenemu področju. Skozi svoje spoznanje vere se učim, kako so ljudje pred menoj razlagali spoznanje vere. Berem njihove knjige, probleme, s katerimi so se soočali. Ko govorimo o duhovni moči, povemo, da je za nas bolj pomembno bistvo vere kot to, kako ali v kakšnem jeziku bo izražena. Zdaj imamo na razpolago nacionalne okvire. Od nas se bo v slovenskem kulturnem prostoru pričakovalo, da bomo imeli določene kulturne programe v slovenščini. To je tudi naša naloga. Vendar smo pri tem prepuščeni sebi. Nimamo izobraževalnih institucij, da bi vsako leto pridobivali nove študente ali ljudi, ki bi lahko zastopali naše poglede na svet. To je problem. Ni enostavno »uvažati« kadra v Slovenijo in prilagajanje je problem, predvsem pa vzame čas.

Vaš primarni cilj je vera?

Absolutno!

Strinjam se z vami, ko pravite, da nekateri medijski napadi pomenijo dno novinarstva in so mu v sramoto. Posebej, ker je na dlani, da so vpeti v politični kontekst, ki sramoti profesijo. Eden od očitkov pa je vreden preizkusa: donacija države Katar pri 35-milijonskem projektu tega islamskega centra in džamije. Nemška obveščevalna služba je dokazala strategijo Saudske Arabije pri financiranju verskih objektov in teoloških fakultet, na primer v Kairu, ki so zaslovele po verskem fundamentalizmu in sodelovanju z novodobnim terorizmom. Kako bi vi preizkusili ta dejstva?

Vsaka država hoče biti suverena, tudi na verskem področju. Normalno je torej, da prihaja do tovrstnih razprav. Moj argument je bil: če je bil Katar sposoben iz svojega denarja zgraditi cerkev za vernike v Dohi, zakaj ne bi sprejeli tega denarja za džamijo v Ljubljani. Naši prijatelji iz Katarja so prava gospoda in profesionalci. Nisem zagovornik nobene izmed držav. Predstavljam islamsko skupnost in vem, koliko evropske države vlagajo v krščanske projekte v različnih delih sveta, ne le v Afriki, tudi v Južni Ameriki in Aziji. Moje vprašanje je: če mi delamo povsem transparentno, če delamo tako, da jamčimo za zakonitost financiranja po slovenskih zakonih, kaj je s tem narobe? Nikoli nisem naredil poteze, ki ne bi bila pokrita s »papirji«. Imam mnenje in dovoljenje države, da je ta denar mogoče sprejeti iz tujine. Preizkusili smo vsa pravna sredstva, o pomoči Katarja smo se pogovarjali na najvišji ravni. Nikoli nisem imel občutka, da se bodo takšne razprave sploh začele.

Vem tudi, kako ljudje iz Slovenije pomagajo pri gradnji različnih verskih objektov po svetu. En zakon ne more biti veljaven za eno skupino ljudi, za drugo pa ne. Katar je zgradil džamijo na Reki in ta je ena najlepših v Evropi. Odgovorni v Katarju so mi rekli tole: »Ne zanima nas, kdo od vas bo organiziral versko življenje v Ljubljani in kako, mi hočemo, da ste vi odgovorni za to, kar delate.« Če nam finančno pomagajo, to nikakor ne pomeni, da želijo imeti vpliv na tukajšnjo politiko. Na določene zadeve imam popolnoma drugačne poglede kot moji prijatelji v Saudski Arabiji ali v Katarju, celo v Turčiji. Nikoli pa se z navadnimi ljudmi ne pogovarjam, kakšni muslimani so ali kakšen sem jaz. Pogovarjamo se o višjih zadevah, kako se bo v svetu predstavljal islam. Zanje je zelo pomembno, da smo odgovorni, da vemo, kako naj skupnost muslimanov živi v Sloveniji ali Evropi. Če tako predstavljamo islam, to ne bo dobro le za nas, ampak tudi za tiste, ki so nam pomagali graditi džamijo.

Preden smo dobili donacijo iz Katarja, smo sami zbirali denar za zemljišče in gradnjo. Pet ali šest let smo se mučili in nihče nas ni vprašal, kako nam je. Smo edina od večjih skupnosti, ki ni uživala razumevanja oblasti. Za del ceste, ki jo bomo zgradili in jo bomo brezplačno odstopili občini Ljubljana, smo od ministrstva za javno upravo odkupili okrog 200 kvadratnih metrov zemljišča; najprej smo bili obveščeni, da bo cena znašala okrog 12.000 evrov, na koncu smo plačali 56.000 evrov. Plačali smo za cesto, ki bo v javni, in ne v naši lasti. Takšnih primerov je veliko.

To pa se mi ne zdi korektno ...

Kaj je korektno? Mene so naučili, da v politiki velja načelo: life is not fair. Življenje je tako. Vrgli so nas v vodo; če ne bi znali plavati, bi pač potonili. Plavali in delali smo, kot smo delali, tudi zato, ker za Slovenijo kot samostojno državo ne bi bilo dobro, da bi bila edina država v regiji, ki v glavnem mestu ne bi imela rešenega tega vprašanja. Mogoče bi bil lahko nagrajen kot dober menedžer, ker sem izpeljal nemogoče in v Slovenijo pripeljal denar; zdaj sem napadan, ker sem to storil.

Imam vas za modernega muslimana. Znate premišljevati modernost, moderno evropsko in zahodno civilizacijo in družbo. Nad ekstremizme postavljate bratstvo in mir. Se v tem počutite drugačnega od tega, kar se zdi prevladujoče v pomembnih islamskih državah?

Muslimani, vendar ne vsi, imajo problem. Moti me, kadar se objavi, da so vsi muslimani enaki. To počne novinarstvo, ki je, kot ste povedali, sramota lastni profesiji. Pogovarjamo se o zadevah, ki so problematične v nekaterih državah. Poglejmo le 20. stoletje. Po koncu prve svetovne vojne ni bilo veliko svobodnih muslimanskih držav. To govorim pogojno, ker menim, da je zelo težko sploh imeti muslimansko državo. Bolje bi bilo govoriti o območjih, na katerih živijo muslimani. Torej, po prvi svetovni vojni teh svobodnih območij ni bilo, vse je bilo kolonizirano. Ko sem odraščal, se spominjam, kako so se nekatere države osvobodile kolonializma. Nastopilo je obdobje diktatur.

Preseliva se kakih trideset ali štirideset let nazaj in videla bova, s katerimi državniki na Bližnjem vzhodu so prijateljevali vsi pomembni evropski in zahodni državniki. Vzpodbujali so jih v tem, kar so počeli. V novem globalnem svetu so na plano prišli vsi problemi, ki so se potiskali pod površje. Totalitarni režimi so ustvarjali razmere, v katerih ni več intelektualnega premišljevanja o tem, kako se spoprijeti z izzivi časa.

Največ, kar se lahko študira na teoloških fakultetah v največjem delu muslimanskega sveta, je študiranje zgodovine, tega, kako je bilo, ne pa spoprijetja s časom, v katerem živimo. To vpliva na širšo javnost. Poznam tudi uradne institucije in moram povedati, da te zelo ostro obsojajo vse vidike ekstremizma in nasilja. Tudi v Saudski Arabiji uradne islamske institucije poudarjajo, da ekstremizmi in kakršna koli že nasilna dejanja niso sprejemljiva in združljiva z islamom. Evropa in šolstvo v njem ima pogled na islam kot vero, ki se je širila z vojno. Kako so kristjani prišli v Severno in Južno Ameriko?

Vsekakor tudi z vojaškimi formacijami.

Seveda. Problem je, da se negativni kontekst pripisuje le eni veri. Šlo pa je za način tistega časa. Islam je krščanstvu zelo blizu in tisti, ki ti je zelo blizu, ti navadno predstavlja največji problem. Islam ima zelo podoben etični pogled na svet, kot ga imata krščanstvo in judovstvo. Problem je definirati politični okvir v muslimanskih državah in kako se v njem razvija družabno življenje. Zdaj je to za Evropo in svet večji izziv, kot je bil. Tudi za muslimane, ki so pred tem, da spremenijo samopodobo.

Vzemiva zgodovinski argument in naj velja za vse. Moč je v zgodovini vero vedno vzela za orodje in orožje, da bi prišla do cilja. Vi kot najvišjo stopnjo vere postavljate tole: »Oprostiti človeku slaba dejanja, ki nam jih stori.«

To je koranski pogled.

Se v tej drži počutite osamljenega?

Ne počutim se osamljenega, ker poznam veliko ljudi, ki to počnejo in ki islam tako razumejo. Toda nesposobnost muslimanskih voditeljev oziroma tistih, ki zdaj predstavljajo muslimane – govorim v političnem smislu –, da bi odgovorili na izzive današnjega časa, je v tem, da se občasno namesto o bistvu vere začne govoriti politični jezik; da se s čustvenimi prijemi na podlagi narodne ali verske identitete mobilizira ljudi in da se to pogosto tudi zlorablja. Bistvo judovske, krščanske ali islamske religije, če se zožim na monoteistične, je tako, kot narekuje maksima odpuščanja. Ampak predstavniki ver, judovske, krščanske, muslimanske, si občasno zamislijo, da so oni, naj mi Bog oprosti, v vlogi božanstva na tem svetu in da oni odločajo, kako bo in kdo je pravi vernik. Izhajam iz sarajevske intelektualne šole, ki je črpala iz najboljših islamskih knjig in evropske kulture, in moja pozicija je, da je bistven individualni odnos do Boga. Poskušamo graditi človeka, ki bo odgovoren za svoja dejanja. To je etični pogled na svet.

Ko pridem v Sarajevo, slišim, vidim, zaznam dvoje: prvo je tradicija strpnosti ver med seboj. Vojna je bila podtaknjena in kaže se motnja v tradiciji. Drugo pa se skriva v reku, da je Sarajevo evropski Jeruzalem, kar je bržkone posledica mešanice ver in kultur, pa tudi tragičnih vojnih dogodkov. Je to za vas mogoče vzorec srečevanja z modernostjo?

Sarajevo ima to moč, da vase lahko sprejme vse različnosti. Sarajevo ni raj, je pa mesto, v katerem je mogoče zgraditi različne verske objekte. Mesto je imelo določeno kulturo. Ali jo še ima danes, lahko debatirava. Bilo pa je sposobno ohraniti eno najboljših judovskih knjig, Hagadah, ki so jo Judje v Sarajevo prinesli iz Španije, od koder so bili pregnani in so se naselili na območju tedanjega osmanskega cesarstva. Ne le to. Če berete knjige Ivana Lovrenovića, ki govori o frančiškanski skupnosti v Bosni, kako so se razvijali, kako so vplivali na razvoj Bosne itn., boste videli, kako so se razvijali odnosi med ljudmi. To je zgodovinski pogled. Izziv sodobnosti pa je, kako ohraniti to identiteto enosti v različnosti. Eno je tradicionalni pogled na vero, drugo pa je nam vsem skupen izziv, ki nam ga ponuja sodobni sekularizem. Postavlja se mi pomembno vprašanje, kakšna je sploh vloga sodobnega vernika. Odgovor bi bil takle: naj ne moti drugega, naj poskuša razumeti svojo vero, da bo dobra tako zanj kot za širše okolje, in da bo državljan, ki bo po tem svetu hodil pokončno in bo zato, ker verjame v prihodnost, delal nekaj koristnega. Meja, kjer nekdo ne razume svoje vere, je tam, kjer škoduje svojemu bližnjemu. To je ideja, ki jo poskušamo uveljaviti.

Zdajle vas bom pripeljal v zanko. Ste intelektualec. Povedali niste nič drugega kakor to, da vsaka vera zase misli, da lahko zastopa najvišjo resnico. V tem je nekaj zelo veličastnega. Hkrati pa je pluralizem ver postavil zamejitve ene do druge. Zdi se, da je evropsko razsvetljenstvo in moderna družba edino, kar se lahko postavi nad vse v tem smislu, da zagotavlja sožitje in toleranco ter še vedno vzdržuje za vse enakopraven skupni imenovalec. Se vam modernost ne kaže kot »konkurenca«?

Ne. V islamu je poslanec Mohamed v samem začetku govoril o tem, da je treba osvoboditi sužnje. Spomnim se mojega profesorja, ki se je vprašal, zakaj so muslimani morali čakati na Abrahama Lincolna, da bi dokončno povedal in uveljavil, kar so že vedeli. Ko je Mohamed osvobodil sužnja Bilala, je tudi druge vzpodbujal, da to počno. V stoletjih ljudje niso bili sposobni končati te zgodbe. Enako je z vero. Spominjam se Rade Iveković, znane profesorice, ki je govorila tudi o religiji. Ko sem bil na podiplomskem študiju filozofije v Sarajevu, mi je »težko padlo«, toda sčasoma sem razumel, ko je rekla, da so vse monoteistične religije tudi monopolistične. Ne le, da imajo monopol nad resnico, ampak hočejo imeti tudi socialni monopol. Naša svoboda v sodobnem času ne izhaja – tu utegne postati polemično – iz našega pogleda na vero, islam, krščanstvo ali judovstvo, ampak izhaja iz razsvetljenstva, ki je vsem veram omogočilo, da so pluralne. Evropa ni bila pluralna, dokler ni prišlo razsvetljenstvo, dokler ni prišlo do sodobnega pogleda na življenje.

Zelo pomembno pa se je narobe vprašati, koliko je sploh resnice v tem, ko razprave na sociološki ravni podtikamo religiji. Referiram se na misel v Koranu, ki pravi, da je Bog ustvaril ljudi, jih razdelil v plemena, narode, da bi se med seboj spoznavali, in da je bila božja volja ta, da ljudje ne bi bili vsi ene vere. Kot muslimanu mi to omogoča, da sprejemam te razsvetljenske ideje in jih razumem tako, da je bila božja volja, da sva midva različna, da so ljudje različni, jaz pa skozi svojo pot poskušam iskati najboljše rešitve. To ne pomeni, da ni boljših rešitev o nekaterih socialnih vprašanjih v na primer evropskem sistemu ali celo v krščanski ali judovski ali budistični tradiciji. Bog je stvarnik vseh ljudi. Ne gre le za religijsko identiteto. Ustvaril je tudi tiste, ki ne verujejo, tudi tiste, ki ga zanikajo ali so proti njemu. V tem smislu je treba ohranjati sekularni sistem, ker nam omogoča tekmovanje različnih idej.

Spregovoriva o socialnem trku, ki ga prinese različen zgodovinski razvoj. V Ljubljani je bil v poznem srednjem veku vsak tretji prebivalec klerik. Kute so bile del vsakdana. Danes ni več toliko. Tu so razprave o nikabu, o burkah. Moje načelno vprašanje bi bilo, ali ta oblačila spadajo k veri in njeni identiteti kot neločljivi del ali ne?

Za vsako religijsko skupnost je obleka pomembna. Duhovniki vseh ver imamo ritualna oblačila, na neki način tudi obujamo spomine na dogodke iz zgodovine. Tradicija šteje. Nekatere vernice so odločijo za naglavno ruto (hidžab) ali temu podobno obleko. Če v sistemu, v katerem živimo, govorimo o svobodi izbire, potem velja tudi zanje. V sami veri pa gre glede odnosa do obleke takole: pomembno je razlikovati med moralnim zakonom in tistim, ki ljudem bolje ali lažje omogoča natančno izpolnjevanje verskih predpisov. Nekateri se bolj osredotočajo na predpise, drugi imajo boljši smisel za teoretične ali filozofske vidike. V Egiptu, če pogledate fotografije študentov v Kairu, so bile že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vse ženske odkrite. Zdaj se je situacija spremenila.

Tako je bilo menda tudi v Sarajevu. Res pa je, da je bila nošnja nikaba v Titovem času prepovedana.

Tito je predpisoval, kako se morajo ljudje oblačiti. V Kairu je do tega prišlo samodejno. Stvar, kot rečeno, se je spremenila. Če neki družbi ne uspe ljudem odgovoriti na konkretne izzive, določeni krogi to lahko razumejo, kot da so kolonialne sile povzročile, da ženske v arabskem svetu, posebej v severni Afriki, niso več nosile rut. Osvoboditev izpod kolonializma je lahko torej pomenila odpor do kolonialnega pogleda na svet. Zame pa je bistveno to, da ženska, če ji pokrivalo pomeni lažjo pot do Boga, potem naj ga nosi. Če pa to razumemo kot politično ali temu podobno dejanje, je zame nesprejemljivo. Obstajajo različne poti do Boga, in če smo predani v svojem pogledu, če molitev opravljamo vsak dan, ker mislimo, da nam bo to olajšalo življenje in s tem ne bomo škodovali drugim, potem gre za normalno razumevanje vere. Drugačni koncepti nošnje oblačil nimajo smisla.

V Sredipolju ste se ob praznovanju obletnice prve svetovne vojne srečali s papežem. Vtis imam, da imate o njem relativno dobro mnenje. Citirali ste ga, ko je dejal, da so muslimani in kristjani bratje. Drži?

Po papežu Benediktu XVI., ki je bil intelektualni papež, je prišel narodni papež, kot se je izrazil bosanski kardinal Puljić. Daje sporočila, ki občasno tudi izzivajo razprave med konservativnimi katoličani. On pa ni napadalen, skuša vzpostaviti realen odnos med različnimi verami. V iskanju skupnih interesov me spominja na papeža Janeza Pavla II., ki se je, tudi pri vojni v Bosni, zavzemal za sporazumne rešitve. Nekateri muslimani seveda mislijo, da so močnejši, nekateri kristjani, da so modernejši od islama, take razprave se bodo vedno pojavljale. Ko pa imamo papeža, ki na tak način pride v državo, kot nedavno v srednjo Afriko, in v zelo konkretni situaciji pove nekaj takega, ga moramo spoštovati.

To sem vprašal, ker mi je bilo všeč, da papež letos ni šel v Davos, na prizorišče, ki se priklanja zgolj ekonomizmu. Dejal je, ukvarjajte se tudi z revnimi. Vi ste zapisali, tu se sklicujem tudi na Ahmeda Pašića, da se muslimanov pri nas ne kaže bati, saj so to preprosti in marljivi ljudje. Njihov največji problem je plačevanje mesečnih položnic. Ne iščejo politične moči. Kako vi vidite svojo skupnost v Sloveniji? Kako se religije, če citiram Ulricha Becka, lahko poenotijo v skupnem projektu napraviti nekaj dobrega?

Katoliška cerkev ima jasno organizacijsko strukturo, ki je piramidalna. Je mednarodni subjekt mednarodnega prava. Na drugi strani imamo muslimane, ki so del civilne družbe, in določene države, ki se predstavljajo kot muslimanske, ne govorijo o drugih muslimanih, temveč le o svojih državljanih. Religije kot take, tu ima Ulrich Beck nekoliko narobe, se torej ne morejo poenotiti ali dogovoriti, temveč le tisti, ki jih predstavljajo. Pri muslimanih v Sloveniji moram priznati, da opažam veliko spremembo v njihovi socialni strukturi. Izkušnja je stara petindvajset let, ko sem v Ljubljani še kot študent delal kot pomožni imam. Tedaj so v Slovenijo prihajali otroci, učenci, neki komentator je dejal, da kandidati za umazana dela. To ni res, namreč ni umazanih del, vsa dela so dobra, če so poštena. V naši skupnosti je zdaj precej večje število izobraženih ljudi, kot jih je bilo pred dvajsetimi leti. Fenomen pa je takle: če se musliman poroči z nemuslimanko, bo mogoče še prihajal v džamijo, žena in otroci pa redko ali nikoli. Nekateri muslimani so celo uradno zapustili islam ali se spreobrnili v drugo vero. Možno je, da bi drugi, ki niso muslimani, sprejeli islam, ni pa verjetno, predvsem pa je nesprejemljivo, če bi do česa takega prihajalo na silo.

Zaključni vprašanji. Kako se počutite v svoji vlogi, v slovenski družbi, ki je trda do islama? Entuziazma očitno niste izgubili, toda ali ste glede na neprijazne dogodke nemara razočarani?

Nisem razočaran. Zakaj bi bil: po petdesetih letih gradimo džamijo! S tem sem zadovoljen. Moji prijatelji Slovenci, ateisti, verniki, iz različnih delov slovenske družbe, so največje bogastvo, ki ga imam. Vesel sem, da sem imel priložnost spoznati tako dinamično identiteto slovenske družbe. Cenim odnos do dela, stalno iskanje boljšega, to je vplivalo tudi name.

Torej ste se glede svinjskih glav odločili za najvišjo stopnjo vere: odpuščanje?

Tu sem enakega stališča kot Jezus: Naj jim Bog oprosti, saj ne vedo, kaj delajo!