Problemov tridesetletne vojne se ne da rešiti v petih letih

Šrilanški zunanji minister Gamini Lakšman Peiris ima diplomatski in akademski pedigre: med letoma 2002 in 2004 je bil glavni pogajalec v mirovnem procesu, ki je prispeval h končanju skoraj tri desetletja trajajoče vojne, v Britaniji izšolani pravnik in profesor je pisec številnih knjig. V Slovenijo je pretekli teden prišel na blejski strateški forum.

Sogovornik ima impresiven curriculum vitae. Pravnik po izobrazbi, z dvema doktoratoma iz filozofije, med drugim na Oxfordu, večkratni minister, bil je glavni pogajalec med šrilanško vlado in Tamilskimi tigri. Zunanji minister Gamini Lakšman Peiris se ponaša z vlogo v akademski skupnosti, diplomaciji in mirovnem procesu v svoji državi, najdlje trajajoči vojni v Aziji. Pogovarjala sva se o principih političnega vodenja, ukvarjanju politike s trivialnimi, ne velikimi temami, obrobnosti mednarodnega prava in nekaj malega o postkrizni Šrilanki.

Zaupanje je tačas zelo pokvarljiva stvar. In čeprav je državam imanentno, da dvomijo druga o drugi, še nikoli nismo živeli v ozračju tolikšnega nezaupanja. Zakaj je v današnjih družbah toliko nezaupanja?

Splahnelo je zaupanje v same institucije na različnih ravneh. Institucije, kakšna je Organizacija združenih narodov, so bile ustanovljene kot alternativa konfliktom, nasilju, namenjene so bile miroljubnemu reševanju stvari. Toda za to je potrebno zaupanje. Eden temeljnih elementov zaupanja je obstoj načel, ki sežejo onkraj nacionalnih meja, so univerzalna. Danes pa je očitno, da tega ni niti na najbolj osnovni ravni. To pomeni, da ni več ničesar, v kar lahko verjamete. Gre samo še za sebičnost, za golo preračunljivost in prilagajanje; vse je odvisno od interesov in igre moči, ne obstaja ničesar višjega, nobenega moralnega prepričanja, etičnih standardov. To vodi v popolno erozijo zaupanja, stvari so postale subjektivne in selektivne, nikakršnih normativnih načel ni več. Povedano velja tako za nacionalno kot mednarodno raven. Vse to ne nazadnje dokazujejo tudi razmere v številnih evropskih državah. Volitve ne zanimajo kakih 25, 30 odstotkov ljudi, ti nimajo občutka, da glasovanje vpliva na njihova življenja, in so se distancirali. Trend je posledica pomanjkanja zaupanja in ta primanjkljaj je zelo opazen. Ljudje ne verjamemo v nič več, gre samo še za to, kaj ustreza njihovim interesom v določenem primeru.

V današnjih razpravah pogosto slišimo, in to ravno iz političnih ust, kako morajo voditelji prisluhniti ljudem. Toda razlika med enimi in drugimi še nikoli ni bila večja, mar ne?

V številnih evropskih državah opažamo razočaranje nad establišmentom. Ljudje se obračajo k novim strankam in novim politikam, in to se dogaja v Italiji, Britaniji in tudi tukaj, v Sloveniji. Demokracija ne sme biti zožena samo na volitve, ki so vsake štiri leta, biti mora kontinuiran proces med tistimi, ki so izvoljeni, in onimi, ki volijo. V naših sistemih moramo razviti mehanizme za to. Ponekod obstajajo vmesne volitve, to je kar dober način. Poleg tega je treba izoblikovati vzvode, ki bodo civilni družbi omogočili večji vpliv na oblikovanje zakonodaje: s komiteji za konzultacije, načini reprezentacije profesionalcev, nekatere države imajo o pomembnih zadevah plebiscite ali referendume, drugod obstajajo državljanske pobude. V Švici lahko ljudje neposredno z določenim številom podpisom sprožajo zakonodajna dejanja.

Zakonodaja ne sme biti prepuščena izključno parlamentom, odmaknjenim od javnega mnenja vse do naslednjih volitev. Slavni britanski politik je izjavil, da so ljudje resnično svobodni samo enkrat vsake štiri leta. To pač ni dobro, postati mora kontinuirana interakcija in vsak sistem mora razviti svoje instrumente glede na kulturo posamične države in njene prioritete. Pomembno je načelo, modalitete pa so od države do države različne.

Kaj so najpomembnejše sestavine dobrega vodenja? Pomenljivo je, v današnjem svetu ga ni nikjer opaziti. Kamorkoli pogledamo, povsod sami mediokritetni politiki.

V dobrem vodenju je nekaj kreativnega. Med kvalitetami dobrega voditelja je gotovo to, da ima politik cilj. Vodenje ni samo to, da ugotoviš, kaj je najbolj učinkovit način implementacije politike, treba je imeti vizijo. Biti moraš tudi dober menedžer, kar pomeni, da si voljan delegirati, vsega ne moreš narediti sam. Prerazporejanje nalog hkrati pomeni sposobnost izbire pravih ljudi za prave položaje. Številnim voditeljem tega primanjkuje. Samo dejstvo, da nekomu zaupajo, še ne pomeni, da je ta sposoben in mu lahko zaupajo karkoli. Voditelj mora obenem znati poslušati, biti odziven na mnenje ljudi in biti pripravljen spremeniti smer, če je to potrebno. Ne sme biti aroganten, si domišljati, da sam vse ve. Najpomembnejše pa je, da vodenje ne pomeni samo preštevanja glav, odločanja, kaj ugaja večini – treba je tudi plavati proti toku, vzpodbuditi ljudi k drugačnemu razmišljanju. Veliki voditelji so bili pogosto tisti, ki so vodili kampanje zoper odločitve, ki so bile všečne večini. Celoten napredek v človeški zgodovini se je zgodil na ta način. Ko so ljudje, kakor William Wilberforce, vodili kampanjo zoper suženjstvo, je bilo suženjstvo še norma. Ali pa vprašanje sprejema žensk na univerze. Nekatere institucije so jih sprejele zelo nedavno, šele 1951. Včasih se je torej treba boriti za stališča, ki so v tistem času drugačna od javnega mnenja.

Evropsko politiko zadnje čase veliko zaposlujejo male teme in zelo malo velike teme. Zakaj?

Če pogledate tipičen dan zelo zaposlenega, visokega politika, vidite, da malone nima trenutka za razmislek, refleksijo. Politiki se ves čas ukvarjajo s krizami, dogovarjajo se s sindikati, spopadajo se strankami v vladi, v lastni koaliciji. Zelo pomembno pa je imeti čas, da na stvari pogledaš z distance, se oddaljiš od nenehnih prerekanj. Večina, skratka, gleda drevesa, ne vidi gozda. In če se nisi sposoben osredotočiti na široko sliko, če nimaš vizije, kaj hočeš doseči, si namesto tega zadovoljen s trenutnim. To se dogaja zato, ker je dan zelo poln trivialnosti, za katere pa, ne glede na vse, človek porabi veliko časa, energije, je stresno in polno tenzij. Zato imajo v Veliki Britaniji premierovo rezidenco Chequers ali v Združenih državah predsedniško v Camp Davidu. Zamisel niso samo počitnice, temveč lokacija ponuja možnost refleksije v mirnem okolju, razmisleke o širših, bolj dolgoročnih zadevah.

Evropska politika se ves čas krize pretirano osredotoča na tekoče zadeve, se ubada z deficiti in nasploh ozkimi vidiki krize in nič s tem, kaj se dogaja z Evropo scela. Kot da ne vidi, da obstajajo bistveno večji problemi od uravnoteževanja proračunskih primanjkljajev. Kakšen je pogled na Evropo od daleč?

To je zato, ker ni primernega ravnotežja med vsakodnevnimi rečmi in dolgoročnimi vprašanji. Na tukajšnji konferenci je nekdo iz občinstva zastavil vprašanje o takojšnji zadovoljitvi, osredinjenju na to, da se stvari uresničijo takoj. Vprašanje je bilo, kako ravnati v takšnih razmerah, in odgovoril sem, da ne gre za izbiro med enim in drugim. Tako kot ne morete reči svojemu otroku, da mu boste, potem ko odraste in se bo poročil, dali lepo hišo in vse ostalo, kar potrebuje, vmes, ko potrebuje kup reči za odraščanje, pa nič, ker ne morete porabljati denarja za to. Narediti je pač treba oboje; gre za zmes takojšnjih in dolgoročnih stvari, med enim in drugim je treba poiskati ravnovesje. Enako velja za kvalitete političnega vodenja. Ni mogoče zanemariti takojšnjih izzivov in se ukvarjati denimo s tem, kakšna bo država leta 2020; če se ne boš ukvarjal s takojšnjim, niti ne boš prišel do leta 2020. Gre za dobro zmes enega in drugega, in to terja strateško razmišljanje.

Mednarodno pravo je tačas videti zelo marginalizirano. Zakaj mednarodno pravo vedno odpove tam, kjer je najbolj vidno, denimo v izraelsko-palestinskem konfliktu?

Zato ker je realnost današnjih mednarodnih odnosov moč. Najpomembnejša stvar v današnjem svetu pač niso načela, gre za moč posamičnih strani v konfliktu in tudi mednarodnih zavezništev ali posameznih držav ali kombinacije držav, ki podpirajo eno stran. Moč je v celoti prekrila principe, ki bi morali biti prevladujoči: ozemeljsko integriteto, nespremenljivost meja, neprekršljivost sporazumov. Slednje je v palestinskem primeru določilo temeljne parametre rešitve – namreč dve državi za dva naroda, palestinske in izraelske države, ki bi sobivali druga ob drugi, z Vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico Palestine. Zdaj je veliko tega definiranega ozemlja anketiral Izrael. Pomembno je postalo samo to, kdo podpira katero državo, ne pa, na kakšni podlagi. Slednje niti ne šteje, nikakršnega prepričevalnega principa ni več. To je bazična slabost današnjega mednarodnega prava v primerjavi z nacionalno zakonodajo, ki jo podpirajo sodišča, policijske enote in vse ostalo. Pri mednarodnem pravu podpore ni, mehanizem za njegovo uveljavljanje je zelo zelo šibak. Sistem pa bi moral delovati zaradi moralne legitimnosti, ljudje verjamejo vanj, je dobrodejen, koristi človeštvu scela. A kako bi danes sploh lahko imeli takšna prepričanja, ko pa sistem očitno ni utemeljen na kakršni koli enakosti, poštenosti ali pravičnosti. Vse je samo igra moči in interesov. V mednarodnem sistemu denimo listina Združenih narodov temelji na doktrini suverene enakosti – ali je država velika ali majhna, bogata ali revna, to ne vpliva na njeno digniteto. Eno je teorija, drugo je realnost.

Mednarodno pravo se vedno giblje med dvema skrajnostma, med apologetstvom in utopijo, pravi vodilni evropski mednarodni pravnik Martti Koskenniemi. Je bodisi sredstvo za opravičevanje interesov držav bodisi stremi k višjim ciljem, torej čista utopija. Kako gledate na te dileme?

Mednarodno pravo bi po naravi reči moralo biti idealistično in to je vse. Govorim o idealni formi, koncepciji, ki jo ima človek v mislih. Tomaž Akvinski je govoril o božjem in naravnem pravu, različnih hierarhijah prava torej. Mednarodno pravo je, skratka, ideal, plemenit cilj, vzor poštenega odnosa, pravičnosti. Tako bi moralo biti, vendar očitno ni tako. Apologija vstopi na točki, ko pride do velike razlike med aspiracijami in stvarnostjo. In potem je treba najti razloge, zakaj ne moreš potrditi ideala oziroma niti priti blizu tega. Danes opažamo vse večje pojemanje zaupanja v sistem, ker ta ni utemeljen na ničemer, kar bi lahko zares spoštovali. Kako bi lahko vendar spoštovali golo moč? Ali vojaško moč? Oziroma bogastvo kot tako? Mednarodno pravo je utemeljeno na doktrini, načelih, vrednotah – in vsega tega nam manjka.

Med obiskom v Sloveniji vam je na inštitutu Ifimes nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič izročil priznanje za »poseben prispevek k stabilnosti in miru v regiji«, hvalili so vašo vlogo pri končanju skoraj tri desetletja trajajočega oboroženega konflikta in razvoju današnje multietnične države. Kakšna je bila vaša vloga v mirovnem procesu?

Bil sem odgovoren za neposredna pogajanja med šrilanško vlado in Tamilskimi tigri, imeli smo vrsto srečanj na različnih koncih sveta: na Tajskem, v Nemčiji, na Japonskem, Norveškem ... Prizadevali smo si za politično rešitev s pogajanji, a stvari niso delovale iz preprostega razloga: ker so Tamilski tigri verjeli, da so vojaško nepremagljivi. In tega niso verjeli samo oni, skoraj celoten svet je bil prepričan, da jih ni mogoče poraziti. Potem so rekli, le zakaj bi se poravnali za kaj omejenega, če pa lahko prevladamo z nasiljem. To je bilo brutalno nasilje brez primere: ubijali so na tisoče ljudi, uničevali avtobuse, šole, cerkve, bolnišnice, ubili so predsednika Šrilanke, premiera Indije. Nakar so bili po 26 letih vojaško poraženi. Danes smo osredotočeni na druge stvari: kako izkoristiti priložnosti po dolgem konfliktu, ki je trajal tri desetletja, postali smo mirna in stabilna država, gorje je za nami. Prioriteta je povezati ljudi, jim vzbuditi zavest o tem, kaj je skupno, ne kaj jih razvaja. Zdaj je čas celjenja ran.

In to je glavna prioriteta postkrizne Šrilanke?

Seveda, ker brez tega ni mogoče nič. Rast šrilanškega gospodarstva znaša 7,4 odstotka, ob Kitajski smo najhitreje rastoče gospodarstvo v tem delu sveta. To ni naključje, povezano je z več zaupanja, pričakovanji glede skupne prihodnosti. Da bi to dosegli, smo morali izoblikovati zavest o nacionalni identiteti, o tem, da smo vsi prebivalci Šrilanke, ne glede na jezik, ki ga govorimo, veroizpoved, kulturno okolje, iz katerega izhajamo. Po vseh razlikah iz preteklosti sta povezanost in vključenost bistveni za prihodnost. Zdaj je na severu, ker živijo večinoma Tamilci, gospodarska rast trikrat večja kot drugje: ta del države je najbolj trpel, tu je investicij več kot drugje.

Zahod izraža precejšnjo zaskrbljenost, govori o šrilanški krizi odgovornosti, vrstijo se ocene, da država ni naredila dovolj na področju človekovih pravic, vladavine prava, medijev. Kako odgovarjate na kritike?

Takšne kritike predvsem niso poštene. Če pogledate postkrizne razmere kjerkoli drugod, pa naj gre za prostor Jugoslavije ali za Kambodžo, ni bilo nikjer doseženo tako veliko v tako kratkem času. Od prenehanja sovražnosti je minilo komaj pet let. Nemalo smo dosegli na terenu, denimo v zvezi z vračanjem razseljenih ljudi, dohodkov za preživljanje ali volitev v pokrajinski svet severne pokrajine, ki so bile prvič po 25 letih. Obstajajo velike spremembe v kvaliteti življenja v primerjavi z obdobjem pred šestimi leti, ko se ljudje na severu države niso imeli česarkoli veseliti, vse je bilo zelo mračno, na tem območju ni bilo niti elektrike. Danes je drugačno razpoloženje. Vse to se je zgodilo v zelo kratkem obdobju. Ne trdimo, da so bili vsi problemi rešeni, toda problemov tridesetletne vojne se ne da rešiti v petih letih.

Kako komentirate poročilo Sveta ZN za človekove pravice ali poročilo Crisis group?

Te kritike so pristranske in imajo svojo agendo, ne priznajo ničesar pozitivnega, če pa že, z določeno nejevoljo. Vedno se osredotočajo na negativno in napake lahko jasno vedno najdeš. Vprašanje ni, ali so stvari idealne, temveč ali je bil v preteklem petletnem obdobju dosežen razumen napredek. Ob vsem, kar se dogaja v Siriji, Iraku ali Libiji, je razprava o Šrilanki nesmiselna. Tovrstne kritike so neproduktive in ne pomagajo nam, obenem razdeljujejo mednarodno skupnost, vodijo v razhajanja v svetu za človekove pravice. Od mednarodne skupnosti pričakujemo dobronamernost, razumevanje in partnerstvo, ne pa vsiljevanja rešitev in arogance. Obstajati mora tudi skromnost, zavedanje o obstoju različnih kultur, saj ena rešitev ne ustreza vsem. In naposled, rešitev, ki bo prestala preskus časa, bo morala biti takšna, da bo odražala kulturne aspiracije ljudi, ne more biti uvožena, presajena od zunaj.

Zahod domneva, da je njegova izkušnja edina zgodovinsko veljavna, vendar to ne drži. Ne govorim o tem, da jo je treba zavrniti, treba je vzeti tisto, kar je uporabno, a jo tudi prilagoditi fundamentalno drugačnim razmeram. Kadar interveniraš od zunaj, lahko spreminjaš režime, ubijaš voditelje, kot se je dogajalo – vprašanje ostaja, ali lahko upravljaš s kaosom, ki nastane. Mogoče je uporabiti vojaško moč, uvesti območja prepovedi preletov, prehodov, metati bombe in pošiljati vojake na teren. To se je dogajalo v Libiji, Iraku in drugod. Cele generacije ljudi v teh državah morajo živeti s posledicami, potem ko tisti, ki so intervenirali, odidejo in vse pustijo za seboj. Države pa zdrsnejo na rob anarhije, nemogoče jih je obvladovati, jim vladati.

Največja svetovna kriza je tačas v Ukrajini, odnosi med Zahodom in Rusijo so zaostreni. Kako gledate na dogajanje, vlogo Rusije, ki je spomladi anektirala Krim?

Glede na razmere v mednarodni ureditvi države pač intervenirajo, da zaščitijo svoje vitalne interese. Krim je bil zgodovinsko del Rusije, poteza Nikite Hruščova je bila notranji dogovor, ne prenos suverenosti ene države drugi državi. To so vprašanja, ki jih je treba urejati z dvostranskim dialogom, zato ne podpiramo sankcij. Sankcije niso ustrezen mehanizem politike, vedno prizadenejo ljudi, ki jim niso namenjene. Samo poglejte embargo na iransko nafto; ukrepi so bili uperjeni zoper Iran, a so prizadeli vse razvijajoče se države, vključno s Šrilanko. Sankcij ni mogoče ustrezno usmeriti, potrebna so pogajanja.

Z rusko aneksijo Krima ni mogoče tako zlahka opraviti. Vprašanje vam zastavljam tudi zato, ker sem naletela na vašo izjavo, zelo blagohotno do Rusije.

Nič takega ni bilo. Rekli smo, da podpiramo pogajanja in takšen način reševanja, v katerem ni nasilja. Da je, skratka, treba poiskati rešitev, ki bo zadovoljila obe strani.