Program in instagram

Šlo je za epski spopad. Na eni strani je bil John Adams, politični filozof, pravnik, soavtor ameriške deklaracije o neodvisnosti in predsednik ameriške Akademije znanosti in umetnosti. Na drugi strani je bil Thomas Jefferson, glavni soavtor deklaracije o neodvisnosti, vsestransko razgledan mož in predsednik Ameriškega filozofskega združenja. Med epskim dvobojem, ki se je odvijal leta 1796, je šlo za to, ali bo drugi predsednik ZDA, naslednik Georgea Washingtona, postal predsednik Akademije znanosti in umetnosti ali prvi mož filozofskega združenja. Kot soavtorja deklaracije o neodvisnosti sta oba že prispevala k definiciji temeljnih načel delovanja države. Adams je bil pred tem podpredsednik ZDA, Jefferson pa državni sekretar. Oba sta sodila med najimenitnejše intelektualce svojega časa, oba sta imela šibke točke, oba sta imela za seboj izjemne izkušnje. Adams je bil ustanovitelj ameriške federalistične stranke. Jefferson je bil utemeljitelj demokratsko-republikanske stranke. Adams je na volitvah zbral 71 elektorskih glasov, Jefferson pa 68. Po volilnem porazu je Jefferson postal Adamsov podpredsednik. Ko sta se čez štiri leta ponovno srečala na volitvah, je slavil Jefferson. Oba sta umrla leta 1826. Da bi bila simbolika bolj zanimiva, sta svet zapustila istega dne. No, simbolika je bila v resnici popolna. Oba sta umrla 4. julija, natanko pol stoletja po nastanku deklaracije o neodvisnosti.

A zakaj bi se danes ukvarjali z Adamsom in Jeffersonom? Zato, ker se velja vprašati, kako so bile plemenite ideje, ki obstajajo še danes, ob nastanku ideje izvedene v resničnem življenju. Domislica, da ljudstvo voli predsednika, ki naj bo kompetenten voditelj, je bila pred 211 leti izvedena precej solidno. Za izvolitev sta se potegovali dve veličastni osebnosti. No, bilo je tudi nekaj težav. Volilna pravica, denimo, še ni bila splošna. Volitev se je udeležilo le 67 tisoč mož. A na otroške bolezni demokracije velja gledati prizanesljivo – zlasti če imamo pred očmi zdravstveni karton demokracije v njenih zrelih letih.

Na zdravstvenem kartonu demokracije za leto 2017 piše, da so simptomi sledeči: v državi, ki je celemu svetu dala francosko revolucijo, razsvetljenstvo in pommes frites, se za predsedniški položaj potegujeta Marine Le Pen in Emmanuel Macron. Macron? Kdo je Macron? Le Pen? Političarka, ki ponuja mehko kuhano izvedbo očetovega trdega fašizma? Kaj je manj grozno? Mehka fašistka ali finančnik? Ne kaže spregledati, da je vzpon fašizma s človeškim obrazom povezan tudi s polomijo, ki jo je prinesla financializacija celotnega družbenega življenja. Če Francija ne bi imela atomske bombe in priložnosti, da sesuje EU, cela reč morda ne bi bila tako pomembna. Na zdravniškem kartonu demokracije za leto 2017 ne najdemo niti trohice veličine, ki je bila zabeležena v otroških letih tega pojava.

In Slovenija? Borut Pahor proti Plemenitemu Jelinčiču? Borut Pahor proti Milanu Jazbecu? Tudi Slovenija je imela svoje leto 1796. Seznam kandidatov na predsedniških volitvah je osupljivo zanimiv. Kučan vs. Pučnik. A še bolj veličasten je bil seznam kandidatov za člana predsedstva. Leta 1990 je imelo ljudstvo možnost, da na volitvah za člane predsedstva izbira med, denimo, Slavojem Žižkom, Dimitrijem Ruplom in Boštjanom M. Zupančičem. Izbira je bila primerljiva z dilemo Adams/Jefferson. No, Rupel, Zupančič in Žižek se v nacionalno zgodovino niso vpisali kot izvoljeni člani predsedstva Republike Slovenije. Na seznamu j je bilo ducat osebnosti in pri dilemi, ali velja podpreti filozofa, sociologa ali pravnika, se je volilno telo odločilo za pesnika, kmetovalca, literarnega zgodovinarja in ekologa.

Demokracija je del dobri dve stoletji starega razsvetljenskega projekta, simptomov na njenem zdravstvenem kartonu ne smemo brati izven širšega konteksta. Njena šibkost je povezana tudi z odločnim napadom na tradicijo razsvetljenstva. Ameriški predsednik Donald Trump sprejema ukrepe, ki odpirajo prostor za radikalno politizacijo verskih skupnosti. A obstaja tudi druga stran kovanca, ki je dobro vidna v Sloveniji: politika se trudi, da bi postala nepolitična, votla, stvar fascinacije. Na kartonu o zdravstvenem stanju slovenske demokracije v letu 2017 bo zapisano, da je najmočnejši predsedniški kandidat kot orodje za komuniciranje z občinstvom izbral instagram, družabno omrežje, namenjeno razširjanju podob, ne besed. Instagram je nadomestil politični program.

Jeseni 2017 ne bo šlo za to, ali bo Pahor dobil drugi mandat. V igri je precej več – ali bo v Sloveniji politika kot del razsvetljenske tradicije še obstajala ali pa bo večjo ali manjšo racionalnost besed povozila všečnost podob.

V tem trenutku obstaja nekaj večjih težav, ki so za silo rešljive zgolj ob pomoči besed.