Tiskane izdaje
Je doktorica političnih ved, raziskovalka in profesorica ruskih študij na univerzi v Rennesu. Lani je v Parizu izšla njena knjiga Les réseaux du Kremlin en France (Kremeljska omrežja v Franciji), kjer je skrbno analizirala, kako Moskva širi svoj vpliv ter s financiranjem zlasti evroskeptičnih desnih strank, v Franciji denimo Marine Le Pen, vpliva na izide volitev in ruši Evropsko unijo.
Cécile Vaissié je izvrstna poznavalka Sovjetske zveze in današnje Rusije ter njenih sosed, kamor pogosto potuje. Še kot mlada raziskovalka je v Franciji objavila izvrstno knjigo o disidentskem gibanju v Sovjetski zvezi z naslovom Za vašo in našo svobodo, ki je bila v ruščino prevedena šele pred dvema letoma, po 16 letih trdih pogajanj z založniki. Lani je poleg knjige o kremeljskem političnem omrežju v Franciji, ki je že prevedena v nemščino in ukrajinščino, izšla tudi knjiga o umetnosti in kulturi v sovjetskem projektu z naslovom La Fabrique de l’homme nouveau après Staline. Les arts et la culture dans le projet soviétique.
Znano je, da je Kremelj začel pravo politično in propagandno ofenzivo proti Evropski uniji, še zlasti potem ko se je Ukrajina z revolucijo na kijevskem Majdanu odločila za evropsko pot in za to krvavo plačala z okupacijo Krima in napadom na vzhod države. Kremelj politično in finančno podpira mnoge skrajne desničarske, fašistične in tudi levičarske stranke v Evropski uniji. Toda trdnih dokazov o finančni pomoči v glavnem ni. Z izjemo Francije, kjer je to dokazano kot nikjer drugod v Evropi. Tudi po zaslugi knjige Cécile Vaissié, ki odstira veliko novega o neprikritem ruskem vmešavanju v notranjepolitične zadeve mnogih članic Evropske unije.
Cécile Vaissié. Foto: Branko Soban
Marine Le Pen, voditeljica desničarske Nacionalne fronte, se je pred tednom dni v Kremlju sestala z Vladimirjem Putinom. Od kod pravzaprav ta politična ljubezen med njima, ki v bistvu traja že kar nekaj let?
Združujejo ju skupni pogledi in na las podobna ideologija. Le Penova je v minulih letih storila vse, da bi Putin postal pozoren nanjo. Že njen oče Jean-Marie Le Pen je imel veliko znancev v Rusiji. Prijateljeval je denimo z Iljo Glazunovom, znanim slikarjem, avtorjem ogromnih platen in portretov mnogih vplivnih in bogatih Rusov. Zanj se je govorilo, da je v zelo dobrih odnosih s KGB. V sedemdesetih in osemdesetih letih je prihajal v Pariz, kadar je hotel. In ve se, kdo je v sovjetskih časih lahko kar tako potoval v tujino. Jean-Marie Le Pen ga je prvič srečal leta 1968. Imel je še druge znance, toda nikoli ni prišel do tistih na vrhu. Do kremeljske nomenklature.
Je tudi zato Marine Le Pen ubrala drugačno pot?
Ko je postala predsednica stranke Nacionalne fronte, je v izjavah vztrajno ponavljala, da spoštuje Putina. Da ji je všeč njegova politika. In da mora Francija najti nove zaveznike, se odlepiti od ZDA in se bolj povezati z Rusijo. To je pogosto govorila. Imela je tudi velik intervju v Izvestijah. In potem, v začetku leta 2010, so jo v resnici začeli vabiti. A najprej je v Rusijo krenila Marion Maréchal-Le Pen, njena 27-letna nečakinja, ki se v javnosti ne pojavlja prav pogosto, a je zelo zanimiva osebnost. V stranki bo zanesljivo igrala veliko vlogo. Če teta ne bo zmagala na predsedniških volitvah, bo v stranki zanesljivo prišlo do konfliktov. Marion je precej mlajša od 48-letne Marine in ima veliko privržencev. Že zdaj je njena resna tekmica.
Kako to, da je prav Marion prva krenila v Rusijo?
Kot poslanka francoskega parlamenta je bila članica skupine prijateljstva z Rusijo, ki so jo povabili v Moskvo. Kmalu za njo je na pot potem krenila še Marine. Takrat se je srečala s predsednikom dume Sergejom Nariškinom, nekdanjim oficirjem KGB …
… ki pa ga je Putin po lanskih parlamentarnih volitvah postavil za direktorja zunanje obveščevalne službe SVR!
Da, sami profesionalci, ki vedo, kako se streže stvarem. Marine Le Pen pa se dela, da nič ne razume. Ali pa da ji je popolnoma vseeno, kdo je kdo, saj po njenem KGB ni nič slabša od ameriške Cie. Po tem sprejemu je v Rusiji postala tako rekoč stalna gostja. Srečevala se je z njim in z Aleksejem Puškovom, takrat predsednikom odbora za zunanjo politiko in šefom ruske delegacije v Svetu Evrope v Strasbourgu, ki izvrstno govori francosko. Oba sta, ko je šlo za politično dvorjenje Marine Le Pen, krasno opravljala svoje delo.
Leta 2014 je potem prišlo na dan, da je od Moskve dobila 9 milijonov evrov za svojo stranko.
Nenavadno je, da tuja država, v tem primeru Rusija, financira dokaj močno politično stranko v Franciji. Po naši zakonodaji to sicer ni prepovedano. Ker uradno menda ni šlo za darilo, ampak za kredit. Toda če je to res bil kredit, zakaj je Marine o tem molčala? Šele ko je zadeva prišla na dan, je hitela pojasnjevati, da v francoskih bankah ni mogla dobiti denarja, zato je ponj odšla v Rusijo.
V češko-rusko banko (FCRB) v Moskvo, ki je medtem bankrotirala?
Vodil jo je mlad poslovnež, čigar tast je bil nekoč dokaj visoko v KGB. In torej zelo blizu Kremlja. A potem je prišlo na dan, da je ob skoraj istem času dva milijona evrov dobil tudi njen oče Jean-Marie Le Pen. Ta denar, namenjen njegovemu podjetju Cotelec, je prišel iz druge banke. Iz ciprske Vernonsie. Oče Le Pen je vztrajno ponavljal, da ta nima nič opraviti z Rusijo, a se je izkazalo, da je njen lastnik Jurij Kudimov, ki je po mnenju ruskega Forbesa zelo blizu Putinovim silovikom. Denar je torej res potoval čez Ciper, a v bistvu je znova šlo za ruski denar. In tu se spet pojavi problem: če je tudi tu šlo za kredit, zakaj je treba takšne transakcije skrivati pred javnostjo? Je to res kredit, morda bratska pomoč ali pa rusko plačilo za prihodnje politične storitve?
V knjigi ste to zgodbo dokaj temeljito opisali. Od kod vam podatki o tej finančni navezi med Le Penovo in Kremljem?
Finančni del poslov so zelo natančno raziskali na internetnem časniku Mediapart. Tam so zbrani vrhunski preiskovalni novinarji. Vse so dokazali s papirji. Bili so res temeljiti, tako da jih ni nihče mogel tožiti. Pogovarjala sem se z njimi. Razumljivo je, da virov seveda ne morejo razkriti. Toda zame je bilo to odkritje zelo pomembno, ker sem sama že pred tem raziskovala vpliv ruskih oblasti na francosko politiko. A takrat še ni bilo dokazov o denarju. Francija seveda še zdaleč ni edina ruska tarča v Evropi. Podobne stvari se dogajajo tudi drugod. O tem je napisanih veliko analitičnih člankov in knjig. Posnetih je tudi nekaj dokumentarnih filmov. Kremelj namreč financira vrsto desničarskih in fašističnih strank v Evropi, AfD v Nemčiji na primer. A še nikjer ni bilo vpletanje Moskve v notranjo politiko tako jasno dokazano, kot je bilo v primeru Marine Le Pen.
Kaj je zadaj? Politični interesi? Ideologija?
Ta zagotovo. V Rusiji je na pohodu konservatizem. V Moskvi nenehno kričijo: mi smo še zadnji branik krščanskega življa in družinskih vrednot …
… in mi smo proti Gayeuropi!
Točno to! V tej dekadentni in v grehu potapljajoči se Evropi je po njihovem vse dovoljeno … Marion Le Pen, nečakinja predsedniške kandidatke, je proti abortusu. Čeprav ga zakon v Franciji dovoljuje. Njena teta Marine ima o tem bolj liberalne poglede in ne govori o prepovedi abortusa. Toda tisti, ki volijo stranko, iskreno verjamejo v dekadenco in v vse to, kar govori Moskva. V to verjamejo tudi v drugih desnih strankah. Tudi tisti, ki volijo Françoisa Fillona, pravijo, da je treba zaščiti vernike, kristjane, družinske vrednote. A hkrati ne razumejo, ali pa nočejo vedeti, da je v Franciji veliko lažje imeti veliko družino kot pa v Rusiji. Tam skorajda ni velikih družin. Rusija ima namreč velike demografske probleme. Tudi zato, ker država ne pomaga družinam. Socialnih pomoči tako rekoč ni.
Tudi govorjenje o zaščiti krščanskih vrednot in vernikov je farsa brez primere?
Vera je bila v Sovjetski zvezi prepovedana skoraj 75 let. Podirali so cerkve in iz njih delali skladišča in telovadnice. Kakšna zaščita vernikov je to? Danes so se stvari res spremenile, toda govorjenje o tem, da je Vladimir Putin, mož iz KGB, ki je podirala cerkve, največji varuh vernikov, je res perverznost brez primere. Propaganda, za katero tičita denar in ideologija, torej uspešno deluje. Marine Le Pen si tega ne žene k srcu. Zanjo je pomembno to, da jo sprejemajo v Moskvi. Nedolgo tega je potovala v ZDA. Iz tega obiska so se norčevali po vsej Franciji. Šla je namreč tudi v Trump Tower. Toda tam je ni čakal nihče. Nihče je ni poznal. Srečala se je le z nekaterimi Trumpovimi uradniki. V Rusiji jo sprejemajo z rdečo preprogo. V Kremlju ima status mednarodnega voditelja in to je zanjo zelo pomembno.
Toda zanimivo je, da Putina v Franciji ne podpira samo Front National?
Podpirajo ga tudi François Fillon in ljudje okrog njega. Na ultralevi strani je njegov največji podpornik Jean-Luc Mélenchon, ki je nekoč bil član socialistične stranke in tudi minister. Putina podpira v vsem. Vse, kar stori, je popolnoma pravilno. Zato podpira bombardiranje civilistov v Siriji in napad na Ukrajino, ker da so tam prišli na oblast fašisti. Ponavlja izključno to, kar govori Kremelj. Vsa Francija ve, kaj je napisal, ko so v Moskvi ubili Borisa Nemcova. Težko verjamem, da je sam napisal ta tekst. V njem namreč trdi, da je bil Nemcov grozen človek, da je kriv za privatizacijske posle, da si je smrt pravzaprav zaslužil in da je bil njegov umor v bistvu hud udarec po Putinu. Ne vem, zakaj ne bere, kaj o atentatu pravijo Ilja Jašin in drugi sodelavci Nemcova. Da Mélenchon napiše ali pa podpiše takšen tekst, je naravnost odvratno. Sicer pa je znan po tem, da ljubi diktatorje.
Vse po vrsti?
Naravnost oboževal je Huga Chaveza. Pa Fidela Castra. Zdaj obožuje Vladimirja Putina.
Kaj pa Severna Koreja?
O Pjongjangu še ne govori. V njegovi retoriki gre v bistvu za stare navade francoskih levih partij. V Rusiji zdaj na veliko govorijo o Stalingradu. Seveda je Rdeča armada dobila to prelomno bitko. Hvala vsem, ki so se tam borili in padli za našo svobodo. Hvala jim stokrat! Toda zdaj se po Rusiji širi neznosna propaganda, da je Stalin dobil to bitko, in ne tisti, ki so tam umirali. Bitko so namreč dobili vojaki Rdeči armade in narod, ki je stal za njimi. Toda rdeče zastave, s katerimi zdaj na veliko mahajo po Rusiji, so zelo všeč francoskim levičarjem, starim komunistom. Kajti Putinova Rusija je naslednica Stalinove države, pravijo. Tako govori tudi Mélenchon.
Pred tedni je bila na enem glavnih francoskih teve kanalov razprava predsedniških kandidatov. Mélenchona so vprašali tudi o Nemcovu. Zakaj je tako grdo pisal o njem? »Kdo pa sploh je Nemcov? On je bil vendar antisemit!« je odgovoril. »To ne drži, ker je bil tudi sam Žid!« ga je posvaril voditelj. »Oh, potem pa sem ga s kom zamešal!« se je poskušal izmazati. Takšna lahkotnost ob tako resni temi me je naravnost osupnila. Zato ne verjamem, da je sam napisal tisti tekst. Njegov pomočnik za mednarodne odnose je Djordje Kuzmanovic, ki ima jugoslovanske korenine in je še bolj na levi kakor pa Mélenchon. Zato je precej verjetno, da je on napisal tisti odvratni tekst. A tega seveda ne vem.
Ali tudi skrajna levica dobiva denar iz Rusije?
To ni dokazano. V tej neverjetni navezanosti na Moskvo gre za tri elemente: propaganda, ljubezen in denar. Pri Mélenchonu sta v igri ideologija in neracionalna ljubezen, za denar pa ne vem.
Znano je, da je Sovjetska zveza nekoč neprikrito financirala komuniste po svetu. Oče pisatelja Viktorja Jerofejeva, ki je bil kulturni ataše na sovjetskem veleposlaništvu v Parizu, je francoskim komunistom, natančneje takratnemu genseku partije Mauriceu Thorezu, denar denimo prinašal kar v kovčkih.
Absolutno točno. V različnih ruskih revijah so se v devetdesetih letih pojavili različni dokazi, da je sovjetska oblast pošiljala denar vsem komunističnim partijam po svetu. Tudi komunistom v ZDA. In seveda tudi francoski partiji. Iz Moskve so dobivali milijone v gotovini in ves čas zatrjevali: »Ne, ne, nič ne dobivamo!« V Parizu je takrat delovala sovjetska banka, ki se je uradno ukvarjala z zunanjo trgovino. Komuniste v Franciji so ves čas zbadali: »Glejte, tam je vaš denar!« »Ne, ne, kaj pa govorite!« so se branili. A vsi so vedeli, da denar prihaja. Tudi v kovčkih. A dokazov ni bilo vse do razpada SZ. Takrat so odprli arhive in dokazi so bili naenkrat na mizi. Oh, ta naša KPF …
Kako močni so danes?
Na volitvah lahko računajo na kakšne tri odstotke glasov. V 60. in 70. letih so govorili, da živijo izključno od članarine in od prodaje cvetja za prvi maj. Toda ko je SZ razpadla, naenkrat ni bilo več denarja in kompartija je začela prodajati nepremičnine. Prodaja cvetja torej ni več pomagala. Francoski komunisti so v bistvu ves čas živeli na račun SZ in sovjetskih državljanov, ki so v vrstah stali pred praznimi trgovinami. Na podoben način Rusija tudi danes financira politične somišljenike v Evropi, a to bomo uradno zvedeli šele po tem, ko bo Kremelj odprl tudi te arhive.
Je Vladimir Putin levico danes zamenjal z desnico? Ker je ta močnejša od levih strank?
Ne verjamem, da ne financira levih strank. Kdor podrobno opazuje, namreč veliko vidi. Kdo je prišel kot opazovalec na tako imenovani referendum na Krimu ali pa na volitve v Doneck in Lugansk? Povabili so mnoge ultradesne in tudi nekaj ultralevih evropskih strank. Nacionalno fronto je tam denimo zastopal Aymeric Chauprade, takratni svetovalec Le Penove za mednarodne odnose. Kasneje sta se skregala, čeprav je prav po njeni zaslugi postal član evropskega parlamenta, in bi ji zato moral biti zelo hvaležen. V Donbas so kot opazovalci denimo prišli predstavniki nemške stranke Die Linke, ki je naslednica komunistične partije. Kremelj torej financira tudi leve.
Nedolgo tega sem dobila v roke knjigo različnih člankov o Aleksandru Duginu, glavnem ruskem geostrategu našega časa. O njem se veliko piše. Ker ni povsem jasno, kakšna je pravzaprav njegova vloga pri Putinu. Ne bi trdila, da je Dugin ta hip njegov glavni ali najbolj vplivni svetovalec. Njegova naloga je povsem drugačna. Ustvarjati koristne povezave v različnih državah, ki jih potem izkoristi Kremelj. Zelo pogosto je denimo v Franciji, kjer nastopa na različnih konferencah. Francosko govori zelo dobro, skorajda brez napak. Moja prijateljica pravi, da so takšno francoščino učili in govorili v šolah KGB …
Pozna družino Le Penovih?
Pozna. To sem vedela že prej. Ko sem prebirala knjigo o njem, sem zvedela, da je bil zadnje čase pogosto v Moldaviji. Ker se ni vedelo, kam hoče Moldavija. V Evropo ali ne? In potem so bile tam predsedniške volitve. Izbran je bil seveda kandidat, ki favorizira odnose z Rusijo. Aleksander Dugin zdaj nenehno potuje. Pogosto je tudi v Turčiji in Grčiji in skoraj v vseh državah Evropske unije. Na teh svojih misijah je zelo spreten. Če njegova ideologija v čem moti določeno državo, ta tekst takoj popravi v zaželeno smer. V Turčiji je denimo popravil vse, kar je Turke motilo v njegovih pogledih na (rusko) geopolitiko.
Gre torej za čisti ideološki pragmatizem?
Pragmatizem brez primere, kajti povezuje se z različnimi strankami. V Grčiji se je denimo povezal s Sirizo, fašistično Zlato zarjo in s stranko Neodvisni Grki, ki je desna, a ne fašistična. Kremelj potem uporabi te zveze. Bile so govorice, da Kremelj financira Zlato zarjo, ki je sklenila nekakšen tihi sporazum s Sirizo o podpori vlade. Kremeljski pragmatizem ne pozna meja. Vseeno jim je, koga podpirajo, samo da ta zagovarja njihove interese. Podpirajo več strank hkrati. Neofašiste po vsej Evropi. To je bilo jasno vidno, ko so organizirali konferenco skrajno desnih evropskih strank v Sankt Peterburgu. Dogodek je bil sramota za mesto, ki je med drugo svetovno vojno tri leta umiralo zaradi nemške blokade. Toda Moskve to ne moti. Pripravljeni so podpreti vsakogar, ki je za sodelovanje s Kremljem. Pa naj bo z leve ali desne. Potem tehtajo, kdo je močnejši. V Evropi gre desnici ta hip bolje kakor pa levici. Zato z odprtimi rokami sprejemajo Le Penovo in Fillona, ki so ga med drugim povabili tudi na znano konferenco na Valdaj. V Franciji so se zaradi tega v hipu spravili nanj s šansonom: Mon cher Vladimir, mon cher Vladimir …
Vse te stranke in frakcije zdaj torej združuje tudi skupna ideološka baza?
Ta se v resnici ne razlikuje veliko od tiste, ki jo je nekoč širila komunistična partija. Ideološki diskurz je zato v resnici zelo podoben tistemu s konca štiridesetih in začetka petdesetih let. Kaj namreč govori Marine Le Pen? Da bi se Francija morala otresti zveze z ZDA in da bi morala oditi iz EU in Nata. Trije sovražniki torej. Tudi KPF je po vojni kričala nekaj podobnega: Mi smo proti Natu, proti ZDA, proti Evropi in za Sovjetsko zvezo. Nekatere evropske desničarske stranke so na primer podpisale sporazum s Putinovo Enotno Rusijo. V njem so proti EU, Natu in ZDA. In seveda za Rusijo. Kot nekdanje kompartije v letih po drugi svetovni vojni.
Zakaj je Putin napadel Ukrajino? Ker jo potrebuje za delno obnovitev sovjetskega imperija?
Ne vem, kaj potrebuje Vladimir Putin, zelo dobro pa vem, kaj potrebuje Rusija. Predvsem dobre ceste, kvalitetno zdravstvo, izobraževanje, dostojne plače, pokojnine vsak mesec, zdravo ekonomijo. Ne vem, zakaj sili v Ukrajino. Naj se raje ukvarja z ekonomiko države in s svojimi ljudmi. Ne pa s sosedi, ki mu nič nočejo.
Kako v Franciji opazujejo to vojno? Ali javnost gleda na Rusijo kot na agresorja?
To je zapletena tema. Pred dnevi sem tu v Parizu govorila s poljskim taksistom. Dejal je, da so v Evropi pozabili, da na njenih tleh divja vojna, v kateri vsak dan ubijajo ljudi. O tem se res skorajda ne govori. Nihče ne svari, da se tam dogaja velika tragedija. Tam vsak dan umirajo Ukrajinci in Rusi. Tragedija je, da se na to pozablja. A v Franciji na srečo so novinarji, ki pišejo o tem in javnosti ponujajo pravo podobo tamkajšnjega dogajanja.
V Evropi so proruski mediji sprva ustvarili vtis, kakor da je Ukrajina napadla Rusijo, in ne obratno?
Propaganda je bila res strašna. Da so tam fašisti in podobni nesmisli. Da ima stranka Svoboda v Kijevu veliko vlogo. Takšne lažnive informacije so razširjali predvsem propagandisti Kremlja, potem pa njim nasedali mnogi. Takšnih tudi sama poznam veliko.
Kremelj je za svoje propagandne cilje ustvaril tudi pravo tovarno trolov?
V Sankt Peterburgu. Toda laži, da so tam fašisti, da križajo otroke in podobne nesmisle, so vztrajno širili tudi kremeljski troli po Evropi. In ne samo oni. V Franciji smo se ves čas borili proti temu. V to bitko za resnico smo šli novinarji, ki so bili v Ukrajini, univerzitetni profesorji, intelektualci. V Ukrajini seveda še zdaleč ni vse idealno, toda to, da so tam na oblasti fašisti, je čista laž. Reakcija na naše pisanje je bila neverjetna. Naenkrat so se zbudila vsa različna kremeljska omrežja, o katerih pišem. Na stran Rusije se je denimo postavila izjemna ženska Hélène Carrère d'Encausse, članica francoske akademije in profesorica na najbolj uglednih univerzah, ki bo julija dopolnila 88 let. Čeprav izhaja iz rusko-gruzinske družine, rojena pa je v Franciji, vztrajno ponavlja, da je Krim ruski. Kot nekdanji predsednik Valéry Giscard d'Estaing, s katerim se druži. Kaj pa mednarodno pravo? To je bil hud boj. Veliko Francozov namreč nič ne ve o Ukrajini. V medijih sem brala grozljive stvari. Eden od komentarjev v spletnih forumih je denimo sporočal, da je Krim ruski zato, ker so tam rezidence ruskih carjev, ne pa ukrajinskih carjev. To je po avtorjevem mnenju dovolj trden dokaz, da gre pri Krimu za rusko ozemlje. A pri tem gre samo za trole. Problem je, da mnogi ljudje nič ne vedo o Rusiji in Ukrajini. Danes seveda že malodane vsi mainstream mediji in politične stranke v državi priznavajo, da je Rusija napadla Ukrajino. Vsem je tudi jasno, kdo je sestrelil malezijsko potniško letalo …
… a molčijo, da ne bi jezili velike Rusije?
Da, treba je biti pragmatičen, pravijo. Toda kje se bo to končalo? Danes jim prepuščate Krim in Donbas. Kaj jim boste dali jutri? Pariz? Vsi pravijo, da je treba govoriti z Rusijo. Sem zato. Toda s kom? Govoriti je treba z opozicijo, disidenti, inteligenco, ne pa s Surkovom, Kiseljovom, Duginom! Zakaj bi govorili z njimi? Saj jih že leta ves čas poslušamo. Predsednik François Hollande zelo dobro razume, kaj se dogaja v Rusiji. V javnosti so ga pogosto kritizirali zaradi njegovih stališč in potez. Toda ko gre za Rusijo, ravna smelo in moško. Naslednji predsednik zanesljivo ne bo vlekel takšnih potez kot on.
Med drugim lani zaradi Sirije ni bil pripravljen sprejeti Putina v Parizu?
Zaradi česar ta potem res ni odpotoval v Francijo. In ni mu prodal mistralov. Sporazum o prodaji je podpisal Nicolas Sarkozy. V času, ko je bil Fillon premier.
Sarkozy je bil Rusiji bistveno bolj naklonjen kakor pa Hollande?
Sprva je bil do Putina dokaj kritičen. Napadal je njegovo politiko v Čečeniji in se čudil državam, ki so ga pripravljene gostiti. Toda potem se je v njem zgodil neverjeten preobrat. Naenkrat je postal njegov največji prijatelj. Verjetno potem, ko ga je Putin pretental z lažmi o vojni v Gruziji. Zdaj denimo trdi, da je bil Krim vedno ruski … Jegor Gran, sin znamenitega sovjetskega disidentskega pisatelja Andreja Sinjavskega, ki je francoski državljan in kot pisatelj tudi piše v francoščini, je za Charlie Hebdo zapisal, da ga nikoli ni bilo tako sram, da je Francoz, kot takrat, ko je Sarkozy izrekel svoje stališče do okupacije Krima.
Na Zahodu ne vedo, kako ravnati z Rusijo?
Vedeti je treba predvsem to, kako funkcionira Vladimir Putin. Lahko je zelo očarljiv. Kot Stalin, ki je rad božal otroke, a je hkrati ubijal njihove starše. Na Zahodu seveda nočejo konflikta z Rusijo. Toda hkrati ne razumejo, da je treba Moskvi jasno povedati, da smo odločno proti vsaki vojni na evropskih tleh. Da smo proti okupaciji Gruzije in Ukrajine. Vsak naj se ukvarja s svojimi domačimi problemi. Teh je povsod veliko. Pri nas in v Rusiji.
Kaj se dogaja v novem ruskem pravoslavnem kulturnem centru ob Seni? Nekateri francoski mediji so zlobno zapisali, da bo tam predvsem novi sedež KGB v Franciji?
Tam je predvsem cerkev. V Franciji divja prava bitka za to, kdo bo vodil cerkev in pravoslavno skupnost v državi. Rusija je od francoske vlade že pred časom zahtevala, naj ji vrne vse pravoslavne cerkve v Franciji. V Nici, Biaritzu, Parizu in drugih mestih. Gre seveda za cerkve, ki niso podrejene moskovskemu patriarhatu, odpirali pa so jih emigranti, ki so bežali pred oktobrsko revolucijo. Moskva je na vsak način hotela nazaj veliko cerkev Aleksandra Nevskega na Rue Daru. To je glavna pravoslavna katedrala v Parizu. Pritiskali so in pritiskali, a Francija ni popustila. To je bila prava vojna. Rusi so bili užaljeni in so se odločili zgraditi novo cerkev. Nov kulturni center. Sprva se je res govorilo, da bodo od tod prisluškovali bližnjim ministrstvom. Toda danes se to počne drugače. Za takšne operacije ne potrebuješ novih cerkva. Tu je zdaj velik kulturni center, kjer prirejajo različne konference, na katere pa prihajajo sami sumljivi ljudje.
Ki ščitijo Kremelj?
Tu so denimo ustanovili Puškinski klub. Tudi jaz ljubim Puškina. Povsod. Kjerkoli in kadarkoli. Toda kdo vodi ta klub? Thierry Mariani, francoski poslanec, ki je bil že dvakrat na okupiranem Krimu. On je glavni propagandist Kremlja v Franciji. Na eni od konferenc Puškinskega kluba je nastopil tudi Francoz, ki zagovarja tezo o osi Pariz-Berlin-Moskva. Bila sem tam, ko je nastopal. Ena od udeleženk konference ob njegovih besedah ni več zdržala in ga je odločno vprašala: »In kaj boste storili s Poljsko?« On jo je grobo zavrnil, da so Poljaki en drek in da mu je popolnoma vseeno, kaj bo s Poljsko … V Puškinskem klubu gre torej za čisto politiko. Puškin jih sploh ne zanima. Sem ne vabijo pisateljev, inteligentov, ampak samo politike, ki govorijo v prid Kremlja.
Zakaj je Marine Le Pen zdaj tako priljubljena v Franciji? Ker govori tisto, kar Francozi hočejo slišati?
Francozi so zelo nezadovoljni s tem, kar se dogaja v državi. In mnogi so prepričani, da Marine Le Pen lahko reši njihove težave. Zaradi terorističnih napadov v Bataclanu in Nici je veliko ljudi zelo prestrašenih. Ker je vsem jasno, da tega še ni konec. In ko populisti govorijo, da so za vse to krivi Arabci in da je zato treba zapreti meje in izgnati vse muslimane, mnogi temu samo prikimavajo. Pri tem jih sploh ne zanima, da so bili vsi ti napadalci pravzaprav mladi ljudje, ki so rojeni Francozi ali pa Belgijci. Ljudje se pač bojijo. Od tod potem refleks, da je treba zapreti meje.
Medtem pa Evropska unija ves čas govori o odprtih mejah in o tem, da je treba sprejeti begunce …
In Evropska unija zaradi tega postane sovražnik. Tako razmišljajo mnogi povsem normalni, pošteni ljudje, ki so ostali brez dela. Strah jih je, da bodo njihovi otroci živeli slabše, kot pa so nekoč živeli njihovi starši. Mnoge tovarne so zaprte. Zdaj so v severni Afriki ali pa v vzhodni Evropi. V Ukrajini sem pred kratkim odkrila tovarno, ki šiva za francoske firme. Ljudje so proti zapiranju in selitvi tovarn. Tam so namreč naša delovna mesta, pravijo. Zato je bolje zapreti meje. Te ljudi je treba razumeti.
Toda populisti predlagajo preproste rešitve za zelo zapletene probleme. Če se Francija odloči za odhod iz EU, se bo poslovila tudi od evra. To bo katastrofa za Francijo in Evropo. S strašnimi ekonomskimi posledicami. Marine Le Pen sploh ne odgovarja za svoje besede in ravnanja. Ona hoče samo rušiti. Za zdaj ni nobenega kompetentnega ekonomista, ki bi govoril o nujnosti odhoda iz EU in argumentirano dokazoval, da je to modro. A ljudje tega ne razumejo in podpirajo Marine Le Pen. Verjamejo ji, da ima prav. Res je, da so naši starši in dedki morda živeli bolje, kot se mnogim godi danes. Toda zaradi tega se ni mogoče vrniti nazaj.
Ali poraz Geerta Wildersa na Nizozemskem lahko vpliva na izid volitev v Franciji?
Ne. Je pa to gotovo dober znak. Francije ne zanimajo volitve na Nizozemskem. Razmere so tu popolnoma drugačne. Marine Le Pen je drugi tip človeka. In tudi njen elektorat je povsem drugačen.
Kdo jo voli? Urbana središča ali provinca?
Elektorata sta vsaj dva. V tem je problem. Ultradesnica močno prevladuje na jugu Francije. Nedolgo tega sem bila na Azurni obali. Razen turizma tam skorajda ni dela. Ljudje se bojijo muslimanov. Ta strah je bil prisoten tudi pred dramo v Nici. Potem so tu bivši komunisti. Ta elektorat seveda ni izginil. Skoncentrirani so v glavnem na severu države. Tam je bilo nekoč veliko tovarn. Tisti, ki so prej glasovali za komuniste, zdaj glasujejo za desnico. Ker gre za podobno logiko in ideologijo, o kateri sva že govorila. To je dokazano. Tudi z raziskavami. Za Marine Le Pen danes glasujejo vsi tisti, ki so nezadovoljni s stanjem v državi. In teh je zelo veliko. Tisti, ki živijo v strahu pred novimi terorističnimi napadi. Vsi tisti, ki menijo, da drugje v Evropi živijo boljše kot v Franciji. Tisti, ki mislijo, da so levi in desni enaki.
Ali lahko postane predsednica Francije?
Lahko. A o tem je zdaj težko govoriti. Mnogi volivci nočejo priznati, da bodo volili zanjo. Upam, da do volitev ne bo novih terorističnih napadov. Če bi se ponovila Bataclan ali Nica, bo dobila še več glasov. Vse se lahko temeljito spremeni. Kdo bi še pred kakšnim mesecem dejal, da Fillona ne bo v drugem krogu?
Pokopala ga je žena Penelope?
Takšne volilne kampanje pri nas še ni bilo. Ogromno je nizkih udarcev. Pod pasom. To je prava vojna.
