Tiskane izdaje
Časi se spreminjajo in z njimi se spreminja tudi organizirano prostovoljno delo – dejavnost civilne družbe, ki pokriva mnoge potrebe ljudi v stiski in deluje v korist skupnosti. Zdi se mi, da je čas za kritični razmislek o dogajanjih na tem področju, tudi zato, ker je v pripravi strategija razvoja nevladnih organizacij in prostovoljstva v Sloveniji. Vendar moja razmišljanja ne zadevajo le Slovenije, temveč tudi druge evropske države.
Okrog definicije prostovoljnega dela je kar nekaj razprav in nestrinjanja, četudi zveni osnovna opredelitev dokaj jasno – gre za delovanje v korist drugega ali skupnosti, za katero ne prejemamo materialne nagrade in smo se za delovanje sami odločili. Zastavljajo se vprašanja: Ali je prostovoljno delo delo pripravnikov, ki ne prejemajo plačila, ali pa delo oseb, ki prejemajo socialni dodatek, ki se poviša, če delujejo kot prostovoljci? V razmišljanju o opredelitvah se ustavim pri vprašanju, zakaj ne govorimo o prostovoljnem delu pri mnogih uslužbencih, strokovnjakih – socialnih delavcih, učiteljih, psihologih, ki ob rednem delu in s predpisi določenih vsebin opravijo v korist svojih porabnikov še veliko dodatnega dela. Vendar se ne bi ustavljala pri definicijah.
Prostovoljno delo ni samostojna dejavnost, ločena od drugih dogajanj in socialnih procesov. Je sestavni del socialnega tkiva, solidarnosti, humanitarnega delovanja. Pred nekaj desetletji smo izumili organizirano prostovoljno delo in malodane naredili iz njega znanost. Pričeli smo pisati članke, knjige, priročnike, razvili različne oblike usposabljanja za organiziranje in vodenje organiziranega prostovoljnega dela, napisali etični kodeks in zakone za organizirano prostovoljno delo.
Zgodilo se je nekaj zanimivega, kar se dogaja tudi na drugih področjih; naj omenim le področje duševnega zdravja in vseživljenjskega učenja. Dejavnost, ki je, odkar pomnimo, obstajala v socialnem tkivu človeštva – pomoč sočloveku v stiski, čustvena podpora, medgeneracijski in horizontalni prenos znanj –, smo prekvalificirali v organizirane družbene dejavnosti, jim dali učena imena, jih pozneje zbirokratizirali in naredili iz njih znanosti. To samo po sebi ni nič hudega. Vendar smo pri tem domišljavo pozabili, da je vse to že prisotno v socialnem tkivu tudi brez nas – strokovnjakov, menedžerjev in raziskovalcev. Organiziranost teh dejavnosti je potrebna zaradi vse bolj kompleksne strukturiranosti družbe.
Organizirano in spontano prostovoljno delo
Prosocialnost, prostovoljstvo nikakor ni le to, kar počnemo v okviru organiziranih projektov in dejavnosti organiziranega prostovoljnega dela, temveč je nekaj veliko širšega, del socialnega tkiva.
Poleg organiziranega prostovoljnega dela obstaja še v socialno tkivo vtkana solidarnostna pomoč sočloveku, pripravljenost podariti svoj čas in energijo za dobro skupnosti, države, človeštva, včasih se tudi žrtvovati. To postane zlasti očitno ob množičnih nesrečah in vojnih dogajanjih. Spontana pomoč je del vsakdana, naravno socialno dogajanje. Ljudje pomagajo drugim kar tako, brez kake organizacije, ne da bi o tem govorili. Veliko ljudi opravi poleg obveznosti na svojem delovnem mestu tudi dodatno delo v korist drugega. To se zlasti dogaja v službah pomoči. Vendar sta količina in narava izkazane pomoči odvisni od širšega socialnega konteksta in prevladujočih vrednot. So okolja, ki spodbujajo, nagrajujejo solidarnost, altruizem, so pa tudi druga, ki delujejo v nasprotno smer.
O spontani solidarnosti, prostovoljskem delovanju v korist drugega ali skupnosti, malo govorimo. V javnosti prikazano razmerje med organiziranim in spontanim prostovoljnim delom ne ustreza dejanskemu stanju. Koliko je tako imenovanega neformalnega ali spontanega prostovoljnega dela, ne vemo. A prepričana sem, da ga je mnogo več kot organiziranega, da je bolj pomembno za občutek varnosti pri ljudeh in za vzgojo otrok in mladih za prosocialno vedenje.
Ko smo v začetku 70. let začeli v Sloveniji uvajati organizirano prostovoljno delo, so bili mnogi užaljeni. Rekli so: »Saj vse življenje opravljamo prostovoljno delo. Koliko ur dela smo opravili neplačano!?« Tisti, ki pišemo in govorimo o organiziranem prostovoljnem delu, podcenjujemo spontano neplačano delo državljanov v korist drugega v stiski in skupnosti. Preveč energično smo presekali vezi med solidarnostjo, umeščeno v socialno tkivo, in sodobnim organiziranim prostovoljnim delom. Premalo spodbujamo naravni socialni kapital, lasten skupnosti in skupinam, ga ne krepimo. Vlagamo vso energijo, sredstva, vire v formalno organizirano in institucionalizirano prostovoljno delo.
Motivi za prostovoljsko delovanje in koristi
Danes smo presegli idealizirano in karitativno podobo prostovoljstva kot plemenite dejavnosti altruizma. Vemo, da so pri prostovoljcih prisotni tako egoistični kot altruistični motivi. Egoistični sežejo od takih »za hec, za zabavo« do statusnih. (V ZDA kdor da kaj nase, deluje kot prostovoljec v skupnosti.) Jaz delam kot prostovoljka, ker mi to osmisli življenje in čas, ker lahko še vedno uporabljam poklicno znanje in izkušnje, ker mi to omogoča socialne stike, ker me prisili v učenje novega, ne nazadnje zato, ker mi prinaša socialne nagrade. Skratka, v mojem sistemu vrednot mi prostovoljno delo, ki ga opravljam, prinaša velike koristi. Tako kot tistemu, ki živi v vrednotnem sistemu materialnih koristi, prinaša zadovoljstvo denar. Seveda niso le egoistični interesi, ki me vodijo. Tu so še socialna odgovornost in občutek obveznosti vplivati na neugodna dogajanja v okolju, empatija do trpečih, želja povrniti nekaj tega, kar sem sama dobila od drugih.
Deljenje vročega čaja v begunskem taborišču Souda. Foto: Jure Eržen/Delo
O motivih pišem, ker me moti, da v motivacijskih gradivih in nagovorih za vključevanje v organizirano prostovoljno delo danes pretirano izpostavljamo praktične koristi prostovoljcev. Na primer za študente: pridobili boste izkušnje za vaše poklicno delo, lažje boste dobili službo ... C. Packham (2008) opozarja na to, da se organizirano prostovoljno delo vse bolj ukvarja s koristmi prostovoljcev kot z vsebino njihovega dela. Govori o individualni koristi prostovoljcev, ki nekako zasenči socialno koristnost njihovega delovanja.
Organizirano prostovoljno delo prinaša koristi prejemnikom pomoči, prostovoljcem in skupnosti. Kar zadeva prostovoljce in skupnost, R. Putnam (2000) razlikuje človeški kapital, ki je bogastvo posameznikov (novo znanje, izkušnje, ki jih pridobijo prostovoljci in seveda tudi prejemniki pomoči …), in socialni kapital, ki je bogastvo skupnosti (solidarnost, kohezivnost skupnosti, preprečevanje izključevanja, zmanjševanja socialnih krivic ...). C. Packham meni, da dajemo prednost (v skladu z neoliberalno filozofijo) človeškemu kapitalu, to je krepitev posameznika, okrevanje, in da zanemarjamo bistveno komponento prostovoljstva, to je socialni kapital in korist za skupnost.
Pritiski kot vzvod prostovoljstva
Zakaj vstopamo v organizirano prostovoljno delo, je treba razmišljati tudi o zunanjih pritiskih. Naj še tako poudarjamo načelo prostovoljne lastne odločitve, moramo priznati, da so bolj ali manj na delu tudi zunanji pritiski. Omenila sem že statusni pritisk v ZDA. V mladinske delovne brigade je velika večina mladih šla prostovoljno, toda obstajal je družbeni pritisk. Deluje tudi pritisk verske skupine ali pri mladih vrstniške skupine. Pritisk lahko izvaja tudi šola. Seveda je jakost pritiska različna – seže od vzpodbude do zahteve. V nekaterih evropskih elitnih šolah je denimo neplačano socialno delo pogoj za šolanje. Na pritisk za prostovoljsko delovanje lahko gledamo kot na orodje socializacije za odgovorno državljansko vlogo. To zlasti velja za otroke in mladostnike. Navsezadnje je pritisk na otroka in mladostnika eden od stebrov celotnega procesa socializacije.
Ideološke podstati in nepolitičnost
Pravimo, da je organizirano prostovoljno delo nepolitično in ga upravlja ideologija človečnosti. Vendar vemo, da ima prostovoljno delo v različnih družbenih kontekstih različne poudarke. Poznamo krščansko karitativno dejavnost, prostovoljstvo v korist lastne skupnosti nacistične mladine, socialistično prostovoljstvo, vodeno z idejami socializma in komunizma. Poznamo tudi neoliberalno ideologijo prostovoljstva. H. Schein (2009) pravi, da »pomoč drugemu vključuje graditev zaupanja, sodelovanja, timskega dela, vodenja in upravljanja sprememb. Vendar vse to pod pogojem, da kot posameznik ne boš zaradi pomoči drugim prikrajšan v napredovanju, dohodku, da bi zaostal v tekmi.« Podjetje (tako kot skupnost) ima različne koristi od organiziranega prostovoljnega dela znotraj podjetja. Znano je na primer, da korporativno prostovoljno delo povečuje lojalnost delavcev do podjetja.
Marsikdaj se podobna neoliberalna ideologija prosocialnega vedenja razvija tudi v šolah. V ameriških člankih, ki zagovarjajo uvajanje prostovoljstva v šole, beremo utemeljitev, zakaj vgraditi v šole vzgojo za prosocialno vedenje: ker izboljšuje šolski uspeh, razvija socialne veščine, samopodobo, samozavest; skratka, krepi ego in izboljšuje možnosti za uspešnost v tekmi za položaj, moč, denar. Otroci s prosocialnim vedenjem so bolj priljubljeni med vrstniki, bolj uspešni v šoli, prevzemajo vodilne vloge.
Seveda lahko gledamo na dogajanje tudi pragmatično – glavno je, da prostovoljci storijo kaj koristnega za drugega in za skupnost. Ideologija v ozadju ni pomembna. In priznam, da sem sama pogosto tako razmišljala in delovala.
Vendar najpomembnejša politična značilnost organiziranega prostovoljnega dela je, da hote ali nehote opozarja na družbene disfunkcije in socialne nepravičnosti. Naj bo nevladna organizacija, ki organizira prostovoljce, še tako deklarirano apolitična, opozarja že zgolj s številkami oseb, ki prihajajo denimo po pakete hrane, ki jih delijo prostovoljci revežem, ozavešča o socialnih krivicah in širi ideologijo pravičnosti.
Kam plovemo?
Obstaja niz klasifikacij organiziranega prostovoljnega dela. Russellova komisija pri Združenih narodih (2004) ga razvršča v štiri skupine: vzajemna pomoč ali samopomoč; filantropija ali usluge za druge; civilna participacija v dogajanjih svoje skupnosti in zagovorništvo ali kampanje. Razmerje med posameznimi vsebinami se s časom spreminja. Medtem ko je bilo prej organizirano prostovoljno delo namenjeno človeku, ljudem, skupini, dobiva danes nove vsebine, ki so hkrati razvojne usmeritve. Prva je aktivistična ali lahko bi rekli tudi politična usmeritev. Organizirano prostovoljno delo vse bolj artikulirano reflektira primanjkljaje v skrbi za človeka – denimo za reveže, begunce ... Tudi verske prostovoljske organizacije z objavljanjem zgodb o življenju prikrajšanih, o številkah ljudi, katerih osnovne potrebe ne pokriva država, opozarjajo na družbene in kapitalske disfunkcije. Po moji izkušnji vse več prostovoljcev javno izraža nezadovoljstvo nad dogajanji v družbi.
Močno prisotna je smer hiperorganiziranosti in birokratizacije dogajanj na področju organiziranega prostovoljnega dela. Imamo zakone, pravila, določila, prepovedi, navodila za vrednotenje dela, za registriranje opravljenih ur ... Država in lokalne skupnosti razpisujejo projekte za financiranje prostovoljnega dela, ki so zelo zapleteni. Poročanje in druge administrativne dejavnosti zahtevajo veliko energije, časa in denarja.
Tesno povezana s temi dogajanji je profesionalizacija organiziranega prostovoljnega dela. Gre za profesionalizacijo menedžmenta in administrativnih funkcij in opravil. Mnogi analitiki menijo, da je profesionalizacija dosegla zadostno višino in da že dobiva negativne učinke in prispeva k približevanju organiziranega prostovoljstva k državnemu institucionalnemu aparatu.
Moja misel je, da smo se morda preveč odcepili od osnove solidarnosti in skrbi za drugega, zapeljali v samostojno smer, perfekcionirali organizacijo in administracijo ali pa, če se to še ni zgodilo, se obračamo v to smer. Premalo cenimo in spodbujamo skrito prostovoljstvo, denimo prosocialne lastnosti in vedenje otroka v šoli ali prosocialno prostovoljsko dejavnost učitelja. Postajamo uradniška služba, institucija. Kar seveda ima svoje prednosti. Navsezadnje so tudi druge oblike skrbi za človeka prešle to pot; od skrbi, ki so jo ponujali skupnost, vrač, šaman, vaški svet modrih, v organizirane oblike pomoči – zdravstvene, socialne službe, za katere je po zakonih dolžna skrbeti država ali občina.
Birokratizacija organiziranega prostovoljnega dela je v redu in ni v redu. Dobro je, ker nadziramo kakovost delovanja, preprečujemo morebitno škodo za deležnike dogajanja. Na drugi strani pa oklestimo spontanost, iniciativnost, prostor svobode, ki je za mnoge prostovoljce tako privlačen in sproža kreativnost.
Za sedanji čas je značilno kvantitativno ocenjevanje. Beležimo in štejemo opravljene ure, prevajamo opravljene ure v denarno vrednost opravljenega dela, navajamo, koliko ljudi bi moralo biti zaposlenih, da bi opravili enako delo ... Administratorje v procedurah zbiranja podatkov in registracije mnogo manj zanima, kaj so prostovoljci naredili, spremenili ...
Z merjenjem tega spet samo po sebi ni nič hudega. Toda … Zaradi prevzetosti s številkami izgubljajo pomen vsebina in učinki prostovoljstva – njegove težje merljive kvalitete. Res je, da prostovoljci opravljajo tudi delo, ki ga je možno kupiti na trgu delovne sile. A opravljajo to delo za ljudi, ki niso potencialni kupci, ker nimajo denarja. In marsikaj od tega, kar ponujajo prostovoljci, ne sodi v običajno potrošno blago – empatija, solidarnost, človečnost.
S tem ko je poudarek na merljivosti in meritvah, obledi sestavina človečnosti v organiziranem prostovoljnem delu. Marsikateri prostovoljec ni navdušen nad kvantifikacijo njegovega z merili sodobnega tržnega gospodarstva. Namesto vprašanja, koliko sem naredil – ur, pogovorov, obiskov, mu je bolj pomembnejše vprašanje, kaj sem naredil, kaj sem spremenil.
Za razvoj sodobnega organiziranega prostovoljnega dela je značilna krepitev promocije – reklame. Vse več je plakatov, forumov, dnevov prostovoljstva ... Nevladne organizacije, v sklopu katerih se dogaja prostovoljstvo, so se ujele v past tržnega gospodarstva. Če želijo delovati, morajo dobiti denar za vzdrževanje menedžerskega in administrativnega aparata. To v praksi pomeni tudi tržiti svoje proizvode (akcije, organizacije ...).
Promocijski dogodki naj bi imeli tudi funkcijo pridobivanja prostovoljcev in javne pohvale prostovoljcev. In tudi s tem ni nič narobe. Toda meni kot staremu človeku in stari prostovoljki se zdi, da zunanji blišč zasenčuje notranjo vrednost prostovoljstva.
Vsebine projektov, ki jih izvajajo nevladne organizacije, so v veliki meri odvisne od izbora donatorja. Nevladna organizacija sprejema denar za dejavnosti, ki jih je izbral donator (država, ministrstvo, fundacija …) in mora sprejeti njihovo videnje prioritet potreb, kar pa včasih ne ustreza dejanski hierarhiji potreb. Seveda se to, o čemer pišem, ne dogaja vselej in povsod, vendar takšni pojavi niso redki v humanitarni dejavnosti.
Včasih je človek začuden, za kaj se porablja denar evropske komisije. V nekem finančno dokaj težkem mednarodnem projektu, ki je nosil naziv razvijanje prostovoljnega dela v šolah, so otroke na primer usposabljali za vodenje delavnic. Evropska komisija se močno zavzema za vzgojo mladih za odgovorno državljanstvo, ki bi par excellence lahko gradilo na razvijanju solidarnosti in socialne odgovornosti prek vključevanja mladih v organizirano prostovoljno delo, v katerem poteka socialno učenje in prevzemanje vrednot skozi delovanje (learning by doing).
Prostovoljke društva Razkrite roke pri pletenju. Foto: Mavric Pivk/Delo
Na mednarodni ravni je tudi omembe vredno pošiljanje tujih prostovoljcev v dežele v razvoju, namesto razvijanja lokalnega prostovoljstva v šolah, skupnostih (tako imenovani prostovoljski turizem – volunttouring). Koliko bolj koristno bi bilo podpreti lokalno prostovoljstvo od pošiljanja sicer dobronamernih ljudi na krizna območja, ki tam največkrat ne naredijo veliko koristnega in trajnega za skupnost!
Odnos med prostovoljsko in poklicno, strokovno pomočjo
Organizirano prostovoljno delo radi predstavljamo kot dejavnost, ki je jasno razmejena od dejavnosti poklicnih delavcev in delovanja strokovnjakov. Običajno pravimo: prostovoljci ne smejo opravljati dela, za katero je osebje plačano. Ali: delo prostovoljcev je nadgradnja – kakovostni dodatek delovanju ustanove (bolnišnice, šole ...)« Vendar tudi strokovnjaki (psihologi, zdravniki, učitelji ...) delujejo kot prostovoljci bodisi v okviru nevladne organizacije ali v kaki drugi organizacijski tvorbi.
Veliko prostovoljcev se priuči za bolj ali manj specializirane oblike pomoči. Najboljši primer je pomoč umirajočim osebam, v kateri delujejo osebe, ki niso strokovnjaki s področja duševnega zdravja, so se pa izobrazile za to delo. Ali prostovoljci, ki kot inštruktorji pomagajo otrokom z učnimi težavami, navsezadnje učijo otroke podobno, kot jih učijo učitelji. Če prostovoljec sodeluje z otrokovim terapevtom, opravlja tudi terapevtsko funkcijo.
Obstaja tudi rek: Prostovoljci ponujajo tisto, česar ni mogoče kupiti. Tudi to ne drži. Ljudem brez denarja ponujajo mnoge usluge, ki so za plačilo na voljo na trgu storitev. Skratka, veliko je vsebinskega prekrivanja med tem, kar imenujemo poklicna strokovna pomoč in pomoč prostovoljcev. Marsikdaj pa je pomoč prostovoljcev, četudi manj kvalificiranih, kot bi to želeli, edina dostopna pomoč – denimo ob množičnih nesrečah ali v vojni.
O tem pišem zato, ker kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok menim, da vse premalo koristimo pomoč prostovoljcev za otroke (in druge ljudi) v stiski. Vemo, da je ogromno otrok, ki bi potrebovali neko obliko učne ali psihosocialne pomoči, a je ne prejemajo. Strokovne službe pokrivajo le manjši del potreb, ker so količinsko nezadostne, ker jih marsikdo ne želi koristiti zaradi stigme, ker so nedostopne zaradi socialnih ovir.
Prostovoljci so pomemben del te množice potencialnih pomočnikov. Ti naj bi ponujalo nizkopražno pomoč otrokom v stiski. Strokovno pomoč pa bi prejemali otroci s težjimi motnjami. Strokovnjaki naj bi delovali tudi kot mentorji in supervizorji nestrokovnjakov ...
Kaj nam očitajo?
Najbolj pogost očitek je, da organizirano prostovoljno delo prevzema naloge države in s tem odvezuje državo in lokalne oblasti skrbi za ljudi v stiski in za potrebe skupnosti. Morda je očitek marsikdaj upravičen, denimo glede ustanovitve ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja ali pomoči beguncem ob zadnjem valu beguncev v Sloveniji. Toda pri odločanju, ali bomo pritiskali na strukture moči in čakali na izid boja med civilno družbo in političnimi strukturami, prevlada človečnost nad načelnostjo in socialnim aktivizmom. Pač poskušamo pomagati tukaj in sedaj konkretnemu človeku v stiski.
Drugi očitek je odsotnost trajnosti. Poenostavljeno povedano: dokler je denar za projekt, dejavnost teče. Prostovoljec dela, dokler je pri volji delati. To res velja za mnoge projekte organiziranega prostovoljnega dela. Dejavnosti v okviru državnih ali lokalnih struktur oblasti so mnogo bolj zanesljive in trajne. Volatilnost in fleksibilnost sta tudi prednost prostovoljstva. Organizirano prostovoljno delo se hitro odziva na nove potrebe, ker ni ujeto v okorelost državnih institucij.
Naslednja šibka stran je poljubnost delovanja. Problem, ki se ga bodo lotili prostovoljci, izberejo bodisi vodstva organizacij in institucij bodisi financer, ki razpisuje. Včasih je izbor odvisen od preferenc ali prizadetosti posamične vplivne ali vodilne osebe, ki ima dovolj energije, da sproži neko prostovoljsko akcijo. Naj navedem svoj primer – zaradi bolezni svojega otroka sem začela razvijati organizirano prostovoljno delo na pediatrični kliniki v Ljubljani. Zaradi te poljubnosti ostanejo nekatere pomembne potrebe nepokrite ali pa organizirano prostovoljno delo ponuja usluge, ki v socialni perspektivi niso toliko potrebne in jih koristijo ljudje, ki bi takšne usluge lahko plačali.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se dogaja marsikaj neustreznega na humanitarnem področju. Malo za šalo, malo zares naj navedem primer zelo dobronamernih ameriških gospa, ki so v obleganem in lačnem Sarajevu kot prostovoljke vodile tečaje o zdravi prehrani, ali primer prijaznih študentov znane ameriške univerze, ki so med zadnjimi balkanskimi vojnami učili mlade v BiH komunikacije po ameriškem vzgledu – kdaj prikimati, kdaj se smehljati.
Med očitke sodijo tudi že omenjeni institucionalizacija in birokratizacija ter poudarek na oglaševanju ob osiromašenju vsebin.
Poseben razmislek zahtevajo ugotovitve sociologov (Putnum, 2000), ki pravijo, da sodobno organizirano prostovoljno delo dobiva značaj socialnega inženiringa, ki prispeva k socialni kohezivnosti, obenem pa dobiva značaj in postaja sredstvo socialne kontrole.
Kaj storiti?
Najbolj pomemben, učinkovit in izvedljiv način razvijanja prostovoljskih dejavnosti in kulture prostovoljstva je razvijanje prostovoljstva v šolah – osnovnih in srednjih. Sedaj je organizirano prostovoljno delo v šolah odvisno od dobre volje posameznih šolskih delavcev. Menim, da bi morali v šolski sistem vgraditi prakso delovanja otrok za skupnost in prostovoljnega dela s spremljajočo refleksijo kot redno sestavino kurikuluma. To počno mnoge šole v ZDA, počele so šole v nekdanji Sovjetski zvezi in počno nekatere elitne mednarodne šole v Evropi. V tem primeru se »prostovoljnost« omeji na možnost otroka, da izbere svojo dejavnost v korist skupnosti, in je treba otrokom zagotoviti široko pahljačo možnosti. Takšni kurikulumi omogočajo vzgojo za prosocialno vedenje, razvijanje vrednot empatije in solidarnosti, socialno in emocionalno učenje.
Razmisliti bi morali, kako spodbujati tudi neformalno prostovoljstvo v različnih socialnih prostorih in s tem krepiti socialni kapital skupnosti. Ena od poti je večja glasnost in vidnost prostovoljstva, normalizacija prostovoljstva kot državljanskega vedenja.
Predlagam več povezav med organiziranim prostovoljnim delom s strokovnimi oblikami pomoči (učne pomoči otrokom s težavami, priseljencem, pomoč osebam s čustvenimi in psihosocialnimi težavami, vseživljenjskemu učenju, bolnikom s kroničnimi obolenji ...). To seveda vključuje tudi usposabljanje prostovoljcev za takšno delovanje in mentorstvo strokovnjakov. Gre za aktiviranje človeških virov pomoči, za večjo dosegljivost nizkopražne pomoči prikrajšanim posameznim skupinam in vsem posameznikom, ki iz različnih razlogov niso koristniki strokovnih služb, za vzpostavljanje mostu med človečnostjo in strokovnostjo, ki se na mnogih področjih strokovnega delovanja in z razvojem tehnologij odtujuje od človečnosti.
Vsekakor pa današnji čas zahteva več medsektorskih in interdisciplinarnih kritičnih razprav o organiziranem prostovoljnem delu in o viziji za prihodnost. Pri tem je posebej pomembno, da je prostovoljno delo protiutež stanju, silnicam in vrednotam sedanjega družbenega reda in njegovih institucij. Prostovoljno delo ni le vir človeških energij, časa, dela v solidarnostne in humanitarne namene. Pomen prostovoljnega dela je tudi v tem, da udejanja ideje solidarnosti, ustvarja socialni kapital, omogoča socialno učenje za odgovorno državljansko vlogo. Prostovoljec pridobi tudi izkušnjo, da lahko vpliva na svoje okolje, četudi je to mikrookolje, da le nismo nemočne lutke v svetu politike in kapitala. Takšne izkušnje so zlasti pomembne za mlade, ki še gradijo svoj odnos do sveta in izbirajo svojo vlogo v njem.
V dinamiki sedanjega časa potrebujemo sistematično spremljanje organiziranega prostovoljnega dela in kvalitativno analizo solidarnostnih tokov v skupnosti. Srečujemo se z zanimivimi pojavi, kot je denimo povedal dolgoletni prostovoljec – s pomanjkanjem delovnih mest na trgu prostovoljstva. S tem pojavom smo se srečali ob valu beguncev leta 2016, ko se je prijavilo več prostovoljcev, kot jih je bilo možno »zaposliti«. Pojav pa je tudi odraz omejenih sposobnosti in zmogljivosti, včasih tudi omejene dobre volje organizacij, ki urejajo organizirano prostovoljno delo.
In čisto za konec še to: pregledala sem publikacijo The Future of Aid INGOs in 2030. Dokument je analitično poročilo, namenjeno humanitarnim organizacijam za načrtovanje dejavnosti in razvoja v prihodnjih letih. Prikazuje predvidevanja vseh možnih humanitarnih katastrof, od podnebnih sprememb do naravnih nesreč in oboroženih konfliktov. Zaključek je, da bodo zaradi raznih nesreč, ki bodo prizadele človeštvo, potrebe po humanitarnih delavcih, kamor sodijo tudi prostovoljci, znatno porasle. Torej, tudi glede na pričakovano prihodnost je razmislek o razvoju (organiziranega) prostovoljnega dela na mestu danes.
