Psi imajo več empatije kot ljudje. Dokazano!

Skoraj trideset let po zadnjem filmu Home of the Brave je posnela ganljiv videoesej Heart of a Dog o večnem objemu ljubezni in smrti. O tistih, ki jih več ni. O kužku Lolabelle, o materi (»Nikoli ji nisem znala reči, kako rada jo imam.«), o prijateljih, ki so ob prihodu zadnje ure prijateljem brali iz najljubših knjig, in o Louju Reedu, njegovem potovanju v bardo, po budističnem verovanju vmesni svet, ter o vsem, kar je med njima.

Prve sekunde filma animirana različica Laurie – sama ji pravi: »moje sanjsko telo, takšno kot ga imam v sanjah« – pripoveduje o tem, kako so ji njeno, zdaj že pokojno podganjo terierko Lolabelle všili v trebuh in kako jo je potem »rodila« … Pripoveduje z značilnim nežnim in globokim glasom, pol prepevajoč, pol recitirajoč. Potem se glas spomni smrti svoje matere, tovornjakov, ki so tedne in tedne odvažali gore železja, ostankov njujorških dvojčkov po 11. septembru, ministrstva za domovinsko varnost, ki so predrugačili življenje Njujorčanov po tej tragediji in življenje vseh, ki se tako ali drugače znajdejo v tem mestu …

V avtobiografskem kontemplativnem filmu Pasje srce seveda srečamo – pse. In njihova pasja življenja, nekaj kvadratnih metrov, predvsem pogleda nanj, celo doživimo – s pomočjo kamer, ki so jim jih bili namestili na glave: tako s pasje perspektive spoznamo predel med severno Tribeco in južnim Sohom, kjer Laurie živi in kjer je živela Lolabelle, prodajalce krofov in kave, kamor sta redno zahajali, in za trenutek med temi sprehodi v kader skoči tudi njun sosed, slikar in režiser Julian Schnabel … Spoznamo Lauriejino razumevanje Wittgensteinove teorije jezika in, diametralno nasprotno, metafore in ironijo njenega jezika. Spoznamo, kako delujejo možgani umetnika.

A Pasje življenje je pravzaprav film o izgubah vseh sort. O zvoku. Ali kot se izpiše na koncu filma: Posvečen »čudovitemu duhu mojega moža, Louja Reeda (1942–2013)«. In seveda ob vsem tem slišimo njene hipnotične violinske kompozicije, skladbi The Lake in Flow z albuma Homeland, Rhumba Club z Life on a String in seveda Beautiful Pea Green Boat z daljnega, a maestralnega Bright Red ter nekaj izsekov iz Landfall, njenega projekta s Kronos Quartetom.

Film si lahko v prihodnjih dneh ogledate na Liffu, spodaj pa je pogovor z Laurie Anderson, ki smo ga naredili na letošnjem mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah.

Smrt odreši ljubezen, pravite v filmu, in takšni izjavi gre brez težav posvetiti ves intervju.

No, hotela sem pripovedovati zgodbe o stvareh, o ljudeh, o tem, od kod so prišli, zakaj so tu, kam gredo. Tudi o smrti. Ko nam nekdo umre, smo žalostni, drugače ne gre. Imam prijatelja Tibetanca Mingyurja Rinpocheja, in če ste dobro poslušali, nekje na sredini filma pravi, ker trdno verjame v vajo in ponavljanje vaj, da bi se morali naučiti biti žalostni tudi takrat, ko nismo zares žalostni. Hočem reči, potem bi samo tarnali in tarnali … Namesto tega sem posnela film.

Ampak Pasje srce je film o ljubezni. Je, kajne?

Je.

Ste tudi zato čisto na koncu vanj spustili Reedovo Turning Time Around (Well I don't call it family and I don't call it lust. And as we all know marriage isn't a must. And I suppose in the end, it's a matter of trust. If I had to I'd call love – time)?

Tako je Lou razumel ljubezen. Nekaj, kar gre hkrati na vse strani časa in prostora. Lou odigra v filmu vlogo zdravnika v bolnišnici, ob Lolabelle. Bilo je prav smešno, v bolnišnici za živali so nam dali na razpolago operacijsko dvorano ali nekaj podobnega in vse te medicinske aparature, postali smo kot otroci: O, poglej, kaj je to? Kaj pa če bi priključil še to in to? Aha ...

Film, ki govori o mrtvem psu, ni ravno nekaj, zaradi česar bi gledalci drli v kinodvorane. Ampak vi ste umetnica in žalovanje lahko preobrazite v umetniško delo.

Ne nujno. Pasje srce zame ni terapija, je film o tem, kako živim, kako gledam na stvari in, ja, kako jih lahko spremenim v nekaj drugega. Je film o odhajanju na drugo stran, srečevanju, razumevanju, kaj vse se ob tem zgodi. Biti umetnik je že v izhodišču nekaj terapevtskega.

Kako?

Preprosto: narediš nekaj, česar prej ni bilo. In zdaj je. Precej prismojeno.

Zakaj Pasje srce, zakaj prav pasje?

Veste, psi imajo radi ljudi. Še več, prav občudujejo nas. Izumili smo hitrost in avte, ki dirkajo, to imajo psi radi. Ko pomolijo glavo skozi okno med vožnjo in – huuuš! – pridrvi mimo avto, zastrižejo z ušesi: Hej, svet je lep in hiter! Pes pa je v naslovu filma tudi zato, ker sem hotela govoriti o empatiji, psi imajo več empatije kot ljudje. Dokazano!

Ampak vaša Lolabelle ni bila navaden pes. Bila je eksperimentalna glasbenica, kot vi pianistka, in izdala je album.

Imela je zelo dober posluh, neverjeten. Imela je pasjo učiteljico, ki je prednjo postavila klaviature in zvonove in bobne in kastanjete in zraven je še lajala. Lolabelle je poskušala in igrala … Lahko rečem, da ji je glasba rešila življenje, ker na stara leta ni več videla, oslepela je. Tako sem videla, kako je biti star. Zdaj že vem, kako bo, ko bom obnemogla, na nekaj se bom morala »pripeti«. Lolabelle je imela glasbo, tudi jaz jo imam.

Zdaj imate novega psa, Malega Willa …

Ja, in Little Will ne igra na inštrumente niti ne slika, tako kot Lolabelle, rad pa ima, tako kot vsi fantje, igre z žogo.

Kako je bilo odraščati v gruči osmih otrok? Človek težko pride do besede in izraza.

O, ja, to pa gotovo. Ne vem, vsak je delal svoje stvari. To je videti tudi na posnetkih osemmilimetrske kamere iz moje mladosti, veliko smeha in veliko joka.

V filmu popišete, kako ste si kot dvanajstletno dekletce ob skoku v vodo poškodovali hrbtenico in rečeno vam je bilo, da nikoli več ne boste hodili …

In potem sem bila leto dni v bolnišnici in vse mi je šlo na živce, odrasli okrog mene – in kakšne neumnosti so govorili. Ves čas sem si samo želela, da bi šli stran. Pri pripovedovanju te zgodbe se mi je zgodilo nekaj zelo posebnega. Velikokrat sem že povedala, da sem se poškodovala, bila v bolnišnici, kjer je bilo veliko hrupa. In potem naenkrat, ko sem snemala besedilo za off filma, se mi je posvetilo, da ta hrup v bolnišnici, ki je bil še posebej intenziven ponoči, ni bil nič drugega kot jok umirajočih otrok … Ja, v moje možgane se je naložil ta hrup, pa desetletja nisem vedela, kaj je bil in kaj je pomenil. Bil je jok otrok, zelo poseben, ki so v sosednjih sobah umirali. Takrat sem govorila, da so odrasli idioti; zdaj vem, zakaj sem to govorila in da to čisto zares tudi so.

Zakaj so umirali?

Mislim, da se je bila zgodila nesreča, bili so hudo opečeni … (tišina).

Po projekciji so nekateri kolegi menili, da gre za film o Louju Reedu, drugi spet, da je to film o vaši materi.

Ti drugi so imeli prav. Pravzaprav je to film o moji materi. V njem povem veliko zgodb o njej.

O tem, da vas ni marala in vi niste marali nje?

Ja, čeprav vem, da to zveni grozno. Morda celo dolgočasno; ljudje bi raje videli, da sedem pred kamero, pojem in odgovarjam na vprašanja, kako je bilo živeti z Loujem in kako je zdaj, ko ga ni … Lepo vas prosim!

Prizor, v katerem opisujete, kako ste iz zaledenelega jezera rešili vaša brata dvojčka, je nepozaben. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Pazila sem nanju, bila sta malčka, eden v vozičku, drugega sem držala za roko. Ne vem, kar zgodilo se je: v ledu se je razprla luknja, najprej je vanjo zdrsnil eden, nato še drugi z vozičkom, nič mi ni bilo jasno, samo pognala sem se za njima v globino in ju izvlekla ven, ne vem, kako mi je uspelo. Z njima pod pazduhama, vreščeča, sem pritekla domov, k mami, bila sem pretresena, voziček je ostal na dnu jezera, premražena, ona pa me je prvič in zadnjič v življenju pohvalila: »Hej, Laurie, ti si pa res dobra plavalka.«

Bi lahko naredili ta film, če bi bila še živa?

Težko. Hočem reči, zdaj bo to zvenelo resnično grozno, ampak nisem je marala, sem jo pa spoštovala, tudi občudovala.

Mislite, da bi ji Pasje srce bilo všeč?

To pa gotovo. Oboževala je pse in oboževala je, ko in če so ljudje govorili resnico. Mislim, da mi tudi ne bi zamerila, ko bi slišala, da je nisem preveč marala. Nemara bi pripomnila: »Pravzaprav jaz nje tudi ne.«

Moja mati je bila pametna in precej premetena. Ni pa premogla kakšnih materinskih veščin, ki jih starši gojijo do svojega otroka – ljubezni, na kratko. Imela je osem otrok, zanjo je to bila produkcija, in hotela je, da bi vsi bili ali postali uspešni. Še ko je umirala, je to počela zelo teatralično: bili smo zbrani okoli nje, v tistih tednih, ne vsi in ne vsi ves čas, ona pa je igrala. Ni znala izkazovati ljubezni, zato pa mislim, da jo je bolj kot to zanimal koncept, kaj ljubezen sploh je. Mislim, da nisem edina od njenih otrok, ki tako misli.

Kaj pa oče?

Ljubeč in topel človek je. Ampak vseeno lahko rečem, da sem imela srečo s starši: imela sem mater, ki sem jo občudovala, in očeta, ki ga imam rada.

V Pasjem srcu ustvarite mehak narativni prehod med vašim otroštvom, smrtjo Lolabelle, Louja Reeda in vaše matere ter kulturo nadzora, ki se je v ZDA vzpostavila po 11. septembru.

Kmalu po 11. septembru smo se, ker je bilo tako vzdušje, in čisto iz praktičnih razlogov, moj dom ni daleč proč od tam, kjer sta stala njujorška dvojčka, za nekaj časa preselili v Kalifornijo v Green Gulch. Ampak tam so bili jastrebi in Lolabelle je bila punca West Villagea, kjer so jo vsi poznali, tukaj pa je naenkrat med dirjanjem po travnikih začutila, da nekaj temnega kroži nad njo in se spušča k njej. Bila je zelo prestrašena in kar slišala sem njene misli: Joj, prišli so me ubit, nevarnost prihaja z neba. In tako sem to povezala z napadi 11. septembra, z nenormalnim nadzorom, ki je sledil, z »domovinsko varnostjo« …

Presunljivo, koliko dvojnosti je v filmu, koliko rezov, ki delijo prostore in svetove med seboj. Vaš pokojni prijatelj, arhitekt in umetnik Gordon Matta Clark, ki je »rezal« hiše, jih razpolavljal, spreminjal notranje reliefe, potem je tudi led, ki je skoraj za vedno razdelil vas in vaše brate … Namenoma ta dvojnost, odblesk?

Veliko dvojnosti je v mojem filmu, ja, in veliko jo je in jo je bilo v mojem življenju. Gordon je bil genij. In imel je brata dvojčka, Sebastiana, Batana, na kratko, ki je večji del življenja preživel po psihiatričnih ustanovah, dokler si ni leta 1976, ko ni zdržal več, vzel življenje …

Skočil je skozi okno iz Gordonovega stanovanja v Sohu.

Ja, in mislim, da Gordon tega ni mogel preboleti. Sam je za rakom trebušne slinavke umrl dve leti kasneje. Po Batanovi smrti njegovi rezi v tla poslopij niso bili več tako ostri in ravni, iskal je ovalne oblike, mehkobo. Iskal je vhod v nekaj novega.

In potem je na smrtni postelji vam, prijateljem, bral iz svojih najljubših knjig …

Ja, je. Bilo je neverjetno. In ker Pasje življenje dejansko je film o ljubezni in smrti, o razumevanju te povezave, vam svetujem, da si preberete Tibetansko knjigo mrtvih, ki ima podnaslov Osvoboditev s poslušanjem na posmrtni ravni. Govori o energiji po smrti, takrat, ko nehamo dihati, ko se ustavi srce, ko možgani umirajo. Takrat ljudje še vedno slišimo, zato Tibetanci umirajočim ali že umrlim v ušesa kričijo: Hej, mrtev si! Mrtev! Zdaj pojdi naprej, vidiš dve svetlobi? Vidiš? Pojdi k tisti, ki je dlje, ne k tisti, ki je blizu! Tibetanci vedo, da se energija umrlega spremeni v neko drugo obliko življenja, zavesti.

Takrat se osvobodi ljubezen?

Ja. Prej ste omenili dvojnost ... Poznamo jo tako pri umetnikih kot znanstvenikih. Vsi iščemo simetrijo in potem se kdo med nami včasih odloči, da bo iskal nekaj popolnoma nasprotnega. Kot veste, je Einstein zavrnil večino svojih teorij. Zakaj? Zato, ker niso bile lepe. Kaj pomeni, ko to reče znanstvenik? Moj odnos do tega filma je bil bolj kot do haikuja, nekaj sem nakazala, hotela sem vzpostaviti intenziteto, hotela sem prikazati nekaj resničnega, čustvenega. Ni skritih pomenov. Ste kaj začutili, ko ste ga gledali? To je bistveno.

Jokali smo. Mnogi med nami.

Ja, to ta film naredi. Tudi meni.

Šele ko nam umre kdo drag, zares vzljubimo ta svet. Čez čas. Drži?

Predrami te. Bila sem v precej norem stanju, ko je Lou odšel. Obenem sem se zavedala, da je občutenje, kako je, ko umre del tebe, zares privilegij. Privilegij je, da imaš možnost to izkusiti. Ker to se potem zgodi samo še enkrat: ob lastni smrti. Izginiti, brezčasje, brezprostorskost, oooo!, kaj je to …

V odjavni špici slišimo Loujevo Turning Time Around. In to je pravzaprav edina opaznejša referenca nanj v filmu, poleg posvetila na koncu.

Turning Time Around je ena mojih najljubših Loujevih skladb. Zato, ker ni nostalgična. In ker govori o sedanjosti. O tem, kar je zdaj.

Še pred tem vidimo prizor, posnet na plaži, in za nekaj trenutkov Reedov obraz, vi pa v offu govorite: »Odvrzi nasilje. Odvrzi strast …«

Padmasambhava v Tibetanski knjigi mrtvih pravi: Zdaj ko se mi bliža bardo umiranja, bom odvrgel vsakršno hlepenje, stremljenje in navezanost, nemoten bom vstopil v jasno spoznanje nauka in izvrgel svojo zavest v prostor nerojene rigpe; ko bom zapuščal to sestavljeno telo iz mesa in krvi, bom vedel, da je zgolj minljiv privid.

Kaj je bardo?

Bardo je obdobje devetinštiridesetih dni, ki ga potrebuje zavest, da bi prešla skozi vsa bardo stanja. To je simbolična številka, ki v numeričnem ključu označuje sedem velikih etap evolucije, skozi katere mora iti vsako bitje, vsaka faza pa vsebuje še sedem podetap, kar skupaj pomeni kvadrat številke sedem. Devetinštirideset dni barda označuje velike in majhne cikluse življenja, skozi katere mora zavest doseči določeno raven razvoja.

Prej ste rekli, da se učite, kako biti žalostni tudi, ko niste žalostni. Vam uspeva?

Ves čas to poskušam. Kar naprej. Moj učitelj Mingyur Rinpoche pravi, da je na svetu veliko žalosti, mi pa se pretvarjamo, da je ni, in tiste, ki se pretvarjajo, da je ni, bo žalost celovito zajela, prej ali slej … Zato se zdi smiselno, da znamo žalost zares občutiti. Ne postati žalost, ampak jo občutiti, prepoznati. Jaz sem o tem posnela film. Ni bilo lahko. Zdaj čutim žalost, ko ga gledam, ampak jo sprejmem, skušam jo razumeti. Potem pa na široko razprem roke in jo izpustim …