Tiskane izdaje
V razpravah med akademiki in tudi mnogimi drugimi so metode »ukvarjanja s sabo« (psihoterapija, joga itd.)
Moja teza je, da ne gre za logiko ali-ali, temveč za logiko in-in. Potrebno in smiselno je oboje, tako analize strukturnih razmerij, zagovorništvo in razne druge oblike političnega delovanja kot možnost individualne terapevtske podpore ter dostopne tehnike urjenja v (med)osebni senzitivnosti. Pravzaprav več; menim, da lahko znanje in veščine s teh področij neposredno v institucijah in posredno v obliki podpore posameznikom izdatno prispevajo k spreminjanju nepravičnih, zatiralskih družbenih paradigem in pomagajo oblikovati razmere za soustvarjalne, dialoške, vključujoče, povezovalne procese.
Najpogostejše kritike (pristopov) »ukvarjanja s sabo«
Izstopa pogled, da pristopi, osredotočeni na posameznika, težave privatizirajo, namesto da bi jih umeščali v družbeni oz. politični kontekst. Posameznike naj bi napeljevali, da sami sebe okrivljajo za to, kar so v resnici strukturne neenakosti, na primer patriarhalni družbeni red, neoliberalni kapitalizem, rasizem in etnocentrizem itd. Ti pristopi naj posameznikom ne bi omogočili uvida, da gre dejansko za družbene patologije, ne pa za njihove lastne pomanjkljivosti – oziroma naj bi jim to zavedanje celo zabrisali. S tem naj bi ljudi demotivirali od sistemskega delovanja ali kolektivnega prizadevanja za zmanjševanje realnih vzrokov tega, kar se posameznikom dozdevajo njihove osebne težave.
Recimo pri težavah na delovnem mestu lahko s samoanalizo ali psihoterapevtovo pomočjo prepoznamo pomanjkanje lastne asertivnosti, samospoštovanja, samosabotiranje ipd., namesto da bi jih (ustrezno) pripisali kruti tekmovalnosti sodobnega trga dela. Ali pa, če se pritožujemo nad partnerjem zaradi neenakomerne porazdelitve gospodinjskega dela in starševanja, bi v prvi vrsti morali obsoditi (neo)patriarhalna razmerja med spoloma.
Brskanje po sebi naj bi vodilo predvsem do večanja egocentrizma in narcisizma. Dodatni očitki gredo na račun spodbujanja izpovedovanja lastnih občutkov, recimo samorazkrivanja v terapevtskem odnosu ali skupini za razvijanje komunikacijskih veščin, najpogosteje v imenu poveličevanja (pravzaprav patriarhalnega!) ideala zadržanosti.
Obsodb je deležno tudi izumljanje vedno novih patologij oz. poimenovanj včasih »normalnega« vedenja kot patološkega – na primer poporodna depresija, hiperaktivnost ipd. Tovrstne kritike najdemo tudi v številnih družboslovnih knjigah, če naštejem le nekaj imen: Christopherja Lascha, Franka Furedija, Eve Ilouz.
Nekateri družboslovci praktično celotno psihologijo (razen kakšne od njenih novejših vej) vrednotijo kot sistem, ki ne počne drugega, kot podpira neoliberalno-kapitalistični status quo. Med pisci na to temo naj izpostavim recimo Nikolasa Rosa. Med slišanimi obsodbami so teze, da osebna psihologija ne obstaja, saj da so osebni fenomeni izključno družbene narave. Kako bi potem razložili recimo, če podam navidezno banalen primer, da posamezniki ob sodobnih univerzalnih lepotnih standardih in pritiskih, ne glede na socialno-ekonomski položaj pa tudi ne glede na indeks telesne mase ali ocenjeno stopnjo privlačnosti, razvijejo/razvijemo zelo različne telesne samopodobe ali z njimi povezana ravnanja?
Že če se površinsko ozremo po družbenih vedah, takoj uzremo množico pristopov, ki niso postavljali oz. ne postavljajo stroge ločnice med strukturami oz. institucijami ter individualnim delovanjem. Še posebej kopica sodobnih družboslovnih avtorjev je nazorno pokazala, da je razmerje med strukturnim in individualnim vidikom človeškega izkustva vzajemno konstitutivno in ne enosmerno. Velja se spomniti tudi številnih odličnih družbenokritičnih analitikov, ki so (mnogi bili) hkrati terapevti in so analizirali družbene fenomene skozi lečo osebnostnih struktur in družinskih vzorcev. Pomislimo samo na frankfurtsko šolo in njihove analize nacizma, v okviru katere je najprej deloval tudi Erich Fromm, pa Nancy Chodorow, Jessica Benjamin in še bi lahko naštevala.
Hkrati gotovo drži, da je bil, je in očitno bo še velik del psihologije, psihoterapije in drugih osebnih pristopov v veliki meri ali izključno osredotočen na posameznika. Na tem polju (tudi recimo v tehnologijah »večnih resnic«, kot je joga) se nedvomno zrcalijo družbeni trendi. Naj izpostavim nekaj primerov iz pretekle evropske zgodovine. Zgodovinarji so pokazali na vzporednice med konfliktnostjo predvojnega in vojnega obdobja ter Freudovo psihoanalizo, med povojnim odporom do socialnega konformiranja ter razcvetom humanistične psihologije in psihoterapije, med kasnejšim intenziviranjem individualizma in potrošnike mentalitete ter psihološkimi (samo)analizami, kdo oziroma kaj vse posamezniku krati osebno svobodo in kvari imidž.
Ostanimo še pri kritikah
Pogosta kritika je tudi, da je področje »ukvarjanja s sabo« v veliki meri pod pritiskom komercializacije. Če se omejimo na Slovenijo, je velik del storitev na področju duševnega zdravja in dobrobiti (zdaleč pa ne celoten segment!) samoplačniški. Že zato so te storitve pogosto nedostopne za ljudi, ki ekonomsko gledano niso predstavniki višjega srednjega ali visokega razreda. In seveda, ta segment je postal »biznis«, cvetoča tržna niša. Obenem naj podam kot primer, da sem se sama naučila joge iz knjige iz knjižnice na koncu osemdesetih v Prekmurju, dandanes pa pridobivam veliko znanja in veščin iz zastonjskih webinarjev (spletnih seminarjev). S tem primerom pa nikakor ne želim zanikati, da je »ukvarjanje s seboj« pretežno domena privilegiranih.
Kritični smo seveda lahko tudi do instrumentalizacije tega, kar bi z idealnega zornega kota bila prevladujoča (ne pa profesionalizirana) medosebna razmerja – z značilnostmi, kot so sočutna, podporna komunikacija, upoštevanje individualnosti, unikatnih potreb in zmožnosti ipd. V idealnem svetu prav gotovo ne bi potrebovali psihoterapiranja posameznikov ali skupin za krepitev medosebnih veščin. Če pogledamo različne podatke o duševnem zdravju in psihosocialni dobrobiti, pa je potreba po taki podpori visoka in celo narašča.
Predpostavimo lahko, da bi bilo duševno stanje prebivalstva bistveno boljše, če bi se institucije in družbeni sistem nasploh transformirali v večjo humanost in raznotere možnosti za vse posameznike, kakovostne, podporne medosebne odnose v vseh sferah, začenši s šolstvom. Nedvomno so tovrstna prizadevanja tudi eden izmed trendov, se pa zdi, da žal niso prevladujoči trend. Vendar tudi taka sprememba po mojem mnenju ne bi ukinila potrebe po profesionalni terapevtski podpori, še manj pa po pristopih za ozaveščanje lastne duševnosti in odnosov.
Zamislimo si, da obstaja idealna družba materialnega obilja za vse ljudi z institucijami z demokratičnimi in po potrebi tudi jasno strukturiranimi razmerji. Terapevtsko podporo bi po moje potrebovali že samo za celjenje številnih duševnih ran in spreminjanje nefunkcionalnih vzorcev, s katerimi je obremenjeno človeštvo. Ne predstavljam si uspešne družbene revolucije brez globlje psihološke revolucije, pri čemer pa se dandanes že zavedamo, da so trajnejše spremembe praktično vselej postopnejše in le redko revolucionarne.
»V idealnem svetu prav gotovo ne bi potrebovali psihoterapiranja posameznikov ali skupin za krepitev medosebnih veščin.« Foto: Reuters
Po mojem mnenju ima področje psihološkega (kar nikakor ni sopomenka nedružbenega) razumevanja fenomenov in psihosocialne podpore ogromen potencial za prispevek k ustvarjanju bolj izpolnjujočih in osmišljujočih razmer bivanja in javnega duševnega zdravja in s tem k družbenim spremembam. Seveda govorim o potencialu, ne da se to že znatno uresničuje. Na tem polju je ogromno znanja pa tudi refleksij, ki zdaleč presegajo podporo zmanjševanju simptomov in prilagajanju posameznikov obstoječim razmerjem moči.
Sodobni pristopi osebnega in medosebnega razvoja – podobno kot starodavnejše tehnologije, npr. joga – poudarjajo ravno aktiviranje ali kultiviranje empatičnosti, medosebno uglaševanje, čuječnost (ki tudi dokazljivo povečuje empatijo) itd. Dandanašnji ugledni terapevti (in avtorji), kot so Daniel Siegel, Susan Johnson, Terry Real in številni drugi, izpostavljajo, da nas odnosi in vpetost v skupnost človečijo. V vse glasnejšem delu psihologije ne najdem vizije o posamezniku, ki naj bi čim bolje funkcioniral v danih okoliščinah, temveč prej kritike obstoječih ideologij ter njihovih posledic (narcisizma, zasvojenosti itd.).
Neredki strokovnjaki, ki podpirajo ljudi v zasebni sferi ali institucijah, sami aktivno pozivajo k neposrednemu družbenemu angažiranju, reflektirajo svojo vlogo v družbenem okviru in delajo številne pomenljive »družbene korake«. Ne zdi se mi, da so vsi povprek kapitalistični aparat, ki ljudi usmerja v prilagajanje »bolni družbi«.
Ta apel oz. naravnanost vidimo tudi v več pristopih, ne samo pri posameznih avtorjih oz. praktikih. Naj podam dva različna primera. V sodobnem zahodnem budizmu se ne govori le o sočutju, prijaznosti in podobnih medosebnih vrlinah (oz. »zasebniškem« prakticiranju teh), temveč direktno o družbenem aktivizmu (t. i. angažiran budizem). V narativnem psihoterapevtskem pristopu (Michael White, David Epston) je povezava med osebnim in družbenim še posebej transparentna. V ospredju je poudarek, da pri konstruiranju osebne/družinske/skupnostne zgodbe ključno vlogo odigra ponotranjenje družbenih diskurzov.
Eksternalizacija, na kateri temelji ta pristop, si eksplicitno prizadeva prispevati tudi k preseganju zatiralskih učinkov ponotranjenih družbenih zahtev oz. pričakovanj. (Neo)patriarhat lahko dekonstruiramo tudi par za parom, če se nekoliko pošalim. Seveda pa ne upam trditi, da se z »delom na sebi« avtomatsko bolj zavedamo širših družbenih tem in najdemo svojski način prispevanja, ki presega našo zasebno lupinico. Po mojih izkušnjah je taka naravnanost po določenem času »ukvarjanja s sabo« eden od kazalnikov uspešnosti tega.
Osebna refleksija, da je težava, ki jo imamo kot posameznik/-ca, družbeno konstruirana, običajno ni dovolj za predelavo občutkov, ki nam povzročajo kratek stik znotraj sebe in v odnosih, ter za razvijanje produktivnejših načinov delovanja. Zagovarjam tezo, da so individualno razumevanje lastnih psiholoških zagat, vzorcev, učenje samoregulacije, reševanje travm, terapevtska čustvena podpora in modeliranje uglašene, sočutne interakcije, trening v empatičnosti ipd. pogosto edini možen portal za opolnomočenje za angažma oz. akcijo v odnosu do izkoriščevalskega partnerja, šefa ali nekega širšega družbenega vidika.
Žal svojih občutkov nemoči, stanj zamrznjenosti ali nekonstruktivne agresivnosti itd. ne predelamo vselej v družinskem ali prijateljskem krogu. V družinskem krogu pravzaprav redko razvijemo veščine sočutne in hkrati suverene komunikacije ali naravnanost, da najprej pometamo pred lastnim pragom. Družina je še vedno prej (nehote seveda) gojišče in vadbišče raznih obrambnih odzivov, ki nas kasneje v življenju ne podpirajo, prav tako pa ne podpirajo bolj harmonične družbe.
Enako velja v veliki meri za šolski sistem pa tudi za delovna okolja. Še več, tudi pomoč ljudem v duševnih stiskah in podporo ljudem, željnih bolj kakovostnih medosebnih odnosov, žal danes deloma še vedno izvajajo »strokovnjaki«, med njimi tudi vrsta formalno etabliranih, katerih delovanje (ali celo govorjenje) ni v skladu z vrednotami odprtosti, dialoškosti itd.
Kot trdi (oziroma je že nekdaj trdila) ali bi se verjetno strinjala večina družbeno naravnanih avtorjev, je sodobni svet poln nesoglasij, polarizacij, napetosti, fragmentiranosti. Prežeti smo s tesnobo, strahovi, negotovostjo, nemočjo. Zato so otoki samorefleksije ter živega stika s tem, kaj nam je res pomenljivo kot posameznikom in v odnosih v raznih sferah, nujen, seveda pa ne zadosten pogoj za širšo družbeno transformacijo.
Mislim, da znani reki, kot sta »spoznaj samega sebe« in »bodi najprej sam sprememba«, nosijo v sebi večno modrost. Zato sem prepričana o nujnosti integracije individualne in strukturne perspektive ne samo na ravni teorije, temveč tudi praks. Le tako vidim možnosti za uveljavljanje resnično inkluzivne, soustvarjalne in dialoške paradigme.
Dr. Metka Kuhar je profesorica na FDV.
