Ramadan je sključen. Pokončno hojo mu je vzelo mučenje v zaporu

Z dvigalom smo se spustili na osmi horizont. Globoko, 685 m globoko. Komaj slišno škripanje dvigala, ki so se mu leta dobro poznala, je glasno odmevalo v ušesih. Na začetku prejšnjega stoletja so ga izdelali v Severni Ameriki, v petdesetih letih so ga vgradili v kosovski rudnik Stari trg. Stan Terg pravzaprav. Počasi, neskončno počasi za naključnega obiskovalca smo se približevali cilju tam nekje proti središču Zemlje. Šest metrov na sekundo skoraj kilometer globoko. Strašljivo? Zares ne. Rudarji, ki jim je bil spust v jamo še ena rutinska delovna izkušnja, so polnili naše misli s svojimi zgodbami o legendarnemu štrajku februarja 1989. »Jugoslavijo se brani v Trepči, je vaš Milan Kučan rekel Slobodanu Miloševiću. Če hočeš, da ostane Jugoslavija skupaj, pojdi do rudarjev v Trepči, tam te čakajo,« nas spomni eden izmed rudarjev. Milošević je šel raje na Kosovsko polje in s svojim zloveščim grmenjem stopil v temo. Žal ne sam.

Rudniki Trepča so danes razdeljeni med prebivalci albanske in srbske nacionalnosti, prav tako mesto Mitrovica oziroma Mitrovicë, nekaj let celo Titova Mitrovica, ki je desetletja raslo skupaj z rudarsko industrijo. Skupno življenje, ki niti v najboljših časih ni bilo harmonično, se je končalo, občutljive vezi so se krvavo pretrgale z vojno leta 1999. Prebivalcev srbske nacionalnosti je na Kosovu približno 5 odstotkov. Večina jih živi na severnem delu Mitrovice. Priština za njih ne obstaja. Povezani so z Beogradom, njihov denar je srbski dinar.

Most čez reko Ibar v središču mesta je kultni simbol delitve. Tudi po tem, ko so ga obnovili Francozi in so, recimo temu politično korektno, za delo najeli enako število delavcev srbske in albanske nacionalnosti in ga odprli s slavnostjo, podobno tistim, na katerih nikoli ne umanjkajo visoki predstavniki držav, vseh možnih organizacij, lokalnih in širših skupnosti, še vedno ne združuje ljudi. Vsak ostaja na svojem bregu.

Vlak na progi med Beogradom in Mitrovico ni prevozno sredstvo, temveč provokacija.

Kosovski Albanci so pozabili srbski jezik, Srbi ga zares niso nikoli znali.

»Lahko o rudnikih Trepča pišem brez politične konotacije?« vprašam direktorja rudnika Qazima Jasharija.

»Da,« zatrdi.

Inženir Shyqyri Sadiku, predsednik sindikata rudarjev, je manj diplomatski. »Na južni strani je zaposlenih 1390 rudarjev albanske narodnosti, na severu 2000 rudarjev srbske narodnosti, čeprav njihove točne številke zares ne vemo, ker nimamo komunikacije.«

»Ni komunikacije?« se čudim. »Mar ni nujna, da rudnik deluje v redu?«

»Je,« odgovori sindikalist. »Severni del, tudi to je kosovski del, ampak zdaj zaradi politike nimamo tam zgoraj nič, ker spada pod Srbijo in ne pod Kosovo, upravljajo Srbi. Dokler ne bo ena Trepča, ne more biti produktivna. Želimo si, da bi se Srbi integrirali in da bi bili eno. Verjamem, da bo Trepča nekoč združena, saj ima ekonomski in gospodarski potencial. Geološke rezerve so velikanske. Ampak prihodnost rudnika je odvisna od politike.«

»Trepča koplje, Beograd gradi«

Rudniki Trepča so bili med največjimi podjetji v nekdanji Jugoslaviji in so bili gospodarsko izjemno pomembni v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Rudarsko-metalurško-kemijski kombinat svinca in cinka Trepča, kot se je takrat imenoval, je sestavljalo 40 rudnikov in tovarn, ki so bili večinoma na Kosovu vzhodno od Mitrovice in tudi v Črni gori. Najbolj pomemben del so bili rudniki okrog Mitrovice, poznani že od rimskih časov. Topilnico svinca in rafinerijo v Zvečanu so zgradili že leta 1939, in ko so kompleks leta 1967 obnovili in razširili, je bil četrti največji na svetu.

V najboljših časih je bilo zaposlenih več kot 20.000 ljudi. Gigantski kompleks je imel pomemben vpliv na politično, socialno in gospodarsko sfero Jugoslavije, prebivalci Mitrovice so imeli zaposlitev in so sorazmerno udobno živeli, ampak Kosovo, ki je takrat kot avtonomna pokrajina bilo del republike Srbije, je kot celota životarilo in ostalo revno ter zaostalo. Takrat je na Kosovu veljalo: »Trepča koplje, Beograd gradi.«

Družbene razmere so se na Kosovu začele v osemdesetih vztrajno slabšati, pritiski iz Beograda so bili vse bolj ponižujoči in uničujoči. Življenje je za prebivalce albanske narodnosti postalo nevzdržno. Rudarji so imeli dovolj svojih funkcionarjev – tako lokalnih kot tistih v zveznih organih jugoslovanske federacije, ki so se udinjali srbski politiki. Verjeli so v svojo moč, saj so rudniki Trepča prinesli dve tretjini BDP Kosovu.

»Preden so nas konec osemdesetih pregnali iz rudnika Stanterg, je bilo zaposlenih 3150 delavcev. V proizvodnji sta bila 2 odstotka Srbov, v pisarnah pa 60 odstotkov. Uprava je bila ogromna stavba, v kateri je bilo okrog 400 ljudi. Kaj so delali, nobeden ne ve. Imeli so dobre plače,« opiše razmere Qazim Jashari, direktor rudnika Stanterga. Sedimo v njegovi pisarni. Takšna je kot vse tovarniške pisarne po socialistični Jugoslaviji in ne skriva svojih let: furnir na pisarniški mizi je zguljen, marsikje odškrnjen, nekoliko muckaste prevleke udobnih naslanjačev za goste so zdelane. Stene trmasto oddajajo vonj postanega pepelnika. Direktorjeve roke zaposluje škatlica rdečih marlboro.

»Kljub kajenju še vedno lahko hodim ure in ure po rovih. Prav nič ne zaostajam za mlajšimi,« reče.

»Fakulteto sem zaključil v Mitrovici. Leta 1983 sem se zaposlil. Potem pa so nas leta 1990 pregnali iz rudnika. In smo seveda pri politiki,« prizna. »Ampak politika je tista, ki se meša v Trepčo, ne Trepča v politiko. Preživel sem tudi štrajk.«

Konec osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja so zaprli številne tovarne in tudi rudnike. Zdaj obsega sedem rudnikov svinca in cinka in nekaj manjših predelovalnih obratov.

Osem dni v jami

Dvajsetega februarja pred 29 leti so rudarji razglasili stavko. Tisoč tristo rudarjev je prvi dan zapolnilo podzemne tunele Starega trga, največjega rudnika v Trepči. Številni, čeprav vajeni težkih razmer, so že med štrajkom končali v bolnišnici. Njihovo število se je zmanjševalo, osmi dan jih je ostalo le še petdeset. Med njimi je bil tudi Ramadan Gjeloshi, takrat pomočnik rudarja.

»Osem dni v jami, to mora biti grozno,« nerodno začnem pogovor.

»To so moji najlepši spomini,« mi odgovori. »Bili smo enotni, skupaj, vedeli smo, kaj hočemo, vedeli smo, zakaj smo tam. Govorili so nam, da smo teroristi, a zares smo samo zahtevali naše pravice.«

Stavko je napeto spremljala vsa Jugoslavija. Avnojska Jugoslavija je bila načeta. Naenkrat smo vsi vedeli za Mitrovico, Trepčo, rudarje … A na Kosovu se še danes s hvaležnostjo spomnijo, da so bili z njimi solidarni Slovenci. Samo Slovenci. Slovenska stara in nova politična garnitura je prvič strnila svoje vrste in skupaj nastopila v bran Kosovu, mogoče še bolj proti Miloševiću in agresivni srbski politiki. Izjavo, peticijo v podporo Kosovu Proti izrednim razmeram – za mir in sožitje na Kosovu, je podpisalo okoli milijon Slovencev.

Osmi dan, le nekaj minut po polnoči, tik preden naj bi enota specialnih sil grobo prekinila stavko, je odstopil najvišji Miloševićev politični funkcionar na Kosovu in rudarji, pa ne le oni, so tisti večer slavili zmago. A še preden so se navadili na pomirjujočo svetlobo, so številne zaprli, predsedstvo Jugoslavije pa je razglasilo izredno stanje na Kosovu.

V kompleksu Trepča so odpustili 18.000 ljudi albanske narodnosti. Nadomestili so jih predvsem nekvalificirani delavci, med njimi celo zaporniki, iz drugih delov Srbije in tudi drugih republik. Seveda je proizvodnja strmo padla.

»Se še srečujete s tovariši, s katerimi ste delili trpljenje in uporništvo?« me zanima.

»Veliko jih je umrlo v vojni, nekateri so bolni, drugi stari. Ob 25. obletnici štrajka je bila na televiziji o nas oddaja. Ženi in sinovoma sem razlagal, kdo vse je na posnetkih, potem pa zagledam nekoga, ki se mi zdi znan. Tega se spomnim, rečem ženi, samo ne vem, kako mu je ime. To si vendar ti, se mi zasmeji. Toliko let je minilo. Spremenili smo se,« pripoveduje Ramadan Gjeloshi. Res je. Spremenili so se. Rudar je sključen, pokončno hojo mu je srbska policija vzela z mučenjem v zaporu.

Z bolgarskimi kamioni v Albanijo, od tam z ladjami v Indijo

»Pri vojni na Kosovu gre samo za rudnike, nič drugega,« je Chrisu Hedgesu, novinarju New York Timesa, julija 1998 povedal Novak Bjelić, ki je bil na Miloševićevo željo direktor kombinata med letoma 1995 in 2000. »To je srbski Kuvajt. Izvažamo v Francijo, Švico, Grčijo, Švedsko, Češko, Rusijo in Belgijo.«

Za marsikoga je najpomembnejši razlog za vojno, ki je izbruhnila kmalu po Bjelićevi izjavi, prav zaloge mineralnih rud v Trepči.

Srbski politiki, med njimi je zelo glasen Vučić, ponavljajo, kadar le imajo priložnost, da so se v tem obdobju zadolžili, da so lahko milijone dolarjev vložili v rudnikih. Za to jim po njihovo pripada lastništvo nad 75 odstotki kompleksa Trepča.

Za investicije jim je bilo v tem času bolj malo mar, zatrdi direktor. Na Kosovu so znane njegove besede, da Beograd kredita ni porabil za vzdrževanje Trepče, temveč za nakup orožja, da so lahko njih ubijali.

»V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so samo kopali rudo. Vem, kakšno jamo sem pustil, ko so me pregnali iz nje. In vem, kakšno sem našel,« zagotovi direktor.

»Po devetih letih, 22. decembra 1999, nam je Začasna uprava misije Združenih narodov na Kosovu (UNMIK) dovolila, da se vrnemo v rudnik. V naši jami je bilo akumulirano, tako smo izračunali, milijon dvesto tisoč kubičnih metrov vode, iz minute v minuto se je gladina dvigovala. Jama je bila tik pred tem, da se potopi. V rudnik so nas spustili pet minut pred dvanajsto uro,« pove direktor. Dvesto rudarjev je od doma prineslo orodje, podpisali so, da bodo delali brez plač, in rešili svojo jamo.

Šele po petih letih prostovoljnega dela jim je uspelo vzpostaviti primerne razmere, da so dobili dovoljenje za raziskovanje in potem po treh letih šele licenco za proizvodnjo.

»Topilnica ne dela več, prav tako ne rafinerija, niti elektroliza cinka,« razloži direktor. »Izvažamo koncentrat svinca in cinka, polprodukt, tako kot leta 1947, preden so zgradili topilnico.«

Vsako leto prek mednarodnih razpisov in tako iščejo kupce.

»Zdaj cink jemljejo Bolgari, ker imajo elektrolizo cinka, svinčev koncentrat kupuje angleško podjetje in ga izvaža v Indijo. Transport je na kamionih. Bolgari pridejo s svojimi kamioni. Tovor odpeljejo v Albanijo, od tam pa z ladjo v Indijo.«

Ocenjujejo, da bi bilo za postavitev nove topilnice treba vložiti približno 50 milijonov evrov. »Najprej je treba investirati v jamo, povečati proizvodnjo, da bodo sploh imeli kaj topiti. To, kar danes proizvedemo v enem mesecu, stopijo v treh dneh. Še v najboljših jugoslovanskih časih so vozili k nam koncentrat iz Srbije, Makedonije, uvažali smo ga iz Afrike, da smo zapolnili peči,« meni direktor.

Topilnica v Zvečanu na drugi strani Ibarja je delala do leta 2001, ko jo je Unmik zaprl zaradi onesnaževanja. Tehnologija je bila že zdavnaj preživeta, emisije strupenih snovi v zrak so bile pretirane še za vsega hudega navajene ljudi na tem koncu sveta.

»Vsaj ni več onesnaževanja,« pripomnim.

»Zapeljite se do zapuščene topilnice in rafinerije v Zvečanu,« mi svetuje.

In se zapeljeva. Med rudnikom in topilnico ni več kot 15 km. Cesta, ki povezuje oba bregova reke Ibar, je zapuščena. Tisti redki avtomobili, ki nama vozijo naproti, so brez tablic verjetno zato, da ne bi brez potrebe izzivali z narobnimi državnimi simboli. Edina človeka, ki ju zares vidiva in imava celo priložnost, da z njima spregovoriva, sta srbska policista, ki naju kaznujeta, ker nimava zimskih verig.

Ustaviva se na robu ceste na pobočju nad zapuščenim in, tako kot se za socialistične čase spodobi, neskončnim tovarniškim kompleksom. Zvok najinih korakov je nenavaden. To ni hoja po utrjeni zemlji, pesku, grušču, česarkoli znanemu. Nič ni naravnega, domačega. Rastline so redke in zdijo se tujke v tem delu sveta: visoke bele breze in divje vrtnice. Na redkih bodičastih vejah visijo majhni temno rjavi šipki. Mogoče bi pisatelj zapisal, da v njih leži presunljiva žalost.

Tišina vznemirja. Pogled, čeprav pričakovan, sesuje. Pred nami črna pobočja, pod nami razpadajoči tovarniški kompleksi, razpotegnjeni v neskončnost, nad nami dimnik, ki se dotika neba.

Med delovanjem rudarskega in metalurškega kompleksa Trepča so, tako so zapisali v poročilu The future of the property status of Trepca and its development (revitalization) perspective (Policy Report 4/2015, Group for Legal and Political Studies Prishtina), milijone ton industrijskih odpadkov enostavno odložili na urbana območja blizu stanovanjskih hiš, v doline, ob rekah in v reke, kar danes predstavlja resno grožnjo lokalnemu prebivalstvu. Samo zato, da bi bile razmere varne, bi potrebovali 30 milijonov dolarjev. Deponije so nezavarovane, onesnažujejo podtalnico, umetni hribi so zaradi erozije nevarni.

Za odstranitev večjih deponij, ki so v Mitrovici, Artani in Leposaviqu, pa bi, kot je pokazala študija Svetovne banke, potrebovali 350 do 400 milijonov dolarjev. Nekatera mednarodna podjetja se sicer zanimajo za nakup industrijskega odpadnega materiala, vendar zaradi birokratskih postopkov tega ne morejo izpeljati.

Kakšno je bilo onesnaževanje v osemdesetih, ko je kompleks deloval še s polno paro, govorijo številke.

Zrak je na leto pogoltnil na tone težkih kovin, v reke se jih je potopilo še več.

Prebivalci Mitrovice so plačevali visoko ceno za gospodarsko ugodno življenje.

Kot da smo privatniki

Rudarji uporništva niso izgubili. Ramadan Gjeloshi je še vedno zaposlen v rudniku, upokojitve si ne more privoščiti. Ne koplje, temveč skrbi za spremljevalne prostore.

»Ko so nedavno do nas prišli poslanci iz Prištine, smo jim povedali, da gremo lahko spet v jamo, če nas ne bodo poslušali,« reče Ramadan Gjeloshi. O tem nihče ne dvomi.

»Pri dveh štrajkih sem sodeloval, tudi pri drugem, ki smo ga organizirali 27. oktobra 1989, ko se je tako začel sodni proces zaradi 'kontrarevolucionarnega' delovanja, kot so označili našo stavko. Tri dni in tri noči. Bili smo lačni, brez kruha, le sol smo našli. Bom pa še zdaj.«

»Naših delavcev se ne ceni tako, kot si zaslužimo. Nimamo kolektivne pogodbe, nimamo urejene pokojninske dobe, niti zdravstvenega zavarovanja.«

»Kot da smo privatniki,« doda Ramadan Gjeloshi. »Če se poškoduješ, te sodelavec s svojim avtom odpelje v bolnišnico, pokliče sorodnike in nobenega več ne briga, kaj bo s teboj.«

V rudniku so težke in nevarne delovne razmere. Zaposleni nimajo več beneficiranega staža, kot se edino spodobi za delo v rudniku. Če se poškodujejo pri delu, imajo pravico do bolniškega dopusta, to pa je to. Če so poškodbe hujše in je zdravljene daljše, jim odobrijo neplačani dopust.

Ramadan Gjeloshi je star 57 let. Leta 1981, ko je imel 19 let, se je prvič spustil v jamo. Upokoji se lahko pri 65. letih. Utrujeni in izmučeni rudarji s strahom čakajo upokojitve. Pokojnine so nekajkrat manjše od plač.

»Od tega se ne more živeti?« zgolj retorično vprašam.

»Ne,« me sindikalni vodja na kratko odpravi. Besede nekaterih njegovih tovarišev so bolj ilustrativne. »Bolje, da me ubijejo, kot da mi to naredijo,« slišim.

Direktor razloži: »Če si do leta 1990 prislužil 15 let delovne dobe, potem znese najnižja pokojnina 173 evrov. Drugače je višina 75 evrov. Pokojnine so za vse enake: kmete ali rudarje.« Sindikat se bori, da bi jim država prištela med delovna leta tudi obdobje, ko jim je bilo rudarjenje prepovedano. »V jamah potrebujemo nove stroje in mlajše delavce. Pri 64. letih je rudar še vedno v jami. Včasih se je rudar, ki je začel delati pri 22. letih, upokojil pri petdesetih, zdaj pa naj bi bil v jami do 65. leta.«

Pri dvainšestdesetih letih gleda direktor v prihodnost z optimizmom, ki mu ga lahko le zavidamo.

»Trepča ima rezerve, v Stantrgu so vitalni objekti v dobrem stanju. Sem realen optimist, ker vem, kako diha ta jama. Ima okrog 200 km hodnikov, mislim, da sem jih vsaj 95 odstotkov prehodil. Vem, kaj lahko naredimo. Zdaj ko bodo formirali novi nadzorni svet, če ne bo političen, temveč bodo v soglasju z nami določili pot razvoja, lahko s 140 do 150 tisoč ton na leto izkopane rude v treh letih dosežemo 500 tisoč ton.«

Kosovski parlament je zdaj potrdil zakon, ki govori o lastništvu rudnika: 80 odstotkov je v lasti države, 20 odstotkov imajo v rokah zaposleni.

Leta 2011 so vzeli v službo 150 mladih, a še vedno je povprečna starost zaposlenih v rudniku 53 let. Poznavalci opozarjajo, da rudnik Stari trg zaradi neprimerne starostne strukture zaposlenih in tudi zaradi premalo strokovnega osebja težko napreduje, rezultati stagnirajo.

Sindikat se je pogodil z vlado, da rudarja na njegovem delovnem mestu lahko nasledi sin.

»Bi želeli, da vaš sin dela tukaj?« me zanima.

»Kje pa naj drugje! Moj oče je 40 let delal v rudniku. Čakal je, da bom dovolj star, da mi bo lahko prepustil svoje delovno mesto. Vedno je bilo tako, da je sin nasledil očeta. Vedno!« reče Ramadan Gjeloshi.

Shyqyri Sadiku previdneje izbira besede: »Vedno je bilo samoumevno, da je sin nasledil očeta. Če bo hotel, naj gre, ampak moja želja to gotovo ni.« Vendar drugih služb v Mitrovici zares ni.

Xhevat Kaçiku, podpredsednik sindikata, je konec sedemdesetih služil vojsko v Sloveniji. Dobro se je imel pri nas. Ozrl se je okrog sebe, našel službo v gradbeništvu v Grosupljem. Imel je dobro plačo in bone ter plačane nadure. V najlepšem spominu pa so mu ostale vaške veselice. A medtem so mu sorodniki uredili zaposlitev v rudniku in je šel. Ni imel izbire.

Inženir Fatos Begu pove, da je že tretja generacija, ki dela v rudniku: »Tako je pač velevala tradicija, nisem imel druge možnosti. Vendar nočem, da gredo moji otroci v jamo.«

Megla nad Ibarjem se ne dvigne. Nihče ne opazi. Meščani na mostu ne postojijo in se ob pogledu na reko ne sprostijo. Bregovi so prekriti s smetmi. Besarta Pasoma, ki je ravno dovolj stara, da je že pozabila srbski jezik, ki ga je včasih obvladala, saj je kot otrok obiskovala babico na danes srbski strani mesta, želi poleti na travniku ob reki skupaj z nevladno organizacijo z druge strani reke organizirati glasbeni festival, na katerem se ljudje ne bi ločevali na naše, vaše …

»Organiziramo srečanje za vse etnične skupine v Mitrovici, kar bi bilo prvič po letu 1999. Želimo si, da bi to bil največji večetnični festival na Balkanu, ki bi z glasbo pošiljal sporočila o miru in spravi in združil ljudi iz različnih skupnosti.«

Bridging the Gap, Premostimo vrzeli se imenuje njena nevladna organizacija.

Besarta Pasoma je bila jeseni prepričana, da bo dogodek izpeljala, zimski dogodki, tudi smrt politika Oliverja Ivanovića, pa so vrzel med bregovoma Ibarja spet poglobili in je že obupovala, zdaj ko se bliža pomlad, pa ima občutek, da koncert vendarle bo. Ampak poletje je še daleč in v teh krajih se svet včasih hitro zavrti. ●