Tiskane izdaje
Te dni je v ZDA v kinematografe prišel film Chuck (v Evropi je bil predstavljen kot The Bleeder), ki pripoveduje resnično zgodbo o slovitem boksarju, za katero je navdih v Rockyju pred desetletji dobil tudi Stallone.
Schreiberjev glas je mogočen kot sam Veliki kanjon. Iz semiotike in igre je magistriral na Yalu, kjer se je bolj kot študiju Čehova, »ki ga nisem maral zato, ker ga nisem znal igrati«, posvečal Brechtu, Pinterju in Bogosianu. Sedemdeset tisoč ameriških dolarjev, kolikor je znašalo bančno posojilo za študij, je poplačal s honorarjem za vlogo samomorilskega travestita v komediji Nore Ephron in Reinerjevi režiji, Mixed Nuts (Čudaki s telefona), kjer ga je med prvim snemalnim dnem med plesom fokstrota s Stevom Martinom doletelo neprijetno presenečenje: nepričakovana erekcija med plesom. In od tam naprej je pri njem šla navzgor tudi igralska kariera.
Izjemen poznavalec Shakespearja – kljub mladosti je odigral že večino nosilnih vlog njegovih tragedij –, nekdanji mož igralke Naomi Watts, oče dveh fantov, ki ne skriva svoje slovanske krvi, njegovi predniki po materini strani so Aškenazi iz Ukrajine, talentirani boksar in človek literature, besed. Ne telesa, kot pravi. A ko se ta čez 190 cm pojava skloni v pozdrav, je to »ne telo« nemogoče zanemariti. Kadi skoraj toliko kot Ray Donovan in seveda pije džin z martinijem. In z olivo.
Kakšne spomine imate na snemanja serije filmov Krik, ki je bila velika uspešnica?
Prav posebnih spominov nimam. Spomnim se, da me je poklical Bob Weinstein in mi ponudil dvajset tisoč dolarjev za nekaj minut igre v prvem delu. Takrat sem igral v okviru Shakespeare in the Park v različnih produkcijah za 250 dolarjev na teden. Povabilo sem sprejel izključno zaradi denarja.
Glede na to, da pravite, kako zaradi telesne višine ne boste mogli nikdar odigrati Riharda III., vam ne sme uiti Kralj Lear. Obstaja posnetek, na katerem prikažete, kako je mogoče uspešno izpeljati avdicijo za Hamleta z naglasom Raya Donovana.
Vse je mogoče (smeh). Zdajle bi vam lahko odrepal kakšen Pinterjev tekst. Pri govorjenem tekstu je vse stvar ritma, tempa.
Ker že dolgo trenirate boks, bi morali vedeti, kdo je bil prvi reper na svetu?
Hm. No, kdo?
Cassius Clay.
O, pa res. Med tistim poskakovanjem po ringu je za nasprotnika zložil kar nekaj rim.
Kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo pri zgodbi Chucka Wepnerja? Pri filmu ste podpisani tudi kot producent.
Njegova poštenost in naivnost, sprva. Vsi poznamo zgodbo o Rockyju, gledali smo filme, le malo ljudi pa je vedelo, da je ta Rocky resnično obstajal, ime mu je bilo Chuck Wepner, doma je bil iz Bayonna v New Jerseyju, in ker je med dvoboji vedno precej krvavel, je dobil vzdevek Bleeder. Stallone mu je »ukradel« življenjsko zgodbo, jo posnel, a Wepner ni imel veliko od tega. Še naprej je imel prodajalno z alkoholnimi pijačami, slava, ki je nikoli ni zares okusil ali pa zelo kratek čas, mu je skoraj uničila življenje. Wepner je bil tisti, ki se je leta 1975 bojeval z Mohamedom Alijem, in to do petnajste runde. Dobro se je držal. Bil je ponosen, da se je lahko spopadel z najboljšim. In sploh ni bil tako slab boksar, nasprotno, v nekem trenutku je bil v svoji kategoriji Chuck osmi na lestvici, bojeval se je s Sonnyjem Listonom, Erniejem Terrellom, Georgeem Foremanom …
Že dvajset let trenirate boks, posojate glas pripovedovalca v seriji tv-dokumentarcev o boksarjih. Prej ste rekli, da Bleeder ni zgodba o boksu. O čem pa je?
O človeku, ki je imel zaradi slave težave, v določeni meri podobno kot jaz. Ves svet je gledal Rockyja, nihče pa ni vedel, da je to v resnici Chuck Wepner.
Ampak v Rockyju ni bilo pravega boksanja. To smo videli vsi.
Ne, ni bilo. Kot Chuck sem med snemanjem prejel približno osemsto udarcev. Pooch Hall, ki je igral Alija, je moj sparing partner tudi zasebno in dobro sva se dogovorila glede udarcev. Toda snemali smo v Bolgariji, z bolgarskimi boksarji. Nekaj se je moralo izgubiti v prevodu, ker so ti Bolgari boksali zares. Niso razumeli, da udariti med snemanjem pomeni »udariti«.
Liev Schreiber kot Ray Donovan v istoimenski tv-seriji. Foto: prizor iz tv-serije Ray Donovan
Kateri udarec najbolj boli?
Udarec v obraz.
Kaj res?
Ja, ker začne boleti z enodnevno zamudo (smeh). Sicer pa je udarec v jetra najhujši.
Zdi se, da se vas ljudje malce bojijo, tako visoki in plečati ste …
Ne vem, najbrž. Čeprav jaz samo treniram boks, ne boksam v dvobojih. Je pa dobro, da se me bojijo. Ne škodi.
Odraščali ste v East Villageu, s precej nekonvencionalno mamo, ki je delala v jogijskem centru, dedku ste pomagali raznašati meso po mesnicah, doma niste imeli ne tople vode ne elektrike …
Imam najboljšo mamo, kar si jih lahko zamislite. Seveda je bila superekscentrična. Umetnica, slikarka, glasbenica, ki je za najino preživetje vozila taksi, pripravljala indijsko hrano v ašramu. Bil sem precej sam. Da sem se prikupil otrokom iz soseščine, sem v mamini službi tu in tam izmaknil nekaj denarja in jim kupoval darila. Seveda so me kmalu odkrili in mama je morala denar vrniti, do zadnjega centa. Izoliranost, v kateri sem odraščal, je vsa ta leta ostala z menoj. Vsaj določen del nje, mislim.
Preostali del ste prilepili na Raya Donovana?
Tudi tako lahko rečete. Med odraščanjem sem bil prepričan, da je pomanjkanje denarja povezano z osamljenostjo. Da če nimaš denarja, ostaneš sam. Nisem hotel živeti tako kot moja mama. Hotel sem skrbeti zanjo, hotel sem, da bi si lahko kupila vse, kar si je zaželela. Potem pa sem nekega dne razumel, da je umetnica, da je nadarjena slikarka in da umetniki veliko žrtvujejo za svoje delo. Od takrat naprej sem pomirjen. In zdaj jo razumem bolj kot kadarkoli prej. Čeprav se včasih še vedno zdrznem, ko vstopim v naše njujorško stanovanje, ki sva ga kupila z Naomi, ki je prekrasno, luksuzno, bi lahko rekel.
V času študija se je vaša mama preselila v državo Virginija, v hindujski ašram, in tam ostala skoraj trideset let. Vi pa ste se naučili meditacije, ki vam pomaga preživeti dan.
(Smeh.) Ja, prav ste povedali, preživeti dan. Nagnjen sem k jamranju in nerganju, včasih vzkipim, še posebej na paparace, ko me fotografirajo, medtem ko igram nogomet z otrokoma. Ampak naučil sem se ohraniti mirno kri. Otroci ne bi razumeli, zakaj sem se spravil na fotografe. Videli bi samo nasilnega očeta. Tega pa nočem.
Če se prav spomnim, se prva epizoda prve sezone superuspešne serije Ray Donovan začne tako, da Rayev oče, Mickey (Jon Voight), porine pištolo v usta pedofilskemu duhovniku. O pedofiliji gre tudi v nagrajevanem filmu V žarišču, v katerem ste upodobili glavnega urednika časopisa Boston Globe Martyja Barona, ki kljub grožnjam prvi objavi zgodbo o dolgoletnih zločinih pedofilije v bostonski nadškofiji.
Hja, pa res. To so strašne reči. Ko so mi ponudili vlogo Martyja sem bil neizmerno ponosen. Skoraj tako kot takrat, ko so mi prvič ponudili vlogi Jaga in Hamleta. Baron je zaslužen za to, da so novinarji Boston Globa prišli pedofiliji bostonskih duhovnikov do dna, da se je zdrznilo tožilstvo in nazadnje še Cerkev. Svet je moral izvedeti, kako pogumen je bil ta človek.
Baron je še vedno dejaven, lahko ste se nadrobneje pogovorili z njim, kako je potekala ta novinarska akcija. V enem od intervjujev ste pred leti povedali, da ste skoraj vsako vlogo, ki ste jo oblikovali, tako ali drugače ustvarili po modelu vašega dedka Alexa Milgrama, ki je bil dolgo časa edina moška figura v vašem življenju otroka in mladeniča.
Ja, drži. Oče je živel v Kaliforniji in dedek me je skušal krotiti tako, da me je čim bolj zaposlil. Raznašal sem pošto, meso in bral. Bral, bral, bral. Dediščina dedka in matere je, da sta me zasvojila z literaturo. Dedek ostaja moj moralni vzor, upam, da bom kaj od tega, kar mi je pokazal o življenju, znal prenesti na Saša in Kaija.
Omenili ste literaturo, jaz bom Shakespearja; Sen kresne noči je bil vaš prvi flirt s teatrom.
Ja, v osnovni šoli sem igral bas klarinet, spet ena od maminih idej, in s sošolci smo kot kvintet sodelovali v Snu kresne noči, igrali smo Mendelssohnovo poročno koračnico in gledali gor, na oder. Kako je bilo zanič! Takrat sem začutil, da bi sam zmogel bolje. In potem čez nekaj let tudi sem (smeh).
Veliko raje ste na odru kot pred kamero, kajne?
Absolutno. Ni lepšega kot neposreden dialog z občinstvom.
Po daljšem obdobju odsotnosti na odrskih deskah za letošnjo jesen (pogovarjala sva se septembra 2016) pripravljate vlogo Valmonta iz Nevarnih razmerij.
Veselim se sodelovanja z Janet McTeer. Valmont je resnično velik izziv. Čaka me ogromno teksta, uf. Malce sem že iz vaje
Skoraj toliko teksta kot pri Jagu.
O, ja. Gledališče je nenehno delo. Še posebej, če je predstava na sporedu tri mesece zapored, na teden pa tudi po osem predstav. Toda ne bojim se, Janet je izjemna, v pomoč si bova …
Kako drugače razumete danes delo v gledališču v primerjavi z začetki v devetdesetih? Za seboj imate uspešno filmsko in televizijsko kariero.
No, zame je popolnoma isto, razlika je v tem, da si danes gledališča želim le še bolj kot nekoč. Drugače je predvsem za producente (smeh). Seveda vedo, da bodo vstopnice, predvsem zaradi Raya Donovana, razprodane. In dražje. Pomislite samo, če osem predstav po sto petdeset dolarjev za vstopnico in dvorano z več kot petsto sedeži pomnožite s tremi meseci, kolikor bomo Nevarna razmerja igrali. Vsekakor ni isto kot na začetkih, ko sem igral v Public Theatru. Zanimivo je biti igralec v današnjem času, kajti globalizacija ni prizanesla niti našemu poklicu. Kljub trudu, kljub vsem preizkušnjam producenti danes iščejo nekoga, ki bo poceni in ki ne bo kompliciral. V ospredju pri sklepanju posla so hitrost storitve in ne kvaliteta storitve. Tudi moja vprašanja glede gledališke igre, igre na splošno, ostajajo ista: kako nekaj povedati gledalcu.
Kako?
Pridite spet na mojo predstavo, pa boste videli.
Ste visoki in čedni, ne momljate, pravi Valmont boste.
Nikoli se nisem dobro počutil v svojem telesu.
Ne verjamem.
Pa bi morali. To ne pomeni, da ga ne znam uporabljati, znam se premikati v njem, plesati, boksati, vse, kar igra od mene zahteva, toda nerodno mi je, in to je prešibka beseda, ko mi ljudje govorijo, kako vidijo moje telo.
Liev Schreiber v vlogi urednika, ki je razkril pedofilski škandal bostonske nadškofije. Foto: prizor iz filma V žarišču
Tako kot jaz zdaj? Vidim in razumem ga v paketu z vašo igro.
Pa res?
Natanko tako.
Ne morem razumeti, kako me lahko vidijo kot nekoga, ki je velik, mišičast, in obenem zaradi Donovana mislijo tudi, da se rad pretepam. Bolj sem podoben kakšnemu pasavcu kot čemurkoli drugemu. Potem pa pride na tv-ekrane Ray Donovan in na ulici me ljudje začnejo gledati drugače, kot nekakšnega silaka, bog pomagaj. Ray Donovan je odgovoren za nekatere stvari, za katere bi si želel, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati z njimi. Seveda sem zaslužil veliko denarja, seveda sem vsak teden v dnevni sobi milijonov ljudi, ampak ta silna identifikacija, ki jo omogoča televizija, igralca pravzaprav hromi.
Zakaj ste se odločili za televizijo in Raya Donovana?
Zaradi avtorice serije, Ann Biderman. Zanimivo, kako je lahko lik, kakršen je Ray, izrazito hormonalen, mestoma mačističen, zelo moški, skratka, plod domišljije scenarista, ki ni moški. V bistvu pa je logično – prek njega je lahko izživela svoje fantazije, frustracije in obenem poskušala zgladiti svoj odnos z očetom in bratom. Zlahka sem jih razumel.
Ray Donovan je serija o odnosih v družini?
V največji meri govori o naših frustracijah znotraj odnosov med brati in sestrami, do staršev in potem partnerjev, ki smo si jih izbrali, otrok, za katere je treba skrbeti. Ti odnosi se ves čas spreminjajo, in zdeli so se mi tako živi, predanost drug drugemu, to poznam, nasilje, vprašanje zvestobe, tolerance … V resnici pa je tisto, kar Raya dejansko drži pokonci, to, da skrbi za svojo družino. Tega se spomnim tudi iz svojega otroštva.
Česa?
Skrbeli smo drug za drugega. Negovali odnose. Iskali dobro drug v drugem. Kmalu bom star petdeset let, a to ostaja bistvo mojega življenja. Skrbeti za tiste, ki jih imam rad. Za tiste, ki jim lahko pomagam.
Nemara je Ray za vas prava preizkušnja kosanja s slavo, ker so vas že v prvi sezoni gledalci, ki prej niso poznali vašega dela, začeli enačiti z Rayem.
Te primerjave me še danes precej vznemirijo. Seveda sva si v čem podobna, vsak od protagonistov, ki ga igralec uprizarja, je prisoten nekje v njegovi podzavesti, ampak ne … (smeh). Še zdaleč se mi ni zgodilo toliko stvari kot njemu, nisem toliko trpel, niso me zlorabljali, z očetom imava lep odnos. Nočem reči, da nisem pogoltnil nekaj dreka v življenju, ampak koga to zanima? Doživel sem mnogo lepega.
Kaj imata torej skupnega?
Ker sva istih let in živiva v istem času, kulturi, se kot odrasla moška sprašujeva in doživljava podobne stvari. To danes pomeni predvsem izpraševanje lastne moškosti, kaj to sploh je, kako prehajajo različne identitete skozi nas – danes se moški tako kot nikoli doslej ukvarja predvsem z vprašanji, kaj pomeni biti moški in kaj pomeni biti oče.
Kako je sodelovati z Jonom Voightom?
Popolnoma nor je. Že prej sem sodeloval z njim. Kako rad pleše! In kako se samo zabava med snemanjem, prava sreča je imeti igralce v ekipi, ki tako uživajo pri svojem delu.
Tudi Eddie Marsan je odličen.
O, ja. Že dolgo sem njegov občudovalec, neverjeten je. Z Dashem sva skupaj odraščala v East Villageu, idealni Bungie je …
Dash Mihok je tudi šolani plesalec, spomnim se ga iz videev njegovega nekdanjega dekleta, Alanis Morissette, pesem So Pure je posvetila njemu.
Dash je človek, ki ga ne moreš nehati imeti rad. Kakšen igralec! Ranljiv in nezlomljiv hkrati. V otroštvu so mu diagnosticirali tourettov sindrom in prav z igro se je naučil prikrivati tike. Ti so zdaj že skoraj povsem izginili.
Niste še povedali, zakaj ste se v življenju odločili za igro. Hoteli ste postati pisatelj, scenarist, dramatik.
V času, ko sem obiskoval srednjo šolo Brooklyn Tech, me je profesorica angleščine prijavila na natečaj poezije, bogvekaj sem nekje prepisal in zmagal. Kako mi je godilo, da sem končno v nečem zmagal. Verjetno sem imel celo nekaj smisla za zlaganje besed ali pa ni bilo prave konkurence. Zelo hitro v življenju sem namreč tudi odkril, da sem lahko tam, kjer na kupu ni veliko kritične mase, prvi oziroma najboljši (smeh).
Umetniški vodja Public Theatra George Wolfe je verjel v vas, ko drugi še niso.
Wolfe je precej zaslužen za moj uspeh. Ravno sem bil prišel z Yala in mislim, da je bil videl produkcijo, v kateri sem igral. To in nič več. V Public Theatru mi je ponudil nov dom. V njegovem Viharju sem igral Sebastiana, majhno vlogo, in potem so začele prihajati večje in večje. In zahtevnejše. Odraščati v tistem okolju je bilo zame blagoslov. Ni pa nas bilo veliko, ki smo bili pripravljeni delati v gledališču samo za 300 dolarjev.
Veste, koliko igralcev, koliko vrhunskih igralcev iz moje dežele danes dela za 300 evrov na teden?! In manj.
Res? Kar težko verjamem. Sam sem se tolažil s tem, da sem lahko igral, četudi zastonj, vloge, ki so si jih drugi igralci lahko samo želeli. Zato sem vztrajal.
In potem so sledile vse te predstave v okviru Shakespeare in the Park.
Tam sem si nabral kilometrino. Gledališče na prostem je zelo fizično. Ampak če pomisliš, vsi ti verzi in metrika pri Shakespearju, vsi ti dialogi, vse to je zelo fizično, neverjeten ritem. Vprašajte igralce, kaj pomeni zapomniti si Shakespearjev tekst in ga spraviti v pogon, v igro – seveda je mentalni napor, a fizični ne manjka.
Gledališče je vaš dom.
Ja, je. Moja edina šola igranja. In poleg družine moje edino pribežališče.
Prejeli ste tonyja za vlogo Rickyja Rome v Mametovem Glengarry Glen Rossu.
Morali bi ga dobiti vsi igralci, ki so sodelovali pri tem projektu. Ta igra dobesedno vsili občutek za ansambelsko igro. Občutek, da igramo tako, da žogica nikdar ne pade na tla. Poznali smo ritme drug drugega, nihče ni silil v ospredje. Prejel sem tonyja, ker sem imel večjo vlogo v predstavi, a morali bi ga dobiti tudi vsi moji soigralci.
Po premieri Talk Radio Erica Bogosiana so kritike zapisale, da ste najboljši gledališki igralec svoje generacije …
Obožujem Bogosiana. Na Yalu sem se veliko ukvarjal z njim. Že za njegove prejšnje igre sem prihajal na avdicije, pa se mu nekako nisem zdel zanimiv.
In vaš Macbeth, nisem še videla boljšega.
O, hvala. To je Shakespeare. Moje življenje, obnašanje, akcija-reakcija, vse to je nastalo na podlagi branja Shakespearja. Kako natančno je razložil vse človekove situacije.
In kako ne vzljubiti njegovih antijunakov, zlobnežev – nemogoče.
Ker so tako pametni (smeh).
In potem igrate v filmu, kot je Možje X na začetku: Wolverine. Kar nenavadno.
Zakaj? Niti malo ni nenavadno. Veste, koliko truda sem vložil v vlogo? In Hugh Jackman, veliko me je naučil o telesu moškega.
Kaj, na primer?
Da je mogoče kaj narediti z njim. Pred tem sem mislil, da so mišice brez veze, da je telo takšno, kot je, da je pomembna samo literatura in teksti. Da je telo pač takšno, kot je. In da je to v redu. Ampak igralec mora delati tudi s telesom. Telo je njegovo orodje, pa lahko zna celotnega Shakespearja od zadaj naprej. Skoraj polovico življenja so mi ljudje, ki se preveč ukvarjajo s svojim videzom, šli na živce, ljudje, ki so hodili na fitnes, ljudje, ki so bili videti dobro. Za igralca se mi je zdelo pomembneje imeti dobro intuicijo, zmožnost analize, kot pa se zanašati na svojo zunanjost. Verjetno je šlo za kakšen kompleks. Potem sem spoznal Hugha Jackmana – tudi on mi je šel na živce, ker je bil videti dobro. A v gledališču je bil vseeno neverjeten. Prvak. Ljudje ga poznajo samo iz filmov, a Hugh je predvsem gledališki človek. Povabil me je v Wolverine … In potem me je zvlekel še v fitnes. Naučil me je, kako se dviguje uteži. Kako se preoblikuje telo. Razložil mi je, da se bo preoblikovano telo tudi drugače odzivalo. Približno v tistem času je nastal tudi Ray Donovan. In zdaj vem, da se lahko nabildam, če hočem. Vem, kaj moram početi, da bo moje telo tenko ali na videz drobnejše. Zdaj ga znam tvorno uporabljati za svoje delo.
