Razdiralna moč vzhodne Evrope

Četrt stoletja po padcu železne zavese se politologi sprašujejo, ali so bile spremembe na vzhodu zares tako revolucionarne. Letnici 1989 in 2004 sta za nekdanje komunistične države pomenili uresničenje evropskih sanj, zdaj sta Madžarska in Poljska blagovni znamki »neliberalne demokracije«. Komaj deset let po vstopu v Evropsko unijo sta se naveličali demokracije. Trend navdihuje mnoge.

Najprej so razkazovali svojo hromečo nesamozavest. Zlagoma so Vzhodnoevropejci pokazali konstantno nezadovoljstvo, lastnost nenehnega pritoževanja in vzdrževanja kulta žrtve. Naposled je bilo opaziti njihovo destruktivnost. Treba se je spomniti; v preteklosti so bili Slovani del različnih formacij, venomer je prišla na plan njihova razdiralnost. Morda pa postkomunistične demokracije po demokratizaciji leta 1989 oziroma pridružitvi Evropski uniji leta 2004 niso postale tako demokratične, kot se je zdelo, da so.

Lupina demokracije

Na začetku je bilo navdušenje. Srednje- in vzhodnoevropske kandidatke so marljivo izpolnjevale acquis communautaire, kazale so željo po preobrazbi in stremljenje po »vrnitvi v Evropo«, vedno znova so pripovedovale, da je Evropa spet »cela in svobodna«. Nekdanji sovjetski blok je po polstoletnem jarmu postal del »svobodnega sveta«.

Nove članice so bile dolgo zelo proevropske, ne glede na to, da so bile po naravi atlanticistke in so v Evropi iskale blaginjo ter v Ameriki varnost, so verjele v integracijo. Tudi ko je nastopila ekonomska in finančna kriza, niso bile one prve, ki so klonile. Poljska je zaradi velikosti notranjega trga najizraziteje pokazala gospodarsko odpornost, medtem ko je status novega Vzhoda dobila južna Evropa.

Srednje- in vzhodnoevropske države so s pridružitvijo Uniji doživele najbolj sijajno in uspešno obdobje v svoji moderni zgodovini. Za potrditev te teze se je treba samo ozreti k primerjavi Poljske in Ukrajine: leta 1991 sta imeli približno podoben bruto domači proizvod na prebivalca, danes je poljski BDP per capita najmanj trikrat višji od ukrajinskega. Kljub osupljivemu zbližanju ekonomskih in političnih sistemov z Zahodom pa je proces tranzicije v državah nekdanjega sovjetskega bloka ostal nepopoln. Članstvo v Evropski uniji je zdaj videti kakor prazna lupina, pod povrhnjico so ostale napol preobražene družbe brez prave demokracije. Za zgraditev in utrditev demokracije je potrebnega več kot evropski pravni red, izoblikovanje politične kulture traja dlje od četrt stoletja.

Prihod beguncev na evropsko celino je pokazal celoten razkorak v mentaliteti, kulturi in družbi. Razlike med dvema polovicama Evrope so povezane s poznim formiranjem nacionalnih držav na vzhodu, razlaga Jacques Rupnik, ki zgodovino tega dela sveta proučuje že desetletja. Te nacije so bile zgrajene na ruševinah večnacionalnih imperijev, po prvi svetovni vojni so se začele kot nacionalne države, ki to niso bile. Druga svetovna vojna in njen konec sta pomenila velike premike narodov in meja: prvič v zgodovini sta Poljska in Češka republika postali homogeni nacionalni državi, medtem je zahodna Evropa že razvijala model multikulturne družbe. Vzhodna Evropa, ki je prva zaprla vrata prišlekom, ni zgolj pozabila na lastno zgodovino emigrantstva – ob krizah med hladno vojno je sama producirala begunce, na primer Madžarska leta 1956 –, begunci in priseljenci leta 2005 so zanjo pomenili docela nov predikament. Mentalno in kulturno sta si dva dela Evrope še vedno zelo daleč.

Neoliberalni vlak

Zgodovina po letu 1989 je tudi zgodovina neoliberalizma. Vpogled v historiat srednje in vzhodne Evrope po tako imenovanem letu nič, še posebej v neoliberalne ekonomske politike, ki so preoblikovale nekdanje postkomunistične družbe, daje Philipp Ther (Europe since 1989: A History). V knjigi, ki je izšla lani, pisec, ki je zgodovinske prelome opazoval na ulicah Prage med žametno revolucijo, pozneje je živel tudi na Poljskem in v Ukrajini, govori o novem redu na stari celini in o eksperimentu velikanskih razsežnosti, ki je pregnetel celotno Evropo.

Leto 1989 je prineslo padec berlinskega zidu in zlom komunizma v vzhodni Evropi; toda letnica zaznamuje tudi leto, ko so ekonomske teorije ameriškega predsednika Ronalda Reagana, britanske premierke Margaret Thatcher in chicaške šole, politične in ekonomske zapovedi skratka, ki jih poznamo kot washingtonski konsenz, dosegle globalno prevlado, opozarja Ther. In te neoliberalne ideje so v veliki meri določile smer političnih, ekonomskih in socialnih sprememb, ki so preobrazile tako vzhodno kot tudi zahodno Evropo v naslednjih petindvajsetih letih.

Avtor opisuje, kako je »neoliberalni vlak« po letu 1989 prečil združeno Evropo in kakšne uničujoče posledice so za bivše države sovjetskega režima imele liberalizacija, deregulacija in privatizacija. Najpomembnejša je njegova teza, da je prizadevanje kapitalističnega Zahoda za preoblikovanja vzhodne Evrope preoblikovalo tudi zahodno Evropo samo in pospešilo neoliberalne reforme na Zahodu, še posebno v združeni Nemčiji.

Evropska dilema

Demokracija je morala biti zelo krhka, če so ene volitve spremenile tako rekoč vse. Viktor Orbán je na Madžarskem po letu 2014 inavguriral »neliberalno demokracijo«, s svojo avtoritarno vladavino je postal najbolj problematični evropski voditelj. Jaroslaw Kaczyński, de facto vladar na Poljskem, ki se je leta 2015 zmagoslavno vrnil po skoraj desetletju v opoziciji, se s svojim nacionalkonservativizmom in populizmom odlično prilega temu trendu. Hkrati je Poljska bistveno pomembnejša, največja vzhodnoevropska članica Unije. Eden in drugi dajeta takt na vzhodu, po referendumu o brexitu na Otoku in Trumpovi zmagi v Združenih državah, pojav ni več obroben. Verjetneje je, da so politični projekti, kot sta Orbánov in Kaczyńskijev, trajnejši pojav, ne epizoda.

V sredici takšne politike je stremljenje, da zadovolji svoje volilno telo; neliberalna demokracija se pač ne ozira na človekove pravice in vladavino prava. Živimo v času, ko so pomembnejše od ekonomske rasti kulturne in identitetne teme, ekonomija ni več središčna točka, okoli katere se vrti politika. Volilne izbire so se spremenile in ekonomski status predstavlja nezanesljivo napoved tega, kako bo kdo volil. Akterjev neliberalne demokracije zato pretirano ne zaskrbljuje niti gospodarska stagnacija.

Nova vlada v Varšavi si je na hitro podredila pravosodje in medije, evropskim kritikam in domačim protestom navkljub izvaja nove in nove ukrepe za obvladovanje države. Zaman so utvare, da bo Poljska popustila oziroma da so nestrinjanja med Brusljem in Varšavo večidel pravne narave. So imanentna politična vprašanja. Orbán in Kaczyński odlično razumeta evropsko realpolitiko in izkoriščata sedanjo eksistenčno krizo EU; slednja je prešibka, da bi se postavila po robu. Niti nemška kanclerka Angela Merkel, ki so jo nedavno razglasili za voditeljico zahodnega sveta, o poljski ustavni krizi ne reče nič. V času, ko je posnemovalcev avtoritarne vzhodne politike v Evropi vse več, je evropska negibnost zlovešča. Madžarski in poljski primer nista zadnja te vrste.

Spektakularni vzpon političnih strank, ki nastopajo proti establišmentu in eliti, je pokopal dosedanji liberalni konsenz, ki je v Evropi veljal več desetletij, piše hamburški Zeit. Gre za strinjanje o odprtih mejah, razvojni pomoči, demokraciji, vladavini prava in človekovih pravicah, tudi o multilateralizmu. Tovrstna načela so v največji meri postavili pod vprašaj ograja in bodeča žica, ki ju je na državni meji postavil madžarski premier Orbán, ter diskriminatorska politika in rasistični predsodki vzhoda scela. Temu sledi preostala Evropa. Podobno kot je prihajajoči ameriški predsednik Donald Trump označil konec vsakršne korektnosti, tako rekoč normaliziral je ekscese, je Viktor Orbán v Evropski uniji pokazal, da je dovoljeno vse – in še več.