Beguncev ne moremo ustaviti ne z vojsko, ne s policijo, solzivcem ali psi

Zakaj gredo, je podrobno razkril prispevek v ameriški reviji New Yorker. Drugi zapis je ponudil vpogled v dinamiko nasilja. Tretji je izpostavil, da številni jezni mladeniči iz revnih francoskih predmestij ne postanejo radikalni islamisti. Revija je presežek ameriškega žurnalizma, ki tudi Evropi pomaga razumeti, kakšen je svet, v katerem živi. Če v zapise vtkemo še znanje splitskega novinarja Damirja Pilića, morda bolje razumemo ravnanje tako trume beguncev kot tistih, ki se jih bojijo.

V Sloveniji je njegovo ime zakrožilo, ko mu v Slobodni Dalmaciji niso objavili kolumne Evropa se prebuja iz ameriškega sna. V prevodu Špele Sodja so jo nato objavili na portalu Geopolitika.si.

V njej je med drugim zapisal, kar v dneh, ko svet postaja veliko krizno območje, čutijo mnogi, ki so razdvojeni med naklonjenostjo neki kulturi in razočaranjem zaradi ravnanja njenih gospodarjev: »Pred nekaj leti mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi napisal kaj proti ZDA. Ker ima ta država najlepšo glasbo, rock, blues, da ne omenjam številnih drugih, ter filme, je to bila dežela mojih sanj. Kadar je igrala ameriška himna, sem čutil ponos. S težkim srcem sem spoznal, da je njihova politika nekaj drugega kot navadni ameriški državljan ali neka rock zvezda. Z rock glasbo so amerikanizirali večji del sveta, ki bi bil brez ameriške kulture dolgočasen. Amerikanofilu, kakršen sem sam, ni bilo lahko priznati, da je njihova zunanja politika antievropska in ekspanzionistična ter da jo vodijo multinacionalke, s katerimi povprečen Američan nima ničesar.«

Zaradi zapisa, v katerem je kljub svojemu amerikanofilstvu želel razkriti posledice ameriškega ravnanja in opozoriti na nedopustnost brezskrupuloznega podpiranja ameriške politike, je ostal brez redne kolumne. A Damir Pilić, ki jezi HDZ in druge hrvaške nacionaliste, saj je mnogim stopil na žulj zaradi pisanja o izkušnjah Srbov v Dalmaciji, najde poti za izražanje svojega znanja. Med drugim tistega o ljudskih množicah.

Zaradi tega ima vpogled v razmišljanje tako tistih, ki bežijo, kot tistih, ki se jih bojijo. Zna tudi pojasniti, zakaj eni in drugi ravnajo, kot ravnajo. »Obstajajo različne množice ljudi. Tista na nogometni tekmi ni enaka množici na koncertu klasične glasbe, obe pa se razlikujeta od trume ljudi na pogrebu. Vendar imajo vse nekaj skupnega – spremenijo vedenje ljudi. Ko je človek sam, ni takšen kot takrat, ko se znajde v množici. Že Hegel je opazil, da kopičenje enot ne daje običajnega seštevka, temveč nekaj več – novo kakovost, ki je ni mogoče opredeliti z njenimi sestavnimi deli.«

Če ljudi opazujemo kot množico, so povsod enaki; kot da se skozi stoletja ni nič spremenilo. Cena pripadanja množici je izguba individualnosti, pridobitev pa je začasna varnost, ki jo ponuja občutek pripadnosti skupnosti. A človek potrebuje oboje – tako individualnost kot varnost.

Socialni proces

O izgubi individualnosti v povezavi s fenomenom naraščanja nasilja govori teorija sociologa s Stanforda Marka Granovetterja. V prispevku o streljanju na ameriških šolah jo je uporabil novinar Malcolm Gladwell (How School Shootings Spread, Kako se širi streljanje na šolah).

Granovetter je raziskoval situacije, katerih razplet intuitivno ni združljiv z dejanskimi preferencami posameznika. Ali bolje rečeno: zakaj posameznik ali skupina počne nekaj, kar se ne sklada s tem, kar so, ali kar menijo, da je prav?

Predmet njegovega raziskovanja so bili množični izgredi, saj so primer uničujočega nasilja, v katerem sodeluje množica sicer običajnih ljudi, ki v drugih razmerah ne bi ravnali nasilno. Spraševal se je, zakaj prvi vrže kamen in kdaj ga vrže zadnji.

Ugotavljal je – kar se je po mnenju Malcolma Gladwella pokazalo tudi pri streljanju v šolah –, da so izgredi proces, med katerim ljudje počno dejanja, ki so reakcija na ravnanja predhodnikov in kombinacija z njimi. Socialni procesi imajo svoje pragove – te je definiral kot število ljudi, ki morajo nekaj početi, preden se jim drugi pridružijo.

Tudi odnos Evropejcev do priseljencev je smiselno proučevati v luči socialnega procesa in njegovih pragov. Eden od pragov, na katerega se družba ni odzvala, je pojav sovražnega govora, ki postaja vse bolj glasen in brezsramen. Če je včasih veljalo, da so sovraštvo ljudje izražali za šankom, kjer je ostalo omejeno na ozek krog poslušalcev, ga zdaj širijo po družabnih omrežjih, in to ob imenu in priimku ter fotografiji. Kateri prag bo naslednji?

Kako je to povezano z zgodbo sirskega begunca Ghaitha, ki jo je v New Yorkerju opisal novinar Nicholas Schmidle (A Syrian Refugee's Epic Escape, Epski pobeg sirskega begunca)? Njegovo branje nam pomaga stopiti v čevlje človeka, ki je odšel. Tudi pri odločitvi za odhod verjetno obstajajo pragovi. Koliko jih mora oditi, da greš na pot še sam?

Študent prava je leta 2012 iz dneva v dan opazoval, kako njegovi sorodniki in prijatelji umirajo ali odhajajo. Obenem se je zavedal, da bo moral v vojsko, takoj ko bo diplomiral, zato je nekega dne sprejel odločitev. Postal je eden od mnogih mladih sirskih moških, ki so zapustili dom, mame in žene in se odpravili na tvegano pot. Zdaj upa, da se mu bo vsaj žena nekega dne pridružila na Švedskem, kjer trenutno živi. »V Siriji je bilo sto odstotkov možnosti, da bom umrl. Če je obstajal le odstotek možnosti, da bom prišel v Evropo, je bil to tudi odstotek možnosti, da bom dejansko živel,« je povedal Nicholasu Schmidlu.

Množice beguncev in prebežnikov poganjata gola eksistencialna groza in nagon po preživetju.

Hierarhija potreb

Hierarhijo človekovih potreb je že pred pol stoletja formuliral ameriški psiholog Abraham Maslow. Razdeliti jih je mogoče v dve skupini: v »potrebe nižjega reda«, ki se imenujejo tudi »motivi pomanjkanja«, in »potrebe višjega reda« oziroma »motive rasti«.

Prvo skupino sestavljajo fiziološke potrebe (po hrani, vodi, kisiku in spanju) in potreba po varnosti, drugo pa potrebe po pripadnosti in ljubezni, spoštovanju in samospoštovanju ter samoaktualizaciji. Prvo skupino si delimo z živalmi, druga skupina je specifično človeška. Človek mora najprej zadovoljiti »potrebe nižjega reda«, da sploh doseže položaj, v katerem bi se lahko posvetil »potrebam višjega reda«.

»Ljudje na Zahodu so že od druge svetovne vojne posvečeni motivom rasti, ker imajo nezasluženo srečo, da so bili rojeni in da so odrasli v družbi, ki ji je kljub vsemu na splošno uspelo zadovoljiti 'potrebe nižjega reda'. Zato živijo v iskanju ljubezni, v prizadevanjih, da bi jih drugi spoštovali, in s težnjami, da bi uveljavili vse svoje potenciale in bili zadovoljni sami s seboj. Niso ne lačni ne žejni. Hodijo na tekme in koncerte. Ljubijo in so ljubljeni.

Tudi ljudje iz severne Afrike, z Bližnjega in Srednjega vzhoda so nekdaj hodili na tekme in koncerte. Ljubili so in so bili ljubljeni. Zdaj so se znašli v položaju, ko je ogroženo njihovo zadovoljevanje 'potreb nižjega reda'. Zanje so danes edino pomembne prav te. Kakšne tekme, ko pa ne vedo, s čim bodo jutri nahranili svoje otroke? Kakšni koncerti in razstave, ko pa ne vedo, kje bodo jutri spali?« pojasnjuje Damir Pilić.

Potreba po varnosti

Še posebej pomembna temeljna psihološka potreba je potreba po varnosti; po stalnosti, po redu in ureditvi, po strukturi in predvidljivosti dogodkov v prihodnosti. Če ta ni zadovoljena, ne more biti zadovoljena niti nobena druga.

»Kaj imajo begunci v svojih matičnih državah, v Siriji, Iraku, Libiji? Absolutno ničesar. Struktura je razbita, prihodnost ni predvidljiva. Zato je hierarhija potreb pri beguncih popolnoma drugačna kot pri nas. Te ljudi je nekdo spravil v položaj živali, ki ne poznajo 'potreb višjega reda'. In ta nekdo je Zahod.«

Prav tisti Zahod, proti kateremu zdaj potujejo in ki jih na tej poti opazuje, spremlja, nadzira. Slovenci so se, tako se vsaj zdi, ob tem razklali. Prelevili so se bodisi v aktiviste, ki zavračajo vsak dvom o njihovem potovanju, saj nisi humanist, če dvomiš, bodisi v nestrpneže, ki govorijo, kako so begunci umazani, hkrati pa pozabljajo, da toliko ljudi v državo ni vstopilo niti med vojno v nekdanji Jugoslaviji. Mar srednje poti ni? Je pogled na begunski eksodus res lahko le binaren?

»Moram priznati, da ne razumem, kakšna bi lahko bila ta 'srednja pot'. In ne vem, kako bi lahko na to begunsko krizo gledali drugače kot na veliko človeško nesrečo biblijskih razsežnosti. Vendar pa ima človek v vsaki nesreči izbiro – lahko jo lajša, lahko pa jo tudi otežuje. Če si humanist, seveda nimaš izbire. Lahko razumem, da nekateri ljudje občutijo strah in vznemirjenost pred tako velikim številom tujcev, ki so se nenadoma zgrnili na mejo. A ti ljudje ne želijo ostati v Sloveniji, tako kot tudi sicer ne želijo ostati v nobeni drugi državi na območju nekdanje Jugoslavije ali nasploh na Balkanu. Zanje so zanimive samo Nemčija, Švedska ali Nizozemska in podobne države. Skozi Hrvaško je šlo do zdaj več kot 300 tisoč beguncev, a jih je le kakšnih deset zaprosilo za azil na Hrvaškem. Mislim, da je podobno tudi v Sloveniji. Zakaj torej ves ta strah? Pred kom? Pred potniki v tranzitu?«

Napadi v Parizu so pokazali, da je strah upravičen. In verjetno ga podobno kot v državah tranzita občutijo tudi ljudje v ciljnih državah. A tretji od omenjenih člankov v New Yorkerju, The Other Paris (Drugi Pariz), v katerem novinar George Packer razkriva razmere v pariških predmestjih po terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo, obenem sporoča, da je med priseljenci zelo veliko jeznih mladeničev, a zelo malo radikalnih islamistov. Pravzaprav je med radikalnimi islamisti (in njihovimi nevestami) iz evropskih držav, predvsem Belgije, Velike Britanije, Francije, tudi Danske, veliko izobraženih mladeničev, ki prihajajo iz urejenih družin in iz srednjega razreda in ki so jih džihadisti uspešno novačili prek spleta. In spet smo pri prvem članku in Granovetterjevi teoriji, ki bi lahko pojasnila tudi, kdaj in zakaj se nekdo pridruži džihadistom.

Seveda obstaja tveganje, da se med množico beguncev v Evropo pretihotapi tudi kakšen džihadist, a ti so, če so hoteli, v Evropo znali vstopiti tudi prej.

Strah pred neznanim

Kaj se sproži v ljudeh v izrednih razmerah, kot so te, s katerimi se soočamo? Pri nekaterih ljudeh se prebudijo empatija, solidarnost in prvinska človeška potreba po tem, da pomagajo človeku v težavah. Pri drugih se sprožijo strahovi in predsodki.

»Ciniki bi dejali, da gre za divjakov strah pred ognjem. Pravzaprav gre za strah pred neznanim, strah pred drugimi kulturami, ki jih človek ne pozna ali jih ne pozna dovolj dobro. Lahko govorimo o razlikah med svetovljanskim in nacionalističnim duhom,« pojasnjuje psiholog in novinar.

Svetovljanski duh doživlja ves svet kot svoje dvorišče. Nacionalistični duh pa skrbi za to, da na njegovo dvorišče ne vstopi nihče, ki ni povabljen. Dvorišče je ves njegov svet; kar obstaja zunaj njega, doživlja kot nekaj nevarnega in grozečega.

Še zlasti so po besedah Damirja Pilića nevarni predsodki, ker se iz njih rojeva strah. »To lahko potrdim s svojim primerom. Pred sedmimi, osmimi leti sem s prijatelji potoval po Bližnjem vzhodu. Nekaj tednov smo preživeli v Siriji, Libanonu in Jordaniji. Na pot sem šel poln predsodkov, še zlasti do Sirije: pod vplivom tiska sem mislil, da me bodo na ulicah Damaska pričakale brigade oboroženih vojakov, verska policija, namrščeni moški in ženske, pokrite z rutami. Vse je bilo popolnoma nasprotno. Da, bilo je tudi nekaj pokritih žensk, bilo pa je tudi veliko žensk, oblečenih po evropsko. Ne le da nas ni nihče pospremil z grdo besedo ali mrkim pogledom, temveč je bilo ravno obratno. Še nikoli nisem nikjer doživel toliko prisrčnih in gostoljubnih ljudi kot prav v Damasku in nasploh v Siriji, razen morda pred vojno v Bosni in na Tibetu med Tibetanci. Pil sem čaj z beduini in mestnimi trgovci, s tamkajšnjimi ljudmi sem se pogovarjal o politiki in glasbi, o nebesih in peklu. In lahko trdim, da je povsod vse isto. Razlik je veliko manj od podobnosti. Razlike so folklora in dobra tema za pogovor ob večerji. Bistvo je skupno.«

Prepričan je, kako je treba ves čas ponavljati, da je Evropa sokriva za selitev narodov. V preteklih letih je v sodelovanju z Ameriko in pod lažnim ščitom človekovih pravic nasilno strmoglavila več trdnih režimov in družb v muslimanskih deželah. Iz teh zdaj prihajajo zbegani ljudje, ki bežijo pred tistim, kar jim je v resnici prinesel Zahod. Uradna Evropa jih je uničila, zdaj pa jih pričakuje z zidovi in solzivcem.

»Še posebej očitno je, da hudo nestrpnost do beguncev izražajo države Vzhodne Evrope. Takšen trend je morda povezan z ravnanjem posameznih držav v drugi svetovni vojni – tam, kjer so bile med drugo svetovno vojno močne sile, ki so kolaborirale s fašisti, je danes prisotna huda nestrpnost do beguncev. Kot da bi obstajala kontinuiteta fašistoidnega potenciala v Evropi, begunci pa zgolj njen sprožilec.«

Čast Evrope, kot pravi, rešujejo tisti njeni prebivalci, ki v nesrečnih imigrantih ne vidijo okrutnih džihadistov, temveč svoje izmučene brate. Od grških otokov prek beograjskih parkov pa vse do nemških trgov na tisoče Evropejcev begunce pričaka s čajem in krofi dobrodošlice, s čimer poskušajo vsaj malo omiliti strahote, ki so jih doživeli na poti od požganih domov do Evrope. »Zato lahko rečemo, da je begunska kriza po svoje tudi bitka za Evropo. A ne bitka med begunci in domačimi prebivalci, temveč bitka znotraj samih Evropejcev. Ni vseeno, kakšno Evropo bomo imeli – ksenofobično ali strpno.«

Slovenski pisatelj Vitomil Zupan v romanu Menuet za kitaro citira Remarqua in pravi nekako takole: »To je poročilo o generaciji, ki jo je uničila vojna, celo če se je izognila njenim granatam.« Remarque je opisoval generacijo, ki je preživela prvo svetovno vojno, Zupan generacijo iz druge svetovne vojne, Damir Pilić pa dodaja, da begunci od Vardarja do Triglava ponujajo poročilo o generaciji, ki je preživela jugoslovanske vojne iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Morda se je izognila granatam, ni se pa izognila prihodu brezčutnosti in neobčutljivosti do trpljenja drugih. »Postali smo slabši ljudje. Seveda pa je k temu pripomogel tudi kapitalizem.«

Kaj pa strah pred islamizacijo?

»Pa si za začetek poglejmo, kakšna je krščanska Evropa brez islama. Oglejmo si 20. stoletje – dva najbolj krvava spopada v zgodovini človeštva, prvo in drugo svetovno vojno. Obe sta se začeli in tudi v največji meri potekali prav v Evropi, sprožili pa so ju Evropejci brez kakršnega koli posredovanja islama. Pojdimo dalje. Kdo je edini v zgodovini nastopal z oboroženo silo na drugih celinah, zasužnjeval tuje narode in ustvarjal kolonije po Južni Ameriki, Afriki in Aziji? Nihče drug kot evropske katoliške dežele. Kdo je uničil Indijance? Tudi to so storili Evropejci, katoliki. Kdo je uničil ali ogrozil morda ne tako zelo demokratične, a trdne režime v Iraku, Libiji in Siriji, od koder zdaj k nam prihajajo begunci?

Po drugi strani je Evropa po propadu Rimskega cesarstva skoraj tisoč let preživela v temi in barbarstvu srednjega veka, brez slehernega stika s svojo antično dediščino, ki pomeni temelj naše zahodne kulture. Kdo je rešil in ohranil to dediščino? Nihče drug kot muslimanski učenjaki in znanstveniki. Če ne bi bilo islama, se Evropi ne bi nikoli uspelo povezati s svojimi antičnimi koreninami; nikoli ne bi prišlo do humanizma in renesanse, ki sta bila podlaga za nadaljnji razvoj družbe. Zato je Evropa postala najbolj humana in najbolj zaželena celina, kar se je v 20. stoletju izkazalo z zasnovo socialne države ali države blaginje. Za veliko stvari se moramo zahvaliti prav islamu in ne vidim razlogov za to, da bi se ga bali. Islamska država je izraz radikalnega islama, ki ga na svetu podpira le majhen del muslimanov. Noben uglednejši muslimanski klerik ne podpira Islamske države. Radikalci pa obstajajo tudi v naši krščanski kulturi.«

Damir Pilić dodaja, da obstaja spopad kultur, a obstaja tudi sodelovanje med njimi. Procesi v današnjem svetu zaradi globalizacije potekajo hitreje kot kdaj prej. Do spopada pride zaradi strahu pred drugo kulturo, strah pa nastane zaradi predsodkov ali nepoznavanja. S spoznavanjem tuje kulture je mogoče morebitni spopad preprečiti ali ga vsaj korenito ublažiti. »Evropske države bi morale uvesti več študija islamske kulture, tako da bi Evropejci bolje spoznali svoje bodoče sosede in sokrajane. Namesto da se bojijo in gradijo zidove, naj berejo Koran in spoznavajo muslimanski svet.«

Kajti beguncev ne moremo ustaviti. Ne moremo jih ustaviti ne z vojsko, niti s policijo, solzivcem ali psi. Vse to in še več so, kot razkriva tudi zgodba sirijskega študenta prava, doživeli v svojih deželah. Prav pred tem so pobegnili v Evropo. Zahtevajo, kar v evropskih državah že imamo. Nekaj hrane, posteljo in varnost, da jih sredi noči ne bo prebudila granata. Vsi ljudje na svetu imajo pravico do tega.