Rekel sem mu: »Janez, brez pisnega ukaza tega ne bom naredil!«

Slovenska vojna je trajala deset dni in se je v primerjavi z vojno v BiH ter na Hrvaškem končala z malo žrtvami in majhno materialno škodo. Vendar so bili trenutki, ko bi lahko razmere ušle izpod nadzora in bi se tudi slovenska epizoda tretje balkanske vojne spremenila v boj brez pravil. V enem od teh trenutkov je eskalacijo preprečil poveljnik teritorialne obrambe v ljubljanski pokrajini, polkovnik Miha Butara.

Polkovnik Butara je 28. junija 1991 zgodaj zjutraj dobil ukaz, naj napade vojaške objekte v Ljubljani. Ukaz je zavrnil in prepričan je, da je s tem preprečil ogromne žrtve, ekološko katastrofo in vojno brez pravil. Za »zahvalo« so ga razrešili s položaja – čeprav je bil pred osamosvojitveno vojno tudi namestnik načelnika Manevrske strukture narodne zaščite –, od leta 1993 do upokojitve leta 2010 pa je bil brez napredovanja v činu poklicni predsednik Zveze slovenskih častnikov. Leta 2005 je dobil drugo najvišje državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.


Oktobra 1990 so vas imenovali za poveljnika teritorialne obrambe ljubljanske pokrajine. Kako pomemben položaj je bil to?

Eden najpomembnejših na obrambnem področju, vsekakor pa v vodenju in poveljevanju teritorialne obrambe (TO). Razen načelnika republiškega štaba TO, vršilec dolžnosti načelnika je bil takrat Janez Slapar, smo imeli še sedem štabov. Najmočnejši so bili ljubljanski, ki sem ga vodil, mariborski in celjski. Imeli smo najštevilnejše enote in največjo odgovornost. Ljubljanski štab oziroma TO v ljubljanski pokrajini je bil najbolj izpostavljen, ker je bila Ljubljana politično, gospodarsko in tudi vojaško središče nastajajoče države Slovenije.

S čim ste si prislužili položaj?

Gotovo je imelo največji pomen dolgoletno delo v strukturah TO. Od leta 1971, ko sem prišel iz vojske. Najprej sem bil rezervist, potem sem se dodatno usposabljal, šolal, izobraževal in na začetku leta 1979 sem se zaposlil v TO. Opravljal sem različne dolžnosti, na začetku 80. let pa sem postal načelnik obveščevalne službe v mestnem štabu teritorialne obrambe Ljubljane.

Kakšni so bili odnosi med TO in redno vojsko Jugoslavije, Jugoslovansko ljudsko armado?

Ljubljančani smo redno, dva- do trikrat na leto, sodelovali na vojaških vajah, na katerih smo skupaj z JLA vadili obrambo v primeru napada z vzhoda ali zahoda. Na teh vajah smo vsi dobili veliko novega znanja, izkušenj in zanesljivosti pri izvajanju nalog.

Maja 1990 je JLA izvedla delno razorožitev TO. Kaj ste takrat počeli?

Leta 1986 sem postal pomočnik poveljnika ljubljanskega mestnega štaba TO za moralno-politično delo, kar pomeni, da sem skrbel za povezavo med mestnim štabom TO in mestno politično strukturo – skupščino občine, mestnim komitejem zveze komunistov in mestnim komitejem socialistične zveze delovnega ljudstva. Na tem položaju sem bil tudi maja 1990.

Kakšne so bile takrat razmere?

V Ljubljani so bili že prej zelo močni pritiski JLA, da bi si podredila mestni štab TO in potem po stopnicah naprej celo TO v republiki. Mestno in republiško oblast smo opozarjali na to, kaj se dogaja, saj politika o tem ni imela informacij. Na ravni TO smo namreč pogosto dobivali ukaze neposredno iz generalštaba v Beogradu, iz katerih je bilo videti, da hočejo spremeniti strukturo slovenske TO. Sredi 80. let smo na vajah začeli opažati, da JLA spreminja razporeditev svojih sil in sil TO tako, da bi lahko svoje enote uporabila tudi v kakšne druge namene, ne le za obrambo pred napadom od zunaj.

Imel sem odlično, neformalno, a izredno učinkovito mrežo virov, v kateri so sodelovali izjemni možje, tudi novinarji. Imeli so stike s pripadniki armade in so dobivali podatke z različnimi stopnjami tajnosti. Oblikovali smo ocene in te sem posredoval odgovornim v Ljubljani, največkrat predsedniku komisije za splošni ljudski odpor pri centralnem komiteju zveze komunistov, generalu Ivanu Dolničarju - Janošiku. Bil je velik Slovenec, domoljub, in je tudi sam opazil spremembo ustroja delovanja JLA.

Kako se je TO odzvala na razorožitev?

Maja 1990, nekaj dni po prvih demokratičnih volitvah, je prišel ukaz o razorožitvi. Tu bi rad poudaril, da je večina orožja že tako ali tako bila v vojašnicah. V objektih, ki so jih zgradile slovenske družbenopolitične organizacije, vendar v vojašnicah. Razorožitev torej ni pomenila, da bi vojska orožje kam odpeljala, ampak TO do njega ni imela več dostopa ali so ji vsaj omejili dostop. V šestnajstih občinah od takratnih 60 pa je orožje ostalo pod nadzorom TO, v skladiščih zunaj vojašnic.

Kakšna je bila vloga Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ)?

Izjemna in zelo pomembna za krepitev naše obrambne moči ter zagotavljanje vojaške podpore politiki v procesu osamosvajanja. Kmalu po razorožitvi TO so se nekje med Kočevjem in Dvorom pri Žužemberku sestali Rade Klisarič, Borut Usenik in Anton Krkovič. Dogovorili so se, kaj bodo storili, da bi preprečili to sramoto za Slovenijo. Največji korak je naredil Krkovič, saj je že naslednji dan obiskal takratnega sekretarja za obrambo Janeza Janšo in ga obvestil, kaj se dogaja na območju Kočevja in Dolenjske. Potem se je začelo organizirati manevrsko strukturo.

Kdo v političnem vrhu je vedel za to strukturo?

Razen Janše in Igorja Bavčarja nihče. Drugi so izvedeli šele septembra. Na začetku oktobra 1990 so MSNZ prenesli v teritorialno obrambo. V MSNZ naj bi sodelovalo 22.000 ljudi, vendar mislim, čeprav nimam dokazov, da je ta številka pretirana. Veliko jih je govorilo, da so nekaj naredili, vendar niso mogli, ker za to enostavno niso imeli pogojev.

Kakšne so bile razmere po delni razorožitvi v Ljubljani?

Orožje je bilo v skladiščih JLA, nekateri smo imeli osebno orožje. Potem smo začeli iz naših skladišč pod nadzorom armade pridobivati naše orožje.

Kako je to potekalo?

Z različnimi zvijačami. Naše zalednike smo pošiljali v skladišča JLA pod pretvezo, da gredo konzervirat orožje. Ko so se vračali, so v kombijih odvažali avtomatske puške. Eden od najbolj atraktivnih tovrstnih podvigov je bil, ko sta zalednika Ivo Furlan in Miran Barborič iz skladišča v Šentvidu pripeljala vojaško kuhinjo, v njej pa 98 brzostrelk ingram oziroma uzi. Pri izhodu iz vojašnice ju je čakal vod vojakov in mislila sta, da so ju odkrili. Vendar je bila samo menjava straže, poveljnik straže ju je poznal in je vojakom ukazal, naj stojijo mirno ter odprejo vrata.

Zaradi razorožitve TO je z Janezom Janšo tesno povezano Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) pred dobrim letom ovadilo Milana Kučana – ker da je kriv za razorožitev – zaradi veleizdaje in sabotaže. Je ovadba upravičena?

Kar si je dovolilo VSO, je katastrofa. Takšne manipulacije niso vredne častnega državljana. Če bi karkoli od obtožb držalo, bi morali ovaditi še Janšo, Igorja Bavčarja in vse ključne ljudi za osamosvojitev. Vključno z menoj. Kaj dela pri njih Aleš Hojs, mi ni jasno, saj mi ni znal povedati, kako si je zaslužil veteranski status. Pravi predsednik je bil Slavko Kmetič.

V času osamosvajanja ste poveljevali teritorialni obrambi v ljubljanski pokrajini. Ste pričakovali vojno?

Pričakovali smo oster odziv zvezne oblasti. Tudi angažiranje oboroženih sil, torej JLA, proti Sloveniji.

Kaj se je dogajalo v prvih dneh vojne?

V prvih dneh vojne je bila JLA zelo uspešna. V 48 urah so prevzeli skoraj vse mejne prehode. Cilj prve faze je bil ustvariti obroč okrog Slovenije in potem v drugi fazi s silami iz notranjosti Jugoslavije udariti na ključno točko Slovenije, se pravi na Ljubljano. Kdor je gospodar te ključne točke, je gospodar Slovenije. K sreči smo z odločnimi preventivnimi ukrepi pripadnikov milice in TO po vsej Sloveniji preprečili drugo fazo, dejansko okupacijo. Prepričan sem, da je JLA v veliki meri solirala in da so generali zvezne oblasti postavili pred dejstvo, ko so že krenili v napad. Vendar so podcenili usposobljenost in odločnost slovenskih sil in konec koncev celega naroda.

V prvih dneh vojne je bila JLA zelo uspešna. V 48 urah so zavzelii skoraj vse mejne prehode (na fotografiji mejni prehod v Gornji Radgoni). Foto: Jože Pojbič

Če povzročijo veliko škodo ali uporabijo enote v neskladju z vojaškimi načeli.

Sredi vojne, 30. junija 1991, so vas zamenjali s položaja poveljnika teritorialne obrambe ljubljanske pokrajine. Zakaj?

Ni bilo nobenega pametnega vzroka. Na pogovor me je poklical vršilec dolžnosti načelnika republiškega štaba TO major Janez Slapar, ker da je predsedstvo republike odločilo, da je treba v Ljubljani postaviti novega komandanta. To je bila grda manipulacija, saj predsedstvo [Milan Kučan je bil predsednik, člani so bili Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Dušan Plut in Ciril Zlobec] o tem ni nikoli odločalo. Nekaj let pozneje so za nazaj izdali neki dokument, s katerim so zgodbo pokrili, vendar v zvezi s tem nisem nikoli dobil nobene odločbe.

Nekaj je vendar moralo biti vzrok?

Kar so sporočili meni in na mojo zahtevo mojim podrejenim, ni imelo nobene vsebine. Gotovo pa je bil ključ, da sem na srečo zavrnil ukaz za napad na vojašnice v Ljubljani in zahteval natančen seznam distribucije orožja iz Borovnice. Sicer sem tovrstne pritiske čutil že pred začetkom vojne.

Za koliko objektov je šlo, koliko je bilo v njih vojakov, orožja?

Na območju današnje ljubljanske mestne občine je bilo sedem vojašnic in še nekaj drugih objektov. V njih je bilo približno 3500 vojakov z zelo močno oborožitvijo. V Šentvidu so bili proletarska brigada pod poveljstvom polkovnika Tomislava Šipčića, bataljon vojaške policije, četa za elektronska dejstva. Ta vojašnica je bila najmočnejša, saj bi lahko s svojim orožjem dobesedno zrušila Ljubljano. V Mostah je bil polk protizračne obrambe, diverzantski odred in druge enote. Poveljstvo 14. korpusa je bilo na Metelkovi, intendantski bataljon na Roški, veliko je bilo civilistov, na primer v delavnicah na Parmovi. Na 33. seji državnozborskega odbora za obrambo je Tone Krkovič razlagal, kako je s svojimi fanti zasedel Parmovo. Tam so bili sami civilisti in dva podčastnika brez orožja, on pa se je hvalil, kot da je naredil ne vem kaj!

Dobili ste ukaz za napad na vse vojašnice?

Da, na vse objekte. Vendar so bila povelja izrazito nevojaška. Nihče me ni vprašal, kakšne so razmere, koliko sil imam, kakšno je razpoloženje med ljudmi, kakšen je odziv na mobilizacijo in podobno. Enostavno sem 28. junija zjutraj dobil Slaparjev ukaz za napad na vse vojašnice. Od Slaparja niti nisem izvedel, kaj je cilj. Zahteval je le, da se poka in strelja, kot da edini v Sloveniji ne izvajamo bojnih dejstev. A smo skupaj z milico že dobili bitko v Trzinu.

Nekaj pozneje me je poklical sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar kot vodja republiške koordinacije [najvišje slovensko poveljstvo med osamosvojitveno vojno – na čelu katerega sta bila Bavčar in Janša, delovalo pa je v kleti Cankarjevega doma –, ki je koordiniralo vojaške operacije TO in milice] in mi rekel: »Miha, po celi Sloveniji napadamo vojašnice, vsi napadajo, razen vas. Vsaj malo streljajte, da boste prestrašili one v vojašnicah.«

Bojni tandem Janez Janša (levo) in Igor Bavčar (desno) v bojnih uniformah poleti 1991. Foto: Marko Feist

Ste imeli v tistem trenutku sploh dovolj sil za napad?

Ne, nismo imeli ne dovolj ljudi ne primernega orožja za napad. V enotah, s katerimi smo blokirali vojašnici v Šentvidu in Mostah, smo imeli od štiri desetine do polovice moštva.

Že prej, ob agresiji na Slovenijo in izpadu enot vrhniške tankovske brigade JLA, smo imeli na terenu le enote na rednih vojaških vajah. Takoj po prvem prodoru tankov sem zaradi zavrnitve zahteve vpoklica našim enotam za protioklepno borbo in skupinam za oviranje na oddelku za obrambo mestnega sekretariata za obrambo osebno zahteval uresničitev mojega ukaza. Nekoliko preplašeni referenti so mi dejali, da imajo ukaz, da brez odločitve republiškega sekretarja za obrambo Janeza Janše ne smejo dovoliti nobene mobilizacije enot TO.

Osamosvojitev predstavljajo kot izjemen moment enotnosti Slovencev, vi pa ste imeli v enotah manj kot pol ljudi?

Vzrok za slabo mobilizacijo v začetni fazi ni krivda Ljubljančanov. Če govorim o imenih, sta zanjo kriva Janez Janša in Janez Slapar. Mesec pred vojno, aprila in maja 1991, sta razsula mobilizacijski sistem. Zmanjšali so število štabov. Prej smo imeli v Ljubljani zaposlenih 44 ljudi, po reorganizaciji 14. Nekdo je zelo sistematično eliminiral moč delovanja naše strukture.

S kakšnim namenom?

Morda so menili, da se ne bo nič zgodilo. Morda pa je kdo menil, da ljubljanska TO ni zanesljiva. Tik pred vojno so stavkali miličniki in vodilni so razmišljali o tem, da bi jih teritorialna obramba lahko podprla. Pri ljudeh, kot je Janša, je obstajal prastrah, da teritorialci in miličniki niso šli s srcem v osamosvojitev. Zelo intenzivno si je za to, da bi eliminiral tako imenovane rdeče kadre – večina častnikov in podčastnikov v TO je bila članov zveze komunistov –, prizadeval tudi Janez Slapar; sicer je veljal za Kučanovega človeka, vendar je to bil le takrat, ko je potreboval Kučanove usluge, na primer pri napredovanjih. Slapar je hotel na vodilne položaje imenovati popolnoma svoje ljudi.

Prastrah takratne nove oblasti je torej bil, da bi se komunisti iz milice in TO povezali proti njej?

Ja. Vendar je bil to popolnoma votel strah. Vsi smo zavestno branili Slovenijo.

Od koga ste dobili ukaz za napad na vojašnice?

Ustni ukaz sem dobil od Janeza Slaparja.

Ustni ukaz. Je to sploh po pravilih?

Včasih je, če je logičen. Vendar je bil Slaparjev ukaz nelogičen in ga je dal na izrazito nevojaški, kavbojski način. Zato ga nisem mogel sprejeti. Možakar mi je rekel, da vsi pokajo in streljajo, samo Ljubljana ne poka. Te besede sem si zapolnil za vse življenje. In tudi moji ljudje, saj sem ga v štabu dal na zvočnik. Ukaz je nekajkrat ponovil. Odgovarjal sem mu, da ni nobenega razloga, da bi šli v napad. Seveda mu nisem razlagal, da nimamo dovolj enot zaradi počasne mobilizacije, saj nam je JLA prisluškovala. Utemeljeno sem zavrnil ukaz in na koncu zahteval pisni ukaz. Rekel je, da ga ne bo dal. Takrat sem mu rekel: »Janez, brez pisnega ukaza tega ne bom naredil.« Poslal sem ga nekam in treščil dol slušalko.

Kasneje so z »vrha« mimo mojega poveljstva poslali meni podrejenim enotam šifriran ukaz z mojim tajnim imenom Sonce. O tem me je obvestil poveljujoči blokade vojašnice v Mostah Neven Borak. Takoj sem prepovedal izvršitev tega ukaza. Le v primeru napada enot JLA bi mi morali bojno delovati.

Bi, če bi dobili pisni ukaz, napadli ljubljanske vojašnice?

Ne. Ukaz bi lahko dalo samo predsedstvo – in to ga ni dalo.

Ima vojak sploh pravico, da zavrne ukaz nadrejenega? Ni njegova dolžnost le, da ga izpolni?

Če je ukaz v nasprotju z vojaško zakonodajo, podzakonskim pravilnikom o poveljevanju in izvrševanju nalog ter proti mednarodnemu vojnemu pravu, mora zavrniti ukaz. Samo poveljnik nosi individualno odgovornost za svoja dejanja.

Slapar o pokanju gotovo ni odločal sam. Kakšna je bila linija poveljevanja, kdo je dejansko ukazal napad na ljubljanske vojašnice JLA?

Ta ukaz je dal Janez Janša. To je moje mnenje, oprto na vedenje in vse, kar sem pozneje izvedel iz pogovorov s člani republiške koordinacijske skupine. Govoril sem z vsemi člani predsedstva, predsednikom parlamenta Francetom Bučarjem, z vsemi. Ukaz je šel mimo njih. Slapar pa me je hotel zmanipulirati.

Zakaj se vam ukaz ni zdel smiseln?

Ker je bil v popolnem nasprotju z mednarodnim vojnim pravom. Hudiča, tu je bilo več kot 300.000 Ljubljančanov! Poleg tega smo imeli položaj pod nadzorom, uspešno smo izvedli nekaj bojnih akcij in nič ni kazalo, da misli armada delovati navzven po položajih TO in proti mestu.

Kakšne bi bile posledice napada na vojašnice?

Polkovnik Šipčić je grozil, da bo v primeru napada na vojašnice s topništvom uničil najpomembnejše objekte v Ljubljani: predsedstvo, radiotelevizijo, kemične tovarne, plinarno, elektrocenter Kleče, vodno zajetje Kleče in še več pomembnih objektov. S tem bi paralizirali Slovenijo, ne samo Ljubljano. Civilne žrtve bi bile ogromne. Zgodila bi se ekološka katastrofa. Ko bi se začel takšen napad na mesto, bi se najbrž začela vojna brez pravil.

Verjetno bi ob napadu na vojašnice JLA uporabila letalstvo in z letali napadla naše položaje in Ljubljano. Pred nekaj leti je general JLA Andrija Rašeta povedal, da so bila 30. junija 1991 letala že v zraku. Pa tudi meni je zvezni sekretar za promet in zveze v vladi Anteja Markovića Jože Slokar v neki družbi povedal, da teh letal ne bi odpoklicali, če ne bi jaz zavrnil ukaza za napad na vojašnice.

Ste izvedeli, zakaj se je Janša odločil za napad na vojašnice?

Bavčar mi je povedal, da so načrtovali napad na vse objekte JLA v Sloveniji hkrati, da bi pokazali, kako odločni in pripravljeni za obrambo do konca smo. Vendar ni tega ukaza nihče izpolnil. Vsi drugi, razen mene, so ga sicer sprejeli, a ga niso izvršili. Samo jaz sem ga zavrnil.

Govorilo se je tudi o vplivu tujih obveščevalnih služb.

Agresivnost nekaterih članov republiške koordinacijske skupine je bila res tudi posledica dejavnosti tujih obveščevalnih služb. Njihovi pripadniki, stanovali so v hotelu Kompas, so vzpodbujali izvajanje bojnega delovanja, ki bi povzročilo rušenje in človeške žrtve.

Zakaj bi kdo hotel kaj takšnega?

Po mnenju teh služb bi v tem primeru Zahod podprl Slovenijo. O tujih agentih v hotelu Kompas sem slišal z več strani, tudi od Antona Peinkiherja, zelo kontroverzne osebe, nekdanjega vodje obveščevalnega oddelka na ministrstvu za obrambo. On je bil oficir za zvezo med tujimi obveščevalci in Janšo.

Kaj se je zgodilo po tem, ko ste zavrnili ukaz?

Šel sem na pogovor s Slaparjem in povedal mi je, da se je predsedstvo odločilo, da me zamenja. Tam sem srečal naslednika na položaju Janeza Lesjaka. Od Slaparja sem zahteval, naj pride to sam povedat mojim možem. Prišel je in povedal, da »s poveljnikom Butaro ni nič narobe, odločeno je bilo, da gre na višji položaj, za mojega pomočnika za domovinske zadeve«.

Z zamenjavo poveljnika TO ljubljanske pokrajine si je Janez Janša prilastil pristojnosti predsedstva Slovenije in obenem elegantno prikril svojo odgovornost za to, da smo doživeli strateško presenečenje ob napadu sil JLA. Toliko bolj zaradi tega, ker smo imeli že dan prej na Primorskem izraženo agresivno bojno delovanje sil 13. korpusa z Reke in sil 14. korpusa iz Ljubljane. Zavrnili so našo zahtevo za dodatno mobilizacijo enot ljubljanske TO, s katero bi dopolnili vojaško obrambo razglasitve države Slovenije. Prav tako je Janševa največja odgovornost za povsem nepotrebno reorganizacijo TO, s katero se je dejansko zmanjšala bojna pripravljenost TO in se ustvaril kaos, ki smo ga reševali s skrajnimi napori. Tu je še odgovornost za zamenjavo mobilizacijskih šifer enot, njihovo nepotrebno pomladitev brez vednosti ljubljanskega pokrajinskega štaba TO. S tem je zakril dejstvo, da 30. razvojna skupina, kasnejši Moris, in posebna enota milice v začetni fazi nista odigrala pričakovane vloge, prav tako kot ne njuna poveljnika [Tone Krkovič in Vinko Beznik]. Prek našega hrbta so reševali svoje glave.

Po vaši zamenjavi vseeno niso napadli vojašnic. Zakaj?

Samo začasno so odstopili od napada. Že 2. julija so ukaz ponovili. Takrat je Janša od Janeza Lesjaka zahteval, naj napade vojašnice. Nasprotoval je poveljnik enega od ljubljanskih odredov TO Neven Borak in poveljnik litijskega odreda Gusti Cvetežar. Lesjak ju je poklical na zagovor na poveljstvo, vendar so se razmere takrat že umirjale.

Kdo je 28. junija, ko ste bili še poveljnik TO ljubljanske pokrajine, zasedel skladišča orožja JLA v Borovnici?

Izvidniška enota Morisa, v kateri so bili domačini iz Borovnice in okolice, je popolnoma samostojno vpadla v skladišče v Borovnici in zajela stražo ter poveljnika. Potem so se umaknili in pustili vse odprto, domačini pa so začeli odnašati orožje in opremo.

Bili ste poveljnik območja. Ste ukazali ali vsaj odobrili akcijo?

Zanjo sem izvedel šele, ko so zasedli skladišče. Seveda je bila takšna akcija brez tega, da bi jo odobril poveljnik območja, v konkretnem primeru jaz, nesprejemljiva. Vendar je Krkovič to počel ves čas. Šlo je tako daleč, da je takratni poveljnik dolenjske TO in pozneje načelnik generalštaba Slovenske vojske Albin Gutman zagrozil, da bo Krkovičevo enoto, če bo še enkrat delovala na njegovem območju, ne da bi ga obvestila, imel za sovražno enoto.

Zavzetje skladišča v Borovnici naj bi bilo začetek trgovine z orožjem v režiji Toneta Krkoviča in Janeza Janše. Drži?

Potem ko je Krkovičeva enota šla in so začeli skladišče pleniti domačini, sem dobil nalogo, naj saniram razmere. Poslal sem četo teritorialcev, v kateri so bili prav tako kot v enoti Morisa večinoma Borovničani, še eno močno izvidniško skupino in pokrajinske zalednike. Ko so prišli, so ugotovili, da so morisovci pobrali kup brzostrelk ingram, škorpijonov in ostrostrelnih pušk. Precej zabojev je bilo odprtih, skladovnice so bile porušene ... Vse to in še več je s kamero posnel varnostni oficir iz ljubljanskega pokrajinskega štaba TO Brane Praznik s spremljevalcem Rajkom Janšo.

V istem času, ko smo praznili skladišče in ga vozili za oboroževanje enot TO po Sloveniji, so skladišče praznili tudi pripadniki Morisa. Oni so ga vozili na, kakor so jim rekli, tajne lokacije. Govorilo se je, da so ga vozili v Škrilje pri Igu in Kočevsko Reko, od koder so ga potem prodajali. Že takoj po zavzetju skladišča v Borovnici smo zasledili konvoj motornih vozil iz Hrvaške, skritih na gozdni cesti v smeri proti Borovnici. Kmalu zatem so hrvaški konvoj založili z orožjem, minsko-eksplozivnimi sredstvi in strelivom. Ena od zelo resnih razlag za mojo zamenjavo je bilo dejstvo, da sem zahteval natančen seznam distribucije orožja iz Borovnice do naših enot po Sloveniji.

Precej ljudi, ki bi lahko kaj povedali o trgovini z orožjem, je umrlo v precej sumljivih okoliščinah. Na primer major Marjan Strehar, ki je vodil praznjenje skladišča orožja JLA na Zgornji Ložnici blizu Slovenske Bistrice, veliko večjega od skladišča v Borovnici. Spomladi leta 2011 je za Delo začel govoriti o trgovini s tamkajšnjim orožjem, leto pozneje so ga našli mrtvega v samotni pohorski soteski.

Ne morem pritrditi tej razlagi. Se je pa marsikaj dogajalo na nižjih nivojih, tako pravijo. Z majorjem Streharjem sva bila prijatelja, prekaljena teritorialca in MSNZ-jevca. Bil je zanesenjak in je hotel narediti vse najboljše za Slovenijo, verjel je Janši in Krkoviču ter potem ugotovil, da so ga, tako kot so nas mnoge, prevarali. Imel naj bi natančne podatke, koliko je bilo orožja na Ložnici, koliko so ga odpeljali na Pohorje in koliko potem čez mejo na Hrvaško. Dejstvo je, da je življenje izgubil v čudnih okoliščinah. Še bolj čudno pa je, da ministrstvo za obrambo in slovenska vojska skupaj z bistriško občino niso zmogli po njem imenovati vojašnice v Slovenski Bistrici. To si je Marjan za svoj vložek v osamosvojitev in za prispevek v vojni za Slovenijo nedvomno zaslužil.

Kako praznujete dan državnosti?

S ponosom nase in na vse državljane, s katerimi smo dosegli cilj.