Prvi podpredsednik evropske komisije in desna roka njenega predsednika Jean-Clauda Junckerja je retorična udarna pest Bruslja v bitki z evropskimi vladami, ki spodkopavajo demokracijo in pravno državo. Madžarskemu premieru Viktorju Orbánu je pred kratkim očital, da je glede Georgea Sorosa uporabljal antisemitske tone. Ko je odločno požugal Poljski, je Orbán takoj pokazal solidarnost z Varšavo v bitki z »bruseljsko inkvizicijo«. Bogate politične in diplomatske izkušnje Timmermansu omogočajo, da se lahko uspešno kosa z vzhodnoevropskimi populisti.
Nazadnje, pred odhodom v Bruselj, je bil nizozemski zunanji minister in eden od najbolj priljubljenih politikov. Zadnje poletje na Nizozemskem se je moral ukvarjati s sestrelitvijo potniškega letala MH17 nad vzhodno Ukrajino. Na krovu je bilo 196 nizozemskih državljanov. Njegovo delo velja za odlično opravljeno.
Rodil se je v Maastrichtu v Limburgu, delu Nizozemske, stisnjenem med Belgijo in Nemčijo. Tako kot številne druge tamkajšnje družine imajo tudi Timmermansovi rudarsko zgodovino. Študiral je francoščino, francosko literaturo, evropsko pravo.
Kot sin diplomata je odraščal v Belgiji, na Nizozemskem in v Italiji. Vedno je bil zagrizen Evropejec in sprva zagovornik federalne Evrope. Po padcu evropske ustave na referendumu v Franciji in na Nizozemskem je postal bolj previden in realističen. Nizozemski časnikarski kolegi so o njem že v času, ko je vodil tamkajšnjo diplomacijo, pisali, da je vsaj nekoliko poskušal postaviti nove temelje zunanje politike: Nizozemska je tradicionalno bolj usmerjena v anglosaški svet, Frans Timmermans pa si je prizadeval, da bi se bolj usmerila v Evropo, zlasti v Nemčijo.
Na Unijo ne gleda več le skozi rožnata očala, v njej je začenjal videti tudi napake. V njegovi pristojnosti je krčenje zakonodaje s ciljem odpravljanja pretiranih birokratskih postopkov, ki jezijo državljane in podjetja. V skladu z logiko, da naj se Unija ukvarja le z velikimi stvarmi in ne z vsako drobnarijo, so ustavili sprejemanje številnih zakonodajnih aktov. Je v zboru tistih vodilnih evropskih politikov, ki z olajšanjem spremljajo razvoj v Evropi v zadnjem letu: hitrejše gospodarsko okrevanje, volilne poraze populistov, rast zaupanja državljanov v EU.
Predstavniki Poljske v napadih na Timmermansa bentijo, da se neizvoljeni bruseljski birokrat sploh ne bi smel vpletati v njihove zadeve. A evropska komisija ima pristojnosti za takšno ravnanje, saj je varuh pogodb in nadzira spoštovanje pravnega reda EU. Ker se Unija v svetu predstavlja kot zastavonoša spoštovanja človekovih pravic, demokracije in pravne države, bi bila povsem neverodostojna, če se ne bi odzivala na negativne pojave v lastnih vrstah. V Bruslju so res že izgubili potrpljenje s Poljsko in ji postavili enomesečni rok za ureditev zadev.
Poljsko spravljanje sodstva pod nadzor je v Timmermansovih očeh povsem nesprejemljivo. Opozarja, da notranji trg EU ne more delovati, če se sodniki, ki bi morali biti neodvisni, držijo navodil ministrstva za pravosodje. Skratka, služili naj bi politiki. »Zakoni so temelj naše Unije. Ne oblast ne politika,« je govoril v neki razpravi z vodjem poljske diplomacije Witoldom Waszczykowskim. Predvsem je pričakovano, da se Unija na koncu le odzove, če pride do takšnega razvoja, temeljnega ogrožanja pravne države v kateri od članic.

Foto: Reuters
Posebno bridka je ugotovitev, na katero opozarja luksemburški zunanji minister Jean Asselborn: današnja Poljska pod Jarosławom Kaczyńskim ne bi mogla postati članica EU. Negotovo ostaja, koliko so bruseljske grožnje verodostojne. Za kaznovanje, denimo z odvzemom glasovalnih pravic, bi najprej potrebovali soglasje vseh članic o obstoju resnih in trajnih kršitev temeljnih načel. Ves čas se žuga z ukrepi, ne da bi bilo na koncu sprejeto kaj konkretnega. Bolj je razširjeno pričakovanje, da bo dosežena diplomatsko-politična rešitev.
Frans Timmermans je videti kar osamljen v bitki z Budimpešto in Varšavo. Niti Juncker se glede tega raje ne oglaša veliko, v nemški vladi so redkobesedni. Timmermans velja za človeka dialoga in ne za nekoga, ki želi na silo disciplinirati članice. Ukvarja se tudi z arbitražno razsodbo o slovensko-hrvaški meji in od obeh strani jasno pričakuje, da jo bosta izvršili. Zaradi odločnega vztrajanje pri spoštovanju pravne države in mednarodnega prava, vključno z arbitražami, je v slovenskih krogih veljal za zaveznika Ljubljane.
Juncker že od začetka razglaša, da ima evropska komisija pod njegovim vodstvom politično naravo. Kljub temu mora glede Madžarske in Poljske prepričati še voditelje članic, ki so radi solidarni drug z drugim in se ne vpletajo v notranje zadeve drugih. Tudi Timmermans, ne glede na njegove šale, ni le visoki uradnik, ampak tudi politik, ki ne samo organizira zakonodajne postopke v EU, marveč mora braniti tudi osnovne evropske vrednote. Ton in sporočila so res postali bolj grobi, a Bruselj bi v težkih časih za Unijo s preveč lahkotnim odnosom do stranpoti razvoja načel samo bistvo Evrope.













