Tiskane izdaje
Dolgo je Nemčija čakala na francoskega predsednika, ki bi bil pripravljen investirati v evropski projekt. Potem je v elizejsko palačo vstopil Emmanuel Macron, poln ambicij o revitalizaciji ideje EU. Zgodilo se je nepredstavljivo, po parlamentarnih volitvah v Nemčiji je morala čakati Francija. Vtem ko se kažejo obrisi nove vlade v Berlinu, je Angela Merkel šibka, ni jasno, kako radikalna bo evropska reforma.
Združitev Francije in Nemčije bi dala novo življenje in krepek zagon Evropi. V psihološkem in materialnem smislu bi imela močan vpliv, osvobodila bi energijo, potrebno za rešitev enotnosti Evrope. Mislim, da je to edina možnost, če hočemo evropsko enotnost. In na ta način bi tekmovalnost med državama izginila. Besede kanclerja Konrada Adenauerja iz leta 1963, to je časa podpisa elizejske pogodbe, odzvanjajo. Spet je ključna francosko-nemška os, vedno v jedru evropskega povezovanja. Vojna med sosednjima državama je danes nezamisljiva, Evropa pa potrebuje nov zagon. Ostajajo dvomi, kaj pomeni nova EU: večina Evropejcev se strinja s potrebnostjo institucionalne prenove, bistveno manj je strinjanja, kako jo doseči.
Petinpetdeset let kasneje je evropskih negotovosti veliko. Unija je globoko razdeljena, razpoke med državami članicami so razvidne, niti Nemčija, katere politična stabilnost je bila večna konstanta, ni več tisto, kar je bila. Združene države so se odmaknile od združene Evrope in postale nezanesljiva sila, živimo v postameriškem svetu. Evropska politična krajina se je preoblikovala s populizmom, čeprav se je celina deloma naučila živeti z njim. Vse bolj krhka je mednarodna varnost, tudi v evropski soseščini, zahodne sile so dokazale, da po svojih vojaških intervencijah ne znajo poskrbeti za politične rešitve. Nemara še večji izzivi od reforme Evropske unije, njene ekonomske in monetarne politike, so izzivi na zunanjepolitičnem področju, na primer odnosi z Rusijo in Turčijo.
Njena zapuščina
In vendar se Evropa spreminja tudi navznoter, nekatera razmerja se postavljajo na novo. Vprašanje ostaja, koliko velikopotezne bodo spremembe, v tem smislu so pomenljive konture pogovorov o veliki koaliciji v Nemčiji.
Francoski predsednik Emmanuel Macron in nemška kanclerka Angela Merkel. Foto: Phil Noble/Reuters
V pripravljalnih dogovarjanjih, ugotavljajo poznavalci, je Evropska unija igrala pomembno vlogo, v koalicijskem osnutku je navedena pred notranje- in zunanjepolitičnimi temami. Angela Merkel menda tudi zato ni hotela manjšinske vlade, oslabljeni socialdemokratski voditelj Martin Schulz je apeliral na proevropske instinkte stranke, da bi upravičil odločitev za še eno veliko koalicijo. V nenehnem sklicevanju na Macrona je bil patetičen. »Moram povedati, Macron me je včeraj klical,« je spet ponovil delegatom kongresa pred dnevi, pred glasovanjem, na katerem je pičla večina podprla koalicijske pogovore. Nemčija ni še nikoli tako dolgo sestavljala vlade. Če bo šlo vse gladko, bo socialdemokratsko članstvo glasovalo o odločitvi v začetku marca, kar pomeni, da bi dobili vlado približno do velike noči. To bi bil časovni rekord – kakih 170 dni po septembrskih volitvah.
Medtem ko so se krščanski demokrati, bavarski sestrski krščanski socialisti in socialdemokrati dogovorili za »več Evrope«, pa preciznih formulacij ni. Večinoma gre za splošna načela, recimo o prednostnem odnosu s Francijo, mnoge velike zamisli, izrečene v Macronovem govoru na Sorboni, niso dobile podpore; kar velja tudi za proračun evrskega območja.
Obstaja torej tista večna »sveta vojna« med Nemci in francoskimi elitami, med zavezanostjo prvih korektnosti, pravilnosti in nagnjenostjo drugih k prerazporejanju, kot je povzel srž Janis Varufakis. Uradniki v Berlinu vsak predlog francoske vlade pozdravijo z izračunavanjem, koliko bo zadeva stala njihove davkoplačevalce. Podobno francoska stran prav vsak nemški protipredlog interpretira kot skrivanje za pravili in regulacijami, da bi na ta način pridobile nemške elite. Najbrž je nemško vztrajanje pri korektnosti pravilno, čeprav ne nujno v smislu, ki je všeč njim, piše nekdanji grški finančni minister. Avtentične nemške korektnosti češ da ni mogoče doseči brez neke oblike redistribucije, ta pa bo nujno trčila ob interese, na primer francoske ali grške oligarhije.
Gledamo zaton dolgoletne kanclerke Angele Merkel, v preteklega pol leta je doma izgubila nepopisno velik del avtoritete, to ne bo brez vpliva na njeno staturo na evropskem odru. Zdaj, ko se pripravlja, da bo četrtič zapored prevzela vodenje vlade, jo najbrž obseda zapuščina. Navsezadnje je hotela še en mandat, ker se je želela zapisati v anale z reformo EU. Bo branila resnično evropsko idejo, s solidarnostjo vred, kar bi bila lepa zgodovinska dediščina? Bo nasprotovala idejam o variabilni geometriji oziroma Evropi več smeri, ki ugaja samovoljnemu francoskemu prezidentu?
Realpolitično se verjetno ni mogoče izogniti Evropi več hitrosti, ne glede na to, kako zelo protievropska je ta ideja v samem bistvu. Zdrs vzhoda v neliberalno smer je preglobok, vladavina prava je ključna za evropsko strukturo. Zato se države članice ukvarjajo predvsem s tem, kdo se bo lahko uvrstil v skupino poglobljenega sodelovanja v EU.
Srečanje Cerarja in Plenkovića v Zagrebu. Foto: Boris Kovačev/Cropix
Na periferiji
Slovenija posveča veliko časa in energije Hrvaški in malo Evropi, ni razvidno, ali razpravo o evropski prihodnosti razume kot prioritetno. Pa vendar je to zanjo življenjskega pomena, EU je še vedno najboljši okvir njenega obstoja. Vitalna Evropa je v imanentnem interesu slovenske države.
Na nedavnem posvetu slovenske diplomacije na Brdu, zunanje ministrstvo ga organizira vsakokratnega januarja, to je priložnost, da veleposlaniki od državnega vrha dobijo usmeritve za delo, so govorili predvsem o arbitraži. Z implementacijo arbitražne sodbe se je Slovenija spet osredinila na prepričevanje evropske komisije, naj se aktivneje angažira pri tem. Najbrž ne bo rezultata. Podpredsednik bruseljske komisije Frans Timmermans je nedavno na vprašanje o konfliktu med Slovenijo in Hrvaško visokonoso poučil, da meje med članicami Evropske unije niso več eksistencialno vprašanje. Izjava je zgovorna, kaže vso naveličanost Evrope z dvostranskim sporom. Za slovensko stran ostajajo vprašljiva tudi pravna sredstva, to je tožba pri evropskem sodišču v Luksemburgu, ter politična, oviranje vstopa Hrvaške v schengensko območje.
Mogoče pa je treba zaobrniti pogled, se vprašati, kaj vidi Evropa, ko nas gleda. Recimo državo članico, ki niti ni znala rešiti dvostranskega vprašanja meje niti ne zna mirno živeti s tem. Slovenija je v očeh mednarodne skupnosti prepirljiva in konfliktna, precej podobna Hrvaški, ena in druga sta postali nadležni, s svojimi težavami obremenjujeta druge.
V tem kontekstu Hrvaški, ki bi v Evropi več hitrosti gotovo ostala del periferije, nemara že uspeva tisto, do česar ji je veliko bilo. Nase je priklenila tudi Slovenijo. Težko je namreč razumeti njeno vztrajanje pri vnovičnih dvostranskih pogajanjih kako drugače kot perpetuiranje spora in preprečevanje Sloveniji, da bi se pridružila najbolj povezanemu jedru Evrope. Če hipoteza drži, se je ta država spet ujela v hrvaško past.
