Revizor? No, zdaj pa imamo!

Župan: Gospodje, povabil sem vas, da bi vam sporočil kar se da neprijetno novico: k nam prihaja revizor.

Amos Fjodorovič: Kako, revizor?

Artemij Filipovič: Kako, revizor?

Župan: Revizor iz Peterburga, inkognito. In to z zaupnimi navodili.

Amos Fjodorovič: Na, zdaj pa imamo!

Artemij Filipovič: Evo, živeli smo brez skrbi, zdaj pa – na!

Luka Lukič: O, mama! Pa še z zaupnimi navodili!

                                                       Nikolaj Vasiljevič Gogolj, Revizor



V sedanji Sloveniji naš prijatelj Gogolj ne bi mogel napisati take komedije, ker preprosto nihče ne pričakuje in se ne boji revizorja. Le kdo naj bi jim ga poslal? Imeli smo protikorupcijsko komisijo, ki jo je politični drhali uspelo razhajkati, in zdaj imamo nekakšno molierovsko odrsko ekipico, da skrbi za »the show must go on«, predstava se mora nadaljevati. V Sloveniji ni revizorja, ki bi se lahko pojavil inkognito, pa še z zaupnimi navodili. Le kdo naj bi mu dal taka navodila? Miro Cerar?

Ker smo spet v smrtni coni predvolilnega molka in tozadevnih omejitev, smemo pisati samo posplošeno, si pa lahko privoščimo vsaj kratek pomislek o izbrancih, ki bodo končna posledica »ljudske volje«. Bodo vsi skupaj – nad dvesto županov in več tisoč svetnikov, nekdaj odbornikov – figurirali kot politični razred ali kot konglomerat šentflorjanskih osebkov? No, raznih fjodorovičev, lukičev, filipovičev.

Pred kratkim je v slovenščini izšla knjiga Milovana Đilasa Novi razred, ki je bila na Zahodu hit že pred desetletji; zasledil si jo v vsaki boljši newyorški knjižnici ali knjigarni. Đilas je že v petdesetih ugotovil, da se je nova politična elita Jugoslavije etablirala kot razred in da ima s komunizmom, ki ga je imela ves čas na koncu jezika, toliko skupnega kot krava s sedlom. Skratka, Đilas niti ni bil antikomunist, kot so ga razumeli na Zahodu, bil je insajderski kritik, ki se je zgražal, da se je elita oddaljila od idealov.

Recimo tako kot prašič Napoleon v Orwellovi Živalski farmi, ki je prevzel oblast na Jonesovi kmetiji. In organiziral različne živalske (partijske) komiteje. Recimo s kokošmi Komite za proizvodnjo jajc, s kravami Komite čistih repov itd.

Skratka, Đilas se je v petdesetih dokopal do tega, da je nastal nov lastniški, monopolistični, totalitarni, ozek in vase zaprt novi razred – požrešen in nenasiten, brez zmernosti in varčnosti, neke vrste nova aristokracija. Izkoriščevalski razred. Vse te pridevnike lahko uporabimo tudi za ljudi, ki so nam ugrabili družbeno imetje in vero v prihodnost Slovenije v preteklih dveh desetletjih, vprašanje pa je, ali funkcionirajo kot razred. Morda bolj kot nemoralna, niti boga se ne boječa drhal.

Đilasov »novi razred« je bil razslojena, a vendarle precej kompaktna celota, saj so navsezadnje vsi morali biti člani partije; če si v čemerkoli pretiral, se je to opazilo in je sledila takšna ali drugačna partijska kazen. Kakšna sodišča neki, ta so bila bolj okrasje; bati si se moral »tovariške kritike« in posledic. Tako je ta razred funkcioniral.

Zdaj bi morda tudi lahko govorili o novem razredu, razredu oligarhov, ki so pokradli družbeno premoženje in izpraznili banke, a težko bi to definirali kot kompaktno celoto, kot razred. Gre za izrazito slojevitost in razpršenost, ki jo na vrhu lahko začnemo s tajkuni in tistimi, ki so denar, veliko denarja, spretno speljali v tujino; vsi so tako rekoč volkovi samotarji, čeprav morda med seboj tudi povezani. Jugoslovanske tajne službe so take lopove znale izsiljevati in izkoriščati, slovenske pa ...?

Nekoliko nižja raven novega razreda v Sloveniji je tista, ki je ostala v državi in je zdaj v glavnem na sodiščih ali pa se izogiba vročitvi uradne pošte. Ali pa je na organiziranem begu pred kaznijo. Gogolj bi iz tega, kako poštar vroča uradno pismo revizorja protikorupcijske komisije kaki Alenki, sestavil imenitno farso. Kje si, Tone Partljič?

Še nižji sloj namišljenega novega razreda se suče v glavnem okoli Šubičeve, vendar so tam seveda vsi zelo pomembni. In mnogo lobistov se smuka naokoli, da je vse skupaj še bolj dramatično. Bogseusmili, poslanska službica je postala le poseben položaj v živalski farmi, ljudstvo v glavnem tega ne jemlje več resno. Spomnite se, kolikšna je bila udeležba na parlamentarnih volitvah. Tu si je vsekakor treba sposoditi Franja Štiblarja: ko smo ostali brez vlade, je gospodarstvo zadihalo in močno pospešilo …

Če bomo nekega dne ostali brez parlamenta, bomo morda celo zadihali demokracijo.

Župani, ki jih bomo v tokratni smrtni coni predvolilnega molka izbirali, bi vsaj po hierarhiji tudi morali biti organski del politične elite, Đilasovega novega razreda za sedanjo rabo. Bomo citirali prijatelja Nikolaja Vasiljeviča: »Župan, ki se je v državni službi že zelo postaral, je po svoje zelo pameten. Čeprav jemlje podkupnine, se drži zelo solidno. Je zelo resen in celo nekoliko nagnjen k razglabljanju. Ne govori ne glasno ne tiho, ne veliko ne malo. Vsaka njegova beseda je tehtna.«

In morda najbistvenejše: »Prehodi od strahu k veselju ali od ponižnosti k oholosti so precej hitri, tako kot pri človeku z grobo razvitimi duševnimi nagnjenji.«

Županov na Slovenskem seveda ne bomo komentirali, so pa lokalne volitve nekaj, kar bi vsekakor morali dvigniti na višjo raven. Tudi z golažem, potico in narodnimi nošami. Ne gre samo za folkloro, ampak predvsem za »rekonstrukcijo« samouprave, ki jo je Peterletova duhovna revolucija uničila in izrinila z nekakšnimi farškimi skupnostmi, kjer se je vse, celo novo kanalizacijo, škropilo z blagoslovljeno vodico. Stvari so privedli do absurda, Slovenija, ki je že sicer iz letala videti kot sračje gnezdo, je še bolj razparcelirana.

V krajevni skupnosti Hrvatini se takole šalijo: v prihodnji občini Ankaran nimajo niti pokopališča, mi pa imamo dve pokopališči. Mi imamo gasilce, oni ne.

Lokalne volitve bi morda morale biti pomembnejše od »državnih«, kajti demokracijo je treba vrniti k temeljem. Zanimiv primer je morda Bavarska. No, vsekakor pa ne kaže naših lokalnih volitev banalizirati na raven Butal ali Clochemerla iz francoske pokrajine Beaujolais, ki jo ljubitelji vin seveda dobro poznajo. Tam so se »politični problemi« sukali predvsem okoli javnega pisoarja, ki ga je dal sredi vasi postaviti župan. In seveda zgražanje. Kot nekakšne majhne Stožice v Ljubljani ali pa Bonifika v Kopru.

Vrnimo se k bistvu: so županske funkcije in z njimi povezano osebje kaj posebnega, recimo politični razred, elita? Ne. To je raztreščena, razpršena druščina, ki ne odraža ne političnih barv nacije niti ne njenega trenutnega razpoloženja. Morda je celo dobro, da je tako. Morda je celo dobro, da se neka plast političnega dogajanja v naciji dogaja »kar tako«, »po kmečko«, včasih mimo vseh predvidljivosti. Recimo, da karantansko, z ukneženjem na tistem znanem stebru ali podestu po kmečkih šegah.

Vrnimo se k eliti. So Fjodorovič, Filipovič, Lukič in prisotni elita, Đilasov politični razred? No, razred vsekakor ne morejo biti, so pa lokalna oblast, ki se pri Gogolju boji še neke druge, višje oblasti. Pri nas se menda nihče ne boji nikogar. Ni revizorjev, četudi bi bili namišljeni, kot v Gogoljevi vrhunski komediji. Pri nas je, resnici na ljubo, neke vrste permanentno brezvladje; pri nas se milijoni domačega in evropskega denarja prelivajo po pločnikih, kanalizacijah in čistilnih napravah kar tako, odvisno od ulične osvetlitve, ozelenitve in podobnih pridobitev.

Kanalizacija, pločniki, semaforji in ozelenitev so nam nadomestili »svetlo prihodnost«. Partijskega blefiranja ni več, kajti vsak župan vam lahko naredi pločnik.

Smo povedali vse? Ali še kaj?