Riccardo Muti odšel iz Rimske opere, odpustili 182 glasbenikov

Slavni dirigent, ki smo ga poleti gostili na Ljubljana Festivalu, ni zadovoljen z načinom dela in nejasnostjo v hiši, zato jo je zapustil. Potem so odpustili 182 glasbenikov. Rimska opera je pred propadom.

V Rimu je izbruhnil škandal svetovne odmevnosti in razsežnosti; konec preteklega tedna je vodstvo Rimske opere skupaj z rimskim županom in s soglasjem italijanskega ministra za kulturo ter upravljavcem državnih ali od države financiranih gledališč sprejel najbolj drastičen, lahko bi rekli tudi maščevalen ukrep; odpustili so kar 182 glasbenikov, to je ves 92-članski orkester in 90-članski operni zbor.

Najprej je kot strela z jasnega iz Rima prišla vest, da je slavni italijanski dirigent Riccardo Muti v pismu intendantu Teatro dell'Opera Carlu Fuortesu dal odpoved v Rimski operi in tako v novi sezoni ne bo dirigiral predvidenih dveh predstav: najprej Verdijeve Aide in spomladi Mozartove Figarove svatbe. Muti je, kot je znano, že pred leti odpovedal dirigiranje opernih predstav na Salzburškem poletnem festivalu in v dunajski Državni operi, čeprav ima tam še odprta vrata, prav tako v Metropolitanski operi v New Yorku, a je vendarle Rim ostal še edino njegovo »operno« mesto. Kot kaže trenutni položaj v Rimu, bo verjetno z njegovim dirigiranjem opernih predstav na svetovni operni sceni dejansko konec, saj se v milansko Scalo nikoli več ne bo vrnil, poznavalci razmer pa trdijo, da tudi v Rimsko opero ne več. Bi morda ostali v Italiji odprti še dve mesti; Neapelj in Firence, zdaj že z novo operno zgradbo, kjer je svojo bogato mednarodno kariero Muti začel? Nihče ni prerok!

Kaj ostane v Italiji najboljšim glasbenikom?

Kaj ponuja Italija svojim svetovnim umetnikom? »Če hočemo rešiti Italijo, moramo iz nje izgnati Italijane; enega smo že, to je Riccarda Mutija,« piše eden izmed komentatorjev. Dejansko se lahko vprašamo, kaj ostane najboljšim, kakšne delovne razmere in razpoloženje v operah, kako delajo in kako še raje stavkajo, ignorirajo projekte, ne prihajajo na oder, ne odhajajo na turneje, bojkotirajo predstave, nadlegujejo slavne soliste ...

Muti je protestiral proti razmeram v celoti, ne da bi v svojem pismu, ki je bilo sicer objavljeno le na spletni strani Rimske opere, imenoval koga posamezno. Zanj ni pomembno, da se trudijo le enkrat ali dvakrat v sezoni, ko opero dirigira on, ampak kakšne so ustvarjalne in umetniške razmere v celoti, predvsem ko njega ni v hiši. Če orkester letos poleti ni prišel na oder, ko so v rimskih termah Caracalla izvedli Puccinijevo slavno opero La bohème, in so dogajanje na odru spremljali le s klavirjem, potem meče to slabo luč tudi na Riccarda Mutija. V Rimski operi je namreč on glavna avtoriteta, čeprav nima položaja umetniškega direktorja (to je Alessio Vlad) ali intendanta, ampak ima pogodbo samo za opere in predstave, ki jih dejansko dirigira. V svojem pismu med drugim jasno piše: »V Teatru ni razmer, s katerimi bi zagotavljali tisto jasnost, ki je zame potrebna za dober uspeh predstav.«

Riccardo Muti je v pred meseci objavljeni lestvici najboljših dvajset dirigentov na svetu zasedel drugo mesto, takoj za nemškim dirigentom Christianom Thielemannom (Dresdenska Državna kapela), a mnogi mislijo, da je Muti (Rimska opera, Čikaški simfonični orkester) boljši dirigent. Tretji je bil Mariss Jansons (Kraljevi orkester Concertgebouw Amsterdam), četrti James Levine (Metropolitanska opera v New Yorku), peti Franz Welser - Möst (dunajska Državna opera, Clevelandski simfonični orkester), šesti Valerij Gergijev (Mariinski Teater Sankt Peterburg, Londonski simfonični orkester), sedmi Nikolaus Harnoncourt (Concentus Musicus Wien, Styriarte), osmi Daniel Barenboim (Scala, Berlinska opera), deveti Simon Rattle (Berlinski filharmoniki) ...

Po Scali Rim že drugi Mutijev polom

Muti se je po polomu v Scali leta 2005, ko so proti njemu glasovali uslužbenci v veliki večini, ker je hotel disciplino in red ter maksimalne umetniške angažmaje, zatekel v propadajočo Rimsko opero (Teatro dell'Opera). Takoj je požel odobravanje opernega sveta, še posebej kajpada Rima, na čelu z italijanskim predsednikom Giorgiem Napolitanom, ki je postal takojšnji redni gost in obiskovalec njegovih opernih predstav, prav tako pa drugih kulturno-političnih manifestacij, kot so Koncerti prijateljstva (Trst 2010, Sredipolje 2014).

Riccardo Muti je spomladi dirigiral Puccinijevo Manon Lescaut z Ano Netrebko, ki je s tem debitirala v Rimu, a tam ni vse potekalo gladko. Šele zdaj prihajajo na dan vesti, da so notranji operni uslužbenci menda nadlegovali tako solistko kot dirigenta. Kaj natančno se je dogajalo, se ne ve, menda so celo vdirali v njune garderobe, da bi ju dekoncentrirali pred začetkom predstave. Kaj je res, je od zunaj težko reči.

Mutijevo geslo je bilo vseskozi jasno: »Ostal bom tako dolgo, dokler bom lahko dobro delal!« Italijanski tisk je te dni poročal, da je Muti pred Rimsko opero lastnoročno strgal plakat s svojim portretom, ki napoveduje njegovo dirigiranje Verdijeve Aide s premiero 27. novembra, in s tem dal vedeti, da praga Rimske opere ne bo več prestopil.

Sindikalisti si opero predstavljajo zelo po svoje

Največji ali glavni razlog za Mutijev odhod so sindikalisti, združeni v dve organizaciji; ti običajno »počistijo« s še tako dobrim, uglednim in na videz zaželenim umetnikom. Kot trdi tisk, bi bil lahko vsakdo ponosen na Mutijevo delovanje pri njih. Muti je sicer dosmrtni častni dirigent v Rimski operi, in kot navajajo časopisi, je svojo odpoved pojasnil v pismu intendantu Carlu Fuortesu, ta pa dolgo ni imel poguma njegovo pismo kot javni dokument objaviti.

Muti niti nima kake zavezujoče pogodbe z Rimsko opero, tako da bi z odhodom kaj »pretrgal« ali napravil kakšen pravni prekršek. Kot rečeno, je plačan po predstavi, ki jo dirigira, in po postavki najvišjih honorarjev, ki jih običajno izplačujejo v Italiji (tisk omenja 25 tisoč evrov). To ni tako velik denar, če pomislimo, da marsikdo za svoje operne ali koncertne nastope zahteva veliko več – in ta denar tudi zlahka dobi (kot Ana Netrebko, Placido Domingo, Jonas Kaufmann, Valerij Gergijev ...).

Zakaj je bila Rimska opera v zadnjih letih, ko je bil v njej Riccardo Muti, finančno zelo slabo vodena, kljub vse večjemu obisku, je vprašanje, na katero ne znata odgovoriti ne opera ne tisk. Tako so v nekaj letih ustvarili skupni deficit dobrih 28 milijonov evrov, od tega samo lani 12,9 milijona! Medtem pa se finančne razmere sanirajo; obljubljenih je dvajset milijonov evrov dodatne pomoči, od tega jih je pet milijonov že prispelo v opero. Seveda se marsikdo lahko vpraša, kako kar tako nastane 13 milijonov minusa v eni sami sezoni, kdo podpisuje pogodbe, s kom in za koliko, če ni denarja?!

Vse italijanske opere vodijo bolj ali manj ignoranti in bleferji?

Problem je v tem, da vse italijanske opere vodijo bolj ali manj ignoranti in bleferji, največji vpliv pa imajo župani – tu konkretno rimski župan Ignazio Marino, ki pa je menda za delovanje Rimske opere prispeval 18 milijonov!

Pri razlagi Mutijevega pisma intendantu so nekateri opazili, da dirigent ni zapisal, da se v Rim nikoli več ne bo vrnil, ampak je poudarek na »v tem trenutku.« Nekateri mediji njegov odhod in odpoved dirigiranja dveh oper razlagajo kot taktično potezo in s tem najresnejšo grožnjo ter zahtevo, da se vse razmere uredijo, tako v hiši kot v mestu in vladi. Zakaj bi se svetovni umetnik trudil z vsakršnimi ignoranti? Muti je bil velik prijatelj Carlosa Kleiberja in natanko ve, kako je on reagiral, če kaj v ansamblu ni bilo v redu. Enostavno je »spokal«.

Mutijevi umetniški škornji so preveliki za katerega koli naslednika, zato ostaja Rimska opera v nevarni preizkušnji in pred možnim popolnim propadom, tudi po tem, ko bodo pogodbe s 182 odpuščenimi glasbeniki pravno začele veljati.

V Teatro dell'Opera se najbolj bojijo nadaljnjih stavk in drugih ovir ter napovedanih sindikalnih bojev, ki so že ohromili nekatere operne projekte in gostovanja. Tako so šele zdaj objavili, da na spomladanski turneji po Japonski ni bilo kakih dvajset članov orkestra, med njimi celo prvega violinista; preprosto niso želeli na pot. Kaj je Muti doživljal v Tokiu s predstavami Verdijevega Nabucca v Teatru Bunka Kaikan in v NHK Hallu, bo verjetno še spregovoril.

V Rimu trdijo, da imajo za nastop v Aidi že podpisane pogodbe z odličnimi solisti, kot so sopranistka Krasimira Stojanova (Aida), ki je poleti nastopila kot Maršalica v Straussovem Kavalirju z rožo v Salzburgu, tenorist Aleksandrs Antonenko (Radames), basist Riccardo Zanellato (Ramfis), mezzosopranistki Violeta Urmana in Jekaterina Gubanova (Amneris), baritonist Luca Salsi (Amonasro) ... Dirigenta, ki bi želel prevzeti Mutijev projekt Verdijeve Aide 27. novembra, pa ne najdejo. A to se rado dogaja v glasbenem svetu. Na koncu vedno pride nekdo, ki je pripravljen vskočiti in s tem opozoriti nase pred svetovno javnostjo. To se je dogajalo večkrat, a največkrat v primeru dirigentove bolezni ali celo smrti. V Italiji je trenutno kar nekaj dirigentov, ki Aido poznajo prav tako dobro kot Riccardo Muti, če se pri tem spomnimo na dirigente vsakoletnih predstav Aide v veronski areni (kot so Nello Santi, Daniel Oren, Maurizio Arena ali celo mladi Daniele Rustioni), pa Roberto Abbado, tako da morda problem niti ni nerešljiv.

Bolj je vprašanje, kako bo v teh in naslednjih dneh reagiral sindikat v hiši oziroma njegov del, ki je pripeljal do takega položaja, da je Muti odšel. Napovedujejo oster boj, saj jim gre za usodo, položaj in službo. Če so »vrgli« Mutija, lahko kogarkoli, si mislijo, njihovi delodajalci pa razmišljajo drugače. Zakaj bi se dirigenti spuščali v boj s sindikalisti in odpuščenim ansamblom, ki bo plače prejemal le še do novega leta, če jim tega ni treba in imajo v drugih operah manj problemov ali pa sploh ne? Sindikat zlasti obvlada orkester, hkrati pa nasprotuje notranjemu »očiščenju«, ki je bistven pogoj, da bo Rimska opera prejela še dvajset milijonov evrov za pokritje izgube po že prejetih petih milijonih.

Trenutno se kaže možnost, da bi Aido prevzel dirigent Donato Renzetti, ki je bil sicer predviden za ponovitve, ker bi Muti dirigiral le štiri predstave, a je še za Mutijeve angažiran že drugje. Tisk omenja še dirigenta Gianandrea Nosedo, ki pa dirigiranje v Rimu kategorično zavrača. Nekateri omenjajo Antonia Pappana, ki bo sicer 27. februarja dirigiral Aido z Jonasom Kaufmannom in Anjo Harteros s svojim rimskim orkestrom Svete Cecilije. Vendar pa temu nasprotujejo iz treh razlogov; ker bi bilo to neokusno, ker bo z rimskim orkestrom gostoval na Kitajskem in Japonskem in ker pripravlja dve drugi predstavi v Kraljevi operi v Londonu.

Sankcije proti ansamblu pretresle vso Italijo

Po najbolj drastičnih sankcijah so v Rimu (pa tudi vsej operni Italiji in na tujem, kjer opere delujejo s stalnim ansamblom) vsi »zaskrbljeni«: kulturni minister Dario Franceschini, župan Ignazio Marino, predsednik pokrajine Nicola Zingaretti in intendant opere Carlo Fuortes. Zavedajo se, da so že povzročili svetovni škandal in da je reševanje nastalega položaja šele na začetku. Bolj bi morali misliti na spremembe zakonodaje in še posebej notranjega statuta z določitvijo, kaj sindikat sme in česa ne, na primer tega, da sam odloča, kdo bi smel dirigirati Aido, kot so se nenadoma spomnili! Sindikat pravi, da je sedanji ukrep fašističen, nekateri komentatorji (celo na prvi strani rimskega dnevnika La Repubblica) pa pravijo, da če je to, kar zdaj počnejo v Rimski operi in z njo, liberalizem, potem je že bil boljši socializem! Kdaj so sicer italijanske opere delovale v socializmu, ne vem!

Medtem so se že pojavile ugotovitve, da ko Riccardo Muti enkrat zapusti ustanovo, se vanjo več ne vrne! To pomeni, da je Mutijeva zgodba v Rimski operi neslavno propadla, s tem pa tudi načrtovano gostovanje s koncertno izvedbo opere na Salzburškem poletnem festivalu pod Mutijevim dirigentskim vodstvom leta 2015. Muti v svojem pismu izrecno pravi, da se bo odslej posvetil mladim glasbenikom v Orchestra Cherubini, ki ga je sam ustanovil.

Rimska vlada pripravlja zakon, po katerem bodo morale italijanske državne opere oziroma ansambli, ki jih sofinancira država, imeti uravnoteženo finančno poslovanje. To bo v sedanjih razmerah zelo težko. Rimska opera je z odhodom Mutija čez noč izgubila štiri sponzorje, ki so vsak zase prispevali po milijon evrov sredstev. Za leto 2015 so načrtovali 5,8 milijona sponzorskih sredstev, za 2016 pa 6,2 milijona. Iz tega zdaj ne bo nič. Rimska opera potrebuje za letno delovanje 12,5 milijona evrov. Zaposlenih je 460 ljudi, in ker so odpustili samo 182 orkestrašev in zboristov, se ti sprašujejo, zakaj pa niso odpustili vseh. Odgovor je v identificiranju glavnih krivcev za nastali položaj in ukrepih, ki se bodo konkretno pokazali pri podpisovanju projektnih pogodb.

Od 1. januarja predstave le z glasbeniki po pogodbi

Kako bo operna sezona 2014/2015 sploh potekala, se sprašujejo mnogi. Odgovor je doslej vsaj delni – da bo vodstvo za vsak projekt posebej angažiralo ansambel v takšni zasedbi, kot ga bodo opere ali baleti potrebovali. Načeloma ostaja program tak, kot je že bil napovedan. Trenutno potekajo baletne predstave Pepelke Sergeja Prokofjeva. Za Aido je, kot rečeno, prav tako že napovedan ves ansambel, razen dirigenta. V hiši imajo natančen seznam vseh, vedo, kaj kdo počne in kako se je v zadnjem obdobju vedel. S temi pogodb verjetno ne bodo podpisali in bodo ostali na cesti kot nezaposleni! Glasbenikov, ki v Evropi iščejo službo, je na stotine. Bo pač Rimska opera manj »italijanska«!

Te dni pa je v italijanskem tisku sodu izbila dno še ena informacija. Vse italijanske opere imajo skupaj v tem trenutku nič manj kot 392 milijonov evrov izgub! Prav tako so za italijanske razmere porazni delovni rezultati. V Italiji je v tamkajšnjih operah v povprečju na leto le 72,9 predstave, medtem ko jih je v dunajski Državni operi 223, v Metropolitanski operi v New Yorku 209, v Kraljevi operi Covent Garden v Londonu 154, vseh glasbenih dogodkov v okviru Mariinskega Teatra v Sankt Peterburgu okrog 700. Letne plače orkestrašev so v Rimski operi od 47 do 70 tisoč evrov, v milanski Scali od 73,5 do 118,4, v firenški Maggio Fiorentino od 67 do 82, v Bariju od 29,9 do 42,3, v San Carlu v Neaplju od 48,4 do 87,1. Največ stane osebje v operah v milanski Scali (65,9 milijona evrov) v Rimski operi (39,5) v Neaplju (21,6) ... Trenutna izguba je 392,7 milijona evrov, državni prispevek pa je na leto 190 milijonov, kar je sicer precej manj, kot je že bil pred leti (okrog 400 milijonov). Že leta javnost trdi, da v italijanskih operah delajo premalo in zaslužijo preveč. Iz omar letijo okostnjaki sto na uro, a vrhunske opere nikoli ne bodo dohiteli! Riccardo Muti pa je itak odletel z raketno hitrostjo!

»Če ne bomo držali skupaj, bomo vsi umrli!«

Zadnja novica, ki prihaja iz Rima in Teatro dell'Opera, je, da bodo Aido odpovedali in da so se med sabo povezale vse opere in nekatere druge glasbene ustanove (kot Santa Cecilia), ki prejemajo državno subvencijo, teh pa je štirinajst. Njihovo geslo je: »Če ne bomo držali skupaj, bomo vsi umrli!« Na plano je prišel tudi podatek, da so v preteklosti glasbeniki za gostovanja zunaj Rima ali na tujem zahtevali po 160 evrov dnevnic, medtem ko jih je orkester Svete Cecilije prejel le 80 (v Sloveniji je dnevnica za Evropo 44, s plačanim zajtrkom pa 33 evrov). Ta podatek je konkretno ugotovljen za gostovanje obeh ansamblov na Salzburškem poletnem festivalu! Še bolj šokanten je podatek, da glasbenik v Rimski operi dela v povprečju le 125 dni na leto! Stroški osebja so bili lani 34 milijonov, kar je predstavljalo 61 odstotkov vseh stroškov umetniških produkcij. Nazadnje se je še izvedelo, da je moral Riccardo Muti zaradi nasprotovanj sindikatov, stavk in oviranj večkrat prekiniti vaje za operne predstave, ki jih je potem dirigiral. Vodstvo Rimske opere je pred javnostjo vse to skrivalo in navzven pošiljalo same superlativne informacije in samo(po)hvale! Delno pa je za to kriva tudi do Mutija zelo prijazna ali celo prijateljska kritika, saj ga imajo mnogi kritiki v Italiji zelo radi in so njegovi osebni znanci ali prijatelji! In ko so njega hvalili, so vse drugo ali slabo zamolčali! Zdaj pa bo gnojnica tekla v potokih verjetno kar do spomladi! Če se bo sistem pogodbenega financiranja glasbenikov s 1. januarjem 2015 prenesel še v druge italijanske opere, pa bo boj celoleten in še več!