Robert Waltl: Radovednost me žene naprej

Igralec, šef teatra, občasno režiser in dramaturg. S svojo značilno govorico in neusahljivo ljubeznijo do umetnosti. Potovanj, dobre hrane in vina. Spomnim se, kako sva, nenačrtovano in nedolgo tega, sedeč v istem letalu za New York spila nekaj steklenic izvrstnega rdečega vina, ki je imelo nekaj opraviti s petelini. In si razkrila skoraj polovico svojih življenj.

Te dni je na sporedu njegovega gledališča ljubka predstava Noetova barka ob osmih, duhovito besedilo o prijateljstvu, iskanju Boga in solidarnosti, o temah, še kako pomembnih pri vzgoji otrok. In odraslih. Niti en letni čas nazaj pa se je v njegovem življenju čez noč izpisal črn in poguben scenarij …

Pred meseci je na otvoritvenem večeru mednarodnega festivala več kot tisoč kilometrov od Ljubljane izbruhnila vest, da ste se dan poprej zrušili med vajo v Mini teatru, po vas je prišel rešilec. Kaj se je zgodilo?

Imeli smo intenzivno vajo za Noetovo barko. Na vaji so bili Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Saša Pavlin, Jose, koreografka Selma Banić in dramaturginja Marinka Poštrak, naši fantje Ivan, Matej ... Noetova barka je tekst, ki me je obsedal že nekaj let in sem si ga želel postaviti v Mini teatru, v koprodukciji pa se nam je pridružilo kranjsko Prešernovo gledališče. Že nekaj časa se nisem počutil najbolje, a sem to tako kot vse pripisoval utrujenosti, delu z administracijo, težavami s financiranjem. Tako da so bile vaje zame resnični užitek. Glavobolov in bolečin v nogah nisem jemal preveč resno, dokler se nisem dobesedno zrušil - in končal v bolnici. Na prvi pogled je bilo vse videti strašno, predpostavka diagnoze je šla v najslabšo možno smer in v tistih dneh sem v postelji odvrtel vse scenarije, za katere si lahko mislite, kam vodijo. Smrt je v gledališču osnovna predpostavka, celo takrat, ko gre za komedijo. Skoraj da ni komada, v katerem nekdo ne »izgine«, z nasilno ali naravno smrtjo. Kantor je govoril, da je smrt tema, ki jo v gledališču prikazujemo, da nas pripravi na odhod, kot udeleženca ali kot pričo. Samo v takih trenutkih žal ne pomagajo spomini na veliko literaturo. Tolažbo je veliko lažje najti izven te nevarnosti. Strah je najmočnejša izkušnja, ki jo prinese bolezen. Malo me je potolažila serija Breaking Bad. Prepoznal sem se, z grenkim nasmehom, v junaku Walterju Whitu, čigar ime nosim v anagramu. Walter se je iz smrti izvlekel s kreativnim dejanjem. Izmislil si je čudežno sintetično drogo, ki mu je pomagala, da se je rešil pred finančnim zlomom in lastnim strahom. Tudi mene so mučile podobne težave. Svojo drogo sem našel v gledališču. Načrtoval sem razširiti Mini teater na hišo na Križevniški 3; vse, kar sva z Ivico imela, sva založila tik pred mojo boleznijo, da bi jo lahko odkupila in v njej razširila aktivnosti, zgradila Mini muzej tolerance, Judovski kulturni center, multimedijske mini dvorane in rezidenčni center. White je z drogo rešil svoje finančne težave, jaz jih za zdaj nisem, a sem prepričan, da bo hiša v neki prihodnosti postala še ena ljubljanska kulturna točka.

Kako se počutite zdaj? Menda morate zaužiti 23 tablet na dan …

Veliko bolje. Posledice so ostale; hitro se utrudim, misli mi v glavi rojijo drugače, težko hodim, hitro vzkipim. Prijateljica Ana Karić mi je povedala svojo zgodbo o težki bolezni, ki jo je doletela v poznih štiridesetih. Zdelo se ji je, da je smrt tu, meseci v bolnici – in potem se je začelo novo življenje, nova kariera, nove naloge.

Ja, ni predaje. Ko gre mimo prvi val nevarnosti, se tako kot po poplavi sanirajo sledi opustošenja. Tablete so navada, ki jo je v začetku težko sprejeti, ampak se počasi navajam. Delam v Mini teatru, Judovskem kulturnem centru, v Mestnem gledališču kot asistent sodelujem pri predstavi Veliki Gatsby, novembra in decembra v zagrebškem ZKM režiram veliko predstavo Petar Pan ... V delu hitreje pozabim na težave.

Z režiserjem Ivico Buljanom predstavljata močno povezano jedro Mini teatra, poslovno, ustvarjalno in tudi zasebno – kako je doživel vse, kar se vam je dogajalo?

V tistem trenutku je Ivica v Lizboni režiral Koltèsov Zahodni privez. Veselil sem se odhoda na Portugalsko, kjer sva imela leta 1995 prvo skupno gostovanje s predstavo Ime na koncu jezika. Ob vsem, kar se mi je dogajalo, je bilo takoj po Ivičevi premieri tam tudi gostovanje Mini teatra, na festivalu v Almadi smo trikrat prikazali našega Macbetha, ki so ga razglasili za najboljšo predstavo. Zamudil sem tisto, česar sem se več mesecev veselil, ampak za Ivico je bila sreča, da je bil prenatrpan z delom v gledališču. V Ljubljano je prišel za en teden in takrat se je začelo okrevanje. Te najtežje dni sem preživljal ob podpori sodelavcev in prijateljev in predvsem sestrične Jasmine Držanič. Jasmina ima neverjetno življenjsko energijo, zmeraj bedi nad mojimi delovnimi projekti in mi je nasploh velika podpora.

Ko sem se začel lažje gibati, sva šla z Ivico v Beograd, kjer je končeval Kiševo Grobnico za Borisa Davidovića, ki je imela premiero v Čedadu in pozneje še v Zadru. Ljubljanska premiera bo 18. oktobra v Kinu Šiška, naslednji teden pa na Bitefu v Beogradu.

Prvi polni občutek pa sem doživel avgusta na Olibu pri Ani Karić; trije tedni morja, prvi sprehodi, druženja z Mileno Moračo, Jurijem Součkom. Olib, kamor naju je pripeljala Ana Karić, je moja Čarobna gora, otok skopega kamenja, z redkim gozdom in divjimi plažami.

Nekoč ste mi rekli, da že vse življenje ustvarjate fluidne identitete, najprej kot »skriti« otrok, katoliško, obenem komunistično-ateistično vzgojen, Titov štipendist, ki je študiral pravo, igro, teologijo in je kasneje postal lastnik zasebnega gledališča … Veliko truda, veliko odrekanja. Kaj vse vas je gnalo po teh poteh do Križevniške ulice?

Nisem pisatelj, ki bi znal izraziti zgodbo o svojem življenju. Všeč mi je ideja Hannah Arendt, da je pripovedovanje življenja forma osvobajanja. Svojo zgodbo o realizaciji skozi gledališče pa vidim kot osvobajanje od identitet, ki so mi bile ali vsiljene ali sem jih prevzemal v določenih obdobjih. Vse so nekako vezane na gledališče. Ne samo umetniško, ampak kot varno zaklonišče v stvarnosti. Mini teater, pa potem cel projekt Križevniške kot umetniške ulice je krenil iz bežanja iz institucije, v kateri sem delal, in na tem begu je bila prva točka samostojna predstava Vajenec Hlapič, ki sem jo odigral skoraj tristokrat. Povsod po Sloveniji, Hrvaški, Bosni. V teh dveh državah, celo v najmanjših, najbolj zaostalih vaseh, velikokrat razrušenih v zadnji vojni. Spomnil sem se Liv Ullmann, ki je pisala o tem, kako je tudi še po vlogah v velikih filmih spala v hladnih švedskih šolah v provinci, kjer je igrala predstave, in je šele takrat občutila vez umetnosti in življenja. Druga točka je bila gradnja Mini teatra na ljubljanskem gradu, tretja gradnja teatra na Križevniški, četrto pa poskušam doseči z njegovo razširitvijo na novo zgradbo in vzpostavitev ljubljanskega judovskega kulturnega centra. Poleg teh »gradbenih« aktivnosti pa vedno obstaja neka radovednost, ki me žene naprej, me obseda, vznemirja in je ne morem nikoli do konca zadovoljiti.

Razpeti ste med direktorstvo Mini teatra, režijo, dramaturgijo in igro. Ugibam, da vam največ sivih las pridela prvo – ob uspehih pa tudi največ veselja. Menda so lahko vajine debate z umetniškim direktorjem Ivico Buljanom, medtem ko sestavljata repertoar, tudi zelo burne. Kaj je vajino osrednje vodilo?

Jasno je, da midva ne sestavljava programa kot v repertoarnih gledališčih. Nimava niti finančnih niti prostorskih možnosti, čeprav naju pokonci drži želja, da bi naredila majhno kompanijo, ki bi lahko pogosteje igrala predstave, ki jih pripravljamo. Igralci, s katerimi sodelujemo v Mini teatru, so pogosto iz velikih gledališč in se moramo prilagajati njihovim obveznostim. Z Ivico Buljanom veliko potujeva, poznava veliko umetnikov. Pogovori in stiki naju vodijo do tekstov, ljudi, idej. Spoznala sva Pascala Ramberta, ki je direktor Théâtre de Gennevilliers v Parizu. Pascal je režiser, koreograf, dramatik. Navdušil naju je njegov tekst Zapiranje ljubezni, ki je doživel praizvedbo v Avignonu. Pri nas je bilo Zapiranje odigrano že petdesetkrat, igrata izvrstna Pia Zemljič in Marko Mandić. To je predstava, ki govori o ljubezni, strasti, prekinitvi, ima eno brutalno, a zelo emotivno linijo in postala je hit. Je tudi v programu Borštnikovega srečanja. S Pascalom smo postali pravi prijatelji in prav za nas je napisal novi tekst Revenir (Vračanje), ki ga sam tudi režira. Premiera bo 27. septembra, igrata pa dva mlada igralca Anja Novak in Žan Perko. Zelo všeč so nama bile tudi Vevericam nič ne uide Nejca Gazvode, njegovi filmi, »gusvansantovska poetika«, kot ji pravi Ivica, in predlagala sva, da za nas napiše in prvič v gledališču režira svoj tekst. Tako je nastala Divjad, generacijska predstava, ki jo kljub izjemnemu odzivu redko igramo zaradi težav s termini, v njej pa je zbrana sijajna mlada ekipa igralcev. Dogovorila sva se z Janezom Pipanom, ki je v Mini teatru že režiral Bergmanovo Persono, da v tej sezoni postavi kultni roman Glad Knuta Hamsuna. Pipan je velika oseba slovenske kulture, reformator, ki je postavil visoke standarde vodenja gledališča, velik intelektualec, in v čast mi je, da se pri nas spušča v tako avanturo, ki vključuje novi prevod romana, zahtevno adaptacijo, resne vaje.

Kanadski režiser Mark Lawes, s katerim se že dolgo druživa, bo pri nas organiziral delavnice za performans. Macbeth after Shakespeare tudi po petih letih dobiva izvrstne kritike, letos od Guardiana do Humanitéja, in vabila na festivale. Predstava je nastala iz želje po raziskovanju zgodnje Muellerjeve dramatike. Podoben primer smo imeli s Sneguljčico Roberta Walserja. Mlada režiserka Tjaša Černigoj je režirala Jagodno dekle izraelske avtorice Savyon Liebrecht, tekst, ki sem si ga že dolgo želel imeti v repertoarju, v novi sezoni pa se nam bo pridružil tudi mladi lutkovni režiser Zoran Petrović, postdiplomant praške DAMU in mladi alternativec iz Maribora. Program bova kot režiserja soustvarjala tudi Ivica in jaz.

Pravkar smo dobili novo kulturno ministrico. Česa si najbolj želite od nje? Pred meseci ste mi rekli, da bi se sami na tem mestu, nekako v slogu Langa, najprej podali v osvajanje šol, češ da brez novih generacij poznavalcev in ljubiteljev umetnosti se nam v kulturi piše slabo.

Tistih famoznih sto dni, kolikor se pusti ministru, da artikulira program, zahteva od ministrice, da si v vladi izbori kulturo kot pomemben resor. Sramujem se, kako smo nazadovali v želji, da bo ta država država kulture. To je bila po osamosvojitvi parola, ki se je tako zelo hitro izgubila. Ministrica mora osnovati platformo za izdelavo nacionalnega načrta kulture.

Jacka Langa poznam osebno in prepričal sem se, zakaj je ravno on postal edini minister za kulturo, ki se ga povsod v Evropi spominjajo kot »edinega«. Najprej je prepričal Mitterranda, da je kultura za socialistično vlado prioriteta. Budžet je bil pomembno povečan, podpora umetnosti pa je pomembno narasla. Obstaja tudi tista družbena dimenzija, ki se je odražala v zbiranju umetnikov, filozofov, ljudi iz kulture. Likovni umetniki so ustvarjali portrete pisateljev, igralcev, režiserjev. Lang je iniciiral idejo Evropskih kulturnih prestolnic in kje je danes prostor kulture v EU? Sled njegove ambicije in ogromen elan je imela tudi nekdanja francoska ministrica Filipetti, ki je na ključna mesta v gledališčih v Franciji imenovala mlade, pogosto kontroverzne umetnike in je po analizi vpliva kulture na ekonomijo iniciirala zakon o kreativnosti, ki poudarja vlogo umetnika v ustvarjanju kvalitetnejših družbenih odnosov. Tudi naši novi ministrici želim veliko elana in strasti. Upam, da se bo posvetovala tudi z umetniki in producenti in da se ne bo naslanjala na hromo, podedovano birokracijo. In sodelovanje s šolami mora biti imperativ. Po eni strani ministrstvo izdvaja sredstva za umetniške produkcije, potem pa se dogaja, da te po nekaj izvedbah, kljub temu da so kakovostne, zamrejo. Kako priti do publike? Z dodatnimi napori in razvojem strategije, ki bi omogočila vsem tistim, ki polnijo proračun kot davkoplačevalci, da bodo tudi koristniki vsebin, ki so jih sofinancirali. In da bodo te vsebine del obveznosti v učnem programu. Kot tudi uveljaviti vpliv na nacionalno televizijo v forsiranju kulturnih vsebin in seveda izenačiti pravico do primerljivih subvencij med javnimi in nevladnimi organizacijami.

Kuba ali Afrika – in zakaj?

Najprej sem spoznal Kubo. Trikrat smo gostovali tam; očarali so me odprti ljudje, v katerih sem videl, normalno, svojo sliko iz otroštva. Kuba je kljub težkim življenjskim razmeram zame dežela neomejene človeške prirode, lepote, glasbe. Potem pa me je interes odpeljal v samo zibelko človeštva - Afriko. Vse obarvano iz Kube se v Afriki spreminja v svojo praobliko. Intenzivne vonjave, instinkti, občutek strahu, ko se soočiš z ogromnimi prostranstvi, rdeča zemlja, predimenzionirane rastline, obilna deževja. Slike in kadri, ki se vračajo, so polni ljudi, ki opravljajo majhne posle, ki nenehno nekam potujejo v iskanju zaslužka, a so veseli, sproščeni. Opomnik na sliko nas samih, ki smo jo izgubili tako v sebi kot tudi okoli sebe.

New York ali Tel Aviv? In zakaj?

New York sem prvič v življenju obiskal dokaj pozno. Nekega pregretega avgustovskega dne, pred desetimi leti, v zrelih tridesetih. Spomnil sem se, kako je Koltès po zaključku gimnazije dobil priložnost, da uči skavte v nekem kampu v Quebecku, samo da bi lahko potem šel z avtobusom v New York. In kako ga je mesto popolnoma spremenilo. Iz Metza je odšel v Strasbourg, od tam v Pariz, ampak nič se ni moglo primerjati z New Yorkom. Nisem se mogel naužiti mesta, srečanj za vsakim vogalom, od bizarnega z uglajenim študentom iz Črne gore v trgovini Paul Smith v Sohu, odhodov v teater La Mama k Ellen Stewart, goltanja pop arta v Whitney muzeju, obiskovanj Mome in tistih dolgih neskončnih sprehodov okoli Centralnega parka, obiskov prijateljev v Brooklynu, stanovanja v 28. nadstropju v 58. ulici pri Arlene. Pa najboljših francoskih restavracij v West Villageu, hotela, v katerem sem se počutil, kot da sem v času Warhola. Kasneje smo v New York prihajali s predstavami, z Garažo iz Zagreba, našima Ma and Al in Macbethom. V New Yorku zmeraj pomislim, koliko priložnosti ponuja življenje in koliko svobode imajo njegovi prebivalci.

Tel Aviv je druga ljubezen, spet na prvi pogled. Skoraj v puščavi se dviga neko izmišljeno mesto prečudovite bauhaus arhitekture, s šibko patino, kot da se je sem preselila stara Evropa iz tridesetih. Nonšalanca ulic z veliko cvetja me je inspirirala za Križevniško in spet neka svoboda ljudi, nepredstavljiva v drugih delih Izraela, druženje z Ofiro Henig, režiserko, v katere trupi igrajo skupaj Judje in Palestinci, lutkovni teater z muzejem. Ko sem bil prvič tam, so bili na bulvarju postavljeni šotori, mesto so pretresali protesti, a tako drugačni od naših. Živelo in spalo se je v teh šotorih, vsak je prirejal krožke o solidarnosti, nastopali so umetniki, vsi so kuhali zunaj, debatirali. Tel Aviv je mesto noči, klubov, svetlobe. V njem sem začutil klic tega svojega izbranega mesta. Oboje mi je odprlo oči za Ljubljano; mislim, da sem v njo sebi in Mini teatru prenesel te duhove.

V tem nevarnem in barbarskem času smo ničkolikokrat prisiljeni, da se spomnimo knjig, ki so oblikovale naše razmišljanje, najsi smo jih osvojili v šoli ali so nam jih priporočili prijatelji. Katere so bile vaše?

Vse pogosteje se spomnim in spet berem Hadrijanove spomine Marguerite Yourcenar. Knjige modrosti, v kateri je opevana mladost in s katero se človek v letih, v katerih sem zdaj tudi sam, lahko nadeja, da so pred njim še pomembni in veliki izzivi in da ga na koncu kot vse čaka tista velika noč. Yourcenarjeva ti piše kot prijatelj, starejši brat, oče. Zmeraj lahko rekonstruiram, kako Hadrijan apelira na lastno dušo skozi staro mediteransko igro Animula, Vagula, Blandula, ki daje okvir romanu.

Vem, da nimate enega doma – kaj in kje mora biti tisto nekaj, da se počutite dobro?

Ljudje. Bolj kot lepa ugodna arhitektura tisto nekaj naredijo misleči in razigrani ljudje. Zahvaljujoč takšnim sem odkrival recimo Tel Aviv, ki je biser v svojem spoju zavitih ulic, vrtov, trgovin, plaž. V velikem delu iz 20. stoletja kaže, kako lahko ljudje ustvarijo čudežne nove prostore. V stanovanjih, v hišah, kjer bivam, hitro ustvarim atmosfero, ki spodbuja delo.

Čez leto dni se bliža okrogla obletnica emša – človek bi glede na vse, kar ste doslej dosegli, rekel, da ste lahko več kot zadovoljni …

Iz perspektive drugih gotovo. Pretrgal sem vezi z družinsko željo, ki je bila proti gledališču. Uspelo mi je končati fakulteto, ki sem si jo želel, delam posel, ki me izpolnjuje. To je ogromna prednost, ki je veliko ljudi nima, in se ne smem pritoževati. Zgradil sem gledališče, na katero sem ponosen. V njem delajo mladi umetniki, ki jim je to prvi profesionalni stik z gledališčem, v njem ustvarjajo in bivajo umetniki z vsega sveta. Čez nekaj dni prihajajo k nam igralci iz Srbije in Hrvaške, spomladi so bili iz Slonokoščene obale, pred njimi so bili tu Izraelci, Madžari, Estonci, trenutno pri nas ustvarjajo Francozi. Upam, da bo Mini teater čez nekaj let še bolj funkcionalen, bolj živ. Projekt Križevniška kulturna četrt mora še bolj zbuditi Ljubljano, Judovski kulturni center s svojimi projekti govori o tem, da med nami že stoletja živijo tudi Judje, pa tega ne želimo ali nočemo vedeti ... Seveda pa je zmanjševanje subvencij in nepriznavanje vloženega dela in rezultatov tisto, kar me zmeraj bolj muči in mi ubija optimizem, za katerega sem bil včasih prepričan, da ga imam na pretek.

Pred nekaj leti se je v kleti Mladinskega zgodil čaroben večer s predstavo Nor na Vincenta. Brez ponovitev. Potem smo nekje pod vrhom Ljubljane ob hrani klepetali dolgo … Bodo še kdaj takšne noči?

Nekatere noči je težko ponoviti in se jih zato tako radi spominjamo. To so bili začetki naših »upravljavskih« funkcij. Uršula Cetinski je šele prišla v Mladinsko, naš Mini se je počasi profiliral. S Phillippom Calvarijem smo želeli napraviti pravi »french« dogodek, neko hibridno formo med branjem, plesno predstavo, performansom. Seveda je Guibert in ta mali čudežni roman o nespametni strasti brez možnosti uspeha. Igrali smo v kleti Mladinskega, Ivan Peternelj je bil čaroben. Spominjam se krasnih druženj, Uršula, Ivica, Neda Bric, Suzana Koncut, Diana Koloini ... Danes smo odraslejši, z veliko obveznostmi, časi so težki, entuziazma teh let in naše mladosti ne moremo več vrniti. Zdaj se pogosto družimo v Miniju, po premierah, včasih tudi neorganizirano, samo sedimo na klopeh na Križevniški, se pogovarjamo, včasih se pridruži tudi kak muzikant. Pred nekaj leti smo imeli večere branja romanov. Krasna ideja, igralci so integralno govorili Herto Müller, Durasovo, Josepha Winklerja, Kiša. Marko Mandić je imel performans s svinčniki v roki in izpisoval Winklerja po tleh, vse do štirih zjutraj. Publika je bedela ob vinu, čaju in piškotih. Danes pa kot da ni več želje po bedenjih, ljudje kot da bi v strahu pred umetnostjo pobegnili v hiše in kafiče. A ne bom melanholičen. Saj bodo še blage noči s prijatelji.

Kaj se vam zdi najpomembnejše v gledališču – kaj je tisto, pri čemer je treba, po vašem mnenju, vztrajati, v čem sami najbolj uživate?

Ena najbolj pretresljivih predstav, ki me je v zadnjih letih navdušila, je Sul concetto di volto nel figlio di Dio skupine Raffaello Sanzio, ki jo spremljam že od zgodnjih devetdesetih. Gledal sem dramo, ki se dogaja med dementnim umirajočim očetom in zmedenim sinom v poznih štiridesetih, ki se je nenadoma znašel v vlogi, ki jo je imel oče, ko ga je čuval kot majhnega fantka. Vse se dogaja pod ogromno projicirano sliko Kristusa Antonella da Messine. Bil sem pretresen, ko sem gledal portret Kristusa, ki gleda očeta in sina, gleda pa tudi vsakega od nas v publiki. Sliko Kristusa na koncu predstave otroci zasujejo z bombami. Predstave nisem gledal niti kot igralec niti kot režiser, ampak kot naivni gledalec, in v njej doživljal tenzije, veliko vzhičenje nad imaginacijo. V tem najbolj uživam in želel bi si, da bi mojim predstavam uspelo vsaj deloma odražati take energije.

Mislim, da je prav Ivica Buljan nekje rekel, da se sam v gledališču in v življenju kar naprej zaljublja v anomalije – nanj naj bi delovale kot nekakšen poriv …

Ivica je človek z veliko gledališko kulturo. On mi je odkril veliko intelektualnih znanj, književnih in filmskih iz sodobne umetnosti. Jaz vstopam v gledališče z občutki, intuicijo. In mene tako kot te nepopolnosti, o katerih sprašujete, zanimajo odlomki iz tekstov. Od le ene slike, ki jo v meni provocira tekst, lahko sebi pojasnim prostore, iz katerih se kasneje gradi predstava. Moja čitanja nastajajo iz teh različnih slojev. Iz njih gradim počasi in spremljam svojo rdečo nit. V Noetovi barki, ki zdaj igra, sem se zaljubil v to na pogled naivno zgodbo o pingvinih, ki se pripravljajo na potop, da bi se izognili smrti, in se na koncu, ko se rešijo, spomnijo, da pravzaprav znajo plavati in da so vse potovanje naredili zaman. So pa na njem spoznali enega smotanega goloba, ki je med reševanjem drugih živali pozabil na svojo golobico. Tako mu za partnerja podarijo tretjega pingvina, ki so ga pretihotapili na natrpano barko. Teater je že sam po sebi prostor izkrivljenosti in anomalije, zato nisem nikoli znal in me tudi ne zanima režirati realistične predstave. Realnost je povsod naokoli, gledališče pa je nekaj povsem drugega.

Gledališče je, tako kot tudi naša resničnost, kar naprej na veliki preizkušnji – ne nazadnje prav zato, ker je treba na odru človeka ves čas predstavljati v vsej njegovi kompleksnosti. Koliko je v tem smislu gledališče kraljevska pot do nezavednega?

Izven Slovenije, največ na Hrvaškem, sem režiral mnogo predstav, ki v Sloveniji niso bile prikazane. Naj jih navedem nekaj: Andersenov Vžigalnik in Čapkovo Poštarsko pravljico v Osijeku, Andersenovo Malo morsko deklico in Grdega račka v ZKM, pa meni zelo ljubega Regoča Ivane Brlić Mažuranić v Zadru ali Mali plamen Dubravke Ugrešić v Splitu. Navajam jih z zavestjo in fascinacijo, ki jo je v meni prebudila knjiga Pomen pravljičnega Bruna Bettelheima, ameriškega psihoanalitika avstrijskega rodu. Knjiga mi je pojasnila mnoge lastne postopke pa tudi izvore moje fascinacije s pravljicami. Vzrok mnogih naših težav so neobstoječe podpore in pomanjkanje zaupanja v smisel življenja. Zato uživam, ko uporabljam arhetipske slike in se obračam delu sebe kot otroku. V svojih predstavah ne bežim od neznanega, od tistega Freudovega globokega in mračnega gozda. V Vžigalniku sem prikazal starinski svet Busterja Keatona, v Regoču divje slovanske legende, polne groze, ali pri Ugrešićevi očiščevalno moč ognja. One tako meni kot otrokom, ki so moja publika, kažejo možnost izhoda iz težkih kriz. Z režiranjem pravljic sem se naučil interpretirati lastne sanje, seveda ne kot analitik, ampak kot intuitivec.

Nekako si domišljam, da si lahko tisti, ki imajo svoje kulturne inštitucije – in vi imate svoje gledališče –, s tem, kar se v njih dogaja leta in desetletja, izrisujejo samoportrete. Po določenem času lahko pogledajo, kdo vse in kaj so bili v preteklosti. Bi držalo?

Dobil sem knjigo o francoskem režiserju Stanislasu Nordeyju, velikem človeku modernega gledališča, prijatelju, s katerim sem sodeloval pri predstavi, izvedeni v Ljubljani, in ki me je povabil, da se pridružim njegovi trupi. Nisem imel hrabrosti za tako dejanje, imel sem že načrte okoli Mini teatra. Knjiga je, tako kot ste rekli, serija samoportretov, niti najmanj samozadostna, ampak niz zdaj dokončanih slik. To me navaja na razmišljanje o tem, zakaj smo ljudje iz teatra tako občutljivi in ranljivi na kritiko, ne samo novinarsko, ampak na vsako slabo besedo. Naše delo je le trenutek izvedbe in zahteva trenutno reakcijo. Tiste, ki so kasneje zabeležene, celo na videu ali v knjigah, ne morejo več vrniti trenutka, ko je igralec na oder prinesel nekaj svojega, posebnega. Na filmu sem igral malo, v »fin de sieclovskem« Nasmehu pod pajčolanom Tuga Štiglica. Želel bi si igrati v sodobnem filmu, a me filmarji verjetno doživljajo kot producenta. V teatru so ti srečni samoportreti bile vloge Hipolita v Fedri, s katero smo imeli veliko svetovno turnejo, pa Orest v Passoliniju, Princ v Walserjevi Schneewittchen in končno tudi zadnji, letošnji Striček Vanja v Trstu. Vseeno pa sta verjetno moja najzvestejša avtoportreta v gledališču Koltèsova junaka: emigrant iz Noči čisto na robu gozdov, ki sem ga igral v dveh verzijah v razmiku desetih let, in Kupec iz Samote bombaževih polj. Koltèsov jezik ustreza mojemu telesu, njegovi junaki živijo ponoči, na robovih, med prostitutkami, dilerji in v umazaniji sveta iščejo malo lepote in veliko ljubezni.

Živimo v času, ko je moderno poudarjati, da so naši največji zavezniki in znanilci napredka – konsenzi. Pa je res tako? Kako razumete sodobnost v kulturi, umetnosti? In kaj naj bi veljalo za napredno misel v njej, nosilko ali nosilca prihodnosti?

V Mini teatru se vsak dan soočam z vprašanjem, kaj narediti v tako depresivnem času, ko se zdi, da vse tisto, o čemer smo v Sloveniji in Evropi tako romantično sanjali, zdaj propada brez skorajšnjih možnosti za okrevanje. Obstaja sicer upanje v pravičnejše odnose, to se vidi na skrajno levi sceni. Mogoče je čas, da se vprašanja, ki si jih oni zastavljajo v politiki, formulirajo tudi v kulturi. Sprašujem se tudi, kakšna bi bila umetnost, ki bi ustrezala takšnim upanjem? Solidarna, internacionalna, z veliko več svobode, osvobojena birokracije.

Kaj vam je v tem obdobju vašega življenja najbliže, na kaj se kaže nasloniti, kje potolažiti, vzeti novih zaletov?

Ko priznaš in spoštuješ ljudi in ko oni priznajo in spoštujejo tebe, takrat zmaguješ in lahko ustvarjaš globoka prijateljstva. Vsak boj ima več udeleženih in nikoli nismo sami. Vprašanje tovarištva je zame neprecenljivo. Če sem navznoter postal bolj ranljiv, sem navzven razvil več tolerance. Ne razburja me tako zelo zloba, človeška zavist. Oporo najdem v najbližjih ljudeh, v solidarnosti. Ta mi pomaga, da nadaljujem. Želel bi jo še bolj ozavestiti pri sebi in drugih. Solidarnost je intimno vprašanje in zdravilo za slovensko družbo.