Bodice: Rock Otočec naših strank

Ste kdaj sploh pomislili, kaj pomeni bla? V slovarju slovenskega pravopisa piše: Mi delamo, on pa samo veliko govori. Jasno, toda čemu si je potem slovenščina »izmislila« kar trojno ponovitev: bla bla bla? Verjetno zaradi zgodovinskih izkušenj. Veliko se je nekdaj prelilo znoja, bile so vojne, bili so obvezni odkupi, na kruh in mleko smo čakali v vrstah, nikoli pa ni zmanjkalo političnega bla bla bla. Tega je v neizmernih količinah.

Bodite pa pozorni! Vprašanje radiu Erevan: Ali lahko socializem zgradimo tudi v puščavi? Odgovor: Lahko, ni pa priporočljivo, ker bi morali že čez nekaj let uvažati pesek. No, neumnosti, zlasti v politiki, je vsekakor več kot peska okoli Kaspijskega in Aralskega jezera.

Zadnjo povsem prismojeno smo te dni zasledili – kje drugje pač, na Slovenskem! Neka skupinica je predlagala nič drugega kot sklenitev velike koalicije med SDS in SMS, med Cerarjem in Janšo. Z »velikimi koalicijami« imamo že kar nekaj izkušenj, zlasti iz obdobja Janeza Drnovška, ki je znal politično pretentati tudi samega hudiča.

Nekega dne sem vprašal: Le kako zmoreš v vladi prenašati tistega Marjana Podobnika?! Samooklicanega podpredsednika. Ki se je v tistih časih rital, kot da bi bil glavni favorit na vrhu planiške letalnice. Drnovšek: Se ti ne zdi, da si zaslužim knapovski dodatek?!

Kolegica MDM (Mojca Drčar Murko) je v tistih časih pripomnila, da ima Dirty (Drnovšek) konjske živce, kar je bilo po svoje točno, morda pa je bilo tudi kaj drugače. Vsekakor je bil Dirty mojster v umirjanju šentflorjanskega političnega kokošnjaka; v svoje vlade mu je uspevalo zvabiti politične ambiciozneže vseh vrst in jih tam vsaj za silo nadzorovati. Ta reč je kar dolgo uspevala, dokler se zaradi »ideologov« vseh umetniških usmeritev ni sesula vodilna stranka LDS in so se iz lukenj priplazili razni mrhovinarji.

Za umevanje politike je skoraj nujno znanje biologije, zlasti »behaviorizma« živali v nočni savani.

Seveda je takšna centristična politika Drnovška zahtevala marsikateri gnili kompromis. Tako, denimo, še zdaj ne vemo, kako, kam in za koga se je tiste čase trgovalo z orožjem; za kavico, popito v Platani, moraš obdržati račun, sicer si lahko kaznovan, za sto ali tisoč tovornjakov orožja pa pristojnosti inšpekcije, davkarije in podobne državne eksotike nenadoma izpuhtijo. S tem hočemo predvsem povedati, da gre sklepanje koalicij v politiki praviloma tudi na račun verodostojnosti sistema, v katerega smo vrženi.

Velika koalicija? Cerarja in Janše? Nečesa bolj bizarnega se ni možno domisliti niti v sanjah – je pa vsakršna kombinacija možna v politiki. Recimo sporazum Ribbentrop-Molotov. Pojem koalicije smrtniki ponavadi dojemamo kot nekaj pozitivnega, češ, strankam se je uspelo dogovoriti, še je nekaj zdrave pameti »tam zgoraj«. Ampak dajmo najprej razčistiti, kaj to je v strankarskem sistemu, zlasti če gre za »veliko koalicijo«.

Ali to ni nekako contradictio in adiecto, neposredno protislovje samemu strankarskemu režimu – kajti, priznajmo si, iz nekdanjega enopartijskega režima smo samo prestopili v večpartijskega. To sicer poljudno definiramo kot demokracijo, v resnici pa gre zdaj za vladavino strank, ki gospodarijo z državo, gospodarstvom in usodami ljudi.

Mar stranke na volitvah ne nastopijo z nekimi »programi«, med katerimi je vsaj hipotetično mogoče izbirati? Potem pa se po mili volji kobacajo po parlamentu in vladi kot po židkem blatu na hipijevskih koncertih à la Woodstock ali naš Rock Otočec. Prav osupljivo je, kako lahkotno se stranke razkrajajo in se potem kot legokocke po mili volji sestavljajo v nekakšne skupine »nepovezanih poslancev«. Kakšen politični program imajo ti nepovezani ali so v parlamentu le kot odpadlo listje? Koga – razen sebe – tam na Šubičevi pravzaprav zastopajo?

Seveda se zastavi vprašanje, koga in kaj smo sploh volili. Kaj glede odgovornosti pomeni biti »nepovezan«?

Če se vrnemo k »veliki koaliciji« Cerarja in Janše, ki je prav nad prepadom verjetnosti: bolj kot sama zamisel je zanimivo, kako sta se gospoda nanjo odzvala. Nikakor ne nikalno. Ker jima ne priznavamo spretne diplomatske retorike, bo treba bolj ugibati okoli tega, kaj bi s takšnim sporazumom Ribbentrop-Molotov pridobila. Cerar skoraj nič, vendar ni politik takšnega kova, da bi to znal proučiti; Janša ogromno, saj bi se po stranskem ovinku spet prištulil na oblast in delal zgago.

Morda je Janša v Cerarju prepoznal novega Janeza Drnovška, ki je dolgo omahoval, preden ga je kot obrambnega ministra pod pritiskom javnosti odslovil. Dirty je tedaj imel na vagi, ki je nihala gor in dol, na ulici pa je vpila sfanatizirana množica, različne uteži.

Bolj od teh kalkulacij bo najprej treba poškiliti v kako knjigo, kaj koalicija (coalitio) sploh je. Enciklopedije pravijo približno tole: zveza, združba, navadno bolj začasna, naperjena proti skupnemu sovražniku; zlasti zveza dveh ali več strank na skupni osnovi; politična zveza držav, naperjena proti tretji državi. Mi bomo dodali, da koalicija nima prav nič opraviti s con allegrezza (veselo), con amore (ljubeznivo), con anima (živahno, ognjevito).

Koalicija v politiki nikoli ne more biti kaj veselega, še zlasti ne ljubeznivega. Tega bi se morali v politiki že priučiti. Zadnje resne koalicije se spomnim, ko so zavezništvo sklenili Berlin, Rim in Tokio. Posledice so bile kar zanimive, tako za Berlin in Tokio, Rim se je, kot vselej, izmazal »po italijansko«.

No, saj ne gre toliko za to, kdo se v politiki povezuje proti »skupnemu sovražniku«, tako v zunanji kot v notranji politiki; gre bolj za to, kaj te in takšne koalicije vseh vrst sploh pomenijo. So vrh strankarske t. i. demokracije, ki se je na Šentflorjanskem znova izpela – če tega še niste opazili –, ali so pravzaprav njen zaton? Če se skušajo stranke, to nujno zlo, nekako koalicijsko »homogenizirati«, ne glede na različnost prepričanj vseh vrst, smo vsekakor pri vprašanju, kaj in koga smo sploh volili.

Druga vprašanja okoli demokracije bomo do naslednjega odmislili, vsekakor pa je v teh jesenskih dneh videti, da se v obnebju strank nekaj dogaja, nekaj oblačnega in smrtnikom manj doumljivega od vremena, kot ga doživljamo na kmetih. Listje pada. No, najbolj intrigantno pa utegne biti, da celo nekateri intelektualci, razumniki in izobraženci podpirajo nekakšno »veliko koalicijo«, kar je seveda nesmisel v duhu obujanja taborskih gibanj v 19. stoletju. Slovenija potrebuje moderno politiko – ne pa harmonik in narodnih noš.

Ta nesmisel se nam je že nekajkrat ponovil v različnih oblikah.

In potrebuje politični konflikt! Naj bo tako ali drugače bla bla bla, Cerar in Janša, ki se previdno vrtita drug okoli drugega, dokler ne bo seveda eden nekako splezal vrh. »Velika koalicija« bi za Janeza pomenila čvrsto lestev do zadnjega okna v najvišjem nadstropju, potem pa s Cerarjem … kaj? Bo končal kariero na infrastrukturnem ministrstvu?

Hočemo povedati predvsem to, da nas sicer obvladajo stranke, naše gospodarice z biči so, vendar se zdi vse skupaj še vedno bolj bla bla bla kot prepričljiv politični sistem. S Titom in po Titu smo imeli nič koliko kardeljev, ustav in drugih eksperimentov. Zdaj?