Pomisleki: Rogovile, aktovka in rogovileži

Spomeniki, kipi, javne skulpture niso nekaj enako usodnega, kot je državno premoženje, človekove pravice ali zdravstvena reforma, niti nekaj tako atraktivnega kot na primer športne zmage ali, pri nas, podoba predsednika republike. Zaradi spomenikov ne padajo glave, čeprav so te pri kipih zelo pomembne, zaradi njih, čeprav niso poceni, se ne navrtajo bančne luknje in zaradi njih ne nastajajo vojne razmere, čeprav je prenekateri spomenik, tudi v naši deželici, že sprožil kulturni boj. Spomeniki so mirnodobska zadeva, njihovo postavljanje se največkrat ujema z življenjem po nekem doseženem stanju; pravzaprav je povezano z resničnim ali le navideznim blagostanjem. Poudarjen javni spomenik, tudi če je posvečen samo pomembnemu posamezniku, je v zgodovini neke skupnosti zmeraj srečen trenutek predaha; biser na kroni zmage, amulet za srečen začetek nečesa novega.

Ni torej razloga, da bi spomenike in spomeničarstvo razglašali za zelo aktualno, kaj šele potresno družbeno temo. Zlasti ne ob vseh tegobah, od humanitarnih do ekoloških, ki krojijo nesrečo posameznikom in grozijo skupnosti s pogubo. – Ali pač? Kaj pa če je v njihovem zmeraj trdem materialu, v katerega je že tako in tako potlačeno določeno sporočilo, tudi mehka snov kolektivne podzavesti? Morda so spomeniki ob vsej svoji deklarirani slavilnosti tudi panteon nelagodja, štrclji slabo zakopanih problemov? Torzalični, nedokončani dialog s preteklostjo in prihodnostjo? Pomislimo samo na takšno sitnost, kot je primerno umeščanje sedanjih slovenskih politikov v potencialno spomeniško konfiguracijo. Ni zelo daleč čas, ko bo treba tehtati, katerega opaznega sedanjika ali uglednega minuleža preliti v bron (France Bučar je menda že na poti); kakšna naj bo njegovega velikost in katera zamrznjena gesta njegove veličine naj bo zazrta v prihodnost. Ali si lahko predstavljamo figuro posmrtnega Kučana na Trgu republike, kako zre otožno skozi ljubljanska vrata proti jugu in zahodu? Ali pa si laže uslikamo Janšo, recimo na Hrvaškem trgu, nasproti cerkve sv. Petra, kako se mrko zazira na severno in vzhodno stran domovine? In koliko nelagodja zbuja šele vprašanje, katera doslej prezrta dejanja iz nacionalne zgodovine povzdigniti v simbol, ki bo pretendiral na večnost. Recimo, da bomo nastajajočo superskulpturo sprave na Kongresnem trgu pogoltnili brez velike omedlevice, čeprav nekatera znamenja že kažejo drugače – toda kako uspomeničiti celoten kompleks osamosvojitve brez prelitih kapelj besnila, pomešanega z nebeško mano? No, vse to so morda le nesramne domneve, ki se napajajo iz sedanjega političnega malodušja in nelagodja, pri tem pa ne upoštevajo naraščajočega rodoljubja, ki bo kmalu pregnalo vse zunanje vsiljivce in notranje dvomljivce.

A šalo na stran, dejstvo je, da se le malokateri spomenik večjih razsežnosti izmakne javnemu nasprotovanju in bolj ali manj prikritemu nelagodju. Mali spomeniški kolos kiparja Ivana Zajca, ki so ga leta 1905 ob vsesplošni slovenski in slovanski evforiji postavili Prešernu na tedanjem Marijinem trgu v Ljubljani, je še dolgo razburjal, dražil, zabaval, enotil in razdvajal – ne toliko Slovence kot slovensko institucionalno pamet; resda predvsem zaradi nage muze, a tudi zaradi pesnikovega »neizrečeno neokusnega branjevskega videza«, kakor se je izrazil Cankar. Nekaj podobnega, le da ideološko neprimerno bolj silovitega, se je tri leta pozneje primerilo Bernekerjevemu spomeniku Primožu Trubarju. Katoliška stran je »protestanta« zavračala, liberalna glorificirala, končalo pa se je tako, da Trubar ni smel stati v središču mesta, ampak na obrobju, kjer stoji še danes. Ob tistem narodnem projektu so se Slovenci prvič radikalno razdelili na dva tabora, ki, z nekaterimi korekcijami seveda, na istem ozemlju taborita še danes. Ali pa nesrečna usoda konjeniškega spomenika kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, »največjega in najlepšega« v Ljubljani, ki so ga v parku Zvezda postavili septembra 1940, deset mesecev kasneje pa so ga italijanski okupatorji ponoči »neopazno« porušili; od monumentalne kraljevo-konjske plastike Lojzeta Dolinarja ni ostalo ničesar.

A saj ni treba zelo daleč nazaj. Najnovejši vzorec spomeniškega nelagodja je pred tremi tedni ponudil celopostavni kip pisatelja Borisa Pahorja na robu ljubljanskega Tivolija. O dogodku je bilo že kar nekaj napisanega in prikazanega, izpostavljena sta bila predvsem dva razloga za nezadovoljstvo. Prvi, in tu gre za tipično nelagodje, se nanaša na dejstvo, da je slavni mož, torej upodobljenec, še živ. Drugi razlog za nasprotovanje, ki je posebej ostro zbodel v oči, pa tiči na njegovi aktovki. Gre za logotip založbe Mladinska knjiga, ki je Pahorjev kip očitno sforsirala in ga tudi financirala. Kar zadeva pisateljevo predsmrtno nesmrtnost, je ta res nekoliko nenavadna, a ne zelo izjemna, saj takšni primeri ne pritičejo le maniram kulta osebnosti (v naših krajih cesar Franc Jožef, feldmaršal Radecki, Tito), ampak tudi neposredni sedanjosti, v kateri se premožni in k nesmrtnosti nagnjeni posamezniki kitijo sami s sabo ali pa to zahtevajo njihovi oboževalci (nogometaša Ronalda na primer).

Manj nedolžna, za starosvetni okus, kolikor ga je še na svetu, nespodobna pa je druga stvar, torej vidna oprema kipa z emblemom, ki očitno razkriva marketinške nagibe, pa naj se naročnik še tako trudi s kulturno preobleko. Mladinska knjiga je zaradi lastništva mnogih literarnih materialnih pravic in zaradi vitalnega pomena pri publiciranju sprotne produkcije za slovensko pisateljevanje domicilna založba, toda kar je storila z nadstoletnikom Pahorjem, je skrbniško prilaščanje in še zgodovinska hinavščina za povrh. Sam pisatelj je večkrat izpostavil dejstvo, da ga v časih, ko mu je bila tukajšnja politika najmanj naklonjena, ni objavljala Ljubljana, ampak Maribor, tamkajšnja založba Obzorja pod vodstvom Jožeta Košarja. Poleg tega je Pahor vedno kuhal zamero do uradne Ljubljane, ker se je tako malo brigala za slovensko manjšino, zdaj pa se je, in to v nadnaravni velikosti, podal na večni sprehod skozi glavni ljubljanski park. Kaj si ob vsem tem misli on, ki je preživel tri totalitarizme 20. stoletja in si svojo sedanjo slavo pridobil prav zaradi pričevanja o njih, »uradno« ne vemo, vemo pa, da ga je v pozni starosti doletela še ena okupacija.

Celo bolj temeljita, kot je videti na prvi pogled. Kdor se potrudi plaziti okrog kipa in se sklanjati k njegovim pritiklinam in vdolbinam, bo opazil, da je na drugi strani sicer primerno ponošene aktovke še en logotip, ki sodi pod streho iste založniške hiše, namreč Cankarjeve založbe. Tako nosi stari Pahor v desni roki celotno poslovno strukturo naše elitne založbe. Morda jo nese iz slabe banke, sedanje večinske lastnice, novim poslovnim izzivom naproti. Ni čudno, da obrača glavo proč od Kocbeka, h kateremu je menda namenjen. Sploh je nova stvaritev Mirsada Begića polna zagonetnih pritiklin: kaj pomenijo ostanki bodeče žice na pisateljevem plašču, razumemo, kam merijo nekakšne »lesene« rogovile, pripete na hrbtno stran plašča, pa je najbrž stvar višjestopenjskega premišljevanja.

Predvsem pa ima kip večji volumen, kot ga prenese travnat, rahlo nagnjen umestitveni prostor, še posebej z ozirom na »malega« soseda Kocbeka. Pahorjeva osebnost res zaobjema veliko maso zgodovine, morda celo večjo, kot znaša njegova pisateljska teža, toda kvantitativni disproporci ne morejo biti odgovor na disonantna vsebinska razmerja. Begićev Pahor tako sodi med »največje« slovenske pisatelje, z njim se lahko primerjajo Zajčev Prešeren v Ljubljani, Smerdujev v Kranju (ki je zaradi svoje velikosti in gmote vzbujal zgražanje domačinov), pa Savinškova kipa Simona Gregorčiča v Kobaridu in Ivana Tavčarja na Visokem. Slednja dva sta zaradi fizične in simbolne zlitosti s prostorom najbrž »najlepša« slovenska pisatelja.

A ostanimo v Ljubljani. Etnolog Božidar Jezernik je v svoji obsežni in temeljiti monografiji Mesto brez spomina (podnaslov Javni spomeniki v Ljubljani, Modrijan, 2014) zapisal: »Verjetno ni mesta na svetu, kjer bi bila življenjska doba spomenikov tako kratka, kot je bila tukaj.« Mislil je seveda na politične veljake neslovenskega porekla, ki jih je bilo »treba« ob premenah časov zmetati s podstavkov. Zdaj, ko so na vrsti sami tukajrodni velikani, gre za to, da je potrebno zaustaviti stihijo, zaradi katere se utegnejo korporativni ali zasebni interesi kmalu uspomeničiti po vseh najbolj obljudenih javnih površinah.