Tiskane izdaje
Evropska turneja ameriškega predsednika Donalda Trumpa utegne biti v zgodovino zapisana kot dogodek, ko se je iz nedrij evroatlantskega partnerstva rodila nova svetovna velesila, Evropska unija.
Trump je namreč z uradnimi izjavami, še bolj pa z neuradnimi pogovori evropske sogovornike očitno prepričal, da Evropa onstran Atlantika nima več zaveznika. Za povojno Evropo je to revolucionarna novost brez primere. »Evropejci moramo vzeti usodo v svoje roke,« je pogovore s Trumpom po srečanju skupine G7 v Taormini povzela Angela Merkel in potegnila črto pod zgodovino. S tem ni zadela le bistva in ga tudi javno izpostavila, da ne bi obviselo nekje v zraku, ampak je povzela občutke vseh zbranih evropskih voditeljev, kar je za politično neenotno Evropo pravi mali čudež.
Evropa, zlasti EU, po desetletju političnih polomov in gospodarskih kriz ter še zlasti po brexitu znova potrjuje vlogo glavne gospodarske sile sveta, po francoskih volitvah pa se prvič po zares dolgem času prebuja tudi politično. EU kot gospodarski velikan in politični palček izkazuje ambicijo, da se postavi na lastne noge in odpravi svojo politično podrejenost do velesil. Ta namera bo seveda težko izvedljiva in bo terjala čas, a je brez dvoma hvalevredna. V svetu treh velesil, ZDA, Kitajske in Rusije, ki imajo vsaka svoje hibe in šibkosti, bi bil nov evropski veter zelo dobrodošel. EU ima znova tisto, česar že dolgo ni imela: nov zagon in nove cilje. Že Metternich je bil glede tega povsem jasen: »Zavezništva, ki nimajo jasno začrtanih ciljev, propadejo.«
Trump je v svojem pohodu po Evropi nalogo opravil tako temeljito, da med voditelji, s katerimi se je srečal, ni bilo dobesedno nikogar, ki bi se z njim strinjal glede dveh temeljnih tem in strateških vprašanj, o katerih bi morali pravi partnerji imeti povsem enotno stališče. Razhajanja med ZDA in EU so vselej obstajala, a nikoli tako odločilna.
Prvo vprašanje je odnos do Rusije in sankcij, kjer je EU že vse od ruske priključitve Krima povsem enotna in nepopustljiva. Sankcije so namreč trajno in v takih primerih tudi edino možno svarilo velesilam, kadar v odnosu do šibkejših uporabljajo svojo moč. Trumpa bolj kot spoštovanje temeljnih načel mednarodnih odnosov zanimajo posli in dobiček, zato bi sankcije zoper Rusijo brez pogojevanj omilil ali kar odpravil. Paradoks pri tem je, da je blagovna menjava med ZDA in Rusijo skromna in odprava ukrepov ne bi imela posebnih učinkov. Drugo strateško vprašanje je odnos ZDA do zavez iz pariškega podnebnega sporazuma, kjer je Trump prav tako ostal osamljen. Še več, v primeru dokončne ameriške zavrnitve pariškega podnebnega sporazuma se namesto ZDA za skrbnico sporazuma ponuja Kitajska, država, ki je sicer največja svetovna onesnaževalka podnebja, a obenem tudi vodilna pri proizvodnji in uporabi obnovljivih virov energije.
Kitajska vse manj sledi industrijskim trendom v ZDA in se vse bolj prilagaja evropskim, dokaz pa je ravno t. i. okoljevarstvena industrija, ki vse bolj postaja ključni posel 21. stoletja. Pri tem ne gre samo za ravnanje z odpadki in recikliranje surovin, ampak za celoten sklop družbenih ukrepov t. i. krožnega gospodarstva, ki v državah EU vse bolj postaja »način življenja«. Stroški vzdržne rabe energentov, zniževanja rabe fosilnih goriv in subvencioniranja obnovljivih virov je trend, ki je v Evropi prevladal in že nekaj časa prinaša dobičke, zadnja v tej celoviti verigi pa sta proizvodnja zdrave hrane in ekološki turizem.
EU trda sogovornica velesilam
ZDA odslej tvegajo, da se izvzamejo iz trenda razvitih družb ali celo storijo razvojni korak nazaj, še posebej z ukrepi iz zadnjih mesecev, kakršni so ukinjanje omejitev za črpanje fosilnih goriv in izkoriščanje skrilavcev v naravnih rezervatih in drugih doslej varovanih območjih, tudi v priobalnih pasovih. Cene nafte tudi sicer že dolgo niso bile tako drugačne od napovedi. Še konec lanskega leta je veljalo, da bodo letošnjo pomlad dosegle v povprečju 60 dolarjev za sod, a se doslej niso ustalile še niti pri 50 dolarjih za sod, pa je že poletje. Tako nizke cene so že spravile na kolena Venezuelo in so huda težava tudi za Rusijo. Kljub naporom največjih proizvajalk surove nafte, ki omejujejo črpanje, napovedovanega skoka cen nafte ni. Razlogi so različni, predvsem črni trg, podcenjene količine rezerv in ameriški črpalci skrilavcev. Zlagoma se odraža tudi to, da se je razviti svet, ki porabi največ energentov, začel poslavljati od fosilnih goriv, še zlasti EU.
Kitajska se že nekaj let ponuja Evropi kot partnerica, ki bi lahko nadomestila ZDA in ima zato utemeljen interes; ob ZDA je EU edini trg, ki je sposoben sprejeti velike količine izdelkov vrhunske tehnologije, ki so po kvaliteti konkurenčni ali pa že boljši od ameriških in hkrati cenejši. Projekt t. i. svilne poti, ki bo z najmodernejšo infrastrukturo celovito povezal Azijo z Evropo, pa je bil s kitajskim prevzemom grškega pristanišča Pirej že začet. EU je do Kitajske in njenega kapitala še vedno zadržana in je že nekajkrat ravnala precej odločno za zaščito evropskega trga. A se Kitajska vselej prilagodi in vrne, ker brez EU ne more. V razpravah o trgovini in zaščiti okolja, usodi fosilnih goriv in obnovljivih virov, kjer prevladujejo strateški interesi EU, ZDA in Kitajske, manjka eden od doslej ključnih igralcev, Rusija.
Pomen Rusije je vse bolj obroben, njena gospodarska šibkost in tehnološka zaostalost pa krnita njeno sposobnost, da odločilno vpliva na lastno prihodnost. Rusija je danes trinajsto najmočnejše gospodarstvo sveta, pred njo sta v zadnjih letih prišli še Južna Koreja in Avstralija. A v nasprotju z mogočno Kitajsko, ki z EU ravna spoštljivo in spravljivo, se Rusija z EU nenehno zapleta v spore, pa čeprav Rusija EU potrebuje neprimerno bolj kot Kitajska. V resnici bi bila Rusija idealen partner za EU, a se ji zdi vztrajanje pri njeni politiki pomembnejše od odnosov z EU. Razlogi za nasprotja med EU in Rusijo so politični, medtem ko so razlogi razhajanj med EU in ZDA gospodarski. Predsednik Trump priznava, da se ZDA počutijo izkoriščane od EU, še posebej od Nemčije, ki da manipulira z evrom in s celotno EU. To pa je točka, na kateri se Trump in Putin povsem ujameta; jeza na EU, na Nemčijo in Angelo Merkel osebno. EU postaja tako resen in trd sogovornik velesilam, da si te želijo, da EU ne bi več bilo.
Šteje pogumno vztrajanje
Zelo podoben odnos imata Putin in Trump tudi do medijev in opozicije; oba podpirata protievropske politike in oba je razočaral poraz njune francoske kandidatke, Marine Le Pen. Trump je že večkrat javno izpovedal pričakovanje, da bo EU po brexitu razpadla, Putin pa je pogosto piker z ocenami, da je EU zgolj izvrševalec ameriške politike v Evropi. Razlike med ZDA in Rusijo pa kljub tako podobnima predsednikoma ostajajo precejšnje. Takšne kot v anekdoti, ko ameriški pravnik in ruski disident primerjata obe ustavi, ki sta v principu enaki in jamčita ljudem svobodo govora. »Že res, da je tudi v Rusiji zajamčena svoboda govora,« se priduša ruski disident, »ampak v Ameriki je svoboda zajamčena tudi po govoru.«
V tem hipu zgodovine, ko sta ameriški in ruski predsednik na istem bregu, Kitajska pa na nasprotnem bregu čaka, da reka prinese truplo nasprotnika, so perspektive EU nenadoma videti precej drugačne, boljše in svetlejše. Ali kot bi rekel veliki Winston Churchill, ki je do vseh partnerjev vselej ohranjal zajedljivo distanco: »Uspeh ni dokončen, polom ni usoden; pogumno vztrajanje je tisto, kar šteje.«
